Novice

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Danes zjutraj sem se zbudil na sidrišču s praznimi baterijami. Z rezervno baterijo sem zagnal motor, napolnil računalnik in zdaj lahko pišem tale članek. Kar naprej imam težave z elektriko, saj moje stare sončne celice komaj še delujejo. Vsem trem dobrim decembrskim možem sem poslal prošnjo, naj mi prinesejo nove sončne celice. Miklavž je name pozabil, Božiček ima verjetno premajhno vrečo, morda jih bo dedek Mraz uspel naložiti na sani.

Že dober mesec sem na tem otoku. Mesec dni sem moral biti v glavnem mestu Arrecife, saj sem imel vsak teden zobozdravnika, pa še operacijo komolca. Medtem sem rešil težave z motorjem, tako da znova deluje brezhibno. Na testni vožnji, dolgi 25 nm od Arrecifa do Playa Blance, se je obnesel odlično.

Sem pa v tem času neprestano premetaval stvari v kabini in lovil miško. Verjetno se je vkrcala na mojo barko nekje na Portugalskem. Sumim, da je priplezala po vrvi na barko v malem pristanišču za ribiče Peninch. Naredila mi je ogromno škode: nagrizla mojo skromno zalogo hrane, pregriznila plastiko od rezervoarja za vodo, preluknjala obleke, perilo, brisače, pene za sedenje in uničila še mojo edino jadralno jakno. Najbolj sem se bal, da bo načela še gumenjak, zato sem ga takoj postavil na palubo. Sprva sem jo lovil z mišelovko, a je bila miš prepametna: iz nje je vedno samo pobrala hrano! Bila je tako oprezna, da se past ni nikoli sprožila. Sem se pa v mišelovko ujel sam, ko sem segal v predal in pozabil, da sem prej tja nastavil mišelovko. Potem sem jo lovil na lepilo: vsepovsod po jadrnici sem nastavil lepljive kartone, v sredini hrano, da so se mi cedile sline ... Njej pa ne. Vsak dan znova je bilo kaj uničenega. Na vsem otoku mi ni uspelo dobiti pasti kletke, da bi jo vendarle ujel živo in jo potem odnesel na kopno. Čeprav sem bil jezen, je vseeno nisem želel ubiti. Pa je šlo vse predaleč. Toliko škode mi je naredila, da sem na žalost moral kupiti strup. In končno je pojedla polovico vrečke! A mir je bil samo dva dni, nato se je zbudila iz »omame« in spet grebla po zaprtih predelih moje barke. Včasih sem jo slišal plesati tudi pod stropom, kjer so vodile njene mišje poti. Vrečke s strupom so bile vse pogrizene, ona pa je še vedno divjala po moji barki! Dal sem ji ime Jerry. Kupil sem še drugo znamko strupa in končno je zaleglo. Dva dni ni bilo več slišati mišjega rajanja. Potem je začelo v barki smrdeti. »Kaj če je Jerry umrl nekje, kjer ga ne bom mogel doseči?« sem se zaskrbljen spraševal. Smejal se bo nekje v mišjih nebesih, ko bo opazoval, kako se dušim v smradu njegovega trohnečega telesa. Pa k sreči ni bilo tako. Ker imam zelo pretanjen vonj, sem hitro lociral izvor smradu pod posteljo v salonu. Umrl je poleg slovenske zastave!? Verjetno se mu je ustavilo srce od groze pred stanjem v naši državi. Precejšen del poti sva preplula skupaj z Jerryjem, zato sem ga častno pokopal: na obali, na mestu, od koder je bil lep razgled na morje. Na njegov grob sem postavil križ in mu za popotnico na oni svet na grob položil nekaj dobrot: sir, kruh in piškot. Tako sva se poslovila in pustil sem ga počivati kot starega mornarja, ki strmi na morje.

Med vsemi temi opravili sem pomagal tudi sosedu Jamesu pobarvati podvodni del barke in dvigniti vodno linijo za 20 cm, kajti barko ima popolnoma obteženo. Kot star, klasičen mornar zbira vse vrste krame v svoji »votlini«. Poleg tega ima neko obsesijo z elektriko, saj ima na barki toliko sončnih celic kot kakšna hiša. Praktično ima vse na elektriko. Ima tudi zamrzovalnik, iz katerega mi je na vsake toliko časa prinesel sladoled. James je Anglež, rojen v Manchestru. Nekaj časa je živel v Ameriki, od koder so ga po ločitvi z ženo izgnali in odpravil se je v Avstralijo. Tam je živel tri leta in delal pri obalni policiji, vse dokler ga niso izgnali tudi iz Avstralije. Za novo leto je namreč obarval tri fontane v pinki barvo. Uporabil je neko kemikalijo, kot je to počel že pred leti v Angliji. Problem je bil le v tem, da se v Angliji za novo leto v fontanah nihče ne kopa, saj je tam mraz. V Avstraliji pa imajo tradicijo, da se za novo leto, ko je tam poletje, kopajo v fontanah. Jamesu je uspelo obarvati več kot 300 ljudi, ki so se kopali v teh fontanah. Kemikalija, ki jo je uporabil, namreč reagira z vodo in se spremeni v pinki barvo, ki je tako zelo obstojna, da se ne spere s telesa mesec dni. Jamesa so postavili pred sodišče in ga nato izgnali iz države.

