Smo junija 2023. Veter je zapihal proti Singapurju. Čas je, da se vrnem v Marino Batavia v indonezijski Džakarti in pripravim barko za plovbo. Itinerar: Džakarta - Singapur – Langkawi. Otok Langkawi je namreč izhodišče za mnoge morjeplovce, ki želijo januarja ujeti ugodne monsunske vetrove in jo “špricnit” čez Indijski ocean do Rdečega morja.
Ob vrnitvi na barko sem pričakoval, da bo notranjost prekrita s plesnijo, vendar sem bil ugodno presenečen. O plesni ne duha, ne sluha. Sicer pa me je čakalo obilo drugih opravkov. Trup pod vodno linijo je bil popolnoma zaraščen. Paluba umazana in zaprašena. Gumenjak preluknjan ...
Včeraj je v Marino Batavijo priplul ogromen katamaran z imenom Oe Hani. Na njem je mlad argentinski par, Frederico in Cintia. Hitro smo navezali stike in izmenjali osnovne informacije: Od kod smo, kje smo pluli, kam nas pelje pot, kje so najlepši kraji Indonezije. Frederico je že bil v Sloveniji in je poznal Ljubljano. Ko sem jima opisal svojo pot okoli sveta, je Cintia bolj za šalo vzkliknila: “Fantastično. Takoj grem poleg, če me vzameš.”
Frederico ni niti trenil, ampak je začel na vse pretege hvalit Indonezijo: Bali – enkraten; Flores – vaaau! Timor - surfanje, potapljanje ...
“Zaljubil sem se v Indonezijo. Kar tukaj bom ostal”, je še pribil na koncu.
Jaz sem samo prikimaval in si mislil svoje.
Znočilo se je. Nisem zaspan. Odločim sem se, da si namesto kruha spečem lepinje v ponvi, saj v Indoneziji ni pekarn. Prodajajo samo nekakšen štirioglat kruh, zavit v prozorno plastiko, ki ima verjetno okus po stiroporu. V Evropi smo za zajtrk navajeni na še tople žemljice in sveže pečeni kruh, tukaj pa so navajeni na riž in karijevo omako iz plastične embalaže.
Skratka, odprem kuhinjski predal, da bi začel s kuharijo. Preseneti me ogromen ščurek. Miga z brkami in se poskuša skriti med žlice in vilice, vendar sem jaz hitrejši ...
Ko predal očistim, se spet lotim peke lepinj: suhi kvas, sladkor, topla voda, moka, sol. Zamesim, testo pokrijem s prtičkom in počakam, da vzhaja.
Ko potrpežljivo čakam, se usedem za računalnik, pogled pa mi uhaja na barke v marini. Nenadoma skozi okno opazim majhno senco, ki se plazi po palubi. Podgana! Skočim na palubo, vendar je ljubka živalica že izginila. Preverim vsa okna na palubi, ki so bila na srečo zaprta, tako da se indonezijski gledalec zagotovo ni mogel zateči v notranjost barke, ampak je splezal po privezni vrvi nazaj na ponton. Takoj zaprem vrata in vsa okna salona in se v trenutku znajdem v pravi finski savni.
Ja, tudi to je Indonezija.
| < Marina Batavia | Utrinki > |
| Knjige Marjana Golobiča o dosedanjih podvigih | |
 |
 |
| As Long As the Wind Blows
Potopis plovbe jadrnice Spalax in katamarana Spalax 2 od otoka Korfu v Grčiji do Nove Kaledonije. (knjiga je napisana v angleškem jeziku). |
Dokler se puter ne stopi
V svojem prvencu, Dokler se puter ne stopi, brez dlake na jeziku in z dobršno mero humorja opisuje svoje jadralske pustolovščine na Jadranu, Sredozemskem morju, Atlantiku in Karibih. |
| Marjan Golobič | |
 |
Marjan Golobič je že kot otrok večino svojega življenja preživel v tujini. Prve jadralske izkušnje je nabral v Britanski Kolumbiji. Jadraje ga je hitro zasvojilo. Po vrnitvi v Slovenijo se je pridružil Jadralnemu klubu Potepuh. Jadranje po Jadranu je bilo super, a njegove ambicije so bile na Karibih in Tihem oceanu. Leta 2009 se je z jadrnico Spalax udeležil regate ARC. Karibi so ga tako zasvojili, da se je odločil zamenjati jadrnico za katamaran, ki je dobil ime Spalax 2. Leta 2018 je izplul c Karibov in se podal na Tihi ocean. |
Besedilo in fotografije: Marjan Golobič
