Vem, moja poročila s poti (oz. moj blog) zamujajo, vendar se nam je zadnje dni veliko dogajalo na morju in na barki, zato nisem našel dovolj volje in časa za pisanje ….
V torek nam je jutranje sonce pokazalo, da je Farska laguna veliko bolj prostrana, kot se nam je zdelo ponoči. Tudi prostora med valobranoma na vhodu v laguno je precej več kot za eno Skokico, kot se mi je ob gledanju na zemljevid zdelo ponoči.
Izplutje iz lagune je bilo zaradi morskih tokov na izhodu svojevrstno doživetje, saj je tok prihajal iz lagune, nasproti pa so se valili valovi z morja in ustvarili brzice, na katerih se je Aleš za krmilom Skokice počutil precej domače.
Kaže, da se bom moral navaditi tudi na Gregorjevo opotekanje po barki, ko med valovi bolj kot na ravnotežje pazi na to, kaj ali koga lahko ustreli s svojim fotoaparatom.
Veter je vlekel s severozahoda, kjer se nahaja tudi štirideset milj oddaljeni Lagos, ki je bil cilj našega dnevnega jadranja, zato smo morali ob obali Algavra na jugu Portugalske jadrati ostro v veter in križariti proti vetru.
Prvih nekaj ur smo jadrali zelo udobno, popoldne pa se je veter okrepil na trideset vozlov in obrnil na severnik, skrajšali smo jadra in po športno odjadrali še zadnjih nekaj milj med ribiškimi bojami do Lagosa.
Iz marine sem po radijski postaji dobil potrditev, da imajo prostor za nas, zato smo zapluli v kanal, ki nas je pripeljal do marine. Strah me je bilo pristanka v močnem vetru, saj so nam odredili privez na privetrni strani pomola, a je bilo na barki dovolj posadke, da nam je uspelo varno pristati.
Popoldne smo delali na barki. Aleš in Nina sta na vang namestila podložke, ki jih je pripravil Dušan, saj smo med dosedanjim jadranjem ugotovili, da vang preveč opleta. Marko in Gregor sta popravila sprednjo rdečo navigacijsko luč, ki je med plovbo iz Gibraltarja nehala svetiti, z Nino pa sva potem zašila še raztrganino na šotoru.
V sredo je na jug Portugalske pripotoval še drugi Marko in se nam pridružil na krovu Skokice, potem pa smo uredili izstopne papirje in čakali le še na obvestilo iz marine, kdaj nam bodo na izhodu iz marine odprli dvižni most, ki čez kanal povezuje stari in novi del mesteca.
Sredi popoldneva smo s tridesetimi vozli severo-severozahodnika odjadrali proti jugozahodu, proti rtu Sagres na jugozahodu Portugalske. Kmalu nam je bilo jasno, da bo vetra na morju občutno več kot 24 do 28 vozlov, ki so jih napovedovale vremenske napovedi.
Dvajset milj smo prejadrali v zavetju obale, potem pa za rtom zapluli na odprt ocean in se spopadli z nekajmetrskimi oceanskimi valovi, ki so jih ob obali Portugalske navzdol gnali portugalski pasati. Cilj so devetsto milj oziroma šest dni oddaljeni Azori, a v obstoječih valovih in vetru več kot 30 vozlov mi je kmalu postalo jasno, da bo naša pot daljša, saj nismo mogli jadrati direktno proti Azorom, temveč je bil naš kurz lahko le za dvajset stopinj bolj južno.
Oblekli smo jadralska oblačila, valovi pa so se s strani pogosto prelivali čez palubo barke. Moja nova (sicer 19 let stara) Skokica je rezala svoje prve milje po odprtem oceanu in prav tako večina posadke z izjemo Gregorja, ki si je oceanske izkušnje pred leti nabiral med jadranjem po južnem Tihem oceanu, ko se je med Panamo in Francosko Polinezijo za dober mesec pridružil Jasminu Čauševiču.
Vremenski modeli so nam napovedovali, da bo močan severnik kraljeval v pasu prvih dvesto petdeset milj od Portugalske proti zahodu, potem pa naj bi oslabel in obrnil na severozahodnik. To je pomenilo za dan in pol športnega jadranja, potem pa bolj lagodno jadranje proti zahodu.
Valovi so z oddaljenostjo od obale še naraščali in kmalu presegali tri metre, posamezni med njimi pa tudi štiri. Naše jadranje je vse bolj spominjalo na pralni stroj in šotor, ki ga imam nameščenega čez kokpit, nam v takih razmerah ni več nudil popolne zaščite pred valovi, ki so skozi zadrge in špranje našli pot v kokpit. Na palubi je bilo vseskozi mokro, v notranjosti pa smo zaradi nagnjenosti barke živeli in spali na levem boku trupa in na stenah kabin.
Za varno in sorazmerno hitro jadranje je zadoščala že tretjina sprednjega jadra.
