 |
| Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
5.9.2019 Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji
Ugoden veter, ki me je kar tiščal naprej proti cilju, je bil kriv, da sem zadnji dan naredil v 24 urah 143 NM. Lahko rečem, da sem drugo polovico noči jadral ves čas nad 6,6 vozla. Točka 24-tih ur se je zgodila malo pred vhodom v zaliv in potem sem z motorjem zaplul še kakšnih 8 NM globoko do zaliva, ki je moj tokratni cilj. Torej, 424 NM sem preplul v treh dneh in uri in pol, kar nekako pomeni 5,77 vozla povprečne hitrosti. Zelo sem zadovoljen!
Preden priplujem do zadnjega zaliva, v res mirnem morju izobesim rumeno zastavo, ter se najavim Port kontroli v Savusavu po radiu, a me nihče ne kontaktira nazaj. Poskusim še enkrat, spet nič. Priplujem do rdečih boj (kot mi je to svetoval Pavel) in se kar tam privežem na prvo prosto bojo, saj vidim, da so okoli mene vsaj še štiri barke z rumeno zastavo. Komaj se privežem in izmenjam nekaj prijetnih besed z brhko a mlado Američanko s sosednje barke, mi to prijetno vzdušje pokvari moški glas, ki me kliče po imenu. Hmm. Le kdo bi to bil? In takrat zagledam kako k mladi Američanki prihaja,… David. Tisti David, kateri je plul na Billovi barki od Paname do Hiva Oa in katerega sem jaz skupaj z njegovo takratno punco peljal iz Hiva Oa na Fatu Hivo. Svet je majhen in morda celo okrogel, da se z nekaterimi kar naprej srečujem. Dogovoriva se za kasnejše srečanje na pivu oz. pijači dobrodošlice.
Kmalu pride uradnica, lepa in mlada Fidžijanka in ko ji pomagam stopiti na barko, kot pravi gentlman stare Dunajske šole, mi padejo očala z dioptrijo v morje, nekje na 14 metrov globine. Adijo očala! Zdaj jo bom moral gledati samo od daleč, ker na blizu nimam več ostrine. Zato pa mi mična gospa pripravi papirje za prijavo in seveda izpiše ne vem koliko zneskov, katere moram kasneje ko vse opravim, plačati v upravni stavbi. Vsaj tu so zelo hitri, 10 minut in je bila gotova. Zdaj moram počakati, da pridejo še ostale službe do mene (carina, policija, zdravstveni inšpektor, …)
Tudi ostali kmalu pridejo in so zelo prijazni. Hitro uredimo dokumente, katerih je pa tokrat res veliko. Nato plačam takso še za carino in nekajkrat se še skupaj pofotkamo, ter se nasmejimo, našim fotkam. Carinik mi ponuja dobra dekleta s Fidžija in pravi, da so čudovita ko jih poročiš. Povem mu, da bi kar dve vzel in če katera ne bo dobra, mu eno vrnem, drugo obdržim. Zato pa gospa z zdravstvene Bio inšpekcije ne more verjeti, da imam naravne modre oči. Ves čas me sprašuje, če imam v očeh morda obarvane leče. Če bi mi bila všeč, bi ji rekel, da lahko zvečer pod lučjo pogledava, kako je z lečami.
Popoldan moram spet veslati, tokrat malo dlje, saj grem še v nabavo, ker sem kar nekaj stvari (zelenjave in sadja vrgel v morje), zdaj pač moram nabaviti novo. Tukaj je kar prometno, ves čas je gneča na cesti in pločnikih, ljudje se sprehajajo, hitijo in kupujejo. V mestu je je marsikaj drugače kot je na Tongi. Razlika je tudi v temu, da so tu zelo prisotni Indijci, kateri imajo kar nekaj trgovin, lokalov in še marsičesa drugega. Vsi moji kolegi, ki so že bili tukaj mi nekako pravijo, da se jih moram izogibati v velikem loku. Zakaj? Tega pa res ne vem. Tokrat zastavice ne bom risal, saj sem našel večjo zastavico za samo dva dolarja. Zdaj že visi na barki.
