Jeparo na otoku Java sva zapustila s polnimi rezervoarji goriva v deževnem vremenu in s petnajstimi vozli nasprotnega vetra. Najin cilj je bil otok Belitung naravnost v smeri Singapurja in dva dni plovbe od Jepare. Vremenska napoved ni bila najbolj ugodna, vendar naju je priganjal čas, saj sva morala biti že čez en teden v Singapurju.
Po celodnevnem motoriranju z razpetimi jadri zvijem genovo, glavno jadro pa pustim dvignjeno, le bum fiksiram na sredini, da jadro ni »flopalo«. Zvečer veter še vedno narašča in tudi valovi se dvigujejo. Sredi noči spustim še glavno jadro in motoriram proti vetru, ki kmalu doseže trideset vozlov. Barka buta v nasprotne valove, hitrost pa pade na tri vozle. Obkroženi smo s plovili. Na srečo imam AIS.
Kaj mi je treba tega? Celonočno trpinčenje barke, samega sebe in posadke. Singapur bo že počakal.
Plan C.
Barko obrnem tako, da ima veter v krmo in jo usmerim proti bližnjemu otoku Karimun Jawa. Načrt plovbe je vrnitev na Javo in nekajdnevno motoriranje do glavnega mesta Indonezije, Jakarte. Tam bova v Marini Batavija pustila barko nekaj mesecev.
Karimun Jawa je otoček v javanskem morju, ki je znan po potapljaškem turizmu. Tudi tu se poznajo posledice pandemije. Skoraj nobenega turista, turistični objekti pa so skoraj vsi zaprti.
Na otoku sva ostala le en dan, da se spočijeva. Na poti do Jakarte sva se ustavila vsako noč, zaradi varnosti, saj povsod mrgoli neosvetljenih ribiških mrež, ploščadi in čolnov. Najprej sva se ustavila za rtom Ug Komal blizu mesteca Pekolangan in ponovno v luki Cirebon, kjer sva se privezala na pomol v ladjedelnici. Zvečer ob oseki je kobilica začela udarjati ob dno, zato sva se hitro odvezala in se zasidrala pred luko. Veter se je do takrat umiril, tako da sva pri globini štirih metrov preživela mirno noč.
Najina naslednja nočitev je bila pri naftnem terminalu Patimban. Navionics mi je sicer kazal neobljudeno obalo, vendar je bil tam ogromen terminal za natovarjanje nafte z valobrani, svetilniki in navigacijskimi bojami.
Do Jakarte naju loči še petinsedemdeset navtičnih milj, kar pomeni, da bova morala na pot zelo zgodaj zjutraj in pluti s hitrostjo šestih vozlov, če hočeva prispeti v Marino Batavijo še pred mrakom. V tropih dnevna svetloba traja vse leto od šestih zjutraj do šestih zvečer in teoretično bi morala prispeti v Jakarto še pred sončnim zatonom.
Eno je teorija, praksa pa je pokazala drugače.
| < Barakudica | Jakarta > |
| Knjige Marjana Golobiča o dosedanjih podvigih | |
 |
 |
| As Long As the Wind Blows
Potopis plovbe jadrnice Spalax in katamarana Spalax 2 od otoka Korfu v Grčiji do Nove Kaledonije. (knjiga je napisana v angleškem jeziku). |
Dokler se puter ne stopi
V svojem prvencu, Dokler se puter ne stopi, brez dlake na jeziku in z dobršno mero humorja opisuje svoje jadralske pustolovščine na Jadranu, Sredozemskem morju, Atlantiku in Karibih. |
| Marjan Golobič | |
 |
Marjan Golobič je že kot otrok večino svojega življenja preživel v tujini. Prve jadralske izkušnje je nabral v Britanski Kolumbiji. Jadraje ga je hitro zasvojilo. Po vrnitvi v Slovenijo se je pridružil Jadralnemu klubu Potepuh. Jadranje po Jadranu je bilo super, a njegove ambicije so bile na Karibih in Tihem oceanu. Leta 2009 se je z jadrnico Spalax udeležil regate ARC. Karibi so ga tako zasvojili, da se je odločil zamenjati jadrnico za katamaran, ki je dobil ime Spalax 2. Leta 2018 je izplul c Karibov in se podal na Tihi ocean. |
Besedilo in fotografije: Marjan Golobič
