 |
| Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane. V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je dolga že 18.000 navtičnih milj. Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj! |
Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži, 14. dan
Zjutraj je še vedno pihalo in pihalo je potem še čez cel dan. Če napišem pihalo, potem je to okoli 20 vozlov, kar ne pomeni, da me bo veter iztrgal s sidrišča. Pač piha malo več, kot po navadi.
Danes je sobota in moral bom spet v mesto po nekaj hrane, saj si ob sobotah kupujem zalogo za cel teden. Spomnim se še kakšnih 55 let nazaj, ko sta mama in oče po njegovi prejeti rudarski plači šla vedno v trgovino, »fasat« smo takrat rekli. Takrat so se nekatere stvari kupile za cel mesec, le osnovna živila so se kupila vsak drug ali tretji dan. Najprej je mama ob kavi napisala na listek kaj vse potrebuje, odpirala je predale, omare, kakšno plehnato škatlo vzela v roke, odprla pokrov in pokukala, koliko ima še tega in onega v njej,… Potem pa sta šla. Seveda sem šel z njima tudi jaz, kasneje pa še brat, ki je nekaj let mlajši od mene. Jaz sem starejši in sem že vedel, da bom dobil kakšne cukre, brat pa je bil še majhen in je bil zadovoljen s svojo dudo v ustih. Takrat ni bilo samopostrežb, kot je to sedaj čisto normalno. Trgovci so takrat še moko tehtali, sladkor tudi, moji bomboni pa so bili na pultu v štirioglatih steklenih posodah z okroglo odprtino na strani, kjer je stal trgovec. Morda so bile dve ali tri različne vrste teh Šumi bombonov, žvečilni gumi Bazooka, od čokolade pa samo Kraševo »životinjsko carstvo« in morda kakšna draga riževa čokolada Zvečevo. Potem smo to s triciklom od trgovine peljali do našega bloka in starša sta znosila vse v stanovanje, mama pa je nosila še mene in brata pod pazduho. Takrat je bilo v Velenju le nekaj stavb in malo ljudi, ko sem se jaz rodil. Takrat je ata rekel, da so se skoraj vsi med seboj poznali. Ahh, zlati časi, vam pravim.
No, to je bilo včasih, danes pa bo drugače. Tudi jaz imam listek na katerem piše, kaj moram kupiti, le da jaz danes očitno ne bom šel nikamor. Moj dingi ima desno tubo čisto prazno. Še sreča da je leva tuba skupaj z napihljivim dnom cela, tako da na zadnji stranici še vedno stoji motorček, ki bi drugače lahko padel v morje. Ni kaj, rešiš se enega problema, pa se že pokaže drugi. Nikoli dokončana zgodba in nikoli mi ne more biti dolgčas. S tlačilko napolnim desno tubo in čez čas opazim, da hitro spušča zrak. Torej, da grem na obalo in se po treh, štirih urah vrnem iz mesta nazaj do obale – misija nemogoče. Do takrat bo dingi prazen in če bom imel tlačilko v dingiju jo lahko kdo vzame in potem je več ne bom imel. Ni kaj, motor odvijačim in ga dam na stojalo na barko, dingija pa potegnem na premec. Samo tu ne bom mogel delati in zakrpati mesto kjer spušča zrak, saj preveč piha. Dingi se dviguje, prestavlja, zato ga odnesem v kokpit. Še sreča, da je kokpit dovolj velik, da lahko v njega postavim napolnjen 240 cm dolg dingi. Tukaj sem v zavetrju, zato bo delo veliko lažje kot na premcu. Brusim, režem krpe, mažem, sušim, lepim in vsakič se mi zdi da spušča kje drugje. Od danes naprej sovražim vse mehurčke in balone. Očitno je včeraj na krmi dingi preveč premetavalo v vetru in valovih, zato se je med testno plovbo avtopilota, moral le-ta dotakniti kakšnega ostrega dela in posledice so vidne tudi danes.
