 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
17. dan: Volcano
Ležim v postelji in zdi se mi, da sanjam Dantejev Pekel.
Potem ugotovim, da ne sanjam, ampak da sem v peklu.
Močno smrdi po žveplu, barka se ziba levo desno tako, da v kuhinji žvenketa posoda, val vsake toliko udari v bok barke, kot bi udaril na boben. V ozadju slišim rožljanje verig.
Ampak v peklu bi moralo biti vroče. Tu pa je prijetnih 24 °C.
Nekako se prebijem iz kabine v kokpit. Pri tem me dvakrat napade podboj vrat, stopnice pa se mi poskušajo izmuzniti. Ne, nisem pil. Zunaj je še tema, rožljanje verige je še močnejše.
Aha, oskrbovalna ladja je na otok pripeljala vodo in meče sidro 100 m od nas. Potem se z motorji potegne bližje pomola, s čolnom peljejo na pomol vrv in se potem vlečejo toliko blizu pomola, kot jim grez dopušča.
Nisem še videl ladje s tako malo nadvodja. Spredaj in zadaj je ladja normalno visoka, srednji del pa je praktično cel v vodi. Frajer stopi iz dingija na ladjo navzdol!
Šele nekaj ur pozneje (ko po cevi prečrpajo že veliko vode, se ladja prikaže iz vode. Grda je, a lepota ni njen namen. Vodo vozi po otokih in to dela dobro, čeprav je grda.
Čez noč je veter popustil, barke v zalivu so obrnjene vsaka v svojo smer. Ko pogledam jambore in sidrne luči pa se zdi kot mečevanje vojne zvezd. Vsi se tako majemo, da je videti, kot da se jambori mečujejo med sabo.
Ahh, še ena neprespana noč.
Danes »pasaža« kratka: 1,65 milje. Ja, prav sem postavil decimalno vejico. Zavila sva le okrog Vulcana v zaliv na nasprotni strani otočka. Tu je videti bolj mirno. Čez dan tudi je, zdajle zvečer, ko tole pišem, pa se že guncamo. Če bo šlo tako naprej, bomo neprespani in tečni. Lili računa, ali je ceneje iti z barko v marino in se naspati ali pa sidrati in najeti sobo za prespat.
Za zdaj bomo poskusili tretjo možnost: dvojni whiskey pred spanjem. Danes je flaška Bushmillsa dala dušo, da midva bolje spiva ...
Preplute milje danes 2 (log po vodi 2), skupaj 808 od Bernardina. Motor ima 5451 uro (1 novo uro).
18. dan: Vulcano–Salina Lipari
Noč je bila bolj mirna. Ali je pomagal whiskey, ali pa je zahodna stran boljša. Do štirih zjutraj smo dobro spali, saj je veter še držal in smo viseli na sidru s kljunom v val. Okrog štirih je veter ponehal, obrnilo nas je počez na val in zibanje se je začelo. A precej bolj nežno, kot prejšnje dni. Po kakih dveh, treh urah se je veter spet postavil na noge in nas pravilno obrnil v val. Očitno se bomo morali na tem delu Sredozemlja navaditi, da se ob 4. uri zjutraj pač ne spi, ker ni globokih zalivov in ker ima morje na voljo 500 milj, da razvije val.
Ob vsaj za silo stabilnem vremenu je očitno celo boljše, če si povsem izpostavljen vetru in valu, saj te veter drži v val in se da spati. Če sidraš na zavetrni strani otoka pa otok blokira in delno obrne veter, val pa se priplazi okrog ovinka in te dobi z boka. Današnja pot je bila precej daljša od včerajšnje. Obiskala sva kar tri otoke, a sva jim namenila le pogled z barke, na kopno nisva šla. Sidrana sva na NE delu otoka Lipari na 5 metrih na enem od redkih delov, kjer se morje ne spusti z obale takoj na nekaj sto metrov globine.
Vulcano je danes nekaj manj aktiven, kot je bil včeraj, zato pa Stromboli malo bolj pokašljuje kot po navadi. Bomo videli, ali se bo ponoči videlo od tukaj, kako meče v zrak žareče kamne.
