 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Gran Canaria, 170. dan
Nekaj je na tej marini, da čas kar mineva, projekti pa niso narejeni. Boštjan pravi, da so to sirene, ki te kličejo in vabijo mornarje v pogubo, barke pa ostajajo v marini v nedogled.
Mogoče je tudi zato ta marina vedno polna do zadnjega priveza in imajo čakalno listo bark na sidrišču.
Nizka cena mogoče ni edini razlog. Vsake toliko komu le uspe zapustiti ta kraj. Stabu je uspelo včeraj – zjutraj sta bila že na Tenerifu. Jaz mitoloških siren sicer nisem slišal ali videl. Edine sirene, ki jih slišim, so sirene rešilcev in policije, ki drvijo po avtocesti mimo marine. Če bo vse po sreči in če naju sirene spustijo, bova tu do konca tedna, potem pa greva naprej. Trenutno je videti, da bo veter ugoden. Do takrat pa morava narediti še nekaj stvari. Ker nobena ni res nujna, kar nekako odlašava.
Danes sva nekaj hotela preveriti v čendleriji, pa je bila zaradi sieste zaprta – ker sva pač zamudila. Tako ali tako sva hotela še v trgovino. Dobre pol ure hoda je do tam. Ko si vse ogledaš in kupiš, kar potrebuješ, imaš še ravno dosti energije, da privlečeš robo do barke. Takrat si že lačen in žejen. In ko se najeva in napijeva, se nama ne da več delati, pa še sonce se skrije za hribe in pritisne mraz. Takrat se zapreva v barko. In je minil še en dan, ko se lista projektov ni skrajšala.
Gran Canaria (Las Palmas), 171. dan
Saga s prevlekami bokobranov se danes zaključuje. Podolgovate sva oblekla že pred časom, za okrogle pa so prevleke iz Kamma preozke. Širših pač niso imeli. Debela berta (največji okrogel bokobran) je svojo oblekico dokončno strgala v Rubiconu. Blago pač ni zdržalo večletnega izpostavljanja soncu in dvomesečnega nabijanja v pomol. Njen obseg je kar dva metra! Ko je obešena ob barki, ni videti tako ogromna. Druga dva okrogla pa nikoli nista imela oblekce.
Ideja je bila, da sešijeva iz dveh tub eno, a imava premalo materiala. Zato, da sva se danes vrgla v investicijo in kupila tri preobleke v lokalni čendleriji. Barkica je takoj videti lepše. Danes je bil tako ali tako dan za zapravljanje. Šla sva namreč ven na kosilo, kar se pri nama zgodi bolj redko. Večerje imajo Španci prepozno za najin okus. Ob osmih zvečer se restavracije šele odprejo, torej ješ ob devetih in kasneje. Potem moraš pa še na barko ... Raje sva šla na kosilo. Lilika je našla eno hudo dobro luknjo. V mali prostor so natrpali sedem malih mizic in ves čas je vse zasedeno. Za večerjo je po navadi vrsta pred vrati že 15 minut pred odprtjem, za kosilo sva komaj dobila prostor. Ko sva jedla, so bile vse mize zasedene.
Ocene in komentarji so veliko obetali in tja sva odšla z visokimi pričakovanji, a sva bila vseeno pozitivno presenečena. Dimljen kozji sir na žaru z marmelado iz melone je bil neverjeten. Dušen bikov rep v žepku (kot malo večja spring rolca) na čežani iz rdeče paprike je tudi prekosil pričakovanja, na koncu pa pujsova lička z omako in praženim krompirjem.
Vse vrhunsko. Zraven odlično špansko vino. Za zaključek pa še kanarska sladica 'urugvajski prah'.
Ko sem na koncu dobil še račun za manj kot 40 evrov, so samo še potrdili oceno 5 zvezdic, ki sem jim jo namenil. Vsekakor za ponoviti.
Gran Canaria (Las Palmas). 172. dan
Danes sploh nisva šla z barke. Lepo počasi sva naredila nekaj stvari, ki niti ne bi prišle v dnevnik, če bi se dogajalo kaj bolj razburljivega. Ker bova v nedeljo odplula naprej, sva čistila okna sprayhooda. So že v precej slabem stanju in sva poskusila, če se da kaj narediti za boljšo vidljivost. Najprej seveda pranje z vodo (da odstraniš prah in pesek), potem topla voda z blagim detergentom in sušenje s krpo iz mikrovlaken.