»Avstralci pač nimajo nikakršnega smisla za humor!« je svojo pripoved zaključil James.

James je svojo barko zapuščal le redko, saj se je bal korone. Hodil je le do smetnjaka, da je odvrgel smeti. Hrano je naročal preko telefona in so mu iz trgovine vse prinesli do barke. Enkrat so se zmotili in mu prinesli dvakrat več hrane, kot je naročil – in to za isto ceno.

Zaradi nesposobnih uslužbencev v marini Arrecife se je James odločil, da bo odplul na drugo stran otoka – v Puerto Callero, kjer so mu jadrnico dvignili na kopno. Tako sem se na delo vsak dan vozil z avtobusom. Ko sva z Jamesom končala delo, sva se poslovila – on je nadaljeval pot čez Atlantik, jaz pa sem se prestavil v marino Rubicon. Precej dela bo potrebno na moji barki, preden bom tudi jaz lahko odplul naprej. Medtem sem dobil tudi strugarja, ki mi je naredil nove aluminijaste ploščice za vetrni avtopilot. Zavaril naj bi mi tudi del jambora, vse je bilo že dogovorjeno, pa je »padlo v vodo«, kot pravimo, pravzaprav je v tem primeru »padlo v ogenj«. Strugarju je namreč zgorela hiša, v kateri je živel.

Moj jambor pa je bil že odmontiran. Kaj zdaj? Kdo mi ga bo popravil? Augusto v marini Rubicon mi ga je tako mojstrsko dvignil, kljub nemirnemu morju! Dva dni smo čakali na dvig, ker je bilo valovanje premočno. Augusto je zato barko z enim dvigalom dvignil iz morja, da se ni premikala, z drugim dvigalom pa smo dvignili jambor. Zahvalil sem se mu, saj mi vedno pomaga. Z Augustom se poznava že od lani in v Rubiconu sem že precej domač. Dali so mi tudi muring na sidrišču, pa mi ga je brezobzirno zasedel neki Nizozemec. Tudi po prepiru z Augustom se ni hotel premakniti še nekaj dni in medtem sem bil jaz z mojo barko brez jambora na sidru. Kakšno priložnostno delo bi mi prav prišlo v tem čakanju na popravilo jambora. Na sidrišču sem spoznal nekega norega Francoza, ki jadra na razpadajoči barki. Nazadnje mu je odpadel bum na jamboru. Pomagal sem mu ga popraviti in zavariti.

Vse skupaj se vleče in kot kaže bom božič preživel tu na sidrišču – brez jambora, brez moje božične jelke. Imam pa popravljene zobe in »popravljen komolec«. S tem je bilo sicer nekaj težav: komolec se mi je že skoraj popolnoma zacelil, a so me šivi preveč motili, zato sem jih sam izvlekel ven, mogoče kakšen dan prekmalu in je zato rana čez nekaj ur počila, medtem ko sem privezoval barko. Tudi s puljenjem sedmice so bile težave: prvi poskus puljenja ni uspel, ker anestezija ni prijela. Čez pet dni sem dobil naslednji termin pri zobozdravniku, a teh pet dni me je zob neznosno bolel. Ampak, ko mi ga je potem le izpulil, se je izkazalo, da je bil popolnoma zdrav. Zdaj premagujem bolečino na mestu, kjer je bil prej zdrav zob.

Meni so izruvali zob, moji jadrnici pa jambor. Ko smo jambor postavili na stojalo, sem si ogledal njegovo stanje z vseh strani in zaprepaden obstal: na nogi jambora, na delu, ki ni nikoli viden, ko jambor stoji na svojem mestu na jadrnici, je napisano ime Walter in še neke številke. To je bilo napisano verjetno leta 1994, ko so jambor prvič postavili na barko – kot je zabeleženo v dokumentaciji barke. Še danes ne vem, kaj naj si mislim o tem, ampak verjetno mi je bil Orplid namenjen že takrat. Vmes pa se je seveda moralo marsikaj zgoditi ...

Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

• Heron: Algeciras (Gibraltarski zaliv)
• Heron: La Linea (Gibraltarski zaliv)