 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 266. dan
Francoz je prevleke za palubna okna že naredil. Ko je naredil prvega, je prišel pomerit, potem je naredil še tri. Zdaj imava štiri prevleke za pet oken. Ni namreč imel dovolj materiala za še eno okno. To mi je povedal že včeraj. Ker nov material lahko nabavi šele v ponedeljek, smo se zmenili le za toliko oken, kot jih bo lahko naredil.
Midva sva hotela namreč v ponedeljek odpluti, a so se zadeve spremenile. Lokalni kavboji si zakone namreč razlagajo po svoje, ali pa smo vsi v marini brali fake news in napačne prevode španskih ukrepov. Po interpretaciji pomorske policije se v ponedeljek še ne bo smelo izpluti in spet pristati na otoku. Lahko pa bodo šli trenirat športni jadralci in celo šola jadranja, ki uči po RYA metologiji, bo lahko imela praktične vaje. Meni se zadeva zdi zrela za presojo skladnosti z izdanimi ukrepi, ampak kaj ko bi proces trajal predolgo, da bi bila zadeva smiselna. Dva tedna kasneje bo namreč (vsaj tako kaže sedaj) možna plovba po Španiji brez omejitev. Razen, če ne bo kak preveč pameten pomorski policaj razumel, da to velja le za Špance, ne pa za druge. Portugalska je namreč naredila to svinjarijo. Razlikujejo med evropskimi državljani. Portugalci lahko plujejo, drugi pa ne. S tem so se mi Portugalci zamerili in letos pač ne bodo videli mojih evrov, čeprav takoj odprejo meje.
No, pa tudi, če lokalni šerif ne bi bil tako poln samega sebe, v ponedeljek ne bi šli nikamor, saj bodo v ponedeljek, glede na trenutno napoved, valovi večji kot dva metra. In to v glavnem val od vetra, ki je kratek in strm. Swela bo le pol metra. Več kot meter in pol vala od vetra pa za slaba sidrišča tule okrog Lanzaroteja ni nekaj, kar bi si želel. Saj bi preživeli, če bi bilo treba, ampak če ni nujno, raje v miru spim, kot da se moram držati, da ne padem iz postelje. Danes sem se še malo klatil po tehničnih trgovinah in očitno z mojo predelavo grelca vode ne bo nič, dokler ne bo možno naročati s spleta in stvari tudi dobiti. Vse kaže, da bova tule obtičala še nekaj tednov. Saj dela na barki je dovolj, le delati se mi ne da. Tale melanholija vsenaokrog se me počasi že prijemlje.
Se bo treba vzeti v roke, saj to, da moram zjutraj pohiteti, da še ujamem trgovino, ki dela do 12. ure, je pa res že kriza. Ker v tehničnih trgovinah nisem dobil stvari, sem pa vsaj prinesel iz Mercadone novo škatlo PataNegre. To je solidno črno vino in prav spomnil sem se še ene slovenske barke, kjer je PataNegra tudi hišno vino. Upam, da jim zaloge še niso pošle.
Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 267. dan
Včeraj sem nekaj narobe štel tiste tedne. Ne bo že dva tedna po ponedeljku možna plovba po Španiji, ampak bo takrat možno šele po enem otoku ali kraju. Še dva tedna kasneje naj bi sprostili plovbo med otoki in med kraji.
Če prav gledam, je to 8. junija. Edino, kar me malo skrbi, je dikcija ukrepa, ki pravi: 'Državljani in rezidenti se bodo v fazi tri lahko prosto gibali po Španiji.' Upam, da ne bodo rekli, da moramo tujci pa ostati na enem mestu. Danes sva zmontirala prevleke palubnih oken. Meni se zdi super. Montaža ni bila lahka, saj je blago trdo in se ne pusti nabrati na robovih. Ampak najina trma je zmagala. Zamenjal sem dva koleščka navijalne vrvi notranjega prednjega jadra (solent) z aluminijasto rinko. Te rinke se zadnje čase vse več uporabljajo, predvsem na dirkalnih barkah. So zelo dobro polirane in povsem gladke, tako da lahko nadomestijo škripce. Jaz sem tista dva koleščka zamenjal, ker ob močnem vetru začneta včasih tolči po palubi ali po jamboru in delata neprijeten zvok. Rinke so pa čvrsto privezane s tanko vrvico, ki je potem povita, da nastane precej toga povezava. Bomo videli, kako to deluje. Danes sem se lotil še stare rane. En rezervoar sva pred leti predelala iz vodnega v naftnega. Zamenjal sem vse cevi, pozabil pa sem na tesnilo pokrova odprtine za čiščenje. To je bilo iz gume, ki ni odporna na nafto in je nabreknila in polomila pokrov.
