 |
| Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
Tihi ocean, 15. dan
Prejšnja noč me je spomnila na moje dežurstvo, ko sem še pred leti delal v rudniku. Ko sem najbolj mislil da bo v tisti noči mir, takrat je bilo največ dela. Tudi tokrat je bilo tako. Tretji član posadke, kolega Hans se je izklapljal ob vsakem večjem valu, kadar je z boka udaril v Indigo ali pa je prišel pod barko in jo enostavno spodnesel ter pustil, da je sama spremenila smer. Najprej sem mislil, da je za to krivo pomanjkanje elektrike, a kasneje instrumenti pokažejo da imam te za izvoz. Prav mučno je biti skoncentriran na kontrolni instrument avtopilota. Zjutraj pokličem kolega Iztoka v Trzin in ta mi razloži kaj naj naredim. Čez eno uro sem to naredil in glej ga zlomka, avtopilot ne izklaplja več. Najraje bi kar zaplesal v kokpitu. No …pozno popoldne je bilo veselja konec, saj je Hans objavil stavko in vsake toliko časa spet izklopil delovanje instrumenta. Jutri nadaljujem z iskanjem boljših možnosti. Še na pol poti nisem, torej bo treba najti boljše pogoje za nočno druženje.
Popoldne skuham popoldansko kavo in Gregor se je že krepko navadil na svoje tri kekse, katere vedno ponudim, da se malo pocrkljava z njimi. Pravi, da ko pride domov, bo ta običaj obdržal, te sladke tri piškotke pregrehe … Nato zamesim kruh in ko je prvič vzhajal naredim še kosilo. Gregor me je danes prosil, naj zamenjam vabo, kajti na to se ujamejo samo mahi-mahi riba. Tudi danes sem kljub »lovostaju« vrgel trnek v vodo in čez dobre pol ure sem že povlekel na krov barke še enega mahi-mahija. No jutri zamenjam vabo in upam na tuno, da moj kolega ne bo imel več slabega okusa v ustih. Po večerji sem dal peči kruh in kasneje, ko je bil pečen sem ugotovil, da je to moj najboljši kruh ki mi je uspel na barki.
Zvečer, ko bi moral trebušček počivati, pa sva si še malo toplega odrezala in si namazala nanj maslo. Vsaka pečenka se skrije pred do delicijo. Zdaj grem še malo zadremat in potem grem čuvat Hansa.
Danes sva imela že drugi dan za samo 120 NM in kar pridno jih nabirava za krmo. Trenutno še 2460 NM do cilja.
Tihi ocean, 16. dan
Jutro….spim le tri ure in vstajam… vleče se ta Pacifik kot Jara kača. Zjutraj pribija sonce, spet popoldan ne pojenja, zvečer pa se ohladi. Valovi mi nagajajo in me prisilijo da balansiram med ovirami na in v barki. Večkrat tudi ne uspem ujeti pravo pot in na meni ostane modrica. Včasih kot včeraj, ostane površinsko prebita glava. Pa saj ni veliko, le toliko da je buška in da priteče kri. Pri vsem tem zanašanju si moram narediti zajtrk. V eni roki posoda v drugi žlica, s tretjo roko se držim da ne padem. Ja točno ta tretja mi anjka… presneto kako prav bi mi prišla. Včasih sem kot tekači, ki tečejo v hrib, v strmino. Tako se tudi jaz počutim na valu, kot da se vzpenjam proti svojemu štedilniku in potem tako pod kotom skuham in jem. Kavo si skuham, a potem s tako vročo balansiram po kokpitu in čuvam da se ne polijem ali celo opečem. Hahaha….včasih je problem na stranišču. Preden dam hlače dol čez kolena se že 4x treščim. Še sreča da je stranišče manjše in sem vedno na nogah ko zadanem steno v smeri guganja. Umivanje zob je poglavje zase, saj preden namažem pasto na krtačko vsaj trikrat zgrešim. Nato se z eno roko držim za umivalnik, z drugo si krtačim zobe, z nogami sem zagozden da ne padem… prava akrobacija. Pa britje. Ojoj…vedno čuvam da se pri britju brijem po vratni žili le takrat, ko je barka v vodoravnem položaju. Če ne bi imel že koline. Zdaj vem kaj se sprašujete. Pa je to sploh užitek?
