 |
| Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
15. dan, otok Fatu Hiva, Francoska Polinezija
Sinoči sem odšel na boat party in še sreča, da se je vse dogajalo na veliki 17 m dolgi jadrnici z velikim kokpitom, kajti moja ne bi mogla sprejeti 11 ljudi različnih narodov: pet Norvežanov, en Irec, dva Francoza, dva Katalonca (ne Španca!!), ter moja malenkost iz slovenske podalpske državice. Bilo je luštno, tudi Prešeren se je recitiral, da so lahko slišali kako se v Slovenščini sliši recital Povodnega moža. Ura je bila kaj kmalu dve zjutraj in odšel sem na svojo barko, danes pa sem izvedel, da so ostali potegnili do petih zjutraj. Super!
Zjutraj po kavi se zapeljem z dingijem do kopnega. Nič kaj prijeten pomol ob oseki, ki je precej visok za sestop iz dingija na kopno. A se nekako znajdem in pridem ven, čeprav je pomol kar spolzek. Ob pomolu imajo montirano pipo s pitno in zelo dobro vodo. Ogledam si tablo mesta in tam piše, Fatuiva in ne kot je napisano v peljarju in zemljevidih – Fatu Hiva. Sprehodim se skozi naselje z nekaj hišami, trgovinico, šolo in seveda pravega naselja ni, če ni v njem tudi cerkev. Včasih o imeli Polinezijci svoje bogove, pred tristo in več leti pa z osvajanjem Francoske kraljevine le-ti postanejo kristjani, ali ubiti Polinezijci, če niso hoteli sprejeti nove vere. Presenečen sem nad čistočo, kajti kaj takšnega pa že dolgo nisem videl. Nikjer ni bilo nič na tleh, nikjer ni bilo nič umazano, okolica okoli hiš pa lepo urejena in negovana. Srečam nekaj ljudi, ki se sprehajajo po ulici in vsi me z nasmeškom pozdravijo in počutim se dobrodošel. Bravo Fatuiva! Moja ocena za ta otok je 5+.
Vzpnem se po vzpetini in hodim po betonirani a ozki cesti. Nimam cilja, a grem nekam, samo da se sprehodim, pretegnem noge in da spravim srce v pospešen ritem. Tri dni že nisem bil na kopnem, zato mi bo današnji sprehod dobrodošel. Hodil sem kakšno uro dokler nisem prišel do tja, ko se tudi poteptana zemeljska pot konča. Po tej poti sem si nabral kakšen kilogram limon, eno pomarančo, dva pomela, dve rumeni banani za kuhanje ali pečenje, ter vsaj 4 kg zelenih banan, ki bodo že v nekaj dneh rumene. Vsega skupaj slabih 10 kg sadja. Nazaj grede grem spet čez naselje in ustavi me prijazen možakar, in me nagovori v dobri angleščini in me vpraša, če potrebujem kaj sadja. Nič ni za plačat, pravi, samo menjava za uporabne stvari iz barke. Povem mu da imam sadja dovolj, a pridem jutri še po kakšen mango.
Pozno popoldan pridem na barko, si najprej sperem majico, ki je mokra od potu in potem si skuham že skoraj večerno kavo. Zvečer si naredim še večerjo, saj mi od zajtrka ni bilo potrebno jesti, kajti zajtrk je bil kaloričen in močan.
Moji kolegi na barkah danes počivajo in ko sem se ustavil pri Katalonski barki, sem izvedel, da so vsi na postu, kajti nič jim ne paše ne jest ne piti. Seveda, saj je včeraj pasalo Hinano pivo, rum punč, nato je bilo potrebno testirati tequilo Patron, ki je narejena iz 100% agave, Braastad konjak, Jinro – korejski sake, ki je menda nekaj najboljšega iz Koreje in še bi lahko našteval. Vsaj spoznal sem, da so Norvežani tu bolj sproščeni kot doma in sploh ne škrti.
Jutri je nov dan in menda bo spet sijalo sonce.
16. dan, otok Fatu Hiva, Francoska Polinezija
Vremenska napoved je danes napovedala prijetno vreme za daljši sprehod. Zato sem se po kavi in zajtrku odpravil z dingijem na obalo, kjer srečam 78 let starega Nemca, ki že 23 let potuje po svetu na t.i. štop. Danes pravi da je čakal mene, če se slučajno pokažem, ker je zvedel, da plujem sam in bi šel z mano vsaj do Tahitija. Žal mu odklonim, saj niti ne vem kdaj grem naprej in kdaj bom na Tahitiju, se pa bolj izgovorim s tem, da plujem sam in ne sprejemam nikogar. Da ga sicer vzamem za kak dan ali dva na barko da prespi, če nima kje prespati, mu dam hrano ali pa mu posodim dingija, da gre od barke do barke na sidrišču in vpraša, če bi ga kdo vzel s sabo. Vedno se kdo najde, ki potrebuje posadko. Skoraj malo žalosten pravi da bo počakal na trajekt ter se odpeljal na Hiva Oa. Žal Ditrich…
Nadaljujem peš pot, saj sem se odločil da danes obiščem slap, skoraj edino top destinacijo na otoku. Do slapa je sicer slaba ura in pol dobre hoje. Ne vem kdo sestavlja to vremensko napoved, a za danes jo je precej falil, saj je na sredi moje poti začel padati dež. Nekaj časa sem vedril pod enim drevesom, nato pa je pojenjal dež in jaz sem šel dalje, saj nisem iz cukra in ne bom se stopil. Zdaj je bila pot s kamenjem spolzka in nevarna. Po eni uri in pol, sem po enem zgrešenem poskusu le prišel do slapa in ker je v tem času malo vode, je ta slap bolj neprimeren za videti, sploh ko sem zagledal spodnje zajetje vode, ki je bilo polno pene in nečesa rdečega. Bljak! Na hitro vseeno fotografiram in grem nazaj v dolino. Potem mi vmes še spodrsne in padem z nogo v eno luknjo in na srečo ostane noga cela, le na nekaterih mestih se je pokazala kri, saj sem zgulil kožo. Vesel sem, da ni kaj hujšega.
