Zahodnik v četrtek ni dolgo vztrajal, a ni dobil zamenjave in smo čez noč na petek proti severozahodu spet počasi napredovali le s pomočjo motorja. Zvečer sem si ogledal nove vremenske napovedi in nenadoma se je za noč s petka na soboto v večini vremenskih modelov, ki jih pregledujem (Windy, ECMF, GFS, PredictWind in ZyGrib) pojavil nov ciklon ki nam bo premešal veter in popestril zadnji dan in predvsem zadnjo noč pred prihodom v Kanado.

Na podlagi nove napovedi sem bolj proti severu spremenil tudi kurz, da nam za soboto zjutraj napovedani severnik ne bi preveč grenil zadnjih nekaj deset milj poti.

V noči na petek se je nekajkrat zapihal bolj plašen vzhodnik, da so si jadra in motor izmenjevali glavno vlogo pri pogonu barke in šele proti jutru se je veter dovolj ustalil, valovi pa so se zmanjšali, da smo genovo spet pritrdili na tangun in metuljčkali na bolj dolge proge. Zjutraj se je za nekaj ur celo zjasnilo in obzorje se je razširilo, po nekaj urah počasnega udobnega jadranja pa nas je spet zagrnila megla in pri pogledu naprej se spet lahko zanašamo predvsem le na radar in AIS. Glede na vremenske napovedi bo vidljivost pred Novo Fundlandijo boljša, kar bo zelo dobrodošlo, saj je nekaj deset milj pred otokom povečana verjetnost srečanja s plavajočim morskim ledom.

Zvečer sem na morju v okolici videl nekaj kitov, ponoči pa sta Ivo in Gregor pri eni od plitvin videla močne luči ribiške ladje.

V petek smo večino dneva metuljčkali, saj nas jugovzhodnik kar noče zapustiti. Nismo najhitrejši, smo pa vztrajni 😊. Števec milj od Azorov se bliža tisočici, razdalja do St. John’s-a na Novi Fundlandiji je padla pod sto. Čas je da naštudiramo predpise za sobotni vstop v Kanado.

Megla, dež, ciklon in St. John’s

Zadnje tedne imam težave z dodajanjem nove vsebine na blog in upam, da bo tole zdaj delovalo :).

Pričakoval sem, da bo veter v prihajajočem ciklonu razgnal meglo, a je bilo obratno, še bolj se je zgostila in spremenila v zoprn hladen pršec, da je bilo vse mokro in vidljivost na morju zelo slaba, pogoste pa so bile vmes tudi močnejše plohe.

Ponoči se je vzhodnik okrepil na 25 vozlov in smo po dveh bolj zaspanih dneh spet lahko hitro jadrali, a sem ugotovil, da smo prehitri in sem pred koncem mojega dežurstva jadra krepko zmanjšal in upočasnil Skokico. Nikakor nisem želel, da bi pred obalo Nove Fundlandije prijadrali že pred jutrom, saj se to območje na karti ledu nahaja znotraj pasu, po katerem potujejo ledene gore. V drugem delu noči sem se zbudil, saj sem slišal, da je šumenje vode ob trupu barke postalo glasnejše. Ko sem prišel pogledat v kokpit, sem videl, da Ivo med svojim dežurstvom proti Novi Fundlandiji drvi s hitrostjo preko osem vozlov in da je do otoka le še trideset milj. Hitro sva pospravila glavno jadro in dodatno skrajšala genovo. Ko sva Gregorju predala barko za zadnje nočno dežurstvo, smo z le četrtino genove še vedno dosegali okrog 5 vozlov hitrosti.

Zjutraj sem v skladu s kanadskimi predpisi, ki sem jih preučil zvečer, najprej mejnim oblastem po telefonu najavil naš prihod v Kanado in prejel navodilo, naj se ponovno javim, ko bomo pristali. Potem sem nekaj milj pred otokom preko radijske postaje najavil naš prihod v pristanišče v St. John’s-u ter jih prosil za dovoljenje za pristanek.