Cel dan sem se mučil z njim in upam, da mi je proti večeru uspelo vse popraviti, tako da bo zdržal še kakšen mesec ali dva. Potem pa bo potrebno videti, kako bom naprej. Vmes, ko se mi je lepilo sušilo sem iskal dingije po internetu in tukaj okoli na teh otokih so le-ti zelo dragi. Najcenejša varianta je Kitajska, a je dobavni rok dva meseca. No nekaj že pogruntam do takrat, ko bo to izvedljivo. Za zdaj je dingi v tretjem planu.
Zvečer si naredim večerjo iz tistega, kar imam vedno v omarah in predalih, testenine in kakšna konzerva, tako da lačen res ne bom. Bom šel naslednji teden v mesto, v ponedeljek, če mi uspe zakrpati dingi. Zvečer me pokliče še Bill in me povabi, da bi še nekaj dni skupaj jadrala po Fidžiju, kajti on ima na barki novo posadko in rad bi jim pokazal vsaj dva ali tri tukajšnje otoke. Kar malo razočaran je, ko mu povem, da jaz ne grem nikamor, le še skozi prehod Navula, kjer je izhod iz objema otočja Fidži na odprti ocean. Kdaj bo to ne vem, v ponedeljek naj bi že nastopil ciklon Rita, ki bo malo pomešal štrene nam jadralcem, še bolj pa prebivalcem severnih otokov otočja Vanuatu.
Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži, 15. dan
Vsakemu od nas se včasih zgodi, da se prebedi in potem ne more zaspati. Menda obstaja kar nekaj teorij, kako pretentati svoje možgane, da je potrebno zaspati. Tudi sam imam eno teorijo, ki se je že velikokrat pozitivno izkazala v praksi. Knjiga. Ko vzamem v posteljo knjigo, takrat bom po desetih minutah zagotovo zaspal. Sploh če ni zanimiva.
Tokrat sem šel v posteljo s knjigo in na 100% sem bil, da me bo hitro premagal spanec. Pa me ni. Knjiga je bila napeta kot elastika in najraje bi bil zdaj ob video predvajalniku in vse skupaj dal na hitro previjanje, da bi videl kaj se bo zgodilo. Radovednost pač. Očitno imam v sebi preveč ženskih hormonov in se mi potem dogajajo takšne ženske »firbčne« zadeve. Toda knjiga ni video predvajalnik in če nekaj strani preskočim, potem izgubim nit. Edina stvar ki mi še ostane je branje, katero me vedno pripelje do konca. In jaz sem bral in bral ter na koncu ugotovil, da je ura že pol štiri zjutraj. Zato sem se obrnil na stran in končno tudi zaspal, do zame poznega jutra.
JZjutraj skoraj nisem mogel verjeti, da je ura že pošteno čez osmo zjutraj, zato sem hitro vstal in si skuhal kavo. Na telefonu vidim sporočilo od Gautea, ki bi rad šel v Vuda marino, ker je tam nekaj pozabil. OK, najprej kava, potem zajtrk in ja, čez dobrih pol ure lahko grem. Zmenjeno. Preverim še vreme, a zunaj ne kaže dobro, saj še vedno piha. Čez eno uro od začetnega dogovora pride kolega z dingijem po mene in greva v marino. Do tja je cca 6 NM in na začetku je bilo super, dokler nisva prišla izza rta. Potem so se začeli valovi in vsakič ko me dobro pošpricalo ali malo zalilo, mi je rekel: »Sorry.« Okay, je kar je in zdaj greva do konca. Prideva v marino in vidiva Irca Billa. Pokličem ga, nato gremo na njegovo barko, se malo pogovarjamo, pridružijo se nam še Slovak, Nemka in mlada Indonezijka. Pravzaprav so vsi trije mladi, a slednja je res najmlajša. Zelo zanimiv je bil pogled v kokpitu. Od šestih ljