 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Gran Canaria (Las Palmas), 164. dan
Obljubo držimo in danes gremo v akvarij. Cena vstopnice je 25 evrov na osebo, kar me sicer malo boli, a o akvariju sem slišal take presežke, da sem si rekel, samo enkrat se živi in sva šla. Snoopy bi me sicer popravil in rekel, da se samo enkrat umre, živi pa se vsak dan. Mu dam prav. Vsak dan se živi.
Pot do akvarija je nekaj krajša, a še vedno je 2,5 km lepega sprehoda ob obali ob šestpasovni cesti na drugi strani. Akvarij je sestavljen iz nekaj različnih tematskih sklopov. Džungla predstavi lepo zbirko sladkovodnih rib, dvoživk in plazilcev, predvsem z območja Južne Amerike, nekaj pa tudi od drugod. Videli smo vse od piranj, krokodilov, želv, amazonskih akvarijskih rib, in še vse živo. Tanki z ribami so lepo umeščeni v prostor, dovolj je info tabel, ki so interaktivne z zasloni na dotik. Vsi akvariji so lepo urejeni in dobro vzdrževani.
Obala je naslednji habitat, kjer se sprehajaš pod vodo obalnega morja in opazuješ vse, kar sicer po navadi gledava pod vodo v naravi, le da je tu vse na kupu in v eni minuti lahko vidiš toliko rib, kot sicer v celem tednu. Najlepši del je ogromen akvarij okrogle oblike visok za tri etaže sprehajalne poti. V sredini je koralni greben, okrog njega pa plava na tone rib od več vrst morskih psov (jaz žal poznam le angleška imena: black tip shark, nurse, reef shark, guitar shark, tiger shark), koralnih rib vseh velikosti, muren itd. itd.
Odprto morje je naslednji habitat, ki ponuja pogled na večje morske pse, dokaj velike tune, skate in neskončno drugega. Skratka, noro in vredno ogleda. Meni je bilo tudi zanimivo gledati potapljače, ki so čistili notranjost akvarijev ali krmili ribe. Ven sva prišla šele po več urah ogleda polna vtisov, Lilika pa še s 750 novimi slikami.
V bližini je še tehnični muzej, vendar nisem prepričan, da ga bom šel gledat. Ne vem, ali se lahko primerja z muzeji v Londonu ali Münchnu. Je pa spredaj zanimiva replika Kolumbove ladje Pinta. Ni samo maketa, ampak je prava replika. Narejena po istih načrtih in s podobnimi materiali. Z njo so res pluli, in sicer so ponovili Kolumbovo plovbo. Barka sedaj čaka v parku na obnovo.
Gran Canaria (Las Palmas), 165. dan
Večer na Stabu je bil super. Staša je pripravila odlične škampe, Boštjan pa je skrbel, da nismo bili žejni. Domov sva prišla danes. Pripravil sem se, da popravim tisto globoko prasko od bitve na Heronovem boku. Blizu lahko pridem le, če spustim čoln v vodo in delam iz čolna. Seveda sem moral prej prestaviti barko, da sem lahko dal čoln sploh v vodo. Potem pa izkopat pravo orodje itd. itd. Skratka pol dneva sem rabil, da sem končno lahko z Dremlom očistil 'rano'. Pol dneva za efektivnih 10 minut.
Ah, projekti na barki. Jutri sem imel v planu z epoksijem poflikat, pa ne vem, če bo kaj časa, saj sta se napovedala že dva obiska ... Sicer sva delala rutinske stvari po barki (pranje perila, čiščenje, vzdrževanje ...).
Zvečer pa sva pokusila eno zanimivo sladico z gofijem. Gofio je popularna zadeva na Kanarskih otokih – to je v bistvu pražena koruzna moka in s tem delajo vse živo. Za prvi poskus sva le stepla nekaj sladke smetane s sladkorjem in dodala nekaj žličk gofia. Hitri gofio moose. Zadeva je super, narejena pa v nekaj minutah. Gofio ima okus nekje med kokicami in kavo – no, bolj spominja na kavni nadomestek.
