Novice

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 267. dan

Nedelja je dan za počitek. Zdi se mi, da počivam že 50 dni, le občasno imam blage napade želje po delu. Po navadi odigram kakšno pasjanso in medtem me napad mine, včasih pa celo res kaj naredim. Včeraj je že bil tak dan.

Danes sva malo prala in menjala posteljnino, kaj dosti pa se nisva pretegnila. No, popoldan sem šel zmontirat dva koleščka na jambor. Pa nisem plezal 18 m visoko. Koleščka sta montirana 5 cm nad palubo. V jambor sem zvrtal po tri luknje in vrezal navoje vanje. Kolešček se privije z enim 5-mm vijakom in dvema 4-mm vijakoma. Zakaj enostavno, če lahko komplicirajo. Tako sem delal 4 luknje s 3,3-mm svedrom (to je prava luknja za vrez 4-mm navojev). Dve bi pa moral delati z 4,2 mm, kar je prava dimenzija za 5-mm navoje, a takega svedra nimam. Sem pač naredil 4 mm veliko luknjo. Tako ali tako je jambor aluminijast in aluminij je tako mehak material, da ni problem, če je luknja malo premajhna. Navoje sem vseeno vrezal brez problemov.

Lili je medtem naredila odlično nedeljsko kosilo. Pečene bučke s česnom, pečen novi krompirček s Kanarskih otokov in en krasen uležan kos kravice, entrecot. Ne vem, kako bi prevedel, kaj je to za en kos, ker tule govedino režejo drugače kot v Sloveniji. To je kos mesa, ki je na drugi strani kosti od pljučne. Je zelo dobrega polnega okusa, lepo marmoriran in primeren za žar. A danes ga je Lili delala v ponvi. Midva imava rada meso pečeno na krvavo (angleško, rare), če je dober kos. Entrecot je odličen tudi malo bolj pečen. Danes je bil nekje med medium rare in medium, dobro zapečen od zunaj in ravno še malo rožnat znotraj. Sočen in mehak.
Zraven pa kozarček dobrega rdečega vina.

Zvečer sem si od soseda sposodil bicikel in odkolesaril en krog. Po osmi uri zvečer smemo ven. Promenada ob obali je bila polna sprehajalcev, tekačev, kolesarjev in rolkarjev. Španci se še nikoli niso toliko rekreirali kot te dni. Po moje je to, da smemo odrasli stari od 14 do 70 let ven samo med šesto in deseto zjutraj ali zvečer med osmo in enajsto uro, precej čuden ukrep. Zagotovo ne pripomore k preprečevanju okužb. Ob 19.59 se vsi vsujejo na ulice, da ujamejo še nekaj minut dneva. Zdi se mi, da so čisto vsi prebivalci Arrecifa od prvega do zadnjega zunaj v tisti prvi uri. Na 2 m razdalje ni mogoče računati, saj so vsi hkrati zunaj.

Pred korono ni nikoli bilo na ulicah toliko ljudi hkrati, pa je bilo zraven še na tisoče turistov. Če ne bi bilo nobenih omejitev, bi se ljudje razporedili čez dan, tako pa vsi udarijo ven točno ob osmih zvečer. Otroci pa smejo na ulice le opoldan, ko je najbolj žgoče sonce. Včasih se mi zdi, da namen ukrepov sploh ni preprečevanje okužb, ampak preprečevanje tega, da bi se ljudje imeli v redu. Od jutri dalje bodo odprti tudi lokali (samo terase). Po mojem bo gneča nepopisna. Me prav zanima, kako bodo uveljavljali pravila distanciranja pri Špancih, ki jim to ni v krvi. Sploh pa mi ni jasno, kako bodo obdržali zasedenost teras na zapovedanih 50 % kapacitete. Ko bodo ljudje navalili na teraso, ga ni junaka med natakarji, ki bi jih lahko odgnal. Edino, če bo policija stražila vsako teraso. A po mojem je teras več kot policistov. Bomo videli, kako bo. Jaz grem stavit, da bom imel jutri muskelfiber zaradi današnje polurne vožnje s kolesom. Že zdaj me bolijo ritne mišice, kolikor jih je sploh še ostalo.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 268. dan