Nočna dežurstva smo si razdelili v parih po tri ure. Med deseto in eno uro sta dežurala Aleš in Marko Š., med eno in četrto Gregor in Nina, med četrto in sedmo uro pa midva z Markom M. Dnevna dežurstva smo si razdelili posamično na eno uro. Kapitan pa mora tako ali tako vseskozi nadzorovati, kaj se dogaja, to pa pomeni, da malo manj spim.
Sredi noči je zaropotalo, barka se je stresla, nagnila in drgetala. Takoj sem bil buden in med oblačenjem kričal skozi vhodna vrata na Gregorja, ki je dežural v kokpitu, naj mi pove, kaj se je zgodilo. Mislil sem, da smo kaj povozili, a Gregor ni vedel, kaj se dogaja. Pogledal sem skozi okno v temo pred nami in videl, da je genova razvita do konca. Jasno mi je bilo, da je nekaj narobe z mehanizmom za navijanje in da je polna genova za več kot trideset vozlov vetra veliko prevelika površina. Potrebna je bila takojšnja akcija. Skokico smo obrnili z vetrom proti jugu, da smo zmanjšali pritisk na jadro, potem pa sem prižgal palubni reflektor in se odpravil na premec pogledat, kaj lahko storim. Videl sem, da je na navijalnem bobnu ostalo navite polovico vrvi, kar je pomenilo, da se bo težavo dalo za silo popraviti, a genovo bomo lahko skrajšali le do polovice. To je sicer veliko boljše in varnejše, kot jadro v tako močnem vetru ponoči sneti z jambora, a je hkrati pomenilo, da bomo morali jadrati z več jadra kot do sedaj in da v primeru močnejšega vetra nimamo več nobene rezerve za krajšanje jadra.
V drugem izletu med prekopicavajoče valove na premec mi je uspelo povezati raztrgana konca vrvi in zraven za vsak primer dodatno napeljati in povezati še eno varovalno vrv.
Na barki imam nameščen Starlink satelitsko anteno za sprejem interneta in ko sem drugo jutro pogledal različne vremenske napovedi, sem videl, da se je pas močnejšega vetra raztegnil še za sto milj proti zahodu. To je pomenilo, da bomo v pralnem stroju morali vztrajati še vsaj pol dneva dlje. Bomo že potrpeli, saj je napoved za naprej res dobra, zaradi premalo skrajšane genove pa smo jadrali kar hitro in presegali sedem vozlov hitrosti. Le kot jadranja ni bil najboljši, saj so nas prekopicavajoči valovi z boka vseskozi prestavljali proti jugu.
Proti večeru smo bili že precej utrujeni, nova vremenska napoved pa nam je prihod v mirnejše vreme odmaknila še za en dan, zato smo se odločili za umik na dvesto petdeset milj oddaljeni Porto Santo, ki leži severno od Madeire. To nam bo pot do Azorov podaljšalo za kakšen dan, a imamo dovolj časa in se nam bo vmesni počitek dobro prilegel, v miru pa bom lahko popravil tudi navijalni sistem genove in tesnilo na zgornjem pokrovu palube pred sprayhoodom, ki je vse bolj puščalo in nam pošiljalo vse več morja v kokpit in malo tudi v notranjost barke.
Skokico smo usmerili za trideset stopinj bolj proti jugu in jadranje je takoj postalo veliko udobnejše.
| < Gibraltarska ožina | Porto Santo > |
| Knjige Mirana Tepeša o dosedanjih podvigih | ||
 |
 |
 |
| Proti soncu Naš legendarni skakalec in jadralec Miran Tepeš se je v začetku novembra vrnil s svojega drugega potovanja okoli sveta. Celotno pot je preplul v dveh etapah. Prva se je pričela v Izoli v letu 2010. Po spletu okoliščin se je popotovanje po svetu zasukalo drugače, kot je to sprva načrtoval, |
Z vetrom Mnogi jadralci, ki prvič objadrajo svet, po vrnitvi izjavijo, da so na poti našli samega sebe, Miran Tepeš pa ima bolj zanimiv odgovor: " Na poti nisem našel samega sebe, ker se tudi nisem iskal, sem pa zato videl veliko morja in nekaj zanimivih dežel." Na poti okoli sveta je preplul kar 26.541 navtičnih milj. |
Veliki trije Knjiga Veliki trije je že tretji jadralski potopis Mirana Tepeša. V njej je opisano jadranje mimo znamenitih treh južnih rtov: rta Horn, rta Leeuwin in Rta dobrega upanja, jadranje čez južni Pacifik od Francoske Polinezije do Čila, jadranje do in okoli Avstralije ter Tasmanije in samostojno jadranje čez Indijski ocean. |
| Miran Tepeš | |
 |
Miran Tepeš bo letos poskusil izpeljati podvig, ki ga je do sedaj uspelo izvesti le redkim jadralcem na svetu. Iz Atlantika namerava zapluti v Tihi ocean skozi prehod imenovan Severozahodni prehod. Prehod je plovna pot skozi Arktični ocean vzdolž obale Severne Amerike. Prehod je večino leta zamrznjen in ga je možno prepluti le v redkih poletnih obdobjih, ko se arktični led stopi oziroma pomakne dovolj severno, da je plovba možna. |
Besedilo in fotografije: Miran Tepeš