Preplute milje danes 15 (log po vodi 15 – zdi se, da le ni nič narobe z mojim logom, le toliko toka smo imeli prejšnje dni), skupaj 823 od Bernardina. Motor ima 5454 ur (3 nove ure). Danes smo jadra izvlekli le za vzorec, 95 odstotkov časa je pel motor.
P. S.
Včeraj sva naredila poličko za začimbe, tako da je s seznama odkljukan še en projektek.
19. dan: Lipari–Panarea
Stromboli nas ni razočaral.
Ko se je stemnilo, je vsake toliko pljunil v zrak goreč steber. Intervali so bili različni, intenziteta tudi. V bistvu je bilo, kot bi gledal tekmo in bi vsake toliko padel gol. Samo, da je zame gledanje vulkana bolj zanimivo. Očitno nismo bili edini, saj se je ob vsakem izbruhu s sosednjih bark slišal glas odobravanja. Res, kot bi gledali isto tekmo. Dan je bil miren in odločil sem se, da se lotim izboljšave pri sidrni verigi. Vinč ima namreč vodoravno os in je nameščen nižje kot koleščki na premcu. Zato ga veriga objame manj kot četrt kroga. Posledično veriga preskakuje. To se dogaja, že odkar imam barko, a se mi zdi, da je vedno slabše. Med vinč in vodilo verige bom dodal še eno kolesce, ki bo verigo vleklo navzdol.
Ta projekt mi je vzel več kot pol dneva, a z rezultatom nisem najbolj zadovoljen. Je bolje, a daleč od perfekcije. Verjetno bodo potrebne izboljšave. Po končanem projektu vinča in kopanju se prestaviva na Panareo. To je sosednji otok, na pol poti do Strombolija.
Sidrava na vzhodni strani otoka, južno od glavnega pristanišča. Začeli so nameščati boje, en dober zaliv so že napolnili z bojami, upam, da ostane še dovolj prostora za nas, ki bolj zaupamo lastnemu sidru.Vreme je zanimivo: povsod okrog so oblaki, na celini in na Siciliji celo občasno dežuje, tule na Eolskih otokih pa imamo lepo vreme.
Preplute milje danes 9, skupaj 832 od Bernardina. Motor ima 5456 ur (2 novi uri). Malo sva jadrala, a je bilo vetra premalo.
20. dan Panarea–Stromboli
Spala sva dobro. Zjutraj se odločiva, da greva pogledat glavno mesto Panaree, torej se odsidrava in plujeva mimo glavne luke. A že pogled z vode naju prepriča, da se tu ni vredno ustavljati. Tipično turistično naselje in nobenega starega mestnega jedra ni videti. Greva pač takoj naprej. Cilj Stromboli. Vetra ni, motorirava. Plujeva po zahodni strani otoka, tik ob prepovedanem območju. Stromboli je bolj aktiven, kot ga imava v spominu. Veselo kašlja in pljuva v zrak kamne, ki se kotalijo po bregu navzdol. Nekateri so dovolj veliki, da jih vidiš, ko se kotalijo, pri večini vidiš le kadečo se sled. Ko pade izstrelek v morje voda na tistem mestu vre še nekaj sekund.
Sidrava na severnem delu pred plažo pri starem pomolu (severno od Punte della Lene). Imava krasen pogled na Strombolicchio, majhen otoček s svetilnikom in navpičnimi stenami okrog in okrog. Voda je krasna. Sidro je na 16 metrih globine, a ga vidim, kako je vkopano. Malo pomaga to, da je pesek črn. Sprehod po mestecu je simpatičen, turistov je občutno več, kot pred leti. Utrip ribiško obrtniške vasice izginja. Zgrešila sva lokal, kamor sva hotela iti na kanole. Ko je Lili zagledala v nekem lokalu, kako izgledajo pice, jo je kot magnet potegnilo noter in ni je sile na svetu, ki bi jo takrat prepričala, da narediva še 50 m do "najinega" lokala. Pica je bila dobra, kanoli pa – no, ja OK.
Se pa seveda pri cenah pozna to, da je polno turistov. Ko sva čez dan sidrala, je bila v zalivu samo še ena jadrnica, zvečer pa nas je bilo že sedem. Ob mraku so mimo nas vozile horde čolnov gledat nočni spektakel, ki ga pripravi vulkan. Ponoči namreč kotaleči se kamni lepo žarijo. Midva sva gledala kar s sidrišča. Sicer ne vidiš vsega, le večje izbruhe, a nama je bilo to ravno prav. Zjutraj sem celo našel en mali (2 cm) lahek vulkanski strdek na palubi. Tudi nekaj črnega prahu je bilo po barki. A nič kritičnega.
