Danes lahko skoraj prepišem včerajšnji dnevnik. Ponoči je spet precej pihalo in zelo močno deževalo. Pravzaprav je lilo kot iz škafa. Nekaj časa se je slišalo celo kot toča, ampak ne vem, ali je res bila, ali pa so bile le velike kaplje gnane z močnim vetrom, ki so tako udarjale ob barko.
Čez dan so se izmenjevali dež in obdobja brez dežja. Pihalo pa je že spet vse od burje, čistega severa, juga in celo zahodnika. Kakšna sreča, da sva izbrala tale Pomer, ki je zaščiten pred vsem. Ko je čez dan enkrat dež ponehal, sem spustil v vodo čoln in odveslal na kopno, da vržem smeti v smetnjak. Spotoma sem še pogledal barkico prijateljev, ki samuje tule v Pomerski marini.
Izkrcanje je bilo zanimivo, saj je vseeno nekaj vala, ki buta na obalo. Trgovina je bila že zaprta (itak nič ne rabiva), se je pa spet ulil dež. Veslanje nazaj je pokazalo, kako je dobro, da je Heron velik in težak, saj mu tile valovčki v zalivu ne pridejo do živega, na dingaču pa me je kar premetavalo in sem večkrat zaveslal v prazno. Ampak vetra je takrat bilo pod 20 vozlov in sem srečno priveslal nazaj. Vsaj malo sem se premaknil in razgibal.
Sicer je bil današnji dan siv in depresiven. Še to noč prestanemo, potem pa naj bi se vreme malo uredilo. Val naj bi šel s 3 m na 1 m, sunki vetra, ki naj bi bili zjutraj še 64 vozlov, pa naj bi padli čez dan globoko pod 20 vozlov.
Podatki so iz meteograma, ki je najbližje Puli. Tule notri v zalivu itak ni niti valov, ki bi dosegli pol metra. Še največje naredi burja, ki ima eno miljo razdalje, s kateri lahko gradi val. Pred jugom smo skriti za otočkom, iz drugih smeri pa je kopno blizu.
Edina stvar, ki bo narasla, je zračni tlak. Saj je že skrajni čas. Admiralica nujno rabi sonce.
Večkrat na dan pogledam po barki, če je vse pod kontrolo in danes sem videl, da je snubber (sidrni amortizer) malo preguljen na mestu, kjer se vrv dotika kovinskega ogrodja barke. Zadevo sem saniral. Podložil sem nekaj vmes, da se ne riba več in malo premaknil vrv, da ranjeno mesto ni več na udaru. Za to noč bo še, potem pa bo veter padel in ne bo več takih sil na njem. Vrv za novega je že pripravljena.
Danes sva tudi preizkusila gretje, da sva pripravljena za zvečer, če bi bilo treba zakurit. Priznam, da sem moral preštudirati manual, ker je šla zadeva v error mode. Še dobro, da piše, da je to normalno, če gre za prvi zagon (ali zagon po zelo dolgem času). Cev za gorivo je namreč kar dolga in nafta ni prišla do gorilca v prvem poizkusu. Potem je delal brez problema - no, 5 minut, saj čez dan ga nisva rabila.
Barko imava zaprto, zunaj je zdajle 15 °C, notri je skoraj 20. Čez noč se bo še ohladilo. Če bo admiralica dala komando, bomo vključili gretje. Zdajle ima čez noge spalno vrečo, verjetno nismo daleč od želje po gretju.
| < Pomer 5. del | Pomer 7. del > |
| Tomaž Pelko | |
 |
Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
