 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Pasaža proti Kanarskim otokom, 114. dan
Lili je imela večerno smeno od 20:00 do 01:00. Očitno je športno nastrojena, saj prav krasno letimo in nabiramo milje. Še vedno je orca, a se lepo počiva. Proti koncu njene smene pa veter slabi. Zbudim se pred 01:00, ker veter pade. Zanimivo, kako se jadralec zbudi, ko se spremeni veter.
Moja smena je eno umiranje na obroke. Vetra je vedno manj in ne preostane mi drugega, kot da kresnem motor.
Po nekaj urah luna zaide in na nebu se zasvetijo neštete zvezde, ki jih prej niti nisem opazil. V vodi je nekaj bioluminiscence, a nič spektakularnega. Prav počasi nas prehiteva en velik tanker na razdalji nekaj milj. Celo noč je potreboval, da se nam je približal in nas končno prehitel. Lepo vidim njegove navigacijske luči. Sprednjo belo motorno, zadnjo belo motorno (jasno, ker je daljši od 50 m) in zeleno bočno luč. Na AIS-u ga je enostavno spremljati, tudi na radarju je ves čas lepo viden. Itak, 300 m železa. Če tega ne bi videl, bi bil pa radar samo še za okras.
Zjutraj in čez dan se da jadrati, celo veter je zdaj skoraj iz prave smeri. Je pa oceanskega vala precej in jadra se s pokom napenjajo. Upam, da material vzdrži. Igrava se s smermi in nastavitvami jader, a če je vala bistveno več kot vetra, pač nič ne pomaga. Veter je zdaj bolj od zadaj (navidezni kot je med 120 in 150) in proti večeru obupam nad glavnim jadrom in ga pospravim. Genova sedaj dobi čist veter in se manj podira. Hitrost je za kak vozel manjša, vendar je gibanje barke mehkejše.
V prvih 24 urah smo prepluli 137 nmi, kar znese povprečno hitrost 5,7 vozla. Ni nekak dosežek za našo barko, ampak je v redu.
Pasaža proti Kanarskim otokom, 115. dan
Straže določava malo tudi glede na to, kdo manj kašlja ali nima vročine. Jaz sem se iz prehlada pretežno izvlekel, a še vedno kašljam. Lili pa je ravno na pasaži sredi prehlada. Pomanjkanje spanca, nenehno guncanje in veter 24 ur na dan sicer nista dober recept pri prehladu, a kaj hočemo. Takole imamo.
Jaz imam zato nočno stražo od enih ponoči do šestih zjutraj. Če se mi da, pa malo potegnem. Luna zaide vsak dan kasneje, tako da lepo osvetljuje pretežni del noči. Je pa tema do pol devetih zjutraj. Kanarski so sicer za eno uro za Španijo, a midva ladijskega časa še nisva spreminjala. Ga bova, ko prideva na cilj.
Z vetrom pa je tako, da ga je občasno za silo dovolj, občasno ga je premalo in si pomagava z motorjem. Je pa smer dokaj konstantna – polkrmo vozimo ves čas.
Večji swell nas nagiba počasi, to barka lepo požre in tudi ni tako naporno. Valove vetra nekako pospravimo brez hujše škode, če je le vetra takrat dovolj. Vmes pa se delajo neki manjši valovi, ki pridejo od strani in nas dobro zatresejo. Pridejo po tudi trije v skupini, potem je nekaj minut mir, potem pa spet usekajo. Če teh ne bi bilo, jih ne bi nič pogrešal.
V drugih 24 urah smo prepluli vsega 123 nm, kar je komaj nekaj čez 5 vozlov povprečja. Celo noč smo pluli le na genovo, saj je bil veter preveč od zadaj za dve jadri. In takrat, ko je pihalo manj, je šlo res počasi – 4 vozle. Če je padlo pod 4, sva prižgala motor.
