 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Lanzarote (marina Rubicon), 120. dan
Danes sva malo raziskovala okolico marine. Pokrajino sestavlja v glavnem črn vulkanski pesek. Tu zelo redko dežuje, zato rastlinja praktično ni. Še kaktuse zalivajo. Otoka se spomnim še od zadnjič, ko sva bila tukaj in name je naredil zelo dober vtis. Za naše pojme zelo nenavadna okolica. Gorska puščava z nešteto vulkanskimi kraterji. To bomo še detajlno raziskali.
Lanzarote (marina Rubicon), 121. dan
Čas je, da se lotim ladijskih projektov. Najprej operem barko, saj je revica še vedno slana in ima nekaj spominkov od galebov. Pa tudi drobnega peska in prahu je vse polno. Mi je že žal, da sem visokotlačni čistilec pustil doma. Držal sem ga v rokah in premišljeval, kolikokrat ga bom potreboval. Ker je premočan, da bi ga lahko napajal z inverterja, sem ga pač vrgel z barke v avto, saj sem zelo redko po marinah. Ja, razen v Španiji. Danes bi prišel zelo prav.
Potem se lotim nečesa rutinskega, da dobim zagon: redni servis motorja. Saj to je čisto enostavno, ampak da pridem do olja, moram razkopati pol barke, prazna kantica za odpadno olje je seveda čisto nekje drugje, filtri so pod podnicami v prednji kabini, črpalka za olje spet drugje, ključ za oljni filter čisto drugod, mast za volvov ležaj pa spet nekje drugje. Ko nalovim vse to, potrebujem že pavzo.
Potem izpraznim zadnje kabine, da lahko dvignem postelje in si zagotovim dostop do motorja. Namestim razsvetljavo, poiščem še star časopis, pa nekaj posodic za odpadne filtre in mastne krpe. In imam že vsega dovolj, pa še začel nisem. Ja, to je prekletstvo popravljanja barke, ko živiš na njej. Veš, da imaš vse, kar potrebuješ, a nisi prepričan, kam si to nazadnje skril, da ni v napoto. Vedno, ko eno stvar rabiš, moraš preložiti pol barke, da prideš do nje.
Nivo hladilne tekočine je prenizek. Eno uro sem iskal kantico z antifrizom, a je nisem našel. Mogoče ga pa nimam več. Ker tu ne zmrzuje, lahko dodam kar destilirano vodo. Ampak to sem pa vso porabil zadnjič za akumulatorje, v lokalni trgovini je pa nimajo. Namažem Volvovo tesnilo s posebno mastjo. To je gumi tesnilo, ki objema os motorja in preprečuje, da bi v barko vdirala voda ob vrteči se osi. Tesnilo se hladi in maže z vodo, a je vseeno potrebno vsakih nekaj sto ur tesnilne ustnice namazati. Za zdaj je tam vse suho kot poper. Vode ni niti za vzorec. Tako mora biti. Vmes na hitro poservisiram še črpalko WC-ja. Sedaj spet gladko teče. Potem se končno lotim menjave olja. Ta poceni električna pumpica rabi celo večnost, da izčrpa staro olje. Zamenjam še oljni filter in natočim novo olje. Premalo. Dodajam, še premalo, dodajam, še premalo, dodajam .. Preveč.
Presneto. Grem zagnat motor, mogoče bo oljni filter spil dovolj, da bo olja ravno prav. Ne, še vedno ga je preveč. Preveč olja je baje ravno tako škodljivo kot premalo. Če je olja preveč, potem vrteči se deli motorja tolčejo po gladini olja in to ni v redu, ker ga stepajo kot smetano. Koliko nad zgornjo črtico je še sprejemljivo? Ah, bom zvečer poguglal, jaz pač nisem strojnik.
Dovolj za danes. Menjava olja v menjalniku mi ostane za jutri. Pa še kup drugih stvari (impeler, filtri goriva, vsi mrežasti filtri).
Grem sestavit postelje, da bova imela kje spati. Jutri je še en dan.
Lanzarote (marina Rubicon), 122. dan
Dan je bil nekaj daljši, bo pa dnevnik krajši. Danes sem imel rojstni dan. Vse najboljše, kapitan.
Lepo sva začela dan z rojstnodnevnim zajtrkom, ki je vključeval vse, kar je treba, seveda tudi pršut iberskega pujsa in na koncu sladico.
Za rojstni dan sem se med drugim počastil z obiskom marinske čendlerije, tako da zdaj imam destilirano vodo in še nekaj malenkosti, Racor filtre pa dobim čez nekaj dni.
Zvečer smo se dobili z Dream Time posadko. Začeli smo na Heronu s pristno slovensko srebrno penino. Catherine je naredila pravo pravcato domačo torto, prinesla sta še party balone, skratka super žurka. Nadaljevali smo v oštariji, ki ima najboljše ocene na trip advisorju in je bilo dobro. Zaključili pa smo spet na Heronu z Bushmillsom in torto. Skratka, lep rojstni dan.
