Vso pot od Balija so nama nagajali nasprotni vetrovi. Tudi tokrat je tako, vendar imava vseeno razpeti obe jadri, da ujameta vsaj nekaj vetra in morda prispevata pol vozla k hitrosti barke.
Zadnja etapa plana C: celodnevna plovba od naftnega terminala Patimban do Jakarte.
Izplujeva ob zori, saj naju čaka dolg dan motoriranja. Slediva ribiškim barkam na odprto morje, ker je plovba ob obali nemogoča, saj je morje ob obali posejano z ribiškimi pastmi iz bambusa. Daleč na odprtem morju se lahko končno obrneva proti zahodu v smeri Jakarte. Ko vplujeva v zaliv Jakarte, se že večeri. Povsod so ribiški čolni, čeprav mi Navionics pravi, da je tu ribolov prepovedan. Plujeva med zasidranimi tovornimi ladjami, ko se nenadoma prižgejo vse rdeče lučke na nadzorni plošči levega motorja. Zatuli alarm. Levi motor takoj prestavim v prosti tek in ga ugasnem. Plovbo nadaljujeva samo z desnim motorjem in jadri.
Kaj se je zgodilo? Glede na močno onesnaženost morja se je najverjetneje okrog propelerja navila plastična vrečka in ustavila motor.
Počakam deset minut in ponovno zaženem levi motor. V prostem teku deluje brezhibno. Nobene rdeče lučke; nobenega alarma. Potem motor za nekaj sekund prestavim v vzvratno vožnjo, da se tista domnevna plastična vrečka odplete s propelerja. Nato previdno prestavim motor v vožnjo naprej in počasi pospešim. Motor deluje, kot da se ni nič zgodilo.
Tokrat sva imela srečo. Naslednjič se bo okrog propelerja morda navila ribiška mreža. To pa pomeni potapljanje, rezanje ribiške mreže in težave z lokalnimi ribiči.
Zakolnem se, da v Indoneziji niti pod razno ne bom več plul ponoči.
Približujeva se vstopu v Marino Batavia. Večeri se. Pred sabo opazim obrise treh ribiških čolnov, ki mi zapirajo pot. Odločim se, da jih zaobidem po levi strani. Ko se približam čolnu na levi strani, se na njem prižge močna luč, ki se hitro premika levo, desno, levo, desno. To naj bi pomenilo: Ne približuj se. Vrgli smo mrežo. Zapletel se boš. Barko sunkovito obrnem v desno in poskušam priti do vstopa do marine po desni strani. Približam se ribiški barki na desni. Ista zgodba. Z močno lučjo nama mahajo levo, desno.
Očitno so vse tri barke vrgle svoje mreže pred vstopom v marino, tako da ne moreva vpluti v marino. Preklinjam indonezijske ribiče, njihove barke in njihove mreže, vendar nič ne pomaga.
Noč je. Trda tema. Kaj pa zdaj? Odločim se za najenostavnejšo rešitev. Pri globini štirih metrov vržem sidro, pustim navigacijske luči prižgane in na palubi nastavim še dve utripajoči luči, ki se samodejno prižgeta ob mraku in ugasneta ob svitu.
Zdaj pa spat. Počitek je nemiren, saj valovi z odprtega morja barko precej zibajo.
Takoj ko se zdani, dvigneva sidro in poiščeva zeleni in rdeči svetilnik, ki označujeta vhod v Marino Batavia. Globina se dvigne na meter in pol, vendar se brez nezgod privlečeva v zavetje marine in se priveževa na ponton.
Sicer sva tukaj ilegalno, vendar sva izredno zadovoljna, da sva dosegla cilj plana C.
| < Plan C | Marina Batavia > |
| Knjige Marjana Golobiča o dosedanjih podvigih | |
 |
 |
| As Long As the Wind Blows
Potopis plovbe jadrnice Spalax in katamarana Spalax 2 od otoka Korfu v Grčiji do Nove Kaledonije. (knjiga je napisana v angleškem jeziku). |
Dokler se puter ne stopi
V svojem prvencu, Dokler se puter ne stopi, brez dlake na jeziku in z dobršno mero humorja opisuje svoje jadralske pustolovščine na Jadranu, Sredozemskem morju, Atlantiku in Karibih. |
| Marjan Golobič | |
 |
Marjan Golobič je že kot otrok večino svojega življenja preživel v tujini. Prve jadralske izkušnje je nabral v Britanski Kolumbiji. Jadraje ga je hitro zasvojilo. Po vrnitvi v Slovenijo se je pridružil Jadralnemu klubu Potepuh. Jadranje po Jadranu je bilo super, a njegove ambicije so bile na Karibih in Tihem oceanu. Leta 2009 se je z jadrnico Spalax udeležil regate ARC. Karibi so ga tako zasvojili, da se je odločil zamenjati jadrnico za katamaran, ki je dobil ime Spalax 2. Leta 2018 je izplul c Karibov in se podal na Tihi ocean. |
Besedilo in fotografije: Marjan Golobič
