Nevihta je prihajala s severa. Bila je teko velika, da je pokrivala področje, kjer je plul Jasmin in vse proti 10 stopinjam zemljepisne širine. Zavedal se je da bodo pogoji plovbe zelo zahtevni. Edo mu je pošiljal vremenske informacije. Vetrovi naj bi pihali s hitrostjo med 20 in 30 vozli, valovi pa naj bi segali med 5 in 6 metrov visoko. Kot običajno napoved vremena ni bila točna. Že v noči iz petka na sobot so se valovi dvignili više. Vodne gmote pred in za jadrnico so merile med 6 in 7m v višino. Nekateri valovi so bili celo višji. To ni več plovba. To ni več jadranje. To je boj za preživetje. Jasmin se je z vrvmi pripel na levi in na desni bok barke. Nikoli ne veš, kam bo jadrnico obrnilo in kam te bo vrglo.

Jadrnica je na valu razvila hitrost do 11 vozlov. Mogoče celo več, a časa in možnosti da bi gledal na brzinomer Jasmin ni imel. Z naraščanjem valov in hitrosti so inštrumenti ponoreli in niso več prikazovali pravega stanja. V nekem trenutku se je na zaslonu pokazala tudi številka 165, ki je nemogoča. V tem trenutku bi lahko zaupal kvečjemu hitrosti izpisani na GPS-ju.

»Noč sem preživel izmučen, brez spanja in moker. Preoblekel sem se zjutraj. Veter je še vedno pihal s hitrostjo 32 vozlov in preko dneva se hitrost ni zmanjšala. Valovi so se povzpeli na 8 metrov. Ker imam majhno kamero sem veliko snemal, čeprav se na posnetku ne vidijo tiste velikosti valov, kakor tudi ne vsa ta mogočna količina vode in teža, ki je pritiskala na barko. Imam veliko fotografij. Če napišem da piha 42 vozlov imam to tudi dokumentirano. Če je val 8 m ga imam na videoposnetku ali fotografiji. Torej pri meni ni nič ribiških in nič »rekla kazala«, je bil čustven Jasmin po prestali nevihtni noči.

Ko je jadrnico zadel kakšen izmed ogromnih valov, ga je zasukalo tudi za 180 stopinj v eni sami sekundi. Zgodilo se mu je, da je plul v nasprotni smeri, kot je nameraval. Najhuje je bilo, ko ga je zasukalo tako, da je bil obrnjen vzporedno z valovi. Takrat je padel v globel med dvema valoma. Nevarnost, da izgubi krmilo ali pa da ga prevrne je bila velika. K sreči sta oba zdržala. Verjetno ga je spremljala tudi sreča. Da ni vse tako lepo, kot je sprva izgledalo, pa je ugotovil že naslednji dan. Hotel je prižgati motor, ki mu daje tisto potrebno električno energijo za delovanje avtopilota. Ko se akumulatorji izpraznijo, ga je potrebno prižgati in jih zopet napolniti. Tokrat se motor ni odzval. Očitno nekaj časa ne bo spanja. Jasmin se je že vdal v usodo in se sprijaznil, da bosta nekaj časa njegova najboljša  prijatelja Red Bull in Coca Cola. Ne kave ne hrane ni uspel skuhati že dva dni. Oboje je misija nemogoče.

Jasmin se je zavedal, da bo večino časa moral držati krmilo v rokah. Avtopilot bo delal bore malo časa. Želel si je, da bi čim prej priplul na drugo stran, na Barbados. Vedel je tudi, da bo brez motorja težko pristal. Ve, da se lahko pristane in sidra na jadra, vendar tega še nikoli ni počel. Vseeno je bil prepričan, da zmore.

