 |
| Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
9. dan, Hiva Oa, Francoska Polinezija
Danes sem še dolgo v jutro pisal in končno napisal sedem strani besedila za 38. številko revije Navtika plus. Saj ste 37. Številko že brali, a ne? Izbral sem tudi nekaj fotk in vse skupaj spravil v datoteko.
No tako, dopoldan lahko grem v mesto, kupim kakšno zadevo, ki jo potrebujem in oddam besedilo in fotke preko interneta. Kako je to praktično, se počutim kot vojni dopisnik z bojišča. Pridem na pošto, se s prijazno uslužbenko dogovarjam za internet, če bi lahko od njih to poslal, ker je povsod internet zelo počasen. »Ni problem, vam tudi plačam. « ji pravim. Vendar mi potem prijazen direktor pravi, da naj nič ne plačujem, niti preko posebne internetne kartice ne, saj nikjer na otoku ne bom dosegel želene hitrosti. Internet je pač pri njih preko satelita, mi pravi. Wauuu… a vaš tudi? No zdaj pa ne vem kako in kaj dalje, očitno je edini hitri internet na Tahitiju, do tja pa me še čaka cca 1000 NM plovbe in vmes je še skoraj toliko atolov. Se že dogovorim, če pa mi ne uspe, mi pač ne, ni moja krivda.
Ker sem že v mestu, kupim danes samo nekaj mesa in kruh, saj vse ostalo že imam na barki. Odidem še v specializirano trgovino, kjer imajo v njej železnino, gradbeni material, posodo za v kuhinjo, gospodinjska čistila, zraven pa še prodajajo oblačila za vsak dan in tudi za k nedeljski maši. Kot bi rekel, so univerzalni in imajo vse od gramofona do aviona. Jaz potrebujem regulator za plin za francosko jeklenko gospodinjskega plina, cev za plin na metre in objemke ter tanko bakreno cev za plin. Vse imajo, cena pa ni pretirana, zato kupim.
Kasneje v mestu srečam še nekdanjo posadko ene od tukajšnjih bark, se z njima malo pomenim in potem grem dalje. Zdaj imam vse v nahrbtniku, zdaj lahko grem na barko. Na cesti dvignem palec in prvi avto ustavi. Tokrat pa Jasmin ne bo šel peš, ne ne…. Prijeten možakar štiridesetih let me zapelje do zaliva, vmes se malo pogovarjava, čeprav pravi, da ne zna angleško a se vseeno nekako pogovoriva, kar sva želela. Pravim mu, da verjetno zna več angleško kot jaz francosko.
Na dingi pontonu skočim v dingija, pa na barko, zložim stvari iz nahrbtnika in se napotim z vozičkom do bencinske črpalke, kjer kupim 15 kilogramsko jeklenko gospodinjskega plina in jo pripeljem na barko. Hitro ji najdem mesto v bokaportu kokpita in vam povem, da so imeli Francozi prste vmes, ko sta Jakopina konstruirala Bavario 34. Jeklenka paše v višino in širino, kot da je že tam določeno tovarniško mesto za njo. Pri plinu se mi seveda ne sme muditi, zato najprej pregledam kje in kako bom zavrtal luknjo, da bom spravil dolgo cev do jeklenke, vmes pa ne zavrtal luknje čez barko in v morje. Vse uredim, cev spravim za vsak slučaj še v eno drugo debelo gumijasto cev, če bi slučajno v bokaportu kaj vrgel na plinsko cev ali če bi jo stisnilo, nataknem novo cev na ventil, povežem, in zavrtim ventil. Zdaj preverim če še kje spušča in z vžigalnikom in odprtim ognjem preverjam na stikih če se bo kaj vžgalo in če bo počilo. Pa ni! No tudi ne more, saj nisem z vžigalnikom poskusil ampak z gobico in čistilom za posodo, kot se menda to dela. Poskusim na štedilniku… Dela! Sam svoj mojster v hiši! Prav takrat ko že želim vse pospraviti nazaj v bokaport, pa pride nov sosed s sosedo ženo in me kar iz dingija nagovori, kje sva se že midva videla? Ja kje le hudiča? Pogledam na barko, zastava je Švicarska, barka rumena kot mnogo njih. Ne spomnim se. Vpraša me če sem bil tega in tega datuma na Bonairju? Drži, bil. Pravi da se me spomni in spomni se imena barke, ki je napisano čez krmni bok. Malo se še pogovarjamo vsi trije, nato pa me spoštljiva gospa že zelo zrelih let povabi na večerjo na njihovo barko, ker bo danes pekla poprov steak. Oja, pridem, moj favorizirani kos mesa. No jaz pa prinesem vino in sprejmeta tudi mojo ponudbo. Kako malo je treba, da smo ljudje srečni in da se družimo.
Zato blog prej napišem, oddam in grem na večerjo… že vonjam da mama kuha, ata pa od dolgega časa sedi v kokpitu in verjetno čaka, da prinesem vino. Že tečem…. Dijoooooo…..
10. dan, Hiva Oa, Francoska Polinezija
Sinočnja večerja se je potegnila krepko v naslednje jutro in ob pol dveh zjutraj sem šel spat. Večerja je bila dobra in predvsem okusna. Torej prijetno druženje, združeno s kulinariko. Šele sinoči sem izvedel, da je to poslovilna večerja, saj je danes gospa odletela domov, ker se slabo počuti in verjetno se ne bo vrnila na barko. Torej še en jadralski samec na barki in če povzamem samo to kar vem, je trenutno v zalivu 17 bark, od tega smo štirje solo jadralci. Dober povpreček, ni kaj!