Na Antigui smo tik pred prečenjem Atlantika tako imeli manjšo poplavo nafte. Zadevo smo takrat sanirali s poliestrsko smolo. Oba kosa pokrova smo spojili, zalili s poliestrom in potem uporabili Siko ali karkoli smo že imeli, da smo zadevo tesnili. Stvar je držala šest let in pol. Pred pol leta pa je kmalu po točenju nafte v Gibraltarju popustila. Tam sem res natočil do vrha, kar pomeni še en meter višinske razlike zaradi nafte v cevi. To pomeni kar dosti pritiska na tesnila. Po tistem sva imela tudi dokaj živahno plovbo po kratkih strmih valovih. Rezervoar in pokrov sta iz polietilena, na kar se nič zares ne prime in nafta je počasi mezela ven. Zdaj se bom lotil in zadevo še enkrat popravil. Nadomestnega pokrova namreč nikjer ne dobim. Danes sem pisal proizvajalcu. Včeraj sem bil zelo blizu rešitvi – en pokrov je skoraj ustrezal. A skoraj še ni zajca ujel in skoraj ni dovolj dobro za nafto. A moram napisati, da so zadnje štiri slike od Lili?
Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 268. dan
Še en lep in topel dan je za nami. Še dobro, da tukaj ves čas piha, da ni vroče. Dopoldan je Numa (Francoz, ki šiva) prinesel popravljen sprayhood. Zamenjal je stranska okna, ki so bila res v slabem stanju, saj je sonce plastiko že tako prežgalo, da se je lepila na okvir in ponekod sploh ni bila prosojna, ampak povsem rjava, in na streho našil še en kos blaga, ki tudi ni bilo v najboljšem stanju. Zadeva je super, le plastika, ki jo je dal, ni najboljša. Sicer se skoznjo vidi odlično, a je slika popačena. Se pravi plastika ni povsem ravna (ni planparalelna plošča). To mi ni preveč všeč, saj se bojim, da se na razdaljo ne bo videlo recimo druge jadrnice ali ribiškega čolna. Bomo videli, kaj bo iz tega. Sicer sem se danes ukvarjal z nafto in rezervoarjem. Iz tanka sem prečrpal vso nafto v kanistre. Nafta je videti kot nova in v rezervoarju je le nekaj malega smeti. Zelo sem zadovoljen s stanjem, saj ves čas poslušam, kako imajo kruzerji probleme z nafto. Jaz vedno točim pri dokaj renomiranih velikih ponudnikih, če je le mogoče. Ja, eni so se hvalili, da so v Karibih ali Južni Ameriki kupili nafto čisto poceni. Potem pa zapravili celo premoženje za nove filtre in vzdrževanje motorja. Jaz sem raje kupil solidno nafto za dolar, kot vprašljivo za 70 centov. Je pa res, da sem se ves čas potepal po območjih, kjer je dobra nafta bila na voljo.
Nekaj je verjetno tudi v tem, da sta moja rezervoarja iz plastike in imam bistveno manj kondenza, kot tisti s kovinskimi rezervoarji. Danes sem izdeloval improviziran pokrov rezervoarja in jutri se lotim montaže. Malo bom še pogledal naokrog, če kje prodajajo kakšno tesnilno maso, ki je namenjena prav nafti. Na barki imam še pol tube lepila Bison Poly Max. To sem uporabljal pri obnovi kuhinje in hladilnika. Upam, da se še ni strdil. Imam tudi Sikaflex, a Sika baje ni dobra za v nafto, ker izloča neke kemikalije, ki potem škodijo motorju, saj baje lahko zamašijo dize, ker so topne in pridejo skozi filtre. Ne vem, ali je to res, a raje ne bom tvegal. MS polymer je baje boljša rešitev. Bom jutri prilepil kakšno skico in slikico.
Novica dneva pa je, da je bila Lili danes pri frizerju. Ko je šla iz trgovine, je vprašala v enem salonu, kjer so sicer strigli moške, a je na lokalu pisalo unisex, če se lahko naroči. Ker se niso razumeli in ji niso znali razložiti, da znajo strič le moške, so jo pač ostrigli. 20 minut je počakala in bila na vrsti. Malo bolj na fanta so jo ostrigli, a je super. Itak se začenja poletje in je vsak dan bolj toplo. Plačala pa je manj, kot jaz doma plačam za striženje z mašinco.
Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 269. dan
Dan je bil posvečen nafti. Najprej sem preveril, ali je oddušna cev rezervoarja lepo prepišna. Zdaj, ko je tank prazen in pokrov odprt, je to lažje. Vse je bilo v redu. Odrezal sem košček cevi oddušnika, da sem podaljšal cev za zajem goriva v tanku. V navtiki sta prisotni dve šoli o tem, kako mora biti narejen zajem goriva. Večina zagovarja, da mora biti zajem 5 cm nad dnom tanka, da ne zajemaš smeti. Jaz sem zagovornik tega, da mora biti zajem čim nižje – morda 5 mm nad dnom.
Obrazložitev moje izbire:
1) Porabil sem vso nafto, kolikor je je cevka lahko potegnila – motor je že kašljal zaradi zraka. No, iz tanka sem včeraj izčrpal še 30 l nafte. Torej, zadnjih 30 l pač ni na voljo. Iz 235 l tanka lahko potegnem le 205 l. S podaljšanjem cevke bom lahko porabil skoraj vso nafto. Morda je bo ostalo 5 l, ali pa še manj.
2) Če jemlješ nafto iz sredine (5 cm nad dnom) vsa umazanija in voda ostajata na dnu. In to leta in leta, pa sploh ne veš, da jo imaš v nafti. Vmes menjavaš filtre, ki so vedno čisti, v vodnem separatorju ni nič vode in veselo pluješ. Ko pa imaš enkrat res težko morje in te premetava kot orehovo lupino in res rabiš motor, da se rešiš skal, se pa vsa ta voda in umazanija zmešata, zamašita filtre in motor crkne. Barka lahko konča na skalah. Če pa vedno jemlješ nafto iz dna, morebitno vodo in umazanijo sproti potegneš v filter in separator, dokler je tega še malo. Ob vsaki menjavi vidiš, če je kaj umazan in po potrebi lahko celo pogosteje menjaš, če imaš slabo nafto. Vodo pa sproti odtočiš iz separatorja. Skratka, vodo in umazanijo sproti odstranjuješ in v tanku je le čista nafta. Ko pride tista nevihta, ti motor dela in te reši.
No, pri meni ni bilo veliko smeti in nič vode, vseeno pa sem zajem podaljšal in je sedaj tik nad dnom. Ker sem bil itak že ves umazan, sem dobro pobrisal notranjost tanka – vsaj toliko, kot sem lahko dosegel. Dosegel sem pa večino. Tudi najnižjo točko. Zelo malo je bilo umazanije za šest let uporabe in nobenega čiščenja do danes. Sedaj se lotimo pokrova. Opazil sem, da se pod navoji luknja še malo zoži. To je odlično, saj lahko naredim dve okrogli plošči iz pleksija in s tem zatesnim.
Pred tesnjenjem seveda dobro razmastim vse površine. Spodaj je nekoliko večja plošča, ki lepo nasede na spodnji rob. Ko jo čep potisne navzdol, dobro tesni, saj je med njo in robom tesnilna masa. Že to bi verjetno bilo dovolj, a sem šel korak dalje. Na njo pride še ena plošča, ki je nekoliko manjša. Ta je namazana po robu zgoraj in spodaj. Ko jo namestim, jo še dodatno dobro namažem po zgornjem robu in v reži med ploščo in navoje. Na obe plošči pride še čep, ki je sestavljen iz dela originalnih navojev prejšnjega počenega čepa in poliestra, ki je zalit znotraj. Poliester je na spodnji strani lepo pobrušen, tako da tvori gladko površino za naleganje na obroče. Ta čep dobro namažem s tesnilno maso in ga privijem. Ko čep naleže na plošče, jih dodatno potisne skupaj, kar povzroči, da se tesnilna masa dobro razleze povsod in prepreči uhajanje nafte. Zgornja plošča je nekoliko manjša zato, da je sloj mase med njo in tankom debelejši in lahko bolje kompenzira temperaturne raztezke različnih materialov. Višek mase se izrine po navojih navzgor in tudi tam naredi tesen spoj. Upam, da bo to tesnilo, čeprav je tank iz polietilena, ki je izrazito nehvaležen material za lepljenje. Nanj se nič ne prime.
Najboljše pri celi zadevi pa je, da lahko čep po potrebi spet odvijem in skozi prozorno pleksi plastiko vidim, ali je med ploščami kaj nafte. Po tem bi bilo treba le na novo zatesniti čep.
Bomo videli, kako bo tale moj MacGyverski čep zdržal zob časa.
| < Arrecife – Marina Lanzarote 14. del | Arrecife – Marina Lanzarote 16. del > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