Gran Canaria (Las Palmas), 166. dan
Danes je bil dan za obiske. Najprej naju je obiskal Harald, prijatelj iz Nemčije, ki je na dopustu v Las Palmasu. Dolgo se nismo videli. Tako dolgo, da se nama je nemščina že malo zatikala.
Popoldan pa je prišel še Aleš s klapo. Timing je bil enkraten, kot da bi se zmenili, kdaj se bodo zamenjali. Aleš je na obisku pri Martinu, ki je z ženo priplul iz Grčije na manjšem Firstu (Beneteau).
Mislim, da je barka dolga 30 čevljev. Dobra sta, da sta zdaj plula sem čez. Iz Grčije sta šla šele novembra. Pot čez Sredozemlje in do Kanarskih otokov pozimi je čisto druga zgodba, kot poletno jadranje. Še poleti se ti lahko kaj zalomi, pozimi pa taka pot terja dosti več planiranja, previdnosti in študiranja vremena.
Če samo pomislim, kakšno štalo so imeli zdaj v Španiji! Vremenska boja pri Menorki je baje zabeležila 14-metrski val. 14 metrov v Sredozemlju je resna štala. Harald nama je danes pokazal filmček (tudi iz Balearov). Njegov prijatelj, ki ima tam hišo v tretji vrsti od morja, je snemal valove, ko je mega val prelil hiše v prvi in drugi vrsti in se razlil po njegovem balkonu. V tretji vrsti hiš od morja in to ne v pritličju! V takem vremenu res ne bi bil rad kje blizu. Tudi v marini ne. Tule pri nas pa je vreme lepo. Veter se je precej umiril, čez dan skačemo naokrog v majicah in kratkih hlačah, a takoj, ko se sonce približa obzorju, se je treba obleči. Ponoči je okrog 15 °C. Midva si vsak večer malo prižgeva kalorifer, da sediva v barki na toplem. Saj bi šlo tudi brez, ampak čez udobje ga ni. S projekti na barki ni bilo danes nič, še slik ni nobenih.
Gran Canaria (Las Palmas), 167. dan
Še ena lepa nedelja. Danes sem si končno vzel čas, da poflikam tisto udrtino na boku barke.
Najprej sem navlekel v salon precizno tehtnico, epoksi smolo, polnilo, lončke itd. Celo barko sem razkopal, da sem to zvlekel skupaj. Na koncu pa sem se odločil kar za epoksi pasto, ki ji je že davno potekel rok uporabe, a je še dobra. Ta pasta je trda ko vrag, ko se strdi, a se z njo dela enostavno. Daš na lopatico enako količino bele in črne komponente, zmešaš v homogeno sivo zmes in zakitaš. Nobenega tehtanja, pacanja in mešanja vlaken v epoksi. Hitro in enostavno. Potem pa sem vseeno zmešal nekaj epoksija, saj hkrati popravljam še zlomljeno ribiško palico.
Lili pravi, da bi bilo dosti ceneje kupiti novo, a jaz sem trmast. V palico sem vgradil cel kup eksotičnih materialov, a to so vse le ostanki, ki se mi valjajo naokrog. Ideja je palico narediti kot novo – se pravi ohraniti prožnost. Togo palico je lahko narediti, a bi se potem zlomila tik ob togem delu. Bomo videli, ali bo uspelo.
Lilika pa je medtem očistila grdo črno liso od starega bokobrana z boka barke. Zdaj, ko je bil čolnič v vodi in fiksiran za popravilo udrtine, je lahko prišla zraven. Najprej je malo namočila z isopropanolom in potem z lopatico (ja, črna lepljiva plastika je bila tako na debelo, da jo je delno odstranila z lopatico) pobrala dol, kar je šlo. Ostalo pa kemično: z isopropanolom. Zdaj res morava obleči še okrogle bokobrane, da ne bodo delali packarije po trupu. Z ostankom epoksija (jasno, da sem namešal malo preveč) sem še malo popravil nekaj detajlov v skladišču plina in v sidrniku. Ampak, ker je danes nedelja, sem to počel res na easy.
