 |
| Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
28. junij 2019, Savusavu – Labasa – Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji
Očitno sem šel sinoči prezgodaj spat, saj sem se že ob 4:20 uri prebudil. Poskušal sem še malo zadremati, a mi je to slabo uspevalo. Kasneje si skuham kavo in pripravim stvari, saj moram v mesto. Ko sem na obali, me čaka dolg sprehod do konca mesta, kjer ima mehanik za dvo in štiritaktne motorje svojo delavnico. Kakšna je ta delavnica, vam raje ne napišem. V teh treh tednih od kar sem tu, sem spoznal kar nekaj teh mojstrov, a vsi skupaj niso niti za enega dobrega Slovenskega mojstra. Nič me ne stane, če poizkusim še pri tem zadnjem možakarju. Dam mu uplinjač in ga pogleda, zmiga z glavo, nato pa pravi, naj pridem jutri ob enih. Vprašam ga, če morda vidi luč na koncu tunela, pa spet reče, naj se vrnem jutri ob enih. OK, pridem,… ob enih.
Čez cesto sem zasledil eno trgovino v kateri sem našel kartuše z butan plinom za prenosne plinske štedilnike, v katerih je 250 gr plina. Ne vem, kdaj sem to nazadnje videl v kakšni trgovini, zato jih kupim kar pet, cena pa je približno 40% manjša kot v Sloveniji. Potem se zamislim, kaj vse imam na barki: vgrajen plinski štedilnik s pečico, indukcijski električni kuhalnik (če sem kje v marini), s sabo imam namesto žara tudi veliko električno ponev »pica pan« (žal je na elektriko) in še prenosni plinski kuhalnik, če mi slučajno zmanjka plina v glavni jeklenki. Ta zadnji je dober, da si lahko na enem kuhalu v takšnem primeru skuham ali spečem svoj obrok, dokler ne najdem plina. Ob takšnem jadranju okoli sveta moraš res misliti na ogromno dejavnikov.
Pozneje še zavijem v železnino in iščem cev za pralni stroj, a jim jih je zmanjkalo. Napotijo me v drugo železnino in tam najdem cev, a za velike domače pralne stroje. Dolžina dva metra me ne moti, me pa skrbi priključek. Ko vse pregledam, ugotovim, da ne bo takšne sile. Cev, objemka in silikonsko lepilo, pa bo stvar delovala. Kupim in grem proti barki.
Na barki najprej zajtrkujem, saj prej nisem mogel nič spraviti v sebe, potem se lotim dela. Pospravim kartuše na svoje mesto, nato se lotim pralnega stroja in montaže odtočne cevi. Vse lepo uredim, namažem in privijačim. V pralni stroj vlijem 5 litrov vode in čakam ter gledam, kje bo pritekla voda. Vse je suho, zato nalijem še dodatnih 10 litrov vode in v pralni stroj vstavim dobre 3 kg suhega perila. Pralni stroj najprej opere, spustim vodo iz njega, nalijem novih 15 litrov vode, spet pralni stroj splahne prašek in umazanijo, nato prestavim perilo v boben kjer pod veliko hitrostjo odcedi vodo in obesim perilo na vrv, da se posuši. Tri krat to ponovim in imam opranih cca 11 kg majic, spodnjic, hlač, kopalk, itd… Če bi to plačal v tukajšnji pralnici bi me stalo 33 €. Čas imam, pralni stroj tudi, dobra volja pa je vedno v meni, torej mi je uspeh za čisto perilo zagotovljen. Slučajno spet pogledam napis na vreči za umazano perilo in se nasmehnem napisanemu. Ampak res, vse kar piše, drži! Ko je vse gotovo, pospravim in počistim vse za sabo, ter si skuham popoldansko kavo. Zdaj pa še tri piškotke in počivanje ob branju knjige. Zamislim se, pralni stroj, ki sem ga lani kupil na Tahitiju za 90 €, se je do sedaj že dvakrat poplačal. Kmalu začne deževati in moram se umakniti v notranjost barke.
Zvečer ob šestih sem dogovorjen, da grem s kolegi na večerjo in čudim se, kako cel dan nič kaj ne jem in nisem lačen. Očitno se je telo že navadilo, da dobiva samo dva obroka na dan. Večerja (ovčji kari s kasavo) je bila dobra in spet poceni, saj me je stala le 3,57 €.