Nadaljujem pot skoraj do čistine, tam se v potoku umijem in spet se ulije dež, še bolj kot prej. Hitro skočim pod eno veliko drevo, zraven pa je hiša (bolj kot ne skupaj zbita koliba) in vedrim. Čez čas me mlad fant pokliče in pravi naj pridem v hišo. Res grem izpod kapi na suho in tam vidim še enega manjšega Polinezijca, kako reže neko gumo. Ker znata bolj malo Angleško, jaz pa skoraj nič Francosko še manj pa Polinezijsko, se vseeno nekaj pogovorimo. Tako zvem da živita tukaj, da sta si v sorodu in da nabirata kokos. Včasih ribarita, spet drugič prodajata banane ali limone. Na vprašanje zakaj imata okoli hiše vsaj 6 psov, pa pravita, da je v gorovju veliko divjih prašičev in jih gresta včasih lovit zaradi mesa, psi pa prašiča kar hitro izsledijo in ga obkolijo. Ogledam si še hišo, ki je zelo velika, a narejena iz dveh samo z eno leseno steno ločenih prostorov. Eden prostor je kuhinja s starim namiznim plinskim štedilnikom, nerazpoznavne barve, saj je po njemu iz lonca kipelo nič kolikokrat in je zdaj rjav in zažgan. Namesto omare sta tu dve polici in na njih je zloženo več vrst olj in začimb ter nekaj prehranskih potrebščin. Lesena, skupaj zbita miza in dva plastična stola, to je jedilnica. Za steno pa je še spalnica z dvema širokima posteljama, namesto omar pa so zabiti žeblji in to služi kot obešalnik. Meni se je zdelo vse skupaj bolj žalostno in upam, da sta tukaj bolj malo in imata še kje drugje kakšen dom. Sredi sobe je obešen velik šop že zrelih banan in mlajši mi odtrga 6 banan in mi jih da. Zahvalim se in ko želim plačati, pa pravi da so banane zastonj. Hvala! Potem naredimo še eno skupno fotografijo in ker je dež pojenjal sem odšel iz hiše ter ves moker po tri četrt ure prišel do porta in se z dingijem odpeljal do barke.
Za pozno malico sem pojedel pol pomela in kasneje popil kavico z dvema piškotoma od Lane in Žana. Domača in dobra! Ker danes že celo popoldne dežuje se je spustila tudi megla, a je vseeno prijetno toplo, zrak pa ni tako neprijeten. Veliko ljudi na sidrišču pospravlja barke in verjetno se bodo prestavili na otok Hiva Oa, saj je tukaj veliko bark, ki še niso prijavljene, saj se na tem otoku ne da prijaviti. Danes bom verjetno bolj kratek z elektriko saj ni ne sonca, ne vetra in morda bo potrebno pred spanjem za kakšno uro prižgati motor
17. dan, otok Fatu Hiva, Francoska Polinezija
Včeraj je več ali manj cel dan padal dež, danes sije sonce. Očitno tisti rek drži, da za vsakim dežjem posije sonce. Kot sem že včeraj po tihem najavil, se je res zgodilo, danes je zapustilo sidrišče vsaj 8 plovil in na sidrišču so do večera vztrajale le tri barke, potem pa se je pokazala še ena in sidrala med nas.
Današnji dan se je začel zelo zgodaj, saj sem že zgodaj zamesil kruh in ga do pol devete zjutraj tudi spekel. Čez celo pečico ga je bilo. Res je dober ko je še svež in na takšnega mi najbolj odgovarja namazati maslo in na njega natresti malo popra in soli. Mmmmm….
Okoli poldneva sem šel na obalo na sprehod, da se pozanimam, če kateri od domačinov prodaja tradicionalno tapo. Ne bi kupil kaj velikega, raje nekaj manjšega. Že na San Blasih sem naredil napako, da nisem od indijancev Kune kupil tradicionalne mole. Pogovarjam se z nekaj domačini in eden jih ima res doma, eno veliko in ducat manjših, a samo ena manjša je dokončana in še ta mi ni všeč. Bom videl kaj lahko najdem še v naslednjih dveh treh dneh, kolikor mislim ostati še na tem otoku.
Nazaj grede se zapeljem mimo SY Savonaja, barke, na kateri sta Katalonca. Povabim ju zvečer na Indigo na kavo ali na pivo in se z veseljem odzoveta. Prav tako se ustavim še ob SY Cajusito, kjer danes popravljajo sidrni vinč, ki se je žal pokvaril. Seveda tudi ti trije pridejo in spet bo prijeten večer. Vendar pri meni ni toliko alkohola kot ga je bilo pri Norvežanih, zato verjamem, da bomo ob primerni uri zaključili naš party.
Proti večeru si naredim večerjo in porabiti je potrebno nekaj zelenjave, ter dve banani za kuhanje in pečenje. Ne bo problem v tem, sem se že navadil podobne hrane, le kokosova voda mi še manjka in bo jed čudovita.
< Tihi ocean - (Fatu Hiva 1.del) Tihi ocean (Fatu Hiva 3. del) >
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
 |
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
