 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
22. dan Tropea–Cetraro
Zjutraj nekaj malega pihlja, napovedan je zahodnik. Veter bo torej v bok, ne bo pa ga veliko. Pred sabo imava dolgo pot čez zaliv sv. Evfemije in še malo naprej na sever, zato ob osmih dvignem glavno jadro in se odsidram.
Večkrat glavno jadro dvignem, dokler sem še na sidru. Odkar sem prevezal sidrni vinč tako, da dela tudi ob ugasnjenem motorju včasih tudi sidro dvignem brez motorja. Dvignjeno glavno jadro pri tem lepo pomaga, saj barka pleše na sidru in vsakič malo zajadra v orco in se obrne v veter. Takrat lepo sprosti verigo, tako da z vinčem ne vlečem 12-tonske barke, ampak le neobremenjeno verigo.
Vetra ni dosti, kakih 6 do 7 vozlov, a z veliko genovo in polnim glavnim jadrom Heron lepo napreduje proti cilju. Nekaj ur gre, potem pa se veter začne obračati proti jugu. Kmalu je 120, pa potem 150 stopinj glede na našo plovbo, jakost pa 5 vozlov in pada. Ah, si bo treba pomagati z motorjem.
Kako že pravijo za Sredozemlje: to je tisto morje, ko piha preveč ali pa sploh ne. Nekaj bo na tem. Kako bi mi prav prišlo, če bi si od tistih 30 in več vozlov izpred tedna, dveh lahko ene 10 prenesel na danes ... Tako pa: bonaca. Hitrost navideznega vetra na instrumentu je enaka naši hitrosti. Torej je pravi veter 0. Še celo bližje obali, kjer bi pričakoval vsaj malo termičnega vetra, se ne zgane niti sapica.
Morje je prazno. Na AIS-u imam 1 (en) target, pa še ta je več kot 20 milj daleč. V isto smer plujeta še dve jadrnici (oddaljeni sta več milj), sicer pa je vse prazno. Dan je minil brez vznemirjenja in če bi ga preskočil, ne bi ničesar zamudil.
Ob šestih zvečer sidramo v neposredni bližini vhoda v malo marino v Cetraru. Tu je obala zanimiva – globina pade 300 ali 400 m od obale pod 4 metre, potem pa se znova proti obali poveča na 6 do 9 m. Zanimivo. Vhod v marino se nenehno zasipava, zato je tam bager, ki poglablja, ko je treba.
Vroče je, kopanje prija kot že dolgo ne.
Preplute milje danes 51 (po logu 55), skupaj 931, motor ima 5470 ur (6 novih ur).
23. dan: Cetraro–Scario
Noč je bila mirna, skoraj sem pogrešal močno zibanje. Zjutraj nič ne piha, z glavnim jadrom se niti ne trudim in ostane lepo v vreči. Večji del poti motoriramo. Morje je prazno, prometa tu skoraj ni.
Edino vznemirjenje je bilo, ko smo videli želvo. Potem malenkost zapiha in Lili odpre genovo, medtem ko jaz s Tonetom rešujem probleme z Windowsom.
Genova je dodala med 0,3 do 0,5 vozla hitrosti, popoldan pa se je veter »okrepil« na 5 vozlov polkrme.
Ugasneva motor in imava uživanje pri hitrosti 2 vozla. Našla sva eno dobro radijsko postajo s staro glasbo iz šestdesetih let.
Počasi pripujsava v Scario. Sedaj pa na slavno pico. Zvečer se mi zagotovo ne bo dalo napisati dnevnika do konca, bom kar objavil in jutri poročam, kakšen je Scario.
Preplute milje danes 38 (po logu 37), skupaj 969, motor ima 5476 ur (6 novih ur).
24. dan: Scario–Pioppi
V »slavni« piceriji sva srečala Švede, s katerimi smo bili sosedi že na Cetrari. Zdi se, da tudi oni berejo Heikkla.
Pica je bila dobra, cene budget – 6 evrov za vrhunsko pico in 3 evre za 0,66 l piva je za Italijo res malo. Napoved vetra je taka kot prejšnje dni: 0 od 5 vozlov v krmo.
Vendar piha blizu 10. Sicer je natanko v nos, a vsaj je. Do rta imava le nekaj milj, potem bo veter v bok. Veselo tekam, a se veter ves čas obrača v smeri urnega kazalca, in nikakor ne prideva mimo rta. Ne upam pa si predaleč ven v napačno smer, saj pričakujem, da bo veter vsak čas crknil. Raje večkrat tackam bližje moji predvideni smeri. Tack na Heronu je kar delo, saj imava solent stay in solent jadro, ki sta precej blizu forestaya. Za tack (obrat proti vetru) je treba naviti genovo, narediti obrat in jo potem znova razviti. Težka genova ima več kot 60 kvadratnih metrov in to je kar težko fizično delo.
