 |
| Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
29. maj, 2019 Neiafu, Vava`u, Tonga
Končno en dan, ki je minil, brez nekih posebnih dogodkov, dela ali česa pretresljivega. Morda je edina sprememba pri meni, da me boli grlo. Včerajšnja ledena voda pri Billu mi ni dobro dela in tako razgret in vroč od dela, je vsekakor ne bi smel spiti. A je kar je. Morda mi bosta kemični 1000 mg vitamin C v kemiji in še kakšen dodaten lekadol pomagala, da ne zbolim.
Za danes sem imel nek plan, da bi odrinil naprej, a sem odhod prestavil zaradi kolega Billa, ki je ostal sam na barki, saj ga je danes zapustila še zadnja članica posadke in je odšla na večji in luksuzen katamaran, kjer se nahaja mlajši par. Seveda, mladina gre skupaj, mi dinozavri pa mi morali držati skupaj. Jutri mu moram pomagati okoli namestitve jader, točenja goriva, vode,… Ne vem kako bo, saj ni navajen jadrati sam, vedno je imel nekoga ob sebi. Pravi, da bo počakal še nekaj dni, morda pa le najde koga, da bo lahko odjadral naprej. No jaz sem se odločil, da jutri vsekakor ostanem, v petek pa definitivno grem, saj tukaj nisem ničesar izgubil. Čas je že.
Opoldne sva šla skupaj z Billom na en daljši sprehod, da prekrvaviva noge, srce in telo, kasneje še na kavo. Pri kavi se nama je pridružil domačin William, s katerim smo se kar nekaj krat družili skupaj, tokrat pa je prišel med službeno pavzo na kosilo. Zvečer sem povabil Billa na večerjo na mojo barko in pogovor se je potegnil kar v trdo noč. Zdaj še napišem nekaj besed in se odpravim v posteljo.
Menda potrebujete nekaj sonca, zato vam ga jutri pošljem, ker ga imamo tukaj še preveč in do petka ali sobote vas doseže.
30. maj, 2019 Neiafu, Vava`u, Tonga
Jutro je, sončno in lepo. Nekje okoli 26°C je že zjutraj, morda čez dan zraste še za dve stopinji, upam, da ne več. Tukaj je kar prijetna klima, le tega dežja se nikoli ne bom navadil. Pade ko pade in ko pada, pada različno. Enkrat 10 minut v rahlem pršenju, spet drugič pol ure v izlivanju temno sivega oblaka. Včasih si prav zaželim pogledati v nebo, morda pa le zagledam kakšno večjo luknjo, kjer jim spušča ta voda.
Po obvezni jutranji kavi in sadnem zajtrku, se sprehodim s smrkavim nosom do uradnikov, saj potrebujem izhodne dokumente za jutrišnji izhod iz države. Ja prav ste prebrali, čas je da zapustim Tongo, ki pa mi je vseeno prirasla k srcu. Ni tako slaba, kot je bila videti lani. Morda me je lani ubil kulturni in še kak drugi šok, katerega prej nisem bil navajen. Zdaj se mi zdi vse »cool«.
Stopim do uradnika, ta me brez nasmeha sprejme in ko mu povem po kaj sem prišel, mi pomoli tri liste A4 formata in mi reče, da moram formularje izpolniti. OK, sedem za mizo, izpolnjujem vprašanja, katerih odgovore sem že nič koliko krat napisal. Ko končam, mi pravi, da mu moram dati še svoje dokumente in dokumente barke v vpogled. Dam mu še to in potem njegova vrla in široka tajnica prinese velikooo knjigo v kateri je še vse ročno zapisano. Računalnikov še tukaj ni. Le tisti so na kuglice, deset v eni vrsti. Pa kaj čem, saj mi je njihova letalska družba Real Tonga, napisala letalsko karto kar na roke. No kakorkoli, pobrska nazaj po knjigi in me najde.
»Indigo.«
»Da.«
Brska še po potnem listu in najde, da sem pred mesecem dni prispel nazaj na Tongo.
»Kje pa ste imeli barko, ko ste bili doma?« me vpraša.
Pravim: »Na kopnem.«
»Carinske dokumente prosim.« mi ukaže.