Danes sem po jutranji kavi pohitel v mesto, saj sem želel na pošto, a je bila ta zaprta. Nič mi ni ostalo drugega, kot da pozdravim zaprta vrata in se od tam odpravim v trgovino, saj sem moral kar nekaj zadev kupiti za tretjo osebo. Ker sem bil zelo obložen z vrečkami sem spet štopal in tudi tokrat po 500 metrih hoje le dobil prevoz.
Na barki sem se najprej stuširal saj sem bil moker od potu, kajti tu že dva dni pripeka sonce na polno. Potem sem se lotil popravila ročne črpalke na WCju, kajti pri ročki mi spušča vodo. Po slabi uri sem zamenjal semering in črpalka dela kot nova. Vmes me zmotita in mi spet prineseta en velik sadež pomelo, črnka Susane in Francoz Robert, oba že starejša jadralca, ki sta mi že prvi dan prinesla polno vrečko sadja. Prvi dan mi je to zelo odgovarjalo, saj sem bil na barki čisto brez sadja. V zameno pa sem jima dal 200 gr Barcaffe kave. In res, ni dneva, da ne bi pozdravila, se ustavila ob barki, povprašala kako sem, in ja, res smo srčni ljudje mi jadralci. Kar težko mi bo zapustiti ta zaliv, ker se nekako navežem na tukajšnje ljudi.
Kasneje naredim še dobro pozno kosilo in že je padla noč. Danes bom verjetno miroval in počival, morda pa se odpravim celo v hišni kino, saj v njemu že nisem bil kar lep čas.
11. dan, Hiva Oa, Francoska Polinezija
Nedelja je in danes sem si privoščil malo več spanja kot po navadi. Danes nimam kaj delati, zato bom užival in bral knjigo, ki se je že razvlekla kot čigumi. Jupiiii!
Pri kavi me zmoti glas it VHF postaje, kanal 17: »Indigo – Indigo!« Prepoznam glas francoza Gilla in se pogovorim z njim. Ker smo se enkrat pogovarjali, kako je tukaj drag renta a car (cca 120 € za en dan) me Gill in Renatte povabita da grem z njima in enim domačinom en giro po otoku. Seveda sem takoj za in dobimo se ob 12,30 uri na dingi pomolu. Kmalu pride domačin Soni in nas v velikem belem trucku odpelje po vijugastih betonskih cestah otoka.
Otok je vulkanskega izvora in je zato več ali manj strm, a poraščen z zelenjem. Če ne vidiš, ne moreš verjeti kontrastu barv zelene in vse do črne. Sploh kadar se v del hriba upre sonce so barvni kontrasti še močnejši. Ob cesti je veliko Noni dreves in sadeži ležijo kar po tleh, sam pa vem, da je pri nas sok iz Noni sadeža zelo drag in menda zdravilen. Peljemo se čez dve manjše vasi, si ogledamo hiše, poslopja, a ker je nedelja je vse zaprto, ljudje pa so vse povsod drugje, samo doma ne.
Kaj hitro se vrnemo v glavno mesto otoka Atuona in nas odpelje še daleč v hrib do pokopališča. Tu sta dva slavna groba, ki ju obišče veliko ljudi. Prvi je grob šansonjerja Jackques Brela, drugi slavnega slikarja Paula Gauguina. Pri prvem grobu sedi pet oseb in dva od njih pišeta s flomastrom po belem kamnu. Kaj kmalu ugotovim, da pišeta eno od mnogih sporočil, ki ga bosta pustila na grobu. Priznam, da sem to ime nekje že zasledil, a vsaj mislim, da njegove pesmi ne poznam nobene. Zato ga poznajo drugi in se še danes prihajajo poklonit njegovemu imenu. Pravo nasprotje je grob slikarja, ki je zapuščen in ni tako oblegan kot prvi, saj na njemu ni kamnov s sporočili, ne rož, ne rožnih vencev. Oba imata v mestu svoj muzej in vem da sem enega videl, drugega pa še nisem zasledil.
Zvečer se še ustavimo na pivu v edini restavraciji na hribu, ki je odprta na nedeljski večer in spijemo eno pijačo. Ker sem gost v tem avtu se ponudim, da plačam pijačo v zameno za gorivo, pa mi domačin tega ne dovoli. Soni je prijazen domačin in očitno ga pozna več ljudi, saj vsakih nekaj minut kdo pride do njega in se želi pogovoriti z njim. Po popiti pijači se odpeljemo do dingi pontona, se zahvalim vsem trem in grem do barke pozdraviti irskega kolega Billa, spijem eno pivo skupaj z njim, potem pa grem na svojo barko, kjer si pripravim pozno kosilo z večerjo in uredim nekaj stvari za verjetnostni jutrišnji premik na otok Fatu Hiva, kjer mene in za njih nakupljene stvari nestrpno pričakuje SY Zana.
Večer kaj hitro mine in počasi bo treba spet v posteljo.
< Tihi ocean - 18. del Tihi ocean 20. del >
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
 |
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
