Danes je v Indoneziji dan pomorščakov. Indonezijska pomorska oblast je izdala odlok, da se je treba natanko ob treh popoldan oglasiti z vsemi ladijskimi trobili. V marini smo nestrpno čakali tretjo uro, in ko je odbila, smo se oglasili s svojimi hupami, sirenami, trobentami, piščalkami, zvonovi. Tudi jaz se kot obseden pihal v svoje rdeče trobilo in istočasno pozvanjal z ladijskim zvoncem. Peklenski hrup se je polegel šele po petih minutah. Moj sosed z Nove Zelandije ni o tem vedel nič. Moj indonezijski sosed Iksan mu je na dolgo začel razlagati, za kaj gre, Novozelandec pa mu je zabrusil: »Zakaj rajši ne organizirate čistilnega dne v marini. Samo poglej to svinjarijo.«
Voda v marini je bila dejansko prekrita z debelo plastjo plastičnih odpadkov.
»Gospod, se opravičujem, vendar boste morali počakati še malo. Vaš dokument je v barvah, in tiskanje traja dlje časa,« me z nasmeškom obvesti mlada indonezijska receptorka v marini Batavia. Po desetih minutah mi prinese šest strani dokumenta. »Se opravičujem, gospod, ker je tako dolgo trajalo,« se mi opraviči mlada Indonezijka.
»Koliko pa stane?« jo vprašam.
»Nič, nič, gospod. Storitev je zastonj, gospod,« se mi prijazno nasmehne, sklene roke kot v molitvi in se mi rahlo prikloni.
Tale indonezijska vljudnost je pa res od sile. V Indoneziji sem že skoraj dva meseca in prišel sem do zaključka, da bi se mi Evropejci tukaj lahko veliko naučiti o obvladovanju slabe volje, depresije, frustracij, črnoglednosti, ogorčenosti, srditosti, togote, razjarjenosti, razkačenosti in jeze.
Nekega dne mi moj pomagač v marini prinese kavo na barko. V majhni plastični vrečki je kava v drugi pa mleko, zraven pa še plastičen lonček. Previdno vrečki odveže in vsebino še bolj previdno zlije v plastični lonček. Zdaj vsaj vem, od kod vsa ta plastična nesnaga, ki plava po vodi v marini.
Sprehajam se po ulici revnega predela Džakarte. Okrog se podijo nasmejani, razposajeni otroci in kričijo za mano: »Argentina, Argentina.« Le kaj na to pomeni? Pomislim na morjeplovca Frederica, ki sem ga srečal pred nekaj dnevi v marini. Po rodu je Argentinec, vendar mu nisem prav nič podoben. Šele po dveh dneh izvem, da je v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo v nogometu Argentina premagala Indonezijo dve proti nič.
Očitno je v Indoneziji optimizem tako brezmejen, da se veselijo tudi svojih porazov.
| < Tako in drugače | Nadaljevanje plovbe 28.8.23 |
| Knjige Marjana Golobiča o dosedanjih podvigih | |
 |
 |
| As Long As the Wind Blows
Potopis plovbe jadrnice Spalax in katamarana Spalax 2 od otoka Korfu v Grčiji do Nove Kaledonije. (knjiga je napisana v angleškem jeziku). |
Dokler se puter ne stopi
V svojem prvencu, Dokler se puter ne stopi, brez dlake na jeziku in z dobršno mero humorja opisuje svoje jadralske pustolovščine na Jadranu, Sredozemskem morju, Atlantiku in Karibih. |
| Marjan Golobič | |
 |
Marjan Golobič je že kot otrok večino svojega življenja preživel v tujini. Prve jadralske izkušnje je nabral v Britanski Kolumbiji. Jadraje ga je hitro zasvojilo. Po vrnitvi v Slovenijo se je pridružil Jadralnemu klubu Potepuh. Jadranje po Jadranu je bilo super, a njegove ambicije so bile na Karibih in Tihem oceanu. Leta 2009 se je z jadrnico Spalax udeležil regate ARC. Karibi so ga tako zasvojili, da se je odločil zamenjati jadrnico za katamaran, ki je dobil ime Spalax 2. Leta 2018 je izplul c Karibov in se podal na Tihi ocean. |
Besedilo in fotografije: Marjan Golobič