»Oprostite prosim, zelo slabo razumem Angleško. Ste me vprašali če sem bil na kopnem?« se hitro izmažem, saj carinskih dokumentov nimam, ker bi moral čakati nanje še mesec dni, da pridejo iz Tongatapu.
»Ne kje je bila barka, v vodi ali na kopnem?«
»Gospod v vodi, saj je veliko ceneje, kot na kopnem.« mu pravim.
»Imate morda potrdilo, da ste plačali bojo?«
»Seveda.« in mu ga pokažem, plačano za zadnjih 11 dni.
»Plačati bo potrebno takso, za barko, ki je bila več kot šest mesecev na Tongi.«
»In koliko to znaša?«
»Vprašajte na okencu.«
Vprašam na okencu, a mi čez zaprto okno mlajša gospa pove, da tiste prave dama ni in naj pridem ob treh. Ehhh!!
Pridem do možakarja in mu povem, situacijo. On se dela kot da je to samoumevno in pravi: »Zdaj pa greva na barko, da jo pregledam.«
Halooo. »Moja barka je na boji in ali jo je potrebno pregledati tudi pri izhodu?«
Pravi da ja in da se tukaj drugače ne da.
»OK, potem pridem jutri zjutraj.« mu pravim.
On pa meni, da naj plačam takso, saj je videl, da je tista prava gospa prišla v pisarno. Mislim, Urad za takse pa takšen, da imajo pri nas cigani Ivanoviči boljšega in bolj urejenega. Gospa ima dolge rdeče nohte, zaradi katerih dvomim, da lahko s prsti prime dokumente. Po moje jih prej z nohti napiči, enako kot so včasih listke napičili na žeblje. Taksa je minimalna, a plačati jo je potrebno. Plačam in grem še na tržnico, kupim nekaj sadja, kos mesa, kruh,…preveč ne smem, saj bom moral, če mi to ostane, na Fijiu vse zmetati v morje. Nič sadja, nič zelenjave, nič svežega mesa, nič ribe, nič…nič…nič… ne smeš prinesti na otok. Zakon je pač Zakon.
Popoldne še pregledam motor, olje, hladilno tekočino, da mi slučajno voda v motorju ne zmrzne in vse lepo počistim in posušim. Jermen na alternatorju se mi zdi še malo gibljiv, zato še njega zategnem. Na levi bok barke namestim bokobrane in več ali manj sem pripravljen za jutrišnji pristanek na carinskem pomolu, potem pa če bo carinik dal žegn, odplujem naprej.
Kasneje grem pomagati še Billu in zmontirava na jamboru wind instrument, potegneva nekaj vrvi, pripraviva vse za jadra, a naju žal prej ulovi tema, preden vse dokonačva.
Ostalo mi je še nekaj sličic od kralja Tonge v raznih barvah, te bom unovčil zvečer za pico in morda še kakšno pivo, če bo teh sličic dovolj.
31. maj, 2019 Neiafu, Vava`u, Tonga
Sinoči sem po večerji prišel na barko in kar na enkrat sem se počutil zelo slabo. Iz nosa mi je začel teči izcedek, kihal sem in tudi nekaj kašlja se je slišalo iz mojega grla. Ob polnoči sem bil ves moker in izmerim si vročino, 38,6 mi pokaže termometer. No pa sem si priznal, da sem zbolel. Celo noč nisem spal, saj sem precej kašljal in iz nosa mi ni več teklo, ampak lilo. Najprej sem si nos očistil s slano vodo nato pa si naredil čepe iz robčkov. Vzel sem dva Lekadola in upal, da mi vročina pade. Vedno slabše je bilo in začelo me je boleti celo telo, zato sem vzel antibiotik Sumamed v upanju, da se kmalu pozdravim. Proti jutru sem zaspal za uro in pol in si kasneje skuhal čaj iz svežega ingverja in nekaj limone. Skuham si še kavo, a jo po dveh požirkih zlijem stran, saj mi ne tekne.