29. junij, 2019 - Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji
Zjutraj se zbudim in si skuham kavo. Včeraj sem se slišal s trgovcem, ki mi je rekel, da pride trajekt ob šesti uri zjutraj in da bo pred osmo že pri meni na barki, da zamenjava verigo. Zmenjeno. Ob kavi prižgem motor, saj moram polniti akumulator (samo enega 165 Ah še imam), kajti zunaj je oblačno in tudi malo je že škropilo danes. Ko je ura pol desetih, moje verige pa še ni na barko, se le spravim na obalo in grem v trgovino. Pred trgovino je večja kartonska škatla in v njej je veriga, moja verjetno. Trgovec pravi, da danes še ni imel časa, čeprav sem trenutno edina stranka v trgovini, a do dvanajste ure, zagotovo pride. Kako sem že enkrat napisal za Fidžijce, Špance in Arabce? Res si vzamejo čas in vse gre na počasi. Po moje bodo vsi ti živeli čez 100 let, ker se nič ne sekirajo, nimajo stresa,… Ehhh…
Jaz grem še v trgovino, potrebujem nekaj svedrov, saj so moji že izrabljeni in kar nekaj jih je zarjavelih. Potrebujem še črne plastične vezice, za oznako metraže na novi verigi. Kupiti moram še jogurt in cimet. Tukaj so začimbe zelo poceni in tukaj jih najdeš vseh vrst in barv. Ko imam vse v nahrbtniku se vrnem nazaj na barko. Zdaj mi ne preostane drugega kot čakanje. In res, ko je mojster zaprl trgovino, mi s čolnom pripelje verigo. Zamenjava verigo in izroči mi certifikat za njo. Ni kaj, kot sva dogovorjena, podam mu še roko, se zahvalim in meni se že mudi. Ob enih moram biti pri mojstru za moj motorček Tohatsu. Sprehodim se do mojstra, kakšna dobra dva kilometra je do tja in mojster mi pravi, da še nima materiala, ampak ve kdo ga ima in naj pridem v ponedeljek. Trdi, da bo popravil motor. Vprašam ga, če mu prinesem kar cel motor, naj ga on spravi v pogon da bo delal? Ja, ti kar prinesi, mi pravi. Vse je tako enostavno rečeno, da dvomim v vsako izrečeno besedo. Po moje me možakar malo viju-viju. Pravzaprav pa ponedeljek ni tako daleč.
Spet grem na barko in takrat začne deževati. Malo sem moker in ko pridem do barke, preneha. Fino, grem pa takoj spojiti verigo, da jo pospravim na njeno mesto. Spojim verigo z veznim členom, zakovičim ta člen in potem vse skupaj zvežem še z vrvico, 4 mm debelo Dyneemo. Tako za vsak slučaj, a ne? Potem na verigo privijačim sidro in takrat začne spet rahlo deževati. Še sreča, da imam brezžičnega daljinca za sidrni vinč v plastični vrečki, tako ne bo moker. Ne bom se umaknil, naj dežuje. Verigo preko sidrnega vinča spustim v morje in na vsakih 10 metrov označim verigo z vezicami. Ena za deset, štiri vezice na vsaki strani za 40 metrov itd. Spustim tudi vezni člen med novo in staro verigo čez vinč, ta lepo teče in dela. No prav, zdaj pa potegnem verigo nazaj na barko in zaključim z delom. Ko sem končal z delom, s krpo obrišem orodje in takrat začne res močno deževati. Kot da je On tam gori vedel, kdaj bom končal. Ker nisem imel kaj delati, vzamem knjigo in po desetih minutah branja zaspim ob glasbi kapljic, ki močno padajo po palubi. Ko sem se zbudil, sem si skuhal popoldansko kavico in ker je veriga na barki, sem si zaslužil namesto piškotkov, prave čokoladne napolitanke. Nekje sem prebral, da si lahko ob takšni priložnosti vzameš namesto tri, kar šest napolitank . Zunaj dežuje, piha veter, vetrni generator se obrača in dela prepotrebno elektriko. Pogledam ven, ne vidi se do drugega soseda, tako močno dežuje.