Dobil sem dovoljenje in hkrati še opozorilo, da nam iz pristanišča nasproti prihajata dve ladji. Megla je bila gosta, zato smo obe ladji, eno oskrbovalno ladjo in eno malo večjo pilotsko ladjico, pred seboj zagledali šele na razdalji nekaj sto metrov. Izognili smo se jim in za njima zavili proti vhodu v pristanišče. Iz daljave so nam skozi meglo nasproti prihajali tudi piski sirene s svetilnikov na rtu pred vhodom v zaliv.

Skupaj z močnejšim vetrom, so se tudi valovi do jutra povečali nad 3 metre, zato smo se pred vhodom v zaliv kar krepko zibali, dokler za rtom nismo pripluli v mirno morje zaliva.

Za ladji, ki sta nam nasproti prišli ob približevanju vhodu v zaliv, sem na podlagi njune AIS pozicije na ploterju videl, da sta se obrnili in zdaj v megli prihajata za nami nazaj v pristanišče. Iz radijske postaje pri navigacijski mizi v notranjosti barke se je pogosto slišalo »Skokika, Skokika«, vendar to niso bili klic iz nadzornega centra pristanišča, zato nisem takoj odreagiral, saj je bilo pomembneje, da na vhodu v pristanišče ostanem na krovu v bližini krmila, saj je bila vidljivost slaba in spet se je tudi ulilo. »Skokika, Skokika« se kar ni prenehalo oglašati iz radijske postaje v notranjosti, iz megle za nami pa je k nam prihajala pilotska ladja. Skočil sem do navigacijske mize in po radiju povedal, da imam radijsko postajo v notranjosti barke in ne morem vseskozi odgovarjati na klice, saj je zaradi varnosti pomembneje, da sem zunaj za krmilom. Potem sem odložil mikrofon in se vrnil k krmilu.

Vhod v zaliv in plovni kanal je širok nekaj sto metrov in dobro označen s svetilniki in bojami, pilotska ladja, ki se je pojavila iz megle pa je mimo nas od zadaj pridrvela na razdalji manj kot deset metrov. Dovolj prostora so imeli za varno prehitevanje, tako levo kot desno od nas. Čudne navade imajo tukaj krmarji pilotskih ladij. Najbrž je bil on tisti, ki me je klical po radijski postaji in mi je želel na ta način dati vedeti, kdo je tukaj glavni.

Javil sem se luškemu kapitanu v St. John’s-u in vprašal, kje lahko pristanemo, in dobil odgovor, naj najdemo prosto mesto med ribiškimi ladjami, če ga ne bo, pa naj barko privežemo na bok edine jadrnice, ki je privezana ob obalo mesta.

Našli smo prostor ob obali in privezali Skokico med ribiške ladje, pa je kmalu do nas priplula pilotska ladjica in je kapitan z nje na nas začel kričati, da je to njegovo mesto in naj se takoj umaknemo. Pokazal sem mu, da je dovolj prostora za njih in za nas, a je kričal še naprej. Umaknili smo se mu in ko je pristal, smo še enkrat malo bolj zadaj za njim pristali tudi mi. Seveda je vseskozi deževalo in z vsakim pristankom in privezovanjem vrvi ob obalo, smo bili vse bolj mokri.

Zdaj sem se spet lahko javil na kanadski »Border Controll Service« in potem po telefonu sporočal podatke o barki in črkoval naše podatke iz potnih listov. Po dvajsetih minutah telefonskega izpolnjevanja prijave sem dobil navodilo, naj na barki počakamo na prihod njihovih oficirjev, ki bodo še enkrat preverili vso dokumentacijo.

