Jeseni sem organiziral še en oceanski jadralni tečaj in tokrat sem med Fidžijem in Avstralijo jadral v družbi dveh Matejev, Boštjana, Robija in Petre. Tudi jeseni so nas pasati kar dobro preganjali in jadranje je bilo zato vseskozi živahno. Prva postaja na poti proti jugozahodu je bilo otočje Vanuatu, kjer smo se najprej ustavili na otoku Futuna, potem pa za dva dni še na Tanni.

Foto: otok Tanna

Otok Tanna je poznan predvsem po delujočem ognjeniku Mt. Yasur, kjer skupinam dovolijo organiziran dostop do samega roba kraterja, od koder je dober razgled v žareče žrelo vulkana, ki ga vsakih nekaj minut stresajo siloviti izbruhi, ki tudi po nekaj sto metrov visoko v zrak poženejo magmo, ki se med letom ohladi in v obliki žarečih skal pade na pobočje vulkana ter zavali nazaj v krater. Eksplozije ob izbruhih so bile včasih tako silovite, da so se zamajala tla pod nogami in se mi je zdelo, da me podtlak najprej prestavi za meter proti notranjosti vulkana in takoj nato pritisk spet vrže nazaj. To je bilo zagotovo eno najveličastnejših doživetij tokratne poti čez Tihi ocean in tako blizu delujočemu vulkanu najbrž ne bom nikoli več v življenju.

S Tanne smo odjadrali do Nove Kalendonije, kjer smo nekaj dni preživeli v potepanju po otokih Mare in Grande Terre. Slednji je zelo velik, hribovit in razgiban francoski tropski otok, kjer smo si lahko privoščili nekaj udobja marine in evropske hrane.

Postanku na Novi Kalendoniji je sledil teden jadranja proti Avstraliji. Južno od Nove Kalendonije smo zapustili tropski pas in območje pasatov. Poslovili smo se od krmnih vetrov in zajadrali v zmerni podnebni pas v območje ciklonov in anticiklonov, ki se preko Avstralije pomikajo proti vzhodu. Vremenskim frontam primerno se je na naši poti spreminjal tudi veter, a dve tretjini poti smo vendarle prejadrali s severozahodnikom, ki nam je pihal v bok, a jadranje z izjemo enega dneva, ko nas je prešla dežna fronta z zahodnim in potem južnim vetrom, vendarle ni bilo preveč naporno. Sprva smo nameravali jadrati proti mestu Brisbane, potem pa sem se odločil čim bolje izkoristiti severnik in smo v Avstraliji pristali dvesto milj bolj južno v Coffs Harbourju.

Foto: skok kita ob obalah Avstralije

Avstralska obala proti jugu je skorajda ena sam dolga plaža, ki je sem ter tja prekinjena s kakšnim gričem in neizrazitimi rti, ki ne nudijo prave zaščite pred severnim ali južnim vetrom. Primerna varna sidrišča so le na vsakih sto do dvesto milj, zato je potrebno pozorno spremljati vremenske napovedi in potovati proti jugu takrat, ko je za vsaj dva dni naprej napovedan severni ali zahodni veter. Južni veter je za pot proti jugu nevaren, ker ob vzhodni avstralski obali proti jugu teče morski tok, ki valove z juga poviša in naredi zelo strme, da barka potem krepko tolče v valove in se na njej uničuje oprema.

Mi smo počakali na severnik in postanke na poti proti Sydneyu naredili v Port Stephensu, Newcastlu in v Broken Bayu, čakanje na ugoden veter pa smo izkoristili za izlete po obali in v notranjost Avstralije, ki je na tem koncu zelo zelena in ima milo podnebje. Poleg vinogradov smo si ogledovali tudi naravo in v njej videli nekaj tipičnih avstralskih živali. Prvič sem tukaj v naravnem okolju videl kenguruje in emuje.

 

< Miran Tepeš zaplul do Avstralije 2. del           Miran Tepeš zaplul do Avstralije 4. del >

Dosedanje dogodivščine Mirana Tepeša lahko preberete tudi v:

   

Veliki trije

Z vetrom  Proti soncu Tasmanija in južna Avstralija  prihaja 1.2.2018