Trideset vozlov severnika do severovzhodnika in štirimetrski valovi so vztrajali tudi še v petek, a jadranje v smeri Porto Santa z vetrom in valovi v pol krmo je bilo veliko udobnejše, kot prejšnje dni, ko smo jadrali proti zahodu in so nam valovi prihajali z boka in je bila barka vseskozi precej nagnjena, mi pa mokri od prelivajočih se valov.
Valov smo se že navadili in se sprostili, na palubo se valovi skorajda niso več prelivali. Vhodna vrata v barko smo imeli prej večinoma zaprta ali pa priprta, zdaj pa so za vsakim prehodom koga od nas v notranjost barke vse večkrat ostajala odprta.
In ko smo se ravno že navadili na »dopustniško jadranje«, sta se za nami dva večja valova združila v veliko piramido in se izlila v kokpit ter ga napolnila do vrha, da smo bili vsi, ki smo bili takrat v kokpitu do pasu v vodi. Videl in slišal sem veliki val, ki je prihajal od zadaj in posadko opozoril nanj, nisem pa pomislil, da so vrata v notranjost barke odprta in ker je bila voda v kokpitu potem veliko višja, kot je prag pod vrati, se je nekaj sto litrov vode iz kokpita prelilo v notranjost barke ter preplavilo salon ter počasi poniknilo pod podnice. Val je žal pljusknil tudi čez navigacijsko mizo in zalil navigacijski stol, v katerem sta nameščena polnilec in inverter.
Naslednjih nekaj ur smo črpali vodo izpod tal in brisali pohištvo in elektroniko, ki mi jo je zalilo na navigacijski mizi in pod njo. Kaj od elektronike bo potop preživelo, bom vedel v prihodnjih dneh. Lahko sem le brisal vodo in se sekiral, zakaj nisem dosledno vztrajal, da se vhodna vrata med plovbo v večjih valovih vedno zapirajo.
Ugotovil sem, da imam težave z računalnikom, s polnjenjem telefona in da je odpovedal inverter, s katerim napajamo starlink in druge aparature, ki potrebujejo 220 V napetost. Na srečo imam na barki rezervni inverter, za telefon mi je Jurij sporočil, da bi moral biti vodotesen in da ga bom verjetno lahko spet napolnil, ko se bo posušil.
Zadnjo noč pred Porto Santom je severnik nekoliko popustil in zmanjševati so se začeli tudi valovi. Proti jutru smo videli svetilnike na otokih, zjutraj pa okoli severovzhodnega konca otoka zavili v pristanišče.
Pospravili smo jadra in sidro spustili v zavetju dveh velikih valobranov ter si po treh dneh v miru privoščili zajtrk. Po radijski postaji sem v recepcijo marine vprašal, ali imajo prosto mesto za nas, a ga žal niso imeli, dovolili pa so nam uporabo njihovih tušev in sanitarij.
Po zajtrku smo dali čoln v vodo, posadka je odveslala na obalo, jaz pa sem pobrisal še preostalo vodo pod tlemi salona in potem odjadral v posteljo.
Popoldne se je Aleš dogovoril, da barko začasno privežemo ob pomol med ribiške barke, kjer smo dobili tudi vodo in elektriko. Ob priklopu elektrike so se izklopile varovalke na barki in potem sem pregledal stikalno ploščo in preveril kable, ter na koncu videl, da se nahaja voda v polnilcu pod navigacijskim stolom. Rezervnega polnilca žal nimam s seboj. Računalnik je bil spravljen v mizi in ga je le malo poškropilo, a je bila težava pri polnjenju, dokler nisem odkril, da je poškodovana baterija, ki je prestregla padec z mize dan pred vesoljnim potopom. Baterijo mi je uspelo sestaviti, polnjenje računalnika je potem delovalo. Tudi pri telefonu je bilo na srečo tako, kot je napovedal Jurij. Vsaj ti dve skrbi sta šli z mojih ramen. Upam, da v prihodnjih dneh iz omar ne bo popadalo preveč elektronskih okostnjakov, ki ne bodo preživeli potopa.
Z Gregorjem sva v navijalni boben genove napeljala novo, močnejšo vrv, zatesnil sem še pokrov pred sprayhoodom na vrhu palube, potem pa sem lahko odšel na tek po otoku in sprehod po hribih nad zalivom.
Z Alešem iz eNavtike sem se dogovoril za dobavo dodatnega polnilca za litijeve baterije, da jih bomo v oblačnih dneh lahko hitreje napolnili s pomočjo motorja, saj mi sončne celice, kadar ni sonca, ne dajejo dovolj energije za vse naprave, ki jih imamo na barki. Zlata mi bo ta polnilec lahko prihodnji teden prinesla na Azore :).
Vremenska napoved za prihodnjih nekaj dni se nas je končno usmilila in nam vsaj za prva dva dneva obeta lep severovzhodnik za nadaljevanje poti proti Azorom.
Na pot proti 500 milj oddaljeni Santa Mariji, najjužnejšemu od Azorskih otokov, smo z lepim severovzhodnikom odjadrali v nedeljo zjutraj.
| < Start čez Atlantik | Faial in Flores > |
| Knjige Mirana Tepeša o dosedanjih podvigih | ||
 |
 |
 |
| Proti soncu Naš legendarni skakalec in jadralec Miran Tepeš se je v začetku novembra vrnil s svojega drugega potovanja okoli sveta. Celotno pot je preplul v dveh etapah. Prva se je pričela v Izoli v letu 2010. Po spletu okoliščin se je popotovanje po svetu zasukalo drugače, kot je to sprva načrtoval, |
Z vetrom Mnogi jadralci, ki prvič objadrajo svet, po vrnitvi izjavijo, da so na poti našli samega sebe, Miran Tepeš pa ima bolj zanimiv odgovor: " Na poti nisem našel samega sebe, ker se tudi nisem iskal, sem pa zato videl veliko morja in nekaj zanimivih dežel." Na poti okoli sveta je preplul kar 26.541 navtičnih milj. |
Veliki trije Knjiga Veliki trije je že tretji jadralski potopis Mirana Tepeša. V njej je opisano jadranje mimo znamenitih treh južnih rtov: rta Horn, rta Leeuwin in Rta dobrega upanja, jadranje čez južni Pacifik od Francoske Polinezije do Čila, jadranje do in okoli Avstralije ter Tasmanije in samostojno jadranje čez Indijski ocean. |
| Miran Tepeš | |
 |
Miran Tepeš bo letos poskusil izpeljati podvig, ki ga je do sedaj uspelo izvesti le redkim jadralcem na svetu. Iz Atlantika namerava zapluti v Tihi ocean skozi prehod imenovan Severozahodni prehod. Prehod je plovna pot skozi Arktični ocean vzdolž obale Severne Amerike. Prehod je večino leta zamrznjen in ga je možno prepluti le v redkih poletnih obdobjih, ko se arktični led stopi oziroma pomakne dovolj severno, da je plovba možna. |
Besedilo in fotografije: Miran Tepeš