Rezultat ni prepričal. Seveda je bilo dosti boljše kot prej, a ne dobro. Na majhnem koščku sva potem poskušala razne variante, a nič ni izboljšalo videza. Očitno so okna narejena iz poceni plastike, ki ni tako odporna na UV, kot bi morala biti. Lili je s kisom prebrisala notranjost barke, jaz sem dolival destilirano vodo v akumulatorje, malo sva sesala in podobne drobnarije. Končno sem se lotil fiksiranja žic pod sončnimi celicami. Še vedno so namreč provizorično napeljane in pripete s kljukicami na vrvice za obešanje perila. Nič kaj morska rešitev.
Najprej sem kable hotel prilepiti z Bizon lepilom na spodnjo stran panelov, potem pa sem si premislil. Pritrdil jih bom na tanko žico, napeto pod celicami. Ves material imam. Ko montiram zaključke na žičko, mi eden pade v vodo. Ni čudno, saj sem stal na prstih in se stegoval pod celice. Zaključek je tiste vrste, ko moraš v kovinsko skodelico napeljati oba konca žice, gor pride ploščica, nato matica. Še na mizi bi šlo lažje, če bi imel tri roke, a raztegnjen nad vodo bi potreboval štiri. Na srečo imam rezervo. Najprej žička ni dovolj napeta, zato si naredim sistem škripčevja, jo zategnem in ponovim vajo. Za vsak primer sem spodaj podstavil mrežico za ribe. Sedaj mi seveda ni nič padlo (v mrežico).
Žica je lepo napeta. Še odrežem odvečni kos, pa bo. Ampak za žagico je žica pretanka, za klešče pretrda. Samo 2 mm, pa tak cirkus. Grem po Dremel. Bom odfleksal. Zadnjič sem v Merkurju kupil dobre fleks ploščice. Ampak groza: Dremel ne dela. Takoj posumim krtačke, saj je orodje tukaj izpostavljeno prahu stekloplastike in se lahko kaj zapaca. Krtačke so videti kot nove. Prižgem – ne dela – malo zavrtim z roko in nekako na pol dela. Se pa kar dobro iskri pri krtačkah. Verjetno bo treba očistit rotor. Upam, da ni šel kondenzator, saj tega pa nimam. A to bom delal drugič. Zdaj prerežem tisto žico, dokler zverinica za silo dela. Nova ploščica prereže rostfrej, kot da ga ni. Vsaj to, da me niso nafarbali z dragimi ploščicami ...
In takrat me kliče Lili k večerji. Naredila je odličen curry. Iz puranjega stegna in melancana. Curry paste, ki jo sicer doma dela sama in jo porcijsko zamrzne, nimava več in je delala s suhimi začimbami. Pa sem vseeno vse prste polizal. Čez pa špansko pivce. To pomeni konec dela za danes. Jutri je še en dan. Slik pa danes ni, sem tudi že na tesno s podatki. WiFi-ja tukaj ni in moram vse delati s podatki prek telefona. Na srečo sva v EU, sicer bi bil to drag hec. To, kako računalnik in telefon razmetavajo s prenosom podatkov, opaziš šele takrat, ko si dalj časa brez WiFi-ja. Aplikacije se hočejo ves čas osveževati, sistem rabi popravke itd., itd. Nekaj giga na mesec skuriš, če sploh nič nisi na netu. Samo za to, da so naprave žive. Katastrofa, kaj nam delajo. Včasih smo živeli s počasnimi modemi in programerji so zelo pazili na promet po mreži. Zdaj pa užgi po siromaku. A moramo res pretočiti 3 giga za en beden popravek na operacijskem sistemu na telefonu? Jaz bi vso to razvajeno razvijalsko bando dal delat preko modema. Pa da vidimo. Bi bil update velik 3 kilo namesto 3 giga. Huh, tako sem se razburil, da si grem takoj odpret še eno pivce za živce. Se beremo jutri.
| < Gran Canaria 1. del | Gran Canaria – Tenerife > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