Lanzarote (marina Rubicon), 123. dan
Danes smo vstali malo kasneje. Oba sva brez posledic sinočnje proslave. Super. Končno mi je uspelo dokončati delo na motorju – izčrpal sem tisto motorno olje, kar ga je bilo preveč, saj sem zadnjič slabo pazil in natočil v motor preveč olja. Potem sem se lotil še menjalnika. Menjava ATF tekočine je potekala brez zapletov, edino težko je bilo izmeriti nivo, saj je tekočina bolj tekoča kot olje za motor in se je na palčki slabo poznalo. Sem si pač pomagal z leseno merilno paličico, ki sem jo izdelal v ta namen. Stara tekočina je bila še povsem lepa na pogled – a sem jo vseeno zamenjal, saj smo priporočen čas za menjavo tako ali tako krepko prekoračili.
Momentnega ključa nisem našel – morda ga pa res nimam na barki. Čep menjalnika je medeninast (ali nekaj podobnega) in prevrtan z nekaj malimi luknjicami za odzračevanje, torej je treba biti previden pri zategovanju te matice. Če si prenežen, se med delovanjem odvije, če si pregrob, jo pa zlomiš. Brez momentnega ključa sva improvizirala z navadnim ključem in tehtnico na vzmet. 20 Nm navora se na 14 cm dolgem ključu pretvori v slabih 15 kg mase na tehtnici. Če sem prav izračunal, je vijak zategnjen po navodilih proizvajalca.
Potem pa še najtežji del – vse pospraviti za sabo in barko spraviti v normalno stanje. Ta del mi je vedno odveč. No, sedaj je vse v normalnem stanju.
Proti večeru sva šla še na en sprehod. Bilo je že bolj pozno in bilo je oblačno, zato so fotke bolj črno-bele kot barvne.
Lanzarote (marina Rubicon), 124. dan
Nov lep, sončen dan na Lanzarotu.
Ko grem zjutraj po svež kruh, spotoma še odnesem odpadno olje, stare filtre in zaoljene krpe. Te stvari so posebne vrste odpadek, ki nikakor ne spada v navadno kanto za smeti. V ta namen ima vsaka resna marina posebno zbiralnico.
Rubicon jo ima tudi. Čisto na drugem koncu marine je, v ladjedelnici. Imajo celo ločene cisterne: ene za odpadni dizel in ene za odpadno olje. Potem imajo zbiralnik za stare oljne filtre, pa zbiralnik za zaoljeno embalažo. Odlično.
V nerazvitih državah me je vedno bolelo, saj niso ločeno zbirali teh odpadkov in je olje pogosto končalo na deponijah in pronicalo v zemljo in morda celo v podtalnico. Marsikje so staro olje zlivali kar na tla. Ko se sprehajam po ladjedelnici, si malo ogledujem plovila na suhem in naletim na eno majhno barkico (10 m) s koprsko registracijo. Malo pogledam, če je lastnik kje v bližini, a ga ne najdem. Medtem pride mimo upravnica in me prijazno povpraša, ali kaj potrebujem in kako mi lahko pomaga. Razumel sem, da je bil to lep način, da me je v resnici vprašala, kaj iščem tukaj in naj se poberem iz zaprtega dela ladjedelnice, kjer nimam kaj iskati. Pozitivno. Pomeni, da skrbijo za varnost.
Povem ji, da je moja barka tudi registrirana v Kopru in jo vprašam, ali slučajno ve, kje je lastnik. Pravi, da je lastnik Slovenec in da ne more biti daleč. Ker ga ne najdem, grem pač nazaj proti marini. Nisem še naredil 30 m, ko me ona pokliče in mi pokaže na fanta, ki je ravno prišel izza vogala.
Pokličem: Walter! (Iz registracije barke sem prej ugotovil, kdo je lastnik, pa sem ga lahko poklical po imenu).
Zmenimo se za eno kavo.
Poba gre okrog sveta. S tisto barko jaz verjetno ne bi želel več kot 50 milj od obale. Še dobro začel ni, pa je že menjal jambor, trenutno mora menjati pripone, ker so nekatere poškodovane, kobilica se mu je razmajala in jo je laminiral nazaj, krmilo je izgubil že v Jadranskem morju in so mu v Črni Gori naredili novo, os motorja je imel zvito in jo je menjal pred dobrim tednom. Motor je imel poškodovane nosilce ... Skratka, za moj okus veliko okvar, še preden se je resno podal čez Atlantik.
Želim mu vso srečo na poti in upam, da mu barka ne bo razpadla.
Lanzarote (marina Rubicon), 125. dan
Včeraj sva se zmenila za avto in ga danes prevzela. Na Lanzarotu je renta car poceni. Za dva dni vsega 50 evrov – in to polni kasko itd.
In ker malega avtomobilčka iz skupine A ravno niso imeli, so nama za isti denar dali avto iz ene skupine višje – Opel Corso avtomatik. Ampak kakšen avtomatik. To so jetra od menjalnika.
Nazadnje sem vozil tak menjalnik pred 30 leti v Ameriki. Od takrat je šel razvoj avtomatskih menjalnikov strmo navzgor. Kar sem vozil zadnja leta, je bilo tako dobro, da mi ni bilo jasno, kako avto vnaprej ugane, kaj hočem od njega.
A ne tale danes. Ta je še tak, kot tista jajca pred 30 leti. Menjalnik in cruise control se očitno ne marata med sabo, saj sta drug drugega zezala. Cruise dam na 80 km/h, motor tuli pri 4000 in več obratih. Ok, bilo je malček klanca, ampak ne toliko. Če dodam plin, se najprej dolgo časa ne zgodi nič, potem prestavi dol, pri tem cukne kot učenec na peti uri avtošole, potem šele začne pospeševati. A sem res tako razvajen? Če je avtomatika tako slaba, imam pa res raje ročni menjalnik.
No, sicer je bil avto v redu. Za ta denar zelo v redu. Lanzarote je otok, ki je geološko izredno mlad. En del je nastal pred manj kot 300 leti. Poleg tega ima izredno malo padavin.
Rezultat je pokrajina, ki spominja na lunino površje. Ostri vulkanski kamni različnih barv, rastlinja skoraj ni, povsod vulkanski kraterji, morje pa se zaganja in oblikuje obalo.
Sicer pa, poglejte si slikice.
Lanzarote (marina Rubicon), 126. dan
Danes je drugi dan, ko se na polno greva turiste. Plan za danes je ambiciozen. Že vnaprej pa veva, da si vsega tega ne bova mogla ogledati v enem dnevu, a ni hudega, saj še ne gremo drugam.
Začela sva z vožnjo po stranskih cestah po sredini otoka. Ustaviva se pri enem manjšem vulkanu in splezava nanj. Razgled je super, v kraterju pa je njivica. Kmetje izkoristijo malo zavetja pred vetrom. Zanimive so tukajšnje njive. Večina jih je popolnoma praznih. Na njih ni ene rastlinice. Ko poberejo pridelek in nehajo zalivati, ne raste nič. Noben plevel ne preživi suhega črnega vulkanskega peska. Tam, kjer raste trta, jo zaščitijo tako, da okrog vsake trte naredijo ograjo iz kamenja. Danes sva videla kmeta, ki je s puhalnikom za listje pihal prah s svojih trt. erjetno jim droben prah tako prekrije liste, da ne morejo več tvorit fotosinteze. Ta prah je nasilen. V barki ga imam celo znotraj, ker pride noter skozi okna.
Po hribolazenju greva v vrt kaktusov. Lili ima milijon (pesniška svoboda, da ne bi kdo štel) slik in moram priznati, da tudi meni ni žal, da sem si ogledal to čudo.
Vrt je postavljen v kraterju vulkana. Naravno okolje so smiselno dopolnili in dogradili v oazo z lepo zbirko kaktusov. Neverjetno dosti jih cveti, imajo pa kaktuse iz celega sveta. Res vredno ogleda.
Zapeljala sva se še na povsem severni del otoka na deskarsko plažo. Vmes sva šla mimo nenavadnih sipin, ki so bele. Tu je namreč ves pesek in mivka v raznih odtenkih temno rjave, črne in močne rdeče barve in tak 'navaden' pesek prav zbode v oči. Vračala pa sva se čez hribe. Cesta, ki je speljana čez hribe, je zelo dobra. Serpentine, vklesane v lavo, so impresivne. Prav škoda, da se malo bolje ne vidi okrog ovinka, ker tole bi z veseljem odpeljal na malo bolj športen način. Tako pa nikoli ne veš, če ti ne pride kdo nasproti, cesta pa je presneto ozka za srečevanje.
Povsem na vrhu, na grebenu so se delali oblaki. Vlažen zrak z Atlantika trči v več sto metrov visoke klife in se ob dvigovanju ohladi in v pravih razmerah pride do kondenza, kar je videti kot oblak ali megla. Tu je tudi edini del otoka, kjer rastejo rastline, ki so zelene. Celo prava drevesa so tu. Drugod so drevesa le tam, kjer jih človek zaliva.
Razgled z vrha klifov je nor. Danes sva imela sicer nekaj slabšo vidljivost, a je bil pogled vseeno nor. En korak naprej bi naredil in bi padel nekaj sto metrov globoko. Čisto do roba si nisem upal, saj je tale vulkanska kamenina tako prhka, da jo včasih lahko zdrobiš v roki. Eni kosi pa so trdi kot granit. Raje nisem stavil na to, da so na robu trdi kamni, ker če bi bili mehki, bi jih že zdrobilo in odpihnilo.
Domov sva prišla dobro utrujena in polna vtisov. Še nekajkrat bo treba najeti avto, da si vse do konca pogledamo.
| < Pasaža proti Kanarskim otokom 2. del | Lanzarote, 2. del > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