Gran Canaria (Las Palmas), 168. dan
Danes sem končno srečal gospoda Brečka. Na njegovo ime sem prvič naletel pred leti, ko sem na Guadeloupu naletel na njegovo knjigo '71 dni modre samote'.
Med kruzerji je navada, da knjige, ki jih prebereš, pustiš v brezplačni izmenjavi knjig in si vzameš kakšno novo.
To so neformalne knjižnice (po navadi v marinah ali kakšni pralnici), kjer naletiš na vse mogoče knjige, a res nisem sredi Karibov pričakoval knjige v slovenščini. Sedaj Brečko živi na manjši jadrnici tu v marini v Las Palmasu dva pontona od našega (in na Facebooku vodi skupino Slovenci na Gran Canarii), a ga do danes še nisem srečal. Ko smo si izmenjali nekaj besed, je mimo prišel še moški del ekipe štirih Slovencev, ki so na dopustu na 120 let stari jadrnici na koncu našega pontona. Tako se nas je po naključju na kupu našlo pet Slovencev, vsi z istega dela marine. Pa jih je v marini še nekaj.
Namenjena sva bila na tržnico, a sva malo pretegnila noge in zavila v velik nakupovalni center blizu akvarija. No, ja. Ta kompleks je verjetno doživel že boljše čase. Skoraj polovico vsega je zaprtega. V zgornjem nadstropju, kjer naj bi bile v glavnem restavracije in od koder sva si obetala lep razgled s kake terase, je zaprto vse, razen enega malega kioska.
Mar bi šla raje na tržnico, ki sva jo zaradi ovinka zamudila. Je bil pa lep sprehod. Na barki sem pobrusil tisto, kar sem včeraj pokital in nanesel gor gelcoat. Jutri zbrusim še tega in bi moralo biti OK.
Po odlični večerji (Lilika) sem poskusil narediti enostavno gofio sladico po nekem receptu z neta. V mleko zmešaš nekaj žlic moke gofio, sladkaš in imaš sladico.
Morda sem kaj zgrešil, ampak zadeva ni najbolj uspela. Bilo je preredko, ko sem pa dodal še gofia in segreval, je bil pa okus premočan. Se bova raje držala tistega recepta od zadnjič: namesto mleka vzameš stepeno sladko smetano.
Verjamem pa, da so to varianto z mlekom dajali otrokom za krepak zajtrk.
Gran Canaria (Las Palmas), 169. dan
Gelcoat se je lepo posušil in sem danes lahko obrusil odrgnino. Ni mi uspelo preveč dobro, saj je zadeva precej od rok. V čolnu visiš nad vodo in brusiš v nenaravnem položaju z zvitimi rokami. Ni za lepotno tekmovanje, je pa čisto OK za kruzanje. Ko bo barka zunaj, bomo pobrusili do konca. Važno, da je poliester pokrit in voda ne more povzročati škode.
Popravilo ribiške palice je videti v redu. Še dobro, da sem zvečer pogledal, dokler je bil še čas, saj se je epoksi malo preveč razlezel in mi skoraj fiksiral matice za pritrditev role. Na srečo sem ga ujel, še preden je do konca prijel in mi je uspelo stvar rešiti. Zdaj palici manjka le še estetska dodelava.
Sicer je bilo danes malo topleje in jutri bo še bolj. Vetra je tudi zelo malo. Stabo je danes popoldan odplula na Tenerife. Na AIS-u jih spremljam in vidim, da napredujeta bolj počasi. Ne smeta preveč hiteti, sicer bi prispela še ponoči. Zdajle ob 22. uri imata za sabo nekaj čez polovico poti. A saj znata.
Ker pa veter piha s severa, občasno na barko prinese malo saj iz luke. Križarke in tovorne ladje spuščajo v zrak precej grdobije in veter občasno prinese čisto lahke kosme črnega pepela. Če ga odpihneš, je v redu, če se ga dotakneš, pa posvinja roke in palubo.
Sicer dan brez posebnosti.
| < Las Palmas | Gran Canaria 2. del > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