Zvečer si še popravim uro, zdaj smo samo 10 ur narazen in naredim si večerjo. Tokrat bo več časa, zato si naredim dva dobra kosa pečene jagnetine na žaru, pečen krompir s čebulo in za dobrodošlico eno malo pivo.
6.9.2019 Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji
Sinoči sem sem se po večerji ulegel na sedežno v salonu, vsaj toliko, da si malo poravnam »križ« ki me res boli in to iz meni neznanega razloga. A takoj ko se uležem, zaspim. Utrujenost. Tako spim do pol petih zjutraj, pri prižganih lučeh, komarjih,… Pravzaprav sploh ne vem, kako sem lahko tako močno zaspal. Potem se prestavim v posteljo in spim še nekaj časa, tako, da sem vse skupaj spal slabih 12 ur.
Kar nekaj stvari moram narediti po barki, a me zmoti klic Davida, da pride z dekleti na kavo. Seveda, pridite! Čez slabe pol ure pridejo trije, mična mlada Američanka, njena kolegica in David. Skuham kavo, jim podam nekaj piškotkov in skoraj eno uro in pol se pogovarjamo, obujamo spomine, na koncu pa še izvem nekaj zanimivosti glede otokov, vsega ostalega, kar se tiče postankov na otokih, katere so obiskali tudi sami.
Ko odidejo, moram tudi jaz na kopno, saj sem z nekim mojstrom dogovorjen, da mi morda najde uplinjač za moj mali motor. Morda celo rezervoar goriva, pipico, svečko,… in še vseeno ne vem, če bo motor delal. Srečam se z mojstrom in mi pravi, da ni naredil nič, kar bi se dalo, da bi bil moj motor v delujočem stanju. Pozdraviva se in greva vsak svojo pot. Jaz v marino, saj imam dogovor v marini z eno gospo, da bo vprašala svojega šefa za manjše motorje, saj v trgovini prodaja le večje. Pa ga ima, Mercury 3,3 HP. Cena ni pretirana za nov motor, a vseeno mi je predrag in ne sežem tako daleč, saj najprej potrebujem sidrno verigo.
Odpravim se še v sosednjo marino, kašne 3 do 4 km naprej, morda najdem kaj rabljenega. Žal ni ničesar, kar bi me naredilo srečnega. Vrnem se v mesto, odidem še v pisarno, da mi naročijo plovno dovoljenje za obisk otokov, katere sem označil na glavnem dovoljenju. Menda bo to trajalo do jutri in jutri naj se zglasim zopet pri tej prijazni gospe.
Čas imam, zato odidem v trgovino in na kavo. Kava seveda ni takšna kot pri nas v lokalih, čeprav je zelo poceni. Pozno popoldan se vrnem utrujen na barko, skuham večerjo in po sadnem zajtrku je to moj prvi pravi obrok. Rizi bizi in pečen piščanec. Ko pospravim, si odprem en mali radler, nato pa pišem. Delo pač. Pozno zvečer si pogledam še en film in nato grem v posteljo. Jutri je nov dan, dan za delo.
7.6.2019 Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji
Petek. Vikend in en poseben dan. Zjutraj se prebudim že zgodaj in ravno si kuham kavo, ko me pokliče Luka. Sporoči mi, da je govoril z Žaretom in ker je ravno danes v mestu, me le-ta čaka v marini. Pustim kavo, se oblečem in odveslam do pontona, nato pa se sprehodim do glavne marine. Čeprav ne vem, kako je videti Žare, se ob skupnem pogledu zaveva, da sva prava. Žare je Slovenec, ki je izkoristil možnost hitre upokojitve in odšel v pokoj. Zaradi tega nima prav velike pokojnine, a tukaj se da od nje prav dobro živeti. Že prej je potoval, zdaj pa se je pred sedemnajstimi leti uspel naseliti na Fidžiju. Pravzaprav si je kupil kar nekaj zemlje ob morju na otoku Taveoni, si postavil hišo in kot sam pravi, kmetuje in uživa življenje. Kmetuje? No on temu tako pravi, saj vsake toliko časa posadi nekaj sadnih dreves papaje, pasionke, ter drugih sadežev. Trenutno se nahaja na otoku Vanua Levu, saj pomaga kolegu vzdrževati farmo, ker je ta trenutno odsoten. Žare se je ponudil, da bo on kraljeval na hribu Koravesi in mu čuval farmo ter urejal stvari eno leto in pol, dokler se ta ne vrne.