Priznam, da tudi meni takšno jadranje ni užitek, je pa vsekakor sestavni del tistega dneva, kjer slabo traja eno uro, zato je naslednjih 23 ur lepših. In kdo lahko povrne občutek na pogled ko vzide sonce, ko ujameš ribo in se veseliš ulova kot majhen otrok igrače. Čeprav ta riba ni moja igrača, je le ulov, ki mi služi za preživetje. Zamotim se s spreminjanjem jader, malo v to smer, nato malo nategnem, naredim trebušček, skrajšam, spet zvijem. Potem pride temna in črna noč ko nič ne vidim, zato slišim in včasih začutim val ki udari v barko. Ta zaječi kot da je živa, prestavi naju in naju vrže v drug položaj. Avtopilot ne ve več kje je in spusti svojo komando…tečem…pritiskam…krmarim…spet v pravem položaju jadram. Nato pogledam v nebo in se zavem, da so razni Kempinski, Palace in Apolo hoteli s petimi zvezdicami pravo osiromašenje bivanja. Indigo ima nad sabo milijon zvezdic, dobro kuhinjo in bazen. Ma ta bazen je tako dober in velik da te kap, že več dni plujem po njem. In potem ko vse lepo teče, se naslonim na mehko blazino in se zagledam v svetlečo piko. Le kdo je to? Zvezda ali morda nekdo ki misli name in me čaka? Misli mi poletijo drugam, 12.000 NM stran in mi obudijo spomine. Ti so vedno lepi in ravno teh je največ. V roke vzamem satelitski telefon in pošljem današnjo lokacijo Indiga. Tu sem, točno tu, da boste vedeli! V enem dnevu sem pridelal novih 120 NM in ravno za toliko sem bližje cilju. Že dva tedna sem brez kopnega in brez soja mestnih luči, sidrišč in marin. Še malo manj kot 2.400 NM, še nekje okoli dobrih 20 dni. In spet udari val, tokrat gre nekaj kapljic malo čez krmo. Slane so in nič ni narobe, saj je slano povsod, slano in vlažno. In spet se naslonim nazaj na hrbet in si rečem: Lepo je videti ta svet z vode. Srečen sem, da sem eden redkih, eden med osmimi milijardami ljudi na svetu, ki lahko to doživlja. Ja, kot bi se vzpenjal na goro. Oceani so kot Himalaja in vsak ocean ima svoje ime kot jo ima vsaka gora v Himalaji. Na vrhu osvojene gore zapičiš zastavo, tu ko pridem čez ocean, dvignem na jambor zastavo. In v obeh pogledih osvojiš tisto, kar te žene, kar te veseli. Vem, da ne bom ničesar novega dosegel. Vse to je že doseženo. Vse to je osvojeno. A vseeno ti tisti pustolovski duh ne pusti miru. Ko me vprašajo kam pa zdaj, se spomnim naslova knjige Braneta Grubarja… Kam? Drugam…
Tihi ocean, 17. dan
Potujem kot v vesolju. Ogromen prostor, nikjer nikogar,… samo Indigo je na morju, kot majhna lupinica sredi neskončnega. Pomislim, da sem edini ki plujem na tem planetu. Nikogar ni… In potem presenečenje kot pri Nasi… življenje obstaja, prihaja neznano ploveče plovilo. Zemljani? Nezemljani? Pogledam na AIS in 5,6 NM stran od mene pluje velika ladja le imena ni vpisanega. Kako je to mogoče? Vidim MMSI, vidim hitrost 12,6 Kt in še kaj, imena pa ni. No, vsaj noč mi je malo polepšala s svojimi lučmi, ki so kaj kmalu izginile. Na morju nismo sami. Življenje obstaja! Preverjeno.
Ponoči sta se umirila veter in morje. Danes naj bi bilo mirno potem pa bi bilo spet malo več vetra in valov, vse skupaj še v mejah normale. Zjutraj vstanem in ker je bil Gregor dežuren je spet nekaj »naumio«. Čez minutko pride ven v dolgih modrih hlačah, mornarski črtasti majici, klobuk je na glavi in na njemu peterokraka zvezda. Namesto puške ima zvezano mojo čakljo in že poje partizansko pesem Kdo pa so ti mladi fantje, a v svoji priredbi. Po navadi sem do jutranje kave bolj zaprte sorte, tokrat pa sem se mu smejal na ves glas. Prazničen dan je in on je tak, ko da je osvobodil celo Primorsko. Na koncu mu zaploskam za njegov trud in seveda na to, da se mu vse to da. Potem mu pravim, da bo kmalu 1. Maj in a bo spet kaj posebnega? Jutranja budnica? Program? Pa pravi: »Veš kaj Jasmin, za 1. Maj kres odpade, saj smo pred skoraj mesecem dni na tej barki že goreli.« No ja, to drži, a vseeno bi »pasala« kakšna jagnjetina z žara, piknik varianta. Ker jagnjeti nimava, bo pa mahi-mahi.
Ravno danes sva se pogovarjala, kako hitro mine čas na barki…komaj je jutro, potem je že kmalu noč in zjutraj spet piševa nove številke, nove milje in odštejeva še en dan. Danes sem zamenjal vabo in sedaj lovim tuno za Gregorja. Tako je kot v spletni trgovini, kar si izmislijo to dostavimo naročniku. Res je da včasih traja, tudi kakšen dan več. Tudi pri nama danes ni bilo tune, morda bo jutri. Me je pa zato po kosilu pohvalil, da tako dobrega mahi-mahija še ni jedel. Ahhh ta moj mornar. Zdaj pa ne vem, a je dober ali ni, če mu ta riba ni všeč? Vem pa, da po novem obožuje mojo zeljno solato z veliko česna in popra. Zdaj je po novem to njegova solata N1.
No tudi avtopilot se je poštimal. Iztok mi je po telefonu svetoval, naj provizorično napeljem nov kabel od akumulatorjev do komponente na konzoli, saj sem mu povedal, da nekje očitno prebija, saj mu napetost pada iz 12,6V na 11,5V. Potegnem nov kabel, namestim priključne čeveljčke in stvar štima. O kako sva bila vesela, da se ne bo več izklapljal. Test 24 ur je zdržal brez problema. Zdaj sva kabel samo zaščitila, ga že nekje nekega dne na sidrišču zamenjam in spravim tako kot mora biti. No kaj pa me še zdaj čaka? Sredozemlje in Atlantik s Karibskim morjem mi postrežejo s pozitivo, Pacifik pa mi je pokazal svojo moč že takoj ko so se zaprla zadnja vrata bazena v prekopu. Potem še 2x in zdaj nisem več najbolj siguren v Indigo. Vseeno plujemo dalje s pozitivo in nasmehom na shujšanem obrazu.
< Tihi ocean - 5. del Tihi ocean 7. del >
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
 |
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
