 |
| Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
25. junij 2019, Savusavu – Labasa – Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji
Po kavi in zajtrku pristopim k delu, saj se bojim, da me bo presenetil dež. Premazati moram staro verigo s primerjem, ki se bo posušil in bo zaviral rjavenje verige še naprej. Zavedam se, da v vsako poro barva ne bo prišla, a če pokrijem 80% verige, bo bolje kot je bilo. Na začetku mi gre kar slabo, a ko pridem v prakso je že bolje. Na koncu končam in pustim barvo, da se nekaj časa še suši.
Vmes, ko se barva suši, se odločim, da generalno očistim še kopalnico z WC-jem in res se je splačalo. Očistim vse od stropa do tal in kasneje kopalnica diši ter je res čista. Škoda je, da je pipo načel zob časa in se inox ne da več spolirati, da bi sijala v vsem svojem sijaju.
Zdaj se vrnem nazaj na verigo in ker je veriga v dveh urah čisto suha, jo bom dal v skladiščni prostor za verigo. A ko pogledam v njega, me zmrazi kot vedno. V njem je cca 5 cm visoko vode, vse do odtočnih lukenj, na obeh straneh trupa barke. Ni kaj, tega se bom moral rešiti, če ne bo vedno tako. Napeljem električni kabel od inverterja do skladišča za verigo, priklopim električni vrtalni stroj in zavrtam skozi trup še eno 10 mm veliko luknjo. Voda steče iz skladišča v njem pa ostane cca 2 cm debela nesnaga, sestavljena od rje, ostružkov, mivke, tudi kakšna matica se najde in podložka. Vse skupaj očistim in zmečem v vodo. Vem da imam pri rezervnih delih stranski inox pokrov za pokriti luknjo, ki sem jo zdaj naredil. Z dingijem se zapeljem do luknje na premcu, vzamem vrtalni stroj s palube in od zunaj še malo povečam luknjo. Nato s sekundnim lepilom zalepim inox pokrov, zamenjam sveder in naredim še tri 2,5 mm velike luknje za vijake, katere privijačim. Tako, gotov sem. Jutri ko bo čas, očistim še rjo, katera je tekla iz odtočne luknje do vodne linije.
Na barki zdaj odvijem polivinil in razvijem novo verigo in ko jo pogledam, me skoraj kap. Veriga je stara tri dni, bila je zavita na barki in je na nekaterih mestih že zdaj rjava. Ves besen verigo fotografiram in odveslam na kopno, ter kar poletim do navtične trgovine. Prodajalcu pokažem fotografije in sem kar precej glasen rečem mu, da naj to verigo pridejo iskati, ter mi v treh dneh pripeljejo novo. Možakar se nekaj pogovori s šefom po telefonu, nato mi reče, da pride še z nekom na barko, ki bo pogledal verigo. Res, čez nekaj minut se pripeljejo s čolnom trije moški in pregledajo verigo. Šef pravi, da v četrtek dobim novo, s certifikatom in še s čim. Bomo videli kako bo, nič kaj jim ne zaupam. Potem preverim oznako verige, ki je odtisnjena na verigi in najdem stran, kjer piše, da je to res Avstralska veriga, galvanizirana (globoko vroče galvaniziranje ni omenjeno), ter po oznaki sodeč, je atestirana za velike natege in ima zelo močno vzdržljivost in nosilnost. Ta veriga bi se lahko uporabljala za žerjavne mehanizme in industrijsko dvigovanje tovora. Povezavo kasneje pokažem prodajalcu in zdaj ne ve kaj bi rekel. Povem mu, da če naslednja veriga ne bo v redu, jo bodo odnesli nazaj in pripeljali novo, ter mi plačali za vsak dan, ker tukaj stojim in čakam. Ufff sem bil besen. Zdaj torej niti navtičnim trgovinam ne moreš zaupati.
Potem me pokličeta kolega in gremo na kosilo, v indijski restavraciji naročim zelenjavni kari z rižem. Čudovito za oko (lepo je bilo videti na mizi), čudovito za želodec (čudoviti okusi) in čudovito za denarnico (kosilo je stalo 2,52€). Za takšen denar, se mi ne splača kuhati na barki.