Danes je prvi dan, ko smo prišli iz faze 0 v fazo 1. Približno polovico Španije je v fazi ena. Pogoji za prehod so bili sicer definirani, a jasno, da Španci pravijo, da je Sánchez (predsednik vlade) namenoma pustil v fazi 0 tiste province, ki so politično na nasprotnem bregu. Ista pašta tale politika, kamorkoli pogledaš. Med tistimi, ki pa smo v fazi ena, pa se isti predpis tolmači različno. Ponekod lahko jadraš, ponekod ne moreš. Ponekod lahko samo čarterske barke, ponekod samo športniki, ki trenirajo za tekme ... Skratka čista zmeda. Povsod pa velja, da se ne smeš oddaljiti več kot 12 milj od matične luke in nikakor ne na drug otok. In kaj je matična luka? To seveda ni jasno. Meni na papirjih od barke piše, da je to Koper, ki je vsekakor oddaljen več kot 12 nm. V času korone je moja baza marina Lanzarote, kjer smo že dva meseca. Verjetno to štejejo za matično luko, kar tudi je, dokler imam pri njih plačan privez. Torej lahko izplujem (maks. 12 milj daleč) in se zvečer vrnem. Vmes lahko sidram, ne vam pa, kako je s kopanjem, ker tu je pa cela zmeda. Dobro, da so države tako 'usklajene' in upoštevajo stroko:
Ponekod se lahko sprehajaš po plaži, a ne smeš sedeti ali ležati. Še ustaviti se ne smeš. Ponekod se lahko sončiš, ne smeš pa plavati. Ponekod lahko plavaš, a se ne smeš sončiti. Ponekod lahko piješ in ješ na plaži, a le na terasi lokala. ponekod ... 

Skratka stroka si je očitno enotna, kaj je varno in kaj ne. Tule se po novem lahko peljemo štirje v avtu (tudi, če nismo iz istega gospodinjstva), ne smeva pa dva v trgovino, čeprav sicer spiva v isti postelji. Če bova v isti trgovini, se morava delati, da se ne poznava. Če greva v gostilno, sva pa lahko skupaj. Med deseto zjutraj in osmo zvečer se ne smem sprehajati ali teči ali se voziti s kolesom. Razen, če grem v lokal na pijačo. Ali pa v trgovino, lekarno, k frizerju. Takrat pa lahko hodim, tečem (če sem pozen) ali se peljem s kolesom. Če te ustavi policija, ko hodiš, te kaznujejo, če samo hodiš zunaj zate določenega časa. Če pa rečeš, da greš na pivo, je pa vse v redu. Torej po samotni poti lahko hodiš samo, če je na koncu poti gostilna. V lokalu pa se lahko dobiš z največ 10 ljudmi, a nobeden ne sme imeti simptomov Covida.

Aha, terase so seveda polne, le tista 2 m razdalje si Španci razlagajo bolj po svoje. Meni se zdi bolj 15 cm. Neki Nemec z našega pomola je poskusil in je zjutraj izplul. Niso ga ustavili. Trenutno je na sidru pred neko plažo in je 11 milj daleč (ima AIS, zato vem). Če ga bodo ponoči kaj gnjavili, pa ne vem. Bomo videli. Vse je odvisno od tega, kako si lokalni šerif razlaga zakone, ki so napisani precej nejasno. Danes sem šel s kolesom po dva vijaka, ker nisem imel prave dimenzije na barki (od soseda Francoza si sposojam bicikel, ki mu ga je nekdo podaril). Kolo je sicer odlično, le prve zavore nima, zadnja pa slabo prime. V čendleriji sem reci in piši plačal 20 centov. Dobil sem 4 vijake (ne prav majhne) in tri matice. V Kammu v Ljubljani bi za to dal nekaj evrov. Me je pa resno bolela rit. Tole kolesarjenje moram še ponavljati, da se utrdim.

Pritrdil sem prižeme za neke vrvice. Danes mi je tudi uspelo razmontirati in spet sestaviti notranjo prednjo pripono, da sem namestil okrasno (in tesnilno) ploščico. Za natakniti en košček jekla je treba odpreti in spustiti navijalno jadro, razstaviti navijalni mehanizem, da se pride do šponarja, sprostiti pletenico, razstaviti vpetje pletenice, natakniti tisto ploščico na štrcelj, ki gleda iz palube in potem v obratnem vrstnem redu vse sestaviti nazaj, vključno z zategovanjem pripone na ravno pravšnjo napetost.
Seveda je vmes začel veter spet močno pihati in sva imela polne roke dela, da sva jadro spravila nazaj gor.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 269. dan

No, včeraj sva bila pridna, danes pa je prav lenoben dan. Razen tega, da je Lili šla v trgovino in lekarno, se ni zgodilo nič omembe vrednega. Še na sladoled ali pijačo se nama zvečer ni dalo ven, čeprav je to zdaj dovoljeno, a prav neugodno piha. Ni mraz, ob devetih zvečer sem še vedno v kratkih hlačah in majici, a zunaj ni nič prijetno zaradi vetra.

Malo sem brkljal po barki, a na koncu dneva nimam nič pametnega narejenega do konca. Včasih se pač zgodi, da dan mine kar tako. Danes je bilo več prometa v marini. Nekaj bark je odšlo na dnevno jadranje in so se čez nekaj ur vrnile. Šolska jadrnica z RYA učenci je danes vadila manevre v marini in pristajanje. Pristajali so na vse možne načine – proti vetru, z vetrom, z bočnim vetrom ... Pa še večja SAR barka je točila gorivo na črpalki v marini. To je bilo več akcije, kot smo je videli v celem mesecu prej.