Moji dokumenti so ostali v pisarni za odobritev odhoda, boja je plačana in danes je zadnji dan. Očitno me ta Tonga še ne misli pustiti iz svojega objema. Razmišljam kaj naj naredim? Potem le spoznam, da v takšnem stanju ne morem sam pluti nekaj dni in nekaj noči skupaj do Fijia, brez moči in še z vročino. Čeprav imam kar visoko vročino, privežem dingija za bojo, odvežem barko in zaplujem do carinskega pomola. Najavim svoj prihod po radiu in uradniki mi pravijo, naj pridem kar v pisarno, ko se privežem. Ko sem v pisarni, mi izročijo še en A4 obrazec, katerega so mi včeraj pozabili dati. Ufff koliko komplikacij ob enem izhodu iz Tonge. Izpolnim še njega, potem pa dobim izhodne listine. Počakam še uradnika za pregled barke in ko pride, pravi da je vse v redu, da ima neko drugo delo. Ma ne me j**at! Z vročino čez 38 stopinj, kuha me, pripeljem barko na pomol, ta bukselj pa mi pravi da je vse v redu! Kretenizem brez primere! Jezen grem na barko in zaplujem nazaj do boje, dingija pa privežem na svoje mesto, za krmo.
Cel dan sem samo ležal in spal v postelji, jemal tablete in pil čaj. Zdaj zvečer se že malo bolje počutim in vročina je padla na 37,1 stopinje, zato upam, da bom jutri že brez nje. Jutri še ne bom mogel iti naprej, upam pa, da kmalu. Popoldne me obišče še Bill in pravi, kako slab sem videti. Saj bo bolje mu pravim. Pravi, da bo on naredil večerjo za oba. OK, jaz sem v celem dnevu pojedel samo eno Maggi juho, ne gre mi kaj drugega v usta in želodec. Ko mu povem kaj se mi je zgodilo s carino, mi pravi, da sta Američana Susane in Joe, prav tako morala pripeljati svoj katamaran na pomol, da pa je zanimivo, da Darrylu pa tega danes ni bilo potrebno, a je taktiziral in šel po odjavo ob 15,30 uri, ko se je uradnikom že mudilo domov.
Zvečer spet pride Bill na barko, v plastični gajbici prinese svinjske zrezke v čebulni omaki, pire krompir in pečeno korenje. Ponudim mu še eno pivo, jaz pa spijem čaj iz svežega ingverja in limone. Lepo je imeti ob sebi pravega prijatelja. Ko pojeva se on odpelje nazaj na svojo barko, saj gre verjetno kmalu ven, ker je petek in po celem mestu se iz vsakega lokala že sliši glasna glasba, ki bo trajala do jutra. Jaz grem nazaj v svojo posteljo in počivat. Pred mano je še ena noč v kašljanju, smrkanju in z nekaj vročine. Vsaj 5 let že nisem bil tako prehlajen. Nikoli pa si nisem mislil, da se mi bo to zgodilo na morju, kjer ni zime.
1. junij, 2019 Neiafu, Vava`u, Tonga
No pa smo že v novem mesecu. Ta bo za Slovenijo že bolj poleten in ne bo tako hladen in moker, kot je bil maj. Tukaj pri nas na Tongi pa je bilo danes pasje, saj smo v največji vročini namerili celih 31,6°C in to samo zato, ker ni bilo niti kančka vetra.
Sem se pa zato ponoči naspal, kljub temu, da sem spal cel prejšnji dan. Vročina v mojem telesu je izginila in tudi kašelj ter smrkanje iz nosa sta kar precej popustila, a nista še rekla da je konec. Zato sem več ali manj počival, razen če izvzamem skoraj opoldanski odhod na kopno, kjer sem prispel ves moker. Pa ne od veslanja, ampak od zunanje temperature. Res je grelo na polno. Plačati sem moral še za dva dni priveza na bojo, ki pa je tukaj zelo poceni. Sprehodil sem se še do mesta, ker se včeraj nisem in moram reči, da sem vseeno čutil, da nisem tisti pravi. Kot da nisem imel dovolj moči, a saj moč pride sama od sebe, ko telo začuti, da je z zdravjem boljše. Zato sem se kar kmalu vrnil nazaj, kupiti tako ali tako ne morem ničesar, saj nimam več njihovega denarja.