Kasneje grem na barko in se lotim čiščenja palube, saj je bilo kar precej umazano okoli pokrova za skladišče verige, ker se je pač delalo s staro verigo. Kmalu je mrak in pogrešam pozne poletne večere v Sloveniji. Tu se začne večeriti že ob 18. uri in ob 18:15 je popolna tema, ki traja do 6:15 ure zjutraj in ob 6:30 se naredi svetel dan.
26. junij, 2019 - Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji
Dan kot že nekaj prejšnjih dni na Fidžiju. Zjutraj se zbudim pred sedmo uro in ob kavi preberem elektronsko pošto, sporočila, nato pa si naredim sadni zajtrk. Vreme je oblačno in vsi smo v pričakovanju jutrišnjega slabega vremena in napovedanega obilnega dežja, ki bo zajel cel vikend. Sicer je za otočje Fidži napovedano v soboto in nedeljo zelo vetrovno vreme, saj bo pihalo tudi do 40 vozlov, a tu pri nas je dobra zaščita, sploh zaradi otoka Taveuni. Bolj bo menda pihalo in valovilo pri spodnjem otoku. Vse več plovil prihaja v naš zaliv in tokrat sta v njem tudi dve večji motorni jahti, kateri res ne »pašeta« med nas jadralce.
Dopoldan grem v mesto, saj moram kupiti nekaj zelenjave ter drugih stvari, katere potrebujem za vsakdanje življenje. V mestu je vsaj petnajst trgovin z živili, a razen v treh, bi se težko znašel, kajti ta so nametana in nekako se mi ne zdijo prijazna. Dva marketa sta v redu in tretji Novo Zelandski je res urejen in kakovosten. Morda na prvi pogled lahko celo rečem, da ima določene cene kar boljše od drugih, saj očitno kupuje količinsko »na veliko«. Ima kar nekaj akcij, in teh se vsekakor tudi sam poslužujem. Kasneje sem še moral poiskati fotokopirnico, da so mi kopirali obrazce za zavarovalnico, nato pa sem šel na barko, kjer sem te obrazce izpolnil, skeniral in jih po elektronski pošti poslal naslovniku.
Popoldan smo bili spet dogovorjeni, da gremo vsi trije kolegi na skupno kosilo, in ker je Riku nekdo povedal za posebno indijsko restavracijo, kjer imajo samo ob sredah eno posebno hrano, smo jo seveda našli in presenetilo nas je, ker je bila restavracija zelo čista in svetla. Poleg tega je ena redkih restavracij, ki ima lepe gostinske stole in čudovite mize. Danes je na jedilniku posebnost, račji kari z rižem in eden od mnogih indijskih kruhov, čapati (kot naša palačinka). Tako na oko, je bilo zelo lepo videti, tudi po okusu je bilo zelo okusno, le jaz sem si dal malo preveč čili omake in me je občasno precej peklo. Tudi vodo postrežejo hladno in v lepih kozarcih. Na mizi najdeš papirnate prtičke, ter zobotrebce iz bambusa. Cena je sicer malo višja od včerajšnjega kosila, a vseeno ni segla do štirih evrov.
Po krajšem sprehodu sem šel nazaj do dingija in tu me pričaka marinero, ki me vpraša, če mi je ime Jasmin. Tukaj je tako, da marineri ne poznajo naših imen, poznajo pa dobro imena bark. V roke je vzel kartonsko škatlo in na njej je bilo izpisano moje ime, v njej pa ogromno različnega sadja, katerega mi je po svojem kolegu poslal moj, zdaj že dobri kolega Žare. Res me je lepo presenetil in hvaležen sem mu za to sadje. Ne mine dan, da se ne slišiva ali si napiševa sporočilo.
