V ponedeljek popoldne smo iz Madalene odjadrali čez nekaj milj širok preliv med Picom in Fajalom in pristali v Horti. Že na daleč se je po množici jamborov v pristanišču dalo sklepati, da ne bo lahko najti prostega priveza v marini, ko pa smo pripluli mimo valobrana v pristanišče, nas je tam pričakala gneča že na sidrišču, na zunanjih pomolih marine pa so bile jadrnice kot grozdi vezane po tri ali štiri ena na drugo.
Pristali smo na pomol bencinske črpalke, da sem z nafto do vrha napolnil tank za pot čez Atlantik. Spotoma sem na recepciji marine vprašal po prostem mestu, pa je šef samo zmajeval z glavo in svetoval, da poskušamo najti prostor vsaj na sidrišču. Za torek sem ga prosil, naj nas da na čakalno listo.
Na sidrišču smo v gneči našli nekaj prostora v bližini marine in tam spustili sidro z bolj malo verige, da nas veter ob morebitnem obratu ne bi zanesel med v marini privezane barke. Noč je bila na srečo mirna z rahlim vzhodnikom, ki nas je držal dovolj daleč od ostalih bark, da smo lahko mirno spali.
Zjutraj sem spet obiskal šefa marine in izprosil vez v marini, kamor smo se hitro preselili, da se šef vmes ne bi premislil. Hkrati sem na policiji opravil še izstopne formalnosti, da se nam s tem ni bilo potrebno ukvarjati naslednji dan, ko smo nameravali odjadrati proti Floresu. Policaji so mi povedali, da je pristanišče tam v obnovi, a se z nekaj sreče da dobiti prosto mesto. Naslednji planirani opravek je bilo pranje perila, a nama z Zlato nikakor ni uspelo priti na vrsto pri pralnih strojih v marini. Uslužbenka, ki je skrbela za pralne stroje me je prestavljala iz ure v uro in obljubljala, da bom čez 40 minut prišel na vrsto. Vmes je v vrsti čakala tudi Zlata, da sem v mestu lahko nabavil plin in drugi material za popravila na barki. Ko sem se vrnil, Zlata še vedno ni prišla na vrsto pri pralnem stroju in perica je naju je prestavila še za naslednjih 40 minut, kolikor je bil čas pranja v pralnem stroju. Ko je perica po petih prestavitvah spet našla nekoga, ki naj bi bil prej na vrsti, sem jo nekam poslal, odnesel umazano perilo na barko, z Zlato pa sva se potem z najetim avtom odpeljala na izlet po otoku.
V sredo smo zgodaj zjutraj odjadrali proti 135 milj oddaljenemu Floresu. Izza zavetrja Fajala smo prišli do lepega severovzhodnika, ki nas je lepo priganjal celo dopoldne potem pa je veter začel slabeti in smo podaljšali jadra. Popoldne se je veter obračal vse bolj od zadaj na vzhodnik in jugovzhodnik, da smo dali genovo pripeli na tangun in v nadaljevanju popoldne in v noč metuljčkali med vse večjimi valovi proti severozahodu.
Zvečer je na obzorju pred nami začel pobliskovati svetilnik z juga Floresa, kmalu za polnočjo pa smo prijadrali do pristanišča v Lajesu, pospravili jadra in potem v temi našli pot med čermi in podrtim valobranom v pristanišče. Lučica je bila popolnoma zasedena z ob obalo privezanimi jadrnicami, ki so bile po tri privezane ena na drugo.
Edina možnost za privez znotraj pomolov je bila na pilotsko barko, druga možnost bi bila sidranje zunaj pred valobranom na dvometrskih valovih. Seveda smo izbrali prvo možnost in upali, da nas do jutra nihče ne bo pregnal.
Dopoldne sva šla z Zlato na sprehod po otoku, vmes pa se je pri barki oglasil luški kapitan in zahteval, da barko premaknemo na sidrišče, stran od pilotskega čolna. Popoldne smo se dogovorili za privez ob večjem katamaranu na zunanji strani pomola, a je bilo tam še vedno dovolj zaščite za valobranom, da valovi z morja do pomola niso prihajali neposredno. Da nas ne bi preveč butalo ob katamaran, smo v vodo spustili tudi sidro, ki je ublažilo guganje na valovih.
Petek smo namenili potepu po Floresu, otoku rož. Z Zlato sva odšla na pohod po hribih v zaledju Lajesa, ostali pa so se odpeljali na izlet z avtobusom.
Pot naju je, podobno kot na ostalih Azorskih otokih, vodila med pašniki in skozi bujne gozdičke, zanimivo pa je bilo, da so na Floresu tudi hribovske poti asfaltirane vse do vrhov sedem sto in več metrov visokih hribov, s katerih je lep razgled po otoku in po morju v okolici.
Tudi na Floresu na gorskih pašnikih kraljujejo krave, družbo pa jim ponekod delajo ovce in koze.
Flores je zadnji in najbolj zahodni evropski otok, naprej proti zahodu je do Kanade le še odprt ocean.
| < Porto Santo | Odhod čez Atlantik > |
| Knjige Mirana Tepeša o dosedanjih podvigih | ||
 |
 |
 |
| Proti soncu Naš legendarni skakalec in jadralec Miran Tepeš se je v začetku novembra vrnil s svojega drugega potovanja okoli sveta. Celotno pot je preplul v dveh etapah. Prva se je pričela v Izoli v letu 2010. Po spletu okoliščin se je popotovanje po svetu zasukalo drugače, kot je to sprva načrtoval, |
Z vetrom Mnogi jadralci, ki prvič objadrajo svet, po vrnitvi izjavijo, da so na poti našli samega sebe, Miran Tepeš pa ima bolj zanimiv odgovor: " Na poti nisem našel samega sebe, ker se tudi nisem iskal, sem pa zato videl veliko morja in nekaj zanimivih dežel." Na poti okoli sveta je preplul kar 26.541 navtičnih milj. |
Veliki trije Knjiga Veliki trije je že tretji jadralski potopis Mirana Tepeša. V njej je opisano jadranje mimo znamenitih treh južnih rtov: rta Horn, rta Leeuwin in Rta dobrega upanja, jadranje čez južni Pacifik od Francoske Polinezije do Čila, jadranje do in okoli Avstralije ter Tasmanije in samostojno jadranje čez Indijski ocean. |
| Miran Tepeš | |
 |
Miran Tepeš bo letos poskusil izpeljati podvig, ki ga je do sedaj uspelo izvesti le redkim jadralcem na svetu. Iz Atlantika namerava zapluti v Tihi ocean skozi prehod imenovan Severozahodni prehod. Prehod je plovna pot skozi Arktični ocean vzdolž obale Severne Amerike. Prehod je večino leta zamrznjen in ga je možno prepluti le v redkih poletnih obdobjih, ko se arktični led stopi oziroma pomakne dovolj severno, da je plovba možna. |
Besedilo in fotografije: Miran Tepeš
