 |
| Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane. V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je dolga že 18.000 navtičnih milj. Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj! |
Danes sem spal osem ur skupaj in nadoknadil včerajšnje pomanjkanje spanja. Zjutraj sem se prebudil v sončno in v ne tako vetrovno vreme. Sicer zadnje čase ne vem več, kaj je zmeren veter, saj tu v Noumei večinoma piha nad 15 vozlov, včeraj s sunki celo več kot 28 vozlov.
Sidrišče se je spet izkazalo za dobro, torej zaščiteno proti valovom in nekaj tudi proti vetru. Najbolj pomembno je, da nisem nekje v gneči in da je tukaj sidranje zastonj. Res pa je, da obstaja slaba stran vsega, da ni blizu nobene trgovine. V prihodnjih dneh bom le moral obiskati kakšen supermarket, saj sem nazadnje kupoval hrano še nekaj dni pred božičem. Pa saj ne potrebujem veliko, pa tudi človek navadi se iz skromnosti na še večjo skromnost. V življenju obstajajo še druge lepše in prijetne prioritete.
Že ob osmi uri zjutraj pridejo na otok otroci v spremstvu svojih učiteljev jadranja in tokrat se eden od učiteljev pripelje tik ob Indigu. Ustavim ga, a pravi, da trenutno nima časa in se bo kasneje oglasil pri meni. In res se čez dve uri ustavi z velikim dingijem in ga privežem na barko, a on kar ostane v njem, saj pravi, da nima veliko časa. Zanima me seveda ta šola jadranja za otroke. Pove mi, da sprejemajo v šolo jadranja otroke starosti od 4 do 5 let, odvisno od njihove sposobnosti. Eni so že sposobni sedeti v jadrnici od četrtega leta naprej, a so res redke izjeme. So pa zelo dobri jadralci s šestimi leti in z osmimi leti tekmujejo v razredu Optimist med tremi jadralskimi klubi v Novi Kaledoniji, z desetimi leti pa že tekmujejo v Avstraliji in Novi Zelandiji. Pravi, da so tukajšnji otroci zelo nadarjeni za jadranje in zato dosegajo zelo dobre rezultate. Ko mu omenim, da se mi zdi, da so otroci videti majhni, krhki in na trenutke boječi, se mi le nasmehne. Povem mu, kako jih gledam in občudujem, a večkrat le vidim, kako je tukaj veter le premočan za njihove nežne roke in njihove mišice še niso sposobne obdržati jadra na vrvi. Tu mi prikima in pravi, da je letos tu kar precej vetrovno, drugače pa ni toliko vetra, čeprav se morajo otroci navaditi na vse vremenske razmere. Zanimivo je to, da otroci nikoli ne obupajo, ampak jih neuspeh žene še naprej. Vprašam ga še, kako to, da otroci tukaj vadijo jadranje vsak dan in ali ne hodijo v šolo. Razlaga pa je nekako takšna, jadrajo štiri skupine, trikrat tedensko. Vsak drug dan jadra ena skupina, enkrat dopoldne 3 ure in naslednji teden popoldne 3 ure, tudi ob sobotah. Ko je otrok star 10 let, gre v drug klub, kjer jih prevzamejo drugi trenerji in tam se potem ločijo na uspešne in manj uspešne jadralce. Uspešni in talentirani jadralci tam trenirajo tudi po 6 ur na dan. Možakar se poslovi, potem pa se spomnim, da ga niti za ime nisem vprašal, niti če bo spil kavo. Moram enkrat preveriti na internetu, ko bom na wifiju, kako so sploh dobri ti Francozi v jadranju. Nikoli me to ni zanimalo, a za te otroke me res zanima.
Kasneje se odločim za ležerno preživljanje dneva, zato namenim čas pregledovanju fotografij in videa z Nove Kaledonije, predvsem pa z otoka Ile des Pins. Na koncu me vse skupaj tako povleče v sebe, da sem porabil kar dobrih 6 ur, da sem vse pregledal, odstranil balast in potem sem se lotil izdelave videa za moje jadranje po Novi Kaledoniji. Kar nekaj časa mi je vzelo tudi to in ko me je že od sedenja vse bolelo, sem z barke spravil dingija in se zapeljal z njim do soseda Norvežana. Tam sem spil kavo, se malo pogovoril, nato pa šel nazaj in se spet lotil tega dela ob računalniku.
Zvečer si naredim še večerjo in kasneje še dokončam že začeto današnje delo. Ura je že pozna in jutri verjetno ne bo časa, saj menda pride tudi Irec Bill na to sidrišče.
| < Otok Uere, 1. del | Otok Uere, 3. del > |
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
 |
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