Kmalu je prišla noč in ker sem izpustil popoldansko kavo, sem si zvečer skuhal ingverjev čaj
27. junij, 2019 - Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji
Zjutraj zaveslam do obale in se napotim do čendlerije (navtične trgovine), da vprašam, kako je z mojo verigo. Ko me možakar vidi, stopi proti meni in mi poda roko, ter reče: » V soboto bo, obljubim, danes ni šlo na trajekt. Vse bo kot si rekel, veriga, certifikat, vse.« In kaj mu naj zdaj? Nič, rečem da je v redu in pač zapustim trgovino. Vrnem se do našega pomola in počakam Darryla, saj sva zmenjena, da grem z njim do marine Savusavu, ki je kakšnih 700 m še naprej iz mesta. Tam se on nekaj pogovarja, jaz pa na pomolu vidim Bavario. A je res? Grem do nje in res, čisto prava pravcata Bavaria 47 CC ocean. Wow… Prva videna Bavaria na Pacifiku. No druga, moja je prva . Potrkam po barki in ven pride moški, ki je morda deset let mlajši od mene. Iz Nove Zelandije je in ko mu povem, da sem iz Slovenije in sem sem priplul z Bavario, mi pravi, da je bil v Sloveniji in da je obiskal Ljubljano, Koper, Izolo in da pozna Jakopina, sicer je že pozabil katerega, a enega od ustvarjalcev Bavarie. Bravo! Pol ure se pogovarjava in potem žal moram iti naprej, saj je kolega končal pogovor v marini. Pove mi, da je slučajno izvedel še za zelo dobrega mehanika za zunajkrmne motorje. Greva še do njega, a je možakar danes zaseden in me naroči za jutri ob 9:00 uri. Morda pa mi bo lahko pomagal, morda?
Midva pa se odpraviva naprej v hrib in potem po makadamu naprej vse višje in višje. Na koncu sva prišla do 271 m nadmorske višine in na vrhu hriba je zasebna posest na kateri stoji čudovita hiša. Okolica je urejena v nulo, tudi pred hišo je stopnišče urejeno, hiša pa… lepa za dve nuli. Za tukajšnje razmere skoraj malo nenavadno. A ker sva na zasebnem zemljišču, kar hitro fotografirava in ujameva v objektiv zaliv, nato pa greva nazaj v dolino, saj do hiše vodi samo ena cesta. Ko prideva do mesta, greva v trgovino po vodo, saj sva vso vodo, ki sva jo imela s sabo že porabila. Na koncu na pomolu pogledam na aplikacijo »tracker« in prehodila sva 8,62 km. Dober sprehod, ni kaj.
Potem grem še v pralnico in vprašam za ceno pranja. Ko mi pokaže cenik, me skoraj vrže na tla. Samo pranje stane 2,10 €/kg, pranje, sušenje in zlaganje pa 3,15 € po kg. Torej če imam kot po navadi 13 kg perila, bom za to plačal 41,00 €! Ne hvala, raje bom »zalaufal« svoj pralni stroj na barki, le zakaj pa ga imam in ga vlačim s sabo? Perilo se nabere, saj se vsak dan preoblačim, sem moker, prepoten, na majicah so bele lise od potu, hlače,… A najprej moram jutri v trgovino in kupiti novo odvodno cev, katera gre iz pralnega stroja, saj je ta ki je na stroju, počila. Ni kaj, slab material.
Zato pa grem na obalo kar štiri krat in pripeljem po 60 litrov vode in imam do poznega popoldneva polna oba rezervoarja. Jutri lahko perem perilo. Potem odvijačim zadnji del pralnega stroja, snamem odvodno cev in pripravim še nekatere stvari za jutri zjutraj. Sledi pozna popoldanska kavica, pregled fotografij in seveda kuhanje večerje. Zjutraj sem pojedel samo nekaj grškega jogurta v katerega sem narezal sadje in to mi je bilo dovolj do večera. Če dobro pomislim, sploh ne vem kdaj sem nazadnje videl jogurt v trgovini. Po moje v Panami. Zdaj pa ga imajo tu, kakršnega hočete.
Kasneje me spet pokliče kolega in se še malo druživa, nato pa na barki preberem nekaj strani knjige in utrujen zaspim.
< Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji - 2. del Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji - 4. del >
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
 |
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
