Prejšnji teden je petčlanska posadka z otoka Ilha Grande odplula na jadranje v južni Atlantik. Preverili so vremensko napoved, ki je v prihodnjih dneh predvidevala mirno morje z zmernimi vetrovi.
V večernih urah je bila posadka v podpalubju. Brali so knjige, delali na računalniku in se kratkočasili. Naenkrat je nad njih prihrumel Pampero, hladen zrak, ki običajno prihrumi iz smeri zahoda, jugozahoda ali juga. Pihati je začel s hitrostjo 170 km na uro in valovi so hitro dosegli višino 6 m. Začelo je močno deževati in strele so udarjale vsakih nekaj sekund. Veter je pihal tako močno, kot bi hotel raztrgati jadrnico.
Člana posadke Michael in Francois sta bila za krmilom. Naredila sta vse, da bi se jadrnica obdržala nad vodno gladino. Nekaj minut pred polnočjo sta prišla v podpalubje. Kljub temu da sta bila izmučena in premočena, sta dvignila palce. Menila sta, da bo tako slabega vremena sedaj konec. A žal ni bilo tako. V podpalubju je odjeknil čuden zvok. Oba jadralca sta pogledala ven in opazila, da jim bo veter odtrgal dva solarna panela. Hotela sta ju rešiti, a sta bila prepozna.
Le dve sekundi kasneje je močan sunek vetra trčil v jadrnico. Dobesedno odtrgal je jambor iz podnožja, polomil vrata kabine in treščil v prednjo kabino. Jadralki Tana in Koenie sta v paniki zapustili kabino, preden bi ju deli jambora poškodovali. Luči so utripale kot na potapljajočem se Titaniku. Na plovilu je zavladala panika. Sprožil se je EPIRB, pograbili so reševalne jopiče in vrečo z nujnimi potrebščinami v primeru najhujšega. Vsi so si želeli, da bi se zdanilo, da bi nevihta prenehala in bodo lahko ugotovili, kako poškodovana je jadrnica. A narava se ni dala. Veter se ni polegel še naslednje štiri ure.
Ko so ob svitu stopili na krov, so zagledali pravo opustošenje. Najprej so morali zavarovati plovilo. Sneli so bum, pritrdili jambor k plovilu in porezali pripone. Poskusili so prižgati motor. In k sreči je ta nemudoma vžgal.
Ko so ga prižgali, so bili približno 250 nmi od obale. Želeli so si, da bi deloval in jih pripeljal nazaj na obalo. Da ne bi več deževalo, saj je bil krov jadrnice močno poškodovan in voda bi z lahkoto prišla v trup.
Ko so začeli pluti proti obali, je šok nekoliko popustil. Začeli so bruhati. Kmalu so se zavedali, kaj se je zgodilo. Porajali so se dvomi o tem, ali se bodo rešili, ali se bodo vrnili na obalo. Bo motor deloval ali ne. Nihče izmed njih ni verjel, da jim bo uspelo.
Po skoraj treh dneh plovbe so se bližali obali. Zagledali so že svoj domači zaliv na otoku Ilhe Grande. V tistem trenutku je odpovedal motor. Kljub temu so bili srečni, da so pripluli tako daleč. Bili so v varnem zavetju zaliva.
Bili so izčrpani in poškodovani, kot jadrnica. Ko so prišli na kopno, so poljubili tla in to ne le metaforično.
Vir: FB Nikki Gee