Preplute milje danes 15, skupaj 847 od Bernardina. Motor ima 5458 ur (2 novi uri).
21. dan: Stromboli–Strombolicchio–Tropea
Na obali, kjer sva bila sidrana, je bil neki klub. Ponoči se je izkazalo, da je nočni klub z glasno glasbo. Ravno sva že zaspala, ko so oni začeli na polno. Zdi se, da sem res že star, saj me niti slučajno ni prešinilo – oh, a greva v lajf?. Edina misel je bila – pa ne že spet. Ali bi lahko prosim enkrat v miru spal ...
Pa ni bilo hujšega.
Zjutraj dvignem sidro, Lili se še nekaj premetava po postelji in odplujem do otočka Strombolicchio. Z vseh strani se iz vode dvigajo navpične stene, na vrhu je svetilnik. Tja je napeljana žična vrv. Verjetno naredijo žičnico z ladje na svetilnik, če morajo kaj dostaviti tja gor. Na eni strani so v skalo vklesane ozke stopnice in videti je, da vodijo do vrha. Voda je že nekaj metrov od otočka globoka 100 m. Barko usmerim proti Tropei. Vetra ni niti za vzorec. Potem začne rahla sapica v krmo in ko ta doseže 5 vozlov, postane nevzdržno vroče, saj je naša hitrost enaka hitrosti vetra. Ugasnem motor in začne se ena najpočasnejših pasaž v zgodovini Herona. Pujsamo z noro hitrostjo dveh vozlov. Nad bimini napeljeva še dodatno zaščito pred soncem – tisto plastično mrežo za senco – in razlika je očitna. Dan je krasen. Lilika pere perilo v našem lepem novem pralnem stroju, jaz vrtam neke luknje v jeklo, potem pomijem celo palubo z vodo iz pralnega stroja.
Vmes imava pozen zajtrk, še kako kavico, gin-tonik, lenarjenje na »plaži«. Ko hitrost še malo pade, se greva pa kopat. Voda je kristalno čista, a do dna se ne vidi, saj je globina tu kakih 1300 metrov. Nikjer nobenih turistov, dretja, glasnih motorjev, glisiranja »na kol« – 2 m od barke. Aja, a veste, kakšna je razlika med italijanskim motornim čolnom in drugimi motornimi čolni? Pri italijanskem najprej slišiš Italijane, šele potem motor. Ob pol sedmih zvečer sidrava pred Tropeo. Sva natanko 200 m od kopnega pred označeno in z bojami ograjeno plažo. Med nama in obalo pa divjajo gliserji, kot da tekmujejo, kdo bo naredil večji val. Na srečo bo kmalu večerja in takrat se scena umiri. V Italiji dajo veliko na tradicionalne ure kosila in večerje. Če kdo ne verjame, naj poskusi dobiti odprto gostilno in kaj za pojest ob petih popoldan. Ni šans.
Še midva pojeva in se odpraviva v mesto. Lili je uporabila besedo »čarobno«. Tropea je sicer polna turistov, a mesto ima neki čar. Od cerkve na osamljeni pečini pred mestom, do neskončno stopnic, ki vodijo v hrib do mesta in utripa, kjer se meša staro in novo, a na neki nevsiljiv način. Ulice so polne, lokali tudi, a še vedno se najde trgovinica stare šole, kjer hči pomaga mami pri strežbi, kjer je vse malo nametano, nimajo klime, a imajo vse, kar rabiš, kjer ne govorijo tujih jezikov in kjer lahko pokusiš delikatese, če jih ne poznaš. In cene so normalne. Niso turistične. Sem bi pa še kdaj prišel. Zdajle zvečer je tu popolno brezvetrje, morje je v relativno mirno, le ladje, ki vozijo mimo nas, vsakih nekaj minut zazibljejo. Sidramo pač na odprtem – tu ni zaprtih zalivov.
Preplute milje danes 33, skupaj 880, motor ima 5464 ur (6 novih ur).
| < Heron: Galipoli - Milazzo | Heron: Tropea–Capri > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