Takle veter v polkrmo in dokaj veliki valovi so kombinacija, ko bi bil bolj srečen z navijalnim glavnim jadrom. Klasično dvižno glavno jadro, ki ga imamo, je super, ker ima boljšo obliko in lepše vleče, a ga je težje dvigniti in pospraviti. Za tak manever je treba obrniti barko v veter, pri velikih valovih pa se tudi potem rado jadro zatakne v lazy line – v vrvice, ki držijo vrečo za jadro in ki imajo sicer nalogo, da jadro spustimo v vrečo in ne mimo.
Pasaža proti Kanarskim otokom, 116. dan
Končno imamo nekoliko močnejši veter in se jadra nekaj hitreje. V tretjih 24 urah smo prepluli 144 nmi, torej je bilo povprečje točno 6 vozlov. Motorja je bilo v zadnjih 24 urah za eno uro. Veter je toliko od zadaj, da je možno jadranje z dvema prednjima jadroma. Genova na port strani (levo), solent na starboard (desno), oba podprta s tanguni. Glavni pa pospravljen v vreči.
To je sicer tipična postavitev za atlantske pasatne vetrove. Večji del dneva je šlo OK, popoldan pa je veter oslabel in jadra so začela udarjati na valovih. Cela barka se ob tem tako strese, da me zaboli. Zato je bilo treba genovo pospraviti, solenta pa precej zmanjšati in si pomagati z motorjem. Saj mi je kar žal gonit motor, če piha 10 od zadaj (pravega vetra), a to je premalo, da bi jadra držala v tem velikem atlantskem valu.
Vsako delo na barki je v valovih oteženo. Narediti kavo brez polivanja in stresanja kave povsod okrog je umetnost. Dve kavi je pa sploh težko narediti, ker moraš skodelico ves čas držati, da se ne prevrne. Kljub temu vsak dan kuhava in dobro jeva. Nimava pa velikega apetita.
Pasaža proti Kanarskim otokom–Isla Graciosa, 117. dan
V četrtih 24 urah smo prepluli 142 nmi, torej je bilo povprečje okrog 6 vozlov. Motorja je bilo v zadnjih 24 urah ogromno, kar 12 ur. Vetra je toliko od zadaj (v glavnem 150 do 160°, desne uzde), da glavno jadro ne pride v poštev, ker bi povsem zakrilo genovo. Vetra je en čas dovolj, en čas pa premalo. V glavnem je tako:
- Če je navideznega vetra 10 vozlov ali več, potem jadramo.
- Če ga je med 6 in 10, potem motorsailamo, če valovi to dopuščajo. Če se jadra podirajo in s pokom napenjajo, potem pospravimo cunje, če pa držijo, potem si z njimi izboljšamo hitrost. Včasih je potrebno 10° ali nekaj več iz smeri, da jadra lepše stojijo.
- Če je navideznega vetra manj kot 6, naša težka genova ne stoji – vsaj ne na valovih. V takem primeru poje samo motor.
Ponoči se je zelo težko spalo, saj sva se kotalila sem in tja. Nekoliko se je umirilo po tretji uri zjutraj. Jutro je oblačno, celo turobno. Sonca ni videti, vse je sivo. Je pa že topleje in manj vlažno. Danes bomo preizkusili sidrišče med Lanzarotejem in Gracioso – bomo videli, kako se obnese.
Trenutno je do preliva še 5 milj. Morda sledi zvečer dodatek dnevnika, a nič ne obljubim.
Isla Graciosa–Lanzarote (marina Rubicon), 118. dan
Zvečer sva se sidrala ob otočku Isla Graciosa, ki je z ozkim prelivom ločen od Lanzaroteja. Pravijo, da je to najlepše, predvsem pa najbolj mirno sidrišče na celih Kanarskih otokih, je pa zaradi tega dokaj obljudeno. In res, ko zaplujeva v zaliv, se oceanskega swela skoraj ne čuti, valov vetra pa sploh ni.