Zvečer si skuham večerjo, pogledam film in ob takšnem vremenu bo čas za spanje prišel prej, kot po navadi.
30. junij, 2019 - Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji
Po celonočnem deževju in kar vetrovnem vremenu se je zjutraj naredil dan, ki je bil podoben bolj zamorjenemu dnevu z nizkimi oblaki na nebu. Zbudilo me je guganje barke, zato sem šel pogledat kaj se zunaj dogaja. Pred zaliv je prišla velika potniška ladja in z malimi čolni so tik ob Indigu vozili turiste na obalo.
Vse do 11. ure je deževalo, nato pa se je umirilo in izkoristil sem ta čas ter odšel na kopno. Po nekaj minutah je spet začelo deževati, a tokrat sem bil že pod strehami mestnih trgovin. Zato ker so v mestu turisti, so bile trgovine kljub nedelji odprte. Po eni uri se vrnem s sprehoda in kaj kmalu me obišče kapetan z Bavarie 47 CC. Ne vem ali bom počasi moral priznati da me daje demenca, saj si njegovega imena nisem zapomnil, on pa si mojega je, čeprav razlika v letih ni kaj dosti v mojo škodo. Malo sva se pogovarjala, nato je odšel, je pa takoj za tem priplul mimo kolega Rik, ki se je dogovoril z drugimi kolegi, da gredo na sidrišče. Pomaham mu, izmenjava nekaj besed in že pluje naprej. Še se srečava, kajti on bo tukaj nekje do novembra, zato bo tudi bolj počasen.
Popoldne preneha deževati in pokaže se sonce. Hitro odprem veliko strešno okno v premčni spalnici, ter si ogledam vse kar se da videti, da bi ugotovil, kje mi spušča voda, kadar dežuje ali mi valovi pridejo na palubo. Ne najdem grešnega kozla, a sumim na zapirala okna. Začasno, da preverim zadevo, zalepim kos samolepilnega modrega dacrona čez tretjino okna preko zapiral in v kratkem bom vedel, če je vzrok tukaj ali kje drugje. Problem je postelja, ki je potem vedno mokra. Prav tako pa tudi mreža za komarje in senčilo.
Komaj končam pride kolega Darryl, ki je v marini gledal ragbi tekmo in gre nazaj na barko. Spregovoriva nekaj stavkov in pravi da gre k nedeljskemu popoldanskemu počitku. Jaz si skuham juho in po juhi skuham še kavo. Berem knjigo in kar vleče me in vleče v njo. Srka me v sebe, saj je zelo zanimiva. Skoraj tema je že, ko pripluje do barke večji dingi in me ogovori nek ženski glas. Opaaa, pa po Slovensko me ogovori! Pogledam proti dingiju in tam vidim žensko in moškega, katera pa žal ne poznam. Še enkrat me ogovori v prelepi gorenjščini in na lice se mi nariše nasmeh. Pravi, da je že včeraj videla Slovensko zastavo in danes, ko imata čas, sta me poiskala in našla. Povabim ju v kokpit in potem steče pogovor. Zvem, da je ona Mary, Slovenka, ki živi od poznega otroštva v Kanadi, zraven nje pa je mož Glen, Kanadčan. Žal on ne govori Slovensko in se zaradi njega pogovarjamo v Angleščini, da ga tako vključiva v pogovor. Imata večji katamaran in plujeta kot vsi mi, okoli sveta. Oh, kar veliko si imamo za povedati, ko Glen predlaga, da bi šli na skupno večerjo. Pa gremo, na pico. Ob njej se pogovarjamo in si marsikaj povemo, saj sem med tem izvedel, da ona dva jadrata z ARC-om in jutri v skupini odplujeta naprej. Bilo je kratko, a sladko srečanje. Izmenjamo si še vizitke v upanju, da ostanemo v kontaktu in se še morda kdaj srečamo. To je praktično že tretje ( Karibi, Tahiti in Fidži) naključno srečanje med Slovenci, kateri so na Indigu videli veliko zastavo Slovenije.
Tudi sam grem na barko, preberem še nekaj strani knjige in zaspim. Pa naj še kdo reče, da nedelja ni dan za obiske.
< Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji - 3. del Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji - 5. del >
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
 |
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