Zvečer, pred mrakom si je privoščil nekaj suhe hrane. V kokpitu si je pripravil nahrbtnik z vodo. Pripravil si je tudi tako imenovano »Grab bag«, vrečo z najnujnejšimi  potrebščinami, če bi se zgodilo najhuje. Vanjo je pripravil rakete, oblačila, konzerve in vodo. Če bi moral zapustiti barko in se vkrcati na reševalni splav, bi bile te potrebščine ključnega pomena za njegovo preživetje. Ves čas je bil v skrbeh, kako se bi splav sploh obnesel v takšnih valovih. Če bi prišlo do najhujšega, bi sigurno počakal na jadrnici do zadnjega trenutka. Tudi mesec dni ali več, če bi bilo potrebno. V glavi je ves čas premleval rešitve, kaj mora narediti, če se mu zlomi jambor ali odlomi krmilo. Rešitve za improvizacijo težav je imel pripravljene. Bližal se je večer. Hitro se je stemnilo. Trda tema z vse močnejšim vetrom. Zopet je pričelo pihati s hitrostjo 35 vozlov in več. Ko je pogledal nazaj in naglavno svetilko obrnil v val, je bil ta visok toliko kot tri nadstropna hiša. Ker to ni bilo dovolj, je pričelo še močno deževati. Pričel se je pravi Rock'n Roll. Groza. Noč, dež, valovi visoki 8m in več kot 35 vozlov vetra. Kaj bi si človek še želel. Jasmin je na jadrnico hitro privezal nevihtno sidro in ga vrgel v morje. Takoj se je poznalo, da je upočasnil barko, ko je drvela navzdol po valu. Ni vedel, kaj lahko pričakuje, ko ga bo zasukalo. Da se le ne bo vrv zataknila v krmilni list. To bi bila prva katastrofa.

»Ubijalska kombinacija! Nikjer ne konca ne kraja. Takrat sem prvič pogledal ves besen in razočaran v nebo in tistemu tam gor glasno zavpil: »J**emti, kaj sem ti naredil, da me tako kaznuješ?!! Res, prav drl sem se v nebo, čeprav sem bil utrujen za umret. Barko je zanašalo, moker sem bil še pod kožo, ni kazalo, da bo kmalu boljše. Če se tu kaj zgodi, te nikoli več ne najdejo niti te kdo pride reševat.«

Bilo je nekje na sredi Atlantika do koder helikopterji ne morejo, plovnih poti za velike ladje tu ni. Jadralci so v tem delu prepuščeni sami sebi in svoji sreči. Če se tukaj kaj zgodi, je sreča jadralca očitno zapustila.

Torej …konec. No ja, tudi na to sem se pripravil, preden sem šel, vedel sem v kaj se spuščam. Ateist sem, a spoštujem vsako vero. Na oceanu postaneš tudi veren in moliš k bogu. Ni važno kateremu, le da ostaneš živ. Tako sem tudi jaz prosil vse bogove, kar jih poznam, naj mi prizanesejo. No vsaj do jutra mi niso!

Zjutraj se je razvedrilo. Spet sončen dan in valovi ki so merili le do 6 metrov. Veter je še vedno pihal močno ni in ni hotel pasti pod 30 vozlov. Jasmin je pospravil genovo, močno zmanjšal glavno jadro in napel bum na 45 stopinj, da jadrnice ne odnese, da se prilagaja morskemu toku. Tako bo stala med dvema visokima valoma in lahko se bo posvetil motorju.  Jadrnico bi namestil v tak položaj v primeru, da bi bil izmučen in bi moral za uro ali dve zadremati. Poklical je kolega Damjana, on-line mehanika za motorje in še za kakšno drugo zadevo. Satelitski telefon deluje le pod milim nebom, če greš v notranjost brke se signal prekine in ne moreš delati in se pogovarjati. Na krmi se je pogovarjal z Damjanom, kjer sta iskala morebitne težave na motorju. Nato je šel v jadrnico, pod stopnice in se posvetil motorju. Iskal je napako in ker je ni našel takoj, je moral vajo ponoviti večkrat. Zopet na krmo, telefon v roke in nato nazaj v jadrnico. K sreči sta jo našla. Jasmin je istočasno že odzračil ogrevalne svečke, žal pa je pri delu odlomil kovinsko cev na eni izmed ogrevalnih svečk, ki služi za povrat goriva. K sreči je imel pri sebi epoksidno lepilo, ki se je strdilo v 5 minutah in problem polomljene cevke je bil rešen.

