Ponoči je močneje žvižgalo okrog barke, a tule v Pomerskem zalivu smo res dobro skriti. Mislim, da nismo dobili čez 30 vozlov, vala pa praktično ni bilo. Povsod okrog nas je bilo več vetra in več dežja, čeprav je tudi nam barko dobro opralo.
Ob pol šestih zjutraj se je vklopil sidrni alarm. Na srečo ne zato, ker bi drseli, ampak zato, ker sem imel krog nastavljen malo preveč na tesno, center kroga pa ni bil točno na dejanski poziciji sidra. Tale sidrni alarm, ki je vgrajen v najin AIS, je sicer super, a mu manjka ena zelo pomembna funkcija: Pozicijo sidra lahko nastaviš le na tisto točko, kjer se nahaja AIS naprava v trenutku pritiska na gumb. Tako sem pri sidranju po navadi jaz spredaj na sidru, Lili je na krmilu. Ko spuščam sidro, ona teče v podpalubje in pritisne sidrni alarm v trenutku, ko oceni, da se sidro dotakne tal. Seveda je v ta način vgrajena sistemska napaka: Sidro spuščam z rolerja na premcu, AIS pa je v salonu. Vmes je pa 10 m. Torej, če sva 100-odstotno natančna, imava 10 m napake v poziciji sidra. Če se sidro ne vkoplje povsem na mestu, se napaka še poveča.
Večina alarmov na telefonih ima možnost nastavitve pozicije sidra – recimo, podaš smer in razdaljo od trenutne pozicije do sidra. Tule pa tega ni.
Po navadi se glede tega preveč ne sekirava, dava pač 10 ali 20 m večji radij, po katerem se je dovoljeno gibati in sva kljub napaki še vedno znotraj kroga. Tokrat pa je bil, ko sva sidrala, za nekaj dni napovedan jugo in sem določil krog precej majhen: 40 m radija pri dobrih 25 m verige + 10 m do naprave.
Štiri dni je bilo v redu, ko pa je močno zapihalo s severa, smo se dotaknili krožnice in alarm se je sprožil. Najprej sva ugotovila, da dejansko ne drsiva. Ko sva se prepričala, da je vse v redu, sva pač povečala krog s 40 na 50 m in šla nazaj spat.
Zjutraj je bilo hladno in sploh ni bilo prehude želje po zapuščanju tole postelje. Skoraj cel dan sem bil v dolgih hlačah in celo z dolgimi rokavi. Le ko sem delal servis na malem motorčku, mi je postalo vroče in sem se spravil v kratke hlače in majico.
Pet dni sva že tukaj. Včeraj je bilo celo še nekaj tople (no, mlačne) vode v bojlerju, danes pa je praktično enake temperature kot hladna voda. Ko sva se zvečer tuširala na platformi, je bilo kar hladno.
Ker je za to noč spet napovedano precej vetra, sem še za 5 m podaljšal verigo. Kar tako, za vsak primer in boljši občutek. Daljša veriga je sicer bolj varna (sidro bolj drži), a na daljši verigi barka v močnem vetru tudi bolj pleše na sidru.
Iz tega razloga z verigo ne pretiravam. Po navadi dam s tem sidrom verige za 4-kratnik višine.
Višina pa je: odčitek globine na globinomeru +1,5 m od vode do rolerja +20 cm zaradi offseta globinomera + max možen prirastek plime glede na trenutek sidranja.
Tule je na dnu redka trava v mešanici gostega blata in peska in sidro drži odlično, zato sem dal 27 m verige v 5 m vode, čeprav sem pričakoval hud veter. Danes sem podaljšal na dobrih 30 m, saj spet nekaj grozijo.
| < Burja do 70 vozlov | Pomer 6. del > |
| Tomaž Pelko | |
 |
Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