Najprej sva se sprehodila po mestu, da je tudi sam opravil določene obveznosti, nato pa sva šla še na tržnico, kjer mi je podrobno razložil, kje in kaj kupovati. Od tam k mesarju, k peku, on tudi k frizerju, nato pa po večji nakup v trgovino. Po opravljenem nakupu se odpeljeva s taksijem do njegovega skoraj 8 km oddaljenega doma, kjer trenutno stanuje. Ko zloživa nakupljene stvari, mi Žare skuha dober čaj, nato pa začne pripovedovati svojo življenjsko zgodbo. Nekaj let je starejši od mene, a ker oba prav dobro poznava čas v katerem sva živela, ga tudi omenjava. Začela sva ga že zaradi njegovega psa, kateremu je nadel ime Tito. Pa ne da ne bi spoštoval tega imena, enostavno zato, ker sedaj vsaj 10x na dan izgovori to ime. Ima še pet mačk, nekaj kokoši, v velikem ribniku je kar nekaj krapov. Tukaj se počuti kot doma, uživa, čez dan nekaj naredi in posadi, da mu ni dolgčas, veliko bere in predvsem rad kuha. Po ogledani res veliki parceli, začne pripravljati kosilo. Z dvorišča prinaša začimbe, nato domača jajca, v možnarju oz. terilniku zmelje sol, poper, ter druge začimbe. Ob kuhi se ogromno pogovarjava, jaz ga sprašujem, on mi odgovarja. Kasneje jaz pripravim solato, on pa dokonča kosilo in jeva njegovo specialiteto, pašto z mesno omako na njegov način.
Po kosilu skuha še kavo in malo pred nočjo vstanem, saj se moram vrniti v dolino, še preden bo tema. A preden odidem, mi v nahrbtnik nadeva ogromno sadja: banane, limone, papaja, pasionke,… Maloprej je še deževalo in ko sem šel je bila kamnita pot tudi blatna in spolzka. Vmes se še enkrat ulije dež, a me to ne moti, moker dol ali gor. Po dobrem kilometru in pol, pridem do glavne ceste in ko pripelje prvi taksi, ga ustavim. Tokrat bom poslušal Žareta in naredil kot mi je naročil. Taksi me odpelje še dobrih 6 km do marine in ko vprašam za ceno, mi ta odgovori: 50 centov. Prav imaš Žare, res je tako, od sedaj naprej ustavljam še samo prazne taksije na poti, tako bo ceneje.
Zvečer urejam okoli 70 fotografij, katere sem posnel v tem dnevu in občudujem pokrajino, sadje, pogled na morje, poskušam razumeti človeka, ki je zapustil rodni kraj in našel svoj mir na otokih sreče. In kot sam pravi… narediti je potrebno le prvi korak, za vse drugo poskrbi čas.
8.6.2019 Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji
Dolgo sem spal, skoraj do osme ure zjutraj, nato sem pospravil posodo od zajtrka, napisal nekaj stvari ob kavi in zaveslal v mesto.