Zvečer sem si naredil še večerjo, zraven pa prižgal za kakšno uro motor, saj moram malo dopolniti energijo v akumulatorjih. Kmalu sem slišal drugačen zvok motorja in pogledam na digitalni prikazovalnik temperature motorja, kateri mi kaže povišano temperaturo, ki še kar raste. Pogledam k iztoku vode iz motorja, pa le tu in tam špricne za kakšen pljunek v morje. Ugasnem motor in si mislim, da je šel impeler. Dvignem stopnice in motor je res malo bolj vroč. Preden se lotim impelerja, vseeno pogledam vodni filter. Seveda, saj ne more sprejemati vode, če je zapacan od alg in meduz, katere danes v ogromnih količinah plavajo okoli barke. Očistim filter, očistim tudi mrežico s staro zobno krtačko, nato pa preizkusim delovanje. Motor dela, temperatura počasi pada in voda od kroženja lepo teče v morje.
Zvečer vzamem še zdravila in grem prej v posteljo. Še bar so zaprli ob desetih zvečer in izklopili internet, tako da nimam več zastonj wifi-ja. Danes so šli vsi prej spat, kajti jutri zgodaj zjutraj se dobijo v baru, saj so finale nogometa v Madridu. Torej bo pivo že zjutraj teklo v potokih. Še jaz, ki sem laik pri nogometu vem, da bodo jutri zmagali Angleži. J
2. junij, 2019 Proti otokom Fiji, Tihi ocean, 1. dan
Zjutraj vstanem, saj me prebudijo dingiji, kateri se peljejo proti lokalu, kjer bodo gledali nogometno tekmo. Kar nekaj navdušencev je tam in prostora za dingije vsekakor ni več, zato jih puščajo tudi na drugih pontonih.
Mene tekma ne zanima, bolj me zanima kako se počutim in seveda moje zdravje. Ker laično ugotovim, da sem z zdravjem in počutjem bolje, se odločim, da po kavi pripravim barko in odplujem naprej. Tukaj mi nič ne manjka, a enkrat je treba reči adijo, sploh pa zato, ker se počutim bolje. Tudi kolega Bill pravi, da bo opravil še nekaj del na barki, potem pa pride v roku sedem dni za mano.
Ob deveti uri zaplujem z boje, potem plujem čez ožino s plitvino in še naprej mimo otokov do odprtega ocena, kjer sem po eni uri plovbe. Zunaj je vetra komaj nekaj več kot 8 ali 9 vozlov, a ker potrebujem polne akumulatorje (to bo v cca 12 urah), se niti ne jezim. Trenutno bom imel večje porabnike od polnjenja s sončnimi celicami. Ko še naravnam ploter in ciljno točko, mi bo do cilja manjkalo še okoli 420 NM, kar pomeni nekje 3 in pol dni, če ne bo kaj narobe. Ne, ne bo!
Popoldne se najde nekaj vetra in razvijem jadra. Plovba poteka dobro in okoli 16:00 ure sem res malo zadremal, ko me prebudi zvok odvijanja role na ribiški palici. Ahhh dej no, pa ne zdaj, ko se mi res nič ne ljubi. Ko sem začel vleči ribo proti barki, sem vedel, da bom za večerjal svinjsko meso. Zakaj? Zato, ker je bila riba na drugi strani prevelika in pretežka za moj flaks in vedel sem, da ga bo odtrgala. To se je tudi kasneje zgodilo, po cca 15 minutah boja, čeprav sem postajal že prepričan, da jo bom privlekel na barko. Pa je šla vaba v ocean. In če sem lahko malo navihan, sem prav vesel da se je, saj se mi je ni ljubilo očistiti.
Zvečer veter pade in spet motoriram. Dobrih 5 do 6 vozlov plujem na motor, veter pa imam kar naenkrat v nos. Res da je slab veter, kakšne 3 do 4 vozle, a vseeno. Glavno jadro, ki je odprto malo ropota, a se bom že navadil. Noč je temna in želim si, da bi bilo kmalu jutro. A vem, da ga še ne bo kmalu. Zato se bom zamotil, kot to vedno počnem.
3. junij, 2019 Proti otokom Fiji, Tihi ocean, 2. dan
Noč je bila mirna, polna zvezd, a kljub temu temna. Luno sem zaman čakal, a je ni bilo. Tudi vetra ne, tistega pravega, ki bi lahko napel moja jadra. Zato je moral motor opravljati funkcijo vetra in jader, ter potiskati barko po široki oceanski poti proti cilju.