Končno se prebijeva mimo rta v upanju na lep veter z boka, ko ugotoviva, da na drugi strani rta piha drugače. Seveda naravnost v premec. Joj, me že malo mineva in premišljujem o motorju, ko se za mano pojavita dve jadrnici pod polnimi jadri. Če zmorejo oni, zmorem tudi jaz. Lili je rekla, da ima dovolj rekreacije in naj si kar sam vlečem jadra.
Bilo je lepo jadranje. Ena od tistih dveh jadrnic me je šišala kot šolarčka. Tolažil sem se s tem, da je bila precej daljša od Herona, jambor je bil po moje dvakrat višji od Heronovega, genova pa se jim je skoraj dotikala palube po celem spodnjem robu. Seveda so imeli na glavnem jadru tekmovalno številko ITA ... In seveda so znali in se jim je dalo. Nekajkrat smo celo prišli v položaj, ko smo morali paziti na pravila prednosti (port/starboard tack), enkrat so se oni umikali, enkrat jaz, potem pa so mi ušli naprej.
Veter je upadel in ravno, ko je bil samo še kakih 4 do 5 vozlov, sva bila blizu lepega zaliva z impresivnimi skalami.
Zvijeva solent jadro, zvijeva genovo in se samo z glavnim bližava mestu, kjer želiva sidrati. Pripraviva se na sidranje pod jadri – saj včasih, ko še niso imeli motorjev, so tudi sidrali, a ne.
Lili je spredaj na sidru, jaz za krmilom. Globine: 9 m, 8 m, 7 m, 6 m – obrat v veter, glavno jadro zatrepeta, sprostim dvižnico in spustim jadro. Heron se poslušno ustavi s kljunom obrnjenim v veter. Lili spusti sidro. Veter naju malo obrne, ravno prav, da smo bočno obrnjeni na veter in lepo vkoplje sidro v pesek. Lojtra v vodo, kopanje.
Spustim še čoln in odveslam do votlin – res je, da smo videli že sto lukenj, a te so videti kar lepe. Lepo je, ker je notri polno hudournikov, ki se glasno jezijo name, ko se bližam njihovim gnezdom v votlinah med kapniki, najlepše pa je to, da je tam senca in da je precej hladneje kot zunaj. Eden izmed lepših krajev za sidranje in kopanje, kar sva jih videla v Italiji do sedaj. Lili me že prepričuje, da bi skrajšala turo in ostala kar tam. Skoraj se vdam, ko ponovno zapiha. Hitro jadra gor in naprej ...
Ahh, pihalo je 5 minut. potem pa piha 3 vozle. V polkrmo. Nekaj se trudim in motoriram, a se mi zdi, da so jadra bolj za okras, kot za resno pomoč motorju.
Ustaviva se pri kraju Pioppi, za katerega še nihče ni slišal in tudi, če ga ne bi bilo, ne bi nihče nič zamudil. Imam kar slabo vest, da sem Lili zvlekel s krasnega sidrišča samo zato, da sva naredila še enih 12 milj v smeri. Ampak imava en sestanek na določen dan na določenem kraju. In do tja je še daleč ... Kako dolga je tale Italija.
Preplute milje danes 31 (po logu 35), skupaj točno 1000,0, motor ima 5479 ur (le 3 nove ure – kar dobro, glede na slab veter danes).
25. dan: Pioppi–Amalfi
Spali smo kar v redu, ni preveč guncalo.
Po jutranjem kopanju odplujeva. Napoved ni obetala kaj prida jadranja, a se je kmalu, potem ko smo zavili okrog rta, dvignil čisto soliden vetrič treh boforov.
Kot je bil dobrih 100 stopinj, in smo lepo napredovali. Čez čas se je okrepil in proti koncu smo vozili z glavnim jadrom na prvi krajšavi in s skrajšano genovo. Dokler je delal pralni stroj (Lili je oprala perilo), so bila jadra malo bolj popuščena in smo pluli kakih 6 vozlov, po končanem pranju pa sem malo bolj strimal jadra, nagnil barko in med sedmicami so se občasno pojavile osemke v vozlih.
Lepo. Razen, da je pri tej hitrosti običajno, da malo šprica čez palubo.