Najprej grem v čendrarijo (trgovino kjer prodajajo stvari za barko), da vprašam, če je mojster kaj izvedel za moj uplinjač. Žal ne, pravi, da tukaj nihče ne mara motorjev Tohatsu, zato tudi ni rezervnih delov. Tukaj pomenita nekaj samo dve znamki: Yamaha na morju in Toyota na cesti. Ker ne dobim ničesar, se spet pogovarjam o sidrni verigi. Tokrat preračunava in spusti mi ceno za 45 centov po metru. To je samo pljunek v morje in še vedno je draga. Nato mi pravi, naj si grem verigo pogledati tudi v železnino, tam imajo cenejšo varianto. Ker nimam kaj početi, saj že celo dopoldne dežuje v presledkih, se odpravim tja. Sobota je in verniki Hare Krišna so pred eno od trgovin pripravili pravo vegeterijansko pojedino in jo zastonj delijo ljudem, ki so od daleč. Pogovarjam se z vodjo te verske skupine, Radžijem in razloži mi, da jih njihova vera uči, da pomagajo drugim. Tokrat so skuhali velika dva lonca riža, ter dve vrsti zelenjave v omaki. Vsakemu, ki si to želi, mu dajo hrano v posodo iz stiroporja, da jo poje nekje sede, ali pa tudi, da jo odnese domov. Poslovim se od njega in ostalih, čeprav so malo razočarani, ker nisem vzel njihove hrane. Verjetno se to ne spodobi, a kaj naj, saj sem pravkar od zajtrka.
Odidem naprej in najdem Husseinovo železnino. Lastnik je Indijec in kolikor vem, imajo Indijci dobre železarne in železarsko industrijo. Najdem trgovca in pokaže mi verigo. Ima jo nekaj manj kot 30 metrov, a pravi da je »made in China«. Cena je dobra, pol manjša od navtične iz Australije, a vem, da me ne bo dolgo držala, ter bo še pred enim letom zarjavela. Raje ne bi, hvala. Pogledam si še olje za motor. To je malo cenejše kot na bencinski črpalki, a je firma neznana. Tudi tega ne bom, hvala, saj na njem piše »Made in PRC« (People Republic of China).
Sprehodim se še do mestne tržnice in iščem neko zelenjavo, ki bi me zanimala. Vse kar imajo uvoženo je res drago. Paprika in paradižnik staneta 7 EUR po kg!!! Kupim kumare, ki so poceni, nekaj druge zelenjave in fotografiram tržnico, stojnice ter sadje.
V pekarni še kupim kruh, nato se sprehodim do marine, ter zaveslam nazaj do barke. Vmes me dobi dež, ki se obrne v ploho in sem že moker do kože. Na barki se preoblečem, skuham si čaj, saj je za kavo še malo prehitro. Zunaj še vedno dežuje, zato popoldan berem knjigo in ob njej za pol ure zaspim. Prebudila me je misel na popoldansko kavico in piškot. Ob kavi pišem članek za reportažo v časopisu, pripravljam fotografije, izbiram besede. Bivanje na otoku ni samo uživanje, kot nekateri mislijo, tudi delati je potrebno, a vesel sem, da je moja pisarna na morju.
Zvečer si naredim večerjo, pojem jo v salonu, saj zunaj še vedno dežuje. Poženem motor, kajti potrebujem elektriko, saj ni bilo sonca, da bi mi pomagal polniti akumulatorje. Tako je minil še en dan v deževnem dnevu, ko sem na Fidžiju.