Zjutraj si skuham najprej kavo in potem zajtrkujem, pošljem na spletno stran svojo lokacijo in ob deveti uri, točno po štiriindvajsetih urah plovbe, zapišem prepluto plovbo. 138 NM je za mano. Ni slabo, barka je na novo očiščena, pobarvana in pripravljena na takšna in podobna jadranja.
Ob deseti uri se najde nekaj več vetra in prijeten pasat zapiha z enajstimi vozli, barka pa na obe jadri poleti skoraj 6 vozlov. Kasneje, po kakšni dobri uri plovbe, veter pade na 7 vozlov, a se potem giblje vse do malo manj kot 9 vozlov. Fotografiram situacijo, ko je vetra 8,6 vozlov, barka pa pluje 5,1 vozla. In nato posnamem še kratek filmček, z vetrom, hitrostjo, jadri in v ozadju se sliši samo glasba vetra in pesem oceana.
Sončen dan je, danes ne tako vroč kot včeraj. Rib ne lovim, saj nimam niti veselja nadeti nove vabe na flaks. Kasneje berem pilote in druge razne brošure o Fijiu. Veliko tega se da prebrati, veliko novega izvedeti. Upam, da postopek prijave lepo in pravilno izvedem, ter da ne bom imel kakšnih problemov.
Veter se je med tem okrepil in zdaj piha med 11 in 13 vozli. Indigo brez problemov pluje med 6,2 in 6,6 vozli. Zvečer si naredim še večerjo, pri kateri me jezijo valovi, saj prihajajo iz boka in zibajo barko. Tudi zvečer ostane veter konstanten in plovba se nadaljuje v istem ritmu, hitro in zibajoče. Noč je spet temna brez lune.
4. junij, 2019 Proti otokom Fiji, Tihi ocean, 3. dan
Prijetno nočno jadranje in ker sem sredi oceana, tudi prijetno spanje v salonu za dlje časa. Samo enkrat proti jutru me je prebudil pisk ploterja, ker ni več zmogel izračunati razdalje. Se mu pač dogaja. Ponoči sem za eno uro in pol moral prižgati motor, ki je tekel kar v prazno a pod 1400 obrati, samo da so se malo napolnili akumulatorji. Vetra je bilo dovolj, zato dodatnega pogona nikakor nisem potreboval.
Zjutraj si skuham kavico, ki mi za čuda ne tekne. Verjetno bi moral najprej jesti. Sinočnja večerja mi je obležala v želodcu, pretežka je bila za zvečer, ko telo potrebuje počitek.
Ob deveti uri pošljem lokacijo Indiga na spletno stran, pregledam koliko sva preplula v zadnjih 24 urah in za nama je 131 NM. Ni ne vem kaj ni pa malo, saj sem pričakoval več.
Trenutna pozicija, 4.6.2019 ob 6:49 CET
Okoli poldneva zaplujem mimo prvih vzhodnih otokov in atolov Fidžija. Tukaj naj bi se tudi začela oaza sredi oceana, ki se imenuje Koro morje. Kar nekaj je teh otokov, a se žal tukaj še nekaj časa ne bom ustavljal, kajti nisem prijavljen in menda so tu glede tega kar strogi. Plujem direktno za otok Vanua Levu, na jugu pa je zaliv in v njemu mesto SavuSavu. To pa je še kar dobrih 140 NM do cilja. Škoda, da nimajo prijave na teh manjših obrobnih otokih, saj se je potem kar težko vrniti nazaj v ta lep predel Fidžija. Sem pa dobro nastavil odhod s Tonge, saj bom mimo večine otokov in atolov vijugal po belem dnevu.
Večer je še prehitro prišel in večino časa sem na preži, saj je noč temna, otoki so večinoma neosvetljeni in nevarnost, da neprevidno zaviješ v nepotrebno je lahko velika. Plujem po navigaciji, ki je povečana skoraj do maksimuma, da me kaj ne preseneti. Prav neprijeten občutek v grlu in v trebuhu. Ko se spomnim atola Kauehi in nočnega vhoda v atol, pa še danes stresam z glavo in se sprašujem, kaj mi je takrat bilo? Res sem bil neodgovoren do maksimuma. Danes ponoči bo zato manj spanja, bo pa jutri bolje, ko bom že na cilju.
< Tihi ocean - Neiafu, Vava`u, Tonga Tihi ocean - otok Vanua Levu, Fidji >
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
 |
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