V Amalfi sva prišla okrog 18. ure in spoznal sem, kaj je to gneča. Če mi je pred kakim dnevom AIS našel le dva cilja, je bila tu številka ves čas trimestna. Sidrala sva pod hotelom Miramalfi, pred navpičnimi skalami in verjetno je bilo malo bolj razburkano tudi zaradi odboja valov od skal. Potniške in turistične ladje so vozile tako na gosto, da je bila za vplutje v luko čakalna vrsta. Pri odhodu pa so tako ali tako vsi dali gas na polno in glisirali že nekaj metrov od valobrana. Vmes pa še nešteto malih čolnov in gliserjev, nekateri s težkim egom za krmilom. To se je trobilo na vse strani, glisiralo v nasprotne smeri na razdaljo bokobrana, izsiljevalo prednost ... Vmes se je znašel še lesen čoln na vesla. Kako je ta preživel, mi ni jasno, je pa med gliserskimi brazdami poskakoval kot kozliček.
Zvečer sva šla v mesto. Arhitektura je impresivna – v zelo strme skale so nekako zgradili mestece, kjer gre vse v višino in kjer ribiči z druge serpentine na cesti lovijo ribe. Tako ali tako je vse nad vodo.
Turistov je bilo preveč. Sem je treba priti verjetno pozimi. Sprehodila sva se še do Atranija, ki nama je bil še bolj všeč kot Amalfi. Jutri gremo pa na Capri, verjetno z dežja pod kap. Pa sploh še ni avgust.
Preplute milje danes 37 (po logu 42), skupaj 1037, motor ima 5482 ur (3 nove ure).
26. dan: Amalfi–Capri
V Amalfiju sem na sidru ulovil hotelski WiFi, ki je bil odprt. To je bilo doslej prvič v Italiji, da sem našel delujoč WiFi brez gesla. Sicer imam 4 GB podatkov na mesec vključeno v ceno GSM paketa, a Windows update je tako požrešen, da bi pokuril vse podatke. Posodobil sem še aplikacije na tablici in telefonu in naložil navtične karte. Šlo je počasi, okrog polnoči je bil Windows download na pribl. 15 %. Ponoči sem se zbudil in šel gledat – seveda je nehal delati, da bi šparal baterijo (ki je je bilo še dovolj do jutra). Butec. Kako sovražim, če hoče biti mašina preveč pametna. Sem pač vklopil inverter in ga pognal naprej. Zjutraj sem imel update Windowsov, saj sredi noči WiFi dela hitreje.
Človek se na potovanju razveseli stvari, ki so doma same po sebi umevne. Ko bomo zunaj EU, bo stvar še precej bolj drastična.
Zjutraj vetra ni, motorirava ob slikoviti strmi obali. Blizu Caprija zapiha rahla sapica in celo malo jadramo. Capri je lep. Če ne bi bilo take gneče, bi bil krasen. Vrževa sidro v 14 m vode med nekaj sto drugih plovil. Če imaš tukaj 30-metrsko trinadstropno jahto, te nihče ne opazi, ker si mala riba. Opazijo tiste precej nad 50 m ali nad 100 m. Pomaga, če imaš na krovu helikopter ali dva. Če na sidru ne daš v vodo vsaj pet »igrač« (jetov, gliserjev, podvodnih skuterjev, motornih desk itd.), se raje ne sidraj. No, midva sva dala v vodo dingija in bokobran. »Nek se vidi razkoš.«
Sva pa montirala na dingača tube. Do sedaj sva le veslala v trdem čolničku brez tub, sedaj pa sva montirala tube, novo prevleko za tube. Saj če sva pa v Capriju. Saj ne vedo, da je narejena iz stare Sunbrele od razpadlega biminija. Od daleč je videti fensi. Potem montiram še motorček in grem malo raziskovat.
Nekaj jam, nekaj norih skal in ravno se bližam eni, ki ima skozi luknjo, ko motorček zamre. Ne morem reči, da takoj ugasne, ampak se nekako zaduši. Presneto, ta motor je bil 10 dni na servisu, ima zamenjan impeler, svečko, olje v motorju, olje v peti, nov vplinjač, vse v nulo očiščeno in namazano. Bencin je svež (no ja, en mesec je v rezervoarju, ki je bil do suhega očiščen, ravno tako cevi in pumpica.
Sreča v nesreči, da sem v čolnu pustil dobra vesla (poleg malih pomožnih vesel, ki ne gredo nikoli iz čolna. No, pa sem lepo veslal mimo megajaht nazaj do Herona. Zdi se, da večerni izlet v Capri danes odpade.
Preplute milje danes 20 (po logu 20), skupaj 1057 motor ima 5485 ur (3 nove ure).
| < Heron: Vulcano - Tropea | Heron: Capri - Santa Marinella > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