Midva danes nisva izplula na dnevno jadranje. Ko enkrat živiš na barki že celo leto, enodnevni izlet ni več tako mikaven, kot bi bil, če ne bi bil ves čas na barki. Moral bi imeti kak razlog, da bi šel ven. Mogoče piknik ali čiščenje propelerja in podvodja barke, testiranje novega jadra ali to, da bi se s kom srečal. Kar tako malo ven in nazaj je pa za naju tako, kot bi se doma kar tako brez razloga usedel v avto in se malo odpeljal naokrog in nazaj v garažo. To narediš recimo z motorjem, ali s čisto novim avtom, ali takoj, ko narediš izpit. Potem ko pa veliko voziš, pa sama vožnja ni več tako mikavna. Podobno je z najinim jadranjem. Saj je krasno jadrati, a ko pretehtam to, da morava odvezati vse te štrike, pa odvijugati iz marine, pa pospraviti štrike, in bokobrane, pospraviti sončno zaščito glavnega jadra in dvigniti jadra samo zato, da potem lahko malo jadrava in prideva čez nekaj ur nazaj v isto marino, zadeva izgubi čar. Še posebej če pomislim, da so zunaj valovi in naju bi zapljuskalo po palubi, potem pa bi moral še oprati barko. No, ja, mogoče kak drug dan. Danes se nama ni dalo. Še slik nimam nobenih. Vseeno je bil lep dan. Dajmo se pretvarjati, da je bila nedelja, pa bo vse v redu.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 270. dan

Tule še vedno kar precej piha in to z zahoda. Na terasi, kjer lahko dobiš pijačo, jim malo podira senčnike, tako da danes spet nisva šla ven. Zdaj, ko se sme, je zadeva tako ali tako izgubila svoj čar. Lili kuha boljše kot v restavracijah tu okoli, pijača iz hladilnika in popita v kokpitu pa se prileže ravno tako kot na terasi. Tisto pivo na terasi se mi je prikazovalo samo toliko časa, dokler ga ni bilo. Zdaj pa ni več tako zanimivo. Ja, malo sem čuden.

Danes sem zamenjal filter pitne vode. Heron ima tri vodne rezervoarje (preden je bil eden predelan v naftnega, je imel štiri). Večji je pod posteljo v prednji kabini (približno 230 l), dva pa sta v salonu pod podnicami. Integrirana sta v dno barke in držita vsak po 185 l. Tule v marini tipično polnim samo en rezervoar, da je voda čim bolj sveža. Ko se sprazni, ga ponovno napolnim. Pri tem vode iz vodovoda nič ne filtriram pred točenjem v Heronov rezervoar. Nekateri vedno filtrirajo vodo, ki gre v barko. A s tem odstranijo tudi klor, ki se meni zdi zaželena sestavina, saj preprečuje, da bi se voda prehitro pokvarila in bi se v vodi zaredile alge.

Tule na Lanzaroteju je voda zelo klorirana. Praktično ni primerna za pitje. Ni sicer strupena, a je zelo slabega okusa. Tu nastopi najin super duper trisistemski filter. Gre za filter MAF10, ki filtrira vodo v treh stopnjah:

1. Prva stopnja je mehanski filter, ki odstrani delce in bolj grobe nečistoče.
2. Druga stopnja je filter aktivnega oglja, ki odstrani klor, slab okus, večino težkih kovin in podobne nečistoče.
3. Tretja stopnja pa je zelo fin mikrobiološki filter narejen iz mikrocevk (hollow membrane), ki odstrani vse bakterije in večino virusov. Tak kombiniran filter omogoča, da brez bojazni za zdravje pijeva vodo iz Heronovih rezervoarjev.

Načeloma je treba filter menjati na pol leta, a midva sva iz tegale potegnila celo leto. Na okusu se še nič ne pozna – se pravi, da aktivno oglje še vedno odstranjuje klor, le pretok se je že zelo zmanjšal, saj so se nekatere mikrocevke že zamašile z nečistočami.

Pred prenovo sva imela posebno pipo za pitno vodo, zdaj pa imava filter kar na mrzli vodi v kuhinji. Torej vsa hladna voda v kuhinji gre skozi ta filter. Če ne bi preživela toliko časa po marinah, bi večino vode naredila z razsoljevalnikom iz morja. Taka voda je povsem primerna za pitje, a v trenutku, ko gre v rezervoar, ni več 100-odstotno neoporečna, saj ni možno zagotoviti, da so rezervoarji povsem neoporečni, zato pač vso vodo za pitje filtrirava tik pred zaužitjem.

Vesela sva, da na barki ne uporabljava vode iz plastenk. S tem bistveno zmanjšava količino odpadne plastike, pa še ni nama treba vlačiti vode iz trgovin na barko.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

• 10 m svobode: Cherbourg–Guernsey–Rosscof
• 10 m svobode: Od Dieppeta do Cherbourga