9.6.2019 Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji
Danes je nedelja in po včerajšnjemu slabem vremenu je danes prav tako kislo in oblačno jutro. Mar ne bo sonca? Kdo mi bo napolnil akomulatorje? Vem, motor. Vključim delovanje motorja in ob enem čakam, da se jadrnica z Ameriško zastavo premakne s svoje boje in odpluje iz zaliva. Ko se to zgodi, me marinero s čolnom pozove, da se prestavim z barko na njihovo mesto, saj sem to včeraj prosil. Zakaj? Zato, ker bom potem od barke do dingi pontona oddaljen samo 70 metrov in ne več 400 metrov. Torej bo po novem manj veslanja. Ko se prestavim, se privežem za popolnoma nov mooring oz. bojo in že sem v dingiju ter veslam na obalo. Spotoma odnesem še smeti in sem že na cesti. Nedelja je, jaz pa sem obljubil Žaretu, da se odzovem na njegovo povabilo, na nedeljsko kosilo. A najprej moram priti do njega. Avtobusi ne vozijo, taksiji pa so tako redki na cesti, da bi jih lahko s prsti preštel, poleg tega je vsak ki se pelje mimo nabito poln. Nimam druge, kot da pešačim slabih 8 km, od tega dobrih 1,5 km visoko v hrib. Vmes še večkrat dvignem palec, a mi nihče ne ustavi. Pogledam če sploh stojim na pravi strani ceste, saj je vozni režim obrnjen od našega, torej vožnja po levi. Vse je v redu, le ljudje mi ne ustavijo. Tujec, ki se sprehaja v nedeljo ob cesti, po moje nima vseh pik v glavi.
Po dobri uri in pol le pridem do posestva in pozdravim Žareta. Ta je že skuhal kosilo, dobro domačo juho. Zgodaj zjutraj, še v temi, je pokončal enega petelina in ga skuhal, že včeraj je izkopal poseben koren, ki je podoben po okusu krompirju in spekel Fidžijski hrustljav krompirček. Naredil je še solato in kaj lahko človek še pričakuje boljšega za nedeljsko kosilo.
Po čudovitem in dobrem kosilu sva se sprehodila po posestvu, kjer mi je Žare razkazal nekaj zelišč, listov in seveda dreves, ter mi povedal, za kaj se kakšno od teh uporablja. Eni listi so tako dišali, da sem si jih podrgnil pod nosom in potem mi pove, da so ravno ti listi dobri za inhalacijo, kadar si prehlajen. Ni kaj, hitro se učim in srkam v sebe, vse kar mi lahko prav pride.
Vmes narediva še nekaj fotografij, saj Žare res dobro fotografira in ima to v sebi še iz časov, ko je še delal v Sloveniji. Popoldne pa se spet pripravlja k dežju, zato se po popiti kavi poslovim in Žare mi poda še veliko vrečko sadja, polno banan, pasionk in papaj. Hvala ti, poslovim se in grem. Čaka me spet dolga pot nazaj do barke.
Tokrat sem prišel po hribu do glavne ceste in po slabih dveh kilometrih ravne ceste ustavim taksi, ki me zapelje za 1 dolar do marine. V roke mu porinem 2 dolarja, saj me je rešil peklenskih muk. Če bi moral hoditi še 500 metrov, bi se ustavil in sedel, saj mi je prst na nogi tako zatekel, da je bil videti kar grozljiv. Ob tem sem čutil močno bolečino, ki je verjetno posledica preobremenitve sklepov, katere je že dodobra načela dolgoletna putika.
Zvečer na barki napišem del članka za novo naročilo v navtični reviji in napišem ta tekst za blog. Dan se končuje in prijetno je bilo v družbi Slovenca, ki živi na Fidžiju in s katerim sva se res dobro ujela.
10.6.2019 Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji
Včasih res ne vem kaj je boljše od vremena, dež in oblačno vreme ali sonce, katero pripeka in greje. Prebral sem, da je tudi v Sloveniji vroče in tako nisem samo jaz podvržen vročini. Bo pa zato več energije v akumulatorjih. In ko smo že pri njih, sem danes doživel šok, saj mi je zjutraj na komandni tabli gorela rdeča lučka, to pa pomeni, da z akumulatorjema nekaj ni v redu. Zato sem se takoj po kavi vrgel na delo in odklapljal kable, meril in na koncu ugotovil, da ko ima hudič mlade, jih ima po navadi kar nekaj. Poleg verige, motorja in kapljajoče vodne črpalke, bo očitno potrebno nabaviti še nova akumulatorja. Eden od dveh je izpustil dušo, ter je obremenjeval še drugega. Ta drugi pa je na zadnjih izdihljajih in upam, da mu je dano že nekaj časa življenja z mano. Potrpi!