Vmes so se ob barki zvrstili predstavniki pristaniških oblasti, nas prijazno pozdravili in vprašali, ali potrebujemo elektriko. Seveda jo, vendar moji vtikači, ki jih imam na barki, ne ustrezajo njihovim vtičnicam, pa tudi napetost je tukaj 110 V, zato bomo glede elektrike še naprej odvisni le od akumulatorja, sonca in motorja

Ob barko sta se čez dobro uro z modrimi in rdečimi utripajočimi lučmi na avtu pripeljala dva oficirja mejne službe in preverila naše dokumente, za njima pa še policist, ki je povprašal po naših namenih in ali imamo na krovu kaj orožja. Najbrž so bili z našimi odgovori zadovoljni, saj so nam rekli, da se po Kanadi lahko prosto sprehajamo, da se nam ob odhodu ni potrebno odjaviti i so nas na koncu prijazno pozdravili.

Ob barki se je še enkrat oglasil luški kapitan in prosil, da Skokico prestavimo ob bok ameriške jadrnice v bližini, saj so se kapitani sosednjih bark pritožili, da imajo premalo manevrskega prostora za izplutje, če bomo mi ostali na privezu med njimi. Povedal je tudi, da se je z lastnikom jadrnice glede tega že dogovoril in da se bo oglasil pri barki.

Z mlajšim parom z jadrnice sem se potem dogovoril, za privez ob bok barke, a smo zamenjali vloge in smo mi Skokico privezali na njuno mesto ob obali, jadrnico »Caprivi«, pa sta potem onadva privezala ob bok naše barke, saj sta nameravala izpluti v nedeljo zgodaj zjutraj. V krajšem pogovoru sem nato izvedel, da je Benjamin doma z Aljaske, Jade pa z Nove Zelandije in imata za letošnje poletje zelo podobne jadralske načrte kot mi. Na poti se bomo verjetno še večkrat srečali.

V primerjavi s prejšnjimi dnevi se nam je to soboto dopoldne veliko dogajalo, varno smo bili privezani in končno sem se lahko sprostil. In potem je prišlo za menoj, prikazala se mi je postelja in veke so postale pretežke. Za premor med spanjem sem pod večer odšel le na krajši sprehod po mestu, potem pa sem se popolnoma naspan zbudil v nedeljo ob petih zjutraj za začetek mojega »dežurstva« 😊.

 

< Zadnja četrtina   Zadnji dan v St. John’s-u >

 

Knjige Mirana Tepeša o dosedanjih podvigih
Proti soncu

Naš legendarni skakalec in jadralec Miran Tepeš se je v začetku novembra vrnil s svojega drugega potovanja okoli sveta. Celotno pot je preplul v dveh etapah. Prva se je pričela v Izoli v letu 2010. Po spletu okoliščin se je popotovanje po svetu zasukalo drugače, kot je to sprva načrtoval,

NAKUP

 Z vetrom

Mnogi jadralci, ki prvič objadrajo svet, po vrnitvi izjavijo, da so na poti našli samega sebe, Miran Tepeš pa ima bolj zanimiv odgovor: " Na poti nisem našel samega sebe, ker se tudi nisem iskal, sem pa zato videl veliko morja in nekaj zanimivih dežel." Na poti okoli sveta je preplul kar 26.541 navtičnih milj.

NAKUP

 Veliki trije

Knjiga Veliki trije je že tretji jadralski potopis Mirana Tepeša. V njej je opisano jadranje mimo znamenitih treh južnih rtov: rta Horn, rta Leeuwin in Rta dobrega upanja, jadranje čez južni Pacifik od Francoske Polinezije do Čila, jadranje do in okoli Avstralije ter Tasmanije in samostojno jadranje čez Indijski ocean.

NAKUP

 

Miran Tepeš  
Miran Tepeš bo letos poskusil izpeljati podvig, ki ga je do sedaj uspelo izvesti le redkim jadralcem na svetu. Iz Atlantika namerava zapluti v Tihi ocean skozi prehod imenovan Severozahodni prehod. Prehod je plovna pot skozi Arktični ocean vzdolž obale Severne Amerike. Prehod je večino leta zamrznjen in ga je možno prepluti le v redkih poletnih obdobjih, ko se arktični led stopi oziroma pomakne dovolj severno, da je plovba možna.

Besedilo in fotografije: Miran Tepeš