Sidrišče pred Debelim Rtičem je bilo kar v redu, le hrup s koperske luke je malo moteč.
Ladje, ki so sidrane pred luko imajo prižgane neke motorje in vibracije se prenašajo po vodi in preko naše kobilice na Heronov jambor, ki resonira, kot trup kitare. Kmalu se človek na to navadi in potem tega skoraj ne slišiš več, v začetku pa sem stalno gladal, katera črpalka se mi je vključila na barki.
Zjutraj se odpraviva proti Italiji. V Tržaškem zalivu je plavalo po vodi polno lesa od vej pa celo do pravih debel, tako da sva imela oči na pecljih. Čeprav izgleda čisto blizu imava vseeno do marine 15 milj plovbe in morava pohiteti, da ujameva dovolj visoko vodo. Plima v severnem Jadranu je posrečena zadeva. V srednjem Jadranu je plime mogoče 30 cm, ali malo več, tule pa je je za cel meter, včasih še več. In bolj, ko greš na skrajni rob zaliva, višja je plima.
Recimo za danes, ko sva se podajala v plitvine izlivov Soče je imela Reka najvišjo plimo 51 cm, Koper 64 cm in to več kot pol ure kasneje, Trst, ki je čisto blizu Kopra pa kar 101 cm in to skoraj pol ure kasneje, kot Koper. Gradež je imel 98 cm, skoraj uro kasneje, kot Trst oziroma skoraj dve uri za Reko!
Kakorkoli, nekaj plime vsekakor potrebujeva, saj se kanal precej zasipava. Občasno ga poglobijo, a se spet hitro zasipa. Eni pravijo, da ni problema, saj je na tleh mehko blato in lahko riješ, a meni je škoda Copercoata, da bi ga puščal v blatu na dnu kanala. Najnižja globina, ki sem jo opazil je bila 2,5 m, plime pa je bilo takrat skoraj meter. Ob oseki bi torej ril po dnu, saj imava greza 2,1 m, ali nekaj več, ker sva polno obložena. Kljub plimi pa sva bila rahlo živčna, saj največ globine ni vedno sredi kanala, midva pa ne veva, kakšno je stanje zasipavanja zadnje čase.
V Italijo sva se uspešno pretihotapila. Zaradi Šengena niso potrebne nobene mejne formalnosti, a zaradi Covid situacije bi moral pisati cel kup papirjev in se testirati, saj sem bil v zadnjih 14 dneh na Hrvaškem, a sem to raje 'pozabil'.
Na srečo ni bilo nikjer nikogar in sva srečno privezala Herona v marini. To-do lista je bila zmerno obsežna, a sva vse odkljukala in potem znosila prtljago v avto, ki naju je že čakal na parkirišču. Zvečer sva se dobro utrujena odpeljala proti domu.
S tem se najina zgodba zaključuje.
Pred 3386 miljami sva pred 4 meseci odvezala Herona na Kanarskih otokih od takrat nisva bila niti enkrat v marini ali plačljivem privezu, niti enkrat nisva bila priklopljena na elektriko, niti enkrat nisva natočila vode. Heron je res dobro opremljen za dolgotrajno samostojno bivanje.
Dnevnik se s tem končuje in se bo nadaljeval, ko bomo spet pluli.
| < Debeli Rtič |
| Tomaž Pelko | |
 |
Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