In ker že imam orodje v salonu, se odločim, da bom nadaljeval z delom, saj mi je le-to kar naenkrat zadišalo. Razdrl bom del motorja in poskušal popraviti tesnenje vodne impelerske črpalke. Ta že nekaj časa poleg nekaj kapljic vode spušča tudi olje. Tudi ona ima svojo rak rano in me počasi zapušča, a tudi ona je precej draga in morala bo počakati na vrsto. Zato odvijačim stopnice, da imam lažji dostop do motorja, jih odstranim, poberem olje in vodo, ter očistim del, kjer bom delal. Odvijem vodno črpalko, vse dobro olistim, razmastim, nato pa s silikonsko visokotemperaturno maso pričvrstim tesnilo in drugi del pri motorju. Vse skupaj spravim v red kot je bilo včasih. Zdaj mi manjka le še olje, ki pa ga žal nimam na barki. Torej moram v mesto in tam se pozanimam za dobro in cenovno ugodno motorno olje. Ker sem že spet v železnini, kjer imajo skoraj vse, se pozanimam še za akumulatorje in njihovo ceno. Ni kaj, dragi so, znamka pa ne znana. Zamahnem z roko, pa saj še niso na vrsti za nakup. Vmes slučajno najdem še prodajalno, kjer prodajajo pivo in druge alkoholne pijače. Tukaj alkohol ne prodajajo kot pri nas v marketu na policah, ampak imajo zato določene trgovine, ki to prodajajo samostojno ali v sklopu večjih marketov. Nič ne bom kupil, me pa zanimajo cene. Kar na rit me je vrglo, ko sem zagledal ceno viskija, litrske steklenice rdečega J.W.. Cena je skoraj petkratnik naše slovenske cene. Pivo je tudi nekaj dražje kot na Tongi in najcenejši rum je tukaj tako drag, da bi stal en krof na Fidžiju kot šest krofov na Trojanah. Ne razumem, kako si lahko to ljudje privoščijo, saj tudi vino in penina nista nič kaj poceni. Očitno je tudi tukaj tako, da je biti alkoholik velik privilegij.
Pet litrov olja kupim na bencinski črpalki in grem do dingi pontona. Vroče je, bolj kot sem pričakoval. Zato odveslam do barke in najprej spraznim in ven povlečem staro olje iz motorja, nato dolijem novega. Tako, zdaj upam, da bo nekaj časa mir.
Ob popoldanski kavi s tremi piškotki napišem nekaj stavkov na računalniku in obdelam nekaj fotografij za navtično revijo. Sedim v kokpitu in razmišljam, kako dobre delovne pogoje imam v svoji pisarni. Prijetno je pisati in imeti mir, zraven pa stavki letijo na ekran.
Kasneje se odločim, da grem do obale natočiti nekaj vode. Tukaj v zalivu je voda umazana, videl sem nekaj cevi, ki so napeljane v morje in sumim, da se iz njih izliva nečista voda. Zato tukaj ne bom delal vode in si jo bom raje vozil z obale. Nekaj jo še imam s Tonge, a ker je eden rezervoar že prazen, je bolje, da kar pričnem z delom. Za vodo imam samo dva 20 litrska kanistra, zato tokrat dvakrat preveslam pot do obale in si natočim 80 litrov vode, za prvo silo. Jutri bom pripeljal še dva krat in tank bo spet poln. Voda je dobra za tuširanje, pranje posode, ni pa dobra za piti, zato si bom moral v naslednjih dneh vodo kupiti v marketu. Upam, da je vsaj ta poceni in ni podobna cenam alkohola.
Zvečer si naredim še dobro večerjo in potem se sprostim ob gledanju filma, ter odidem spat.
< Tihi ocean - Plovba proti otokom Fiji Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji >
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
 |
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