»Bravo! Motor je zaropotal in če bi bil Damjan takrat blizu bi ga objel. Hvala ti! Potem je bilo kljub slabemu vremenu vse lažje.«

Edo mu je redno pošiljal vremenske napovedi. V zadnji mu je sporočil »Do sobote se bo umirilo. Zdrži še malo, teh nekaj dni. Vem, da je hudo!« In Jasmin si je misli: »Bravo Edo, vem da nisi ti nič kriv, a v soboto zvečer ali v nedeljo zjutraj bom pri takšnih dnevnih miljah (rekord je 159 NM na dan) in pri hitrosti plovbe kot je sedaj v tem vetru in valu že na cilju.«

V četrtek popoldan je zopet namestil tangun na genovo. Hrupa, ki ga je povzročala, ko se je zapirala in odpirala ni več mogel prenašati. Le dve uri kasneje zasliši močan pok. Zlomilo je sani tanguna na jamboru. Kot izstrelek iz topa je tangun poletel po barki. K sreči je ni predrl, razbil okna, poškodoval glavnega jadra ali ga zadel v glavo, ko ga je lovil.

Vreme se je končno umirilo. Spekel si je težko pričakovane palačinke in se posladkal po vseh neprespanih nočeh. V petek in soboto je bilo vreme lepo in veter je bil ugoden. Hitro sem plul proti cilju. Po 2134 preplutih miljah je v daljavi zagledal kopno. 19 nmi ga je ločilo do cilja. Bil je srečen, kot majhen otrok, ki je dobil najlepše božično darilo. Priplul je v Bridgetown. Svojo 10 m dolgo jadrnico je privezal poleg 250m dolge križarko in se odpravil na carino, kjer je moral izpolniti nekaj obrazcev. Administracija. Nekaj nje je potrebne, nekaj pa povsem odveč. Zanimalo jih je kako dolga je jadrnica, koliko je na njej alkohola (piva, vina,..), cigaret, orožja in še nekaj malenkosti. Nato so ga napotili v emigracijsko pisarno, kjer so ga zopet čakali obrazci na katerih so potrebovali podobne podatke. Tokrat so vprašali tudi od kod je priplul, kam je namenjen, koliko časa bo ostal, kje bo sidral in podobno. Uslužbenci so bili prijazni. Napotili so ga še na zdravstveno inšpekcijo, kjer so preverili kakšne bolezni ima in če je s seboj prinesel kako domačo žival ali rastlino.  Po dobri uri in pol, je bilo izpolnjevanja obrazcev konec. Plačati je bilo potrebno vizo, ki je stala 100 BAD ali 50 USD.

Po opravljenih carinskih postopkih se je vkrcal nazaj na jadrnico in izplul  proti zalivu Carlisle Bay. Pospravil je barko, se stuširal, preoblekel v sveža oblačila in si pripravil težko zasluženo kosilo. Uspešno plovbo preko Atlantika je bilo potrebno primerno proslaviti. Odprl je steklenico šampanjca in si privoščil kar dva kozarčka penine. Zaradi izčrpanosti, veselja, hrepenenja in sreče je zaspal še preden so mehurčki uspeli priti do možganov.

Vse skupaj od Las Palmasa čez Kapverske otoke do Barbadosa je Jasmin preplul 3.114 NM v 21 dneh in 20 urah same plovbe. Po informacijah, ki so na voljo, je šele četrti Slovenec, ki je preplul Atlantik sam. Verjetno je prvi, ki ga je preplul na serijski barki, ki ni bila deležna predelav. Skupno je do sedaj sam preplul dobrih 7.000 nmi, kar je približno tretjina poti okoli sveta. Izzivov mu tako ne bo zmanjkalo.

Kam bo Jasmina pot zanesla v prihodnje,  še ne ve natančno. Najprej bo obiskal severne otoka, marca pa bo zaplul proti jugu in tam privezal jadrnico v eno izmed varnih marin ter se skril pred sezono orkanov.

Njegovo pot bomo spremljali na eNavtiki. 

1. del - Priprave na otoku Fuerteventura

2. del - Plovba proti Zelenortskim otokom

3. del - zadnje priprave pred prečkanjem Atlantika

4. del - Iz varnega zavetja v Atlantik

6. del - prihaja (16.2.2017)

Predhodne dogodivščine Jasmina si lahko preberete v knjigi: Šepet vetra in valov