S pomočjo radarja najdeva dovolj velik košček proste vode in vrževa sidro na 13 m globine. Še enkrat preveriva najnovejšo vremensko napoved, ki pravi, da bo veter ostal nespremenjen cel večer, celo noč in večji del drugega dneva. Odlično. Super bomo spali.
Napaka: vremenska napoved še ne pomeni, da jo veter bere in upošteva. Prav kmalu veter pade in celo spremeni smer.
Seveda nas obrne počez na swell in seveda se v zaliv prikradejo valovi. In se guncamo celo noč. To sicer ni bilo neko močno zibanje, le rahlo pozibavanje. Mene ni motilo. Liliko pa je. In če njo kaj moti, potem se razjezi, če se razjezi, jo pa vse moti. To je začaran krog, zaradi katerega je slabo spala. Pa bi res oba potrebovala eno dobro noč spanja.
Kakorkoli, zjutraj spijeva kavico in dvigneva sidro. Vetra je le za vzorec, je treba motorirati. Do Rubikona na drugem koncu otoka imava dobrih 30 milj. Dobro polovico odmotorirava. Namesto napovedanega severnika 10 do 15 vozlov imamo jugovzhodnik 3 vozle. Šele blizu jugozahodnega dela otoka se pojavi nekaj vetra. In to iz severa, kot je bilo napovedano. Razen, da so napovedali, da bo popoldan crknil. Vsaj malo jadramo. Jadranje v oceanskem swelu, a hkrati blizu otoka je zanimivo. Mi se le dvigamo in spuščamo, malo se nagibamo, a ni nič hudega. Na obali pa se voda peni in leti visoko v zrak. Vodni pršec pa veter odnaša visoko na otok.
Nasproti pride jadrnica. Zdaj jo vidiš, zdaj je ne vidiš (oziroma vidiš le jambor). Zapeljemo okrog rta in z vetrom v krmo proti marini. Tu se je veter lepo okrepil in komaj imam dovolj časa, da pripravim bokobrane in vrvi.
Popoldan sva lepo vezana v marini in zvečer se dobimo s prijatelji, ki so tu že nekaj dni.
Za slike mi je zmanjkalo časa. Mogoče jih dodam jutri.
Lanzarote (marina Rubicon), 119. dan
Ja, v marini se spi brez zibanja. Rubicon je kar živahna marina, polno je restavracij, lokalčkov, trgovinic in podobnega in v marini vlada neko pozitivno vzdušje. Ljudi je po lokalih kar dosti, zvečer je precej žive glasbe. A ob enajstih ali malo kasneje se glasba umiri in kdor hoče, lahko spi.
Danes je bil v marini kramarski sejem. Vsaj sto stojnic so postavili in prodajalo se je vse živo. Od usnjenih izdelkov (pasovi, torbice, denarnice) do nakita iz vseh materialov, oblačil, pokrival, dresov, lutk, igrač, spominkov in kaj vem česa vse ni bilo tam. Nekaj zanimivih črncev je prodajalo ure, očala in podobno robo – verjetno ponaredke, pa ročno izrezljane lesene figurice ...
Edino, kar mi ni jasno, je, kako se to ekonomsko splača, saj smo vsi samo hodili mimo, kupil ni pa nihče nič. Očitno tu pa tam le kdo kaj kupi. Dan je minil na 'easy'. Malo sva prala perilo, dotočila vodo v akumulatorje, malo pospravila po barki, predvsem pa sva se odločila, da v tej marini ostaneva še en mesec. Tu bo najina baza za dokončanje ladijskih projektov, ki jih je kar nekaj na seznamu. Vmes pa še skočiva malo domov.
Danes se oba počutiva precej bolje. Tu je tudi občutno topleje, kot je bilo na celinski Španiji. Dolge hlače lahko pozabiš, sonce čez dan greje in iščeš senco, a vseeno ni prevroče. Marina ima tudi bazen, a danes nisva šla. Jutri je še en dan.
| < Pasaža proti Kanarskim otokom | Lanzarote > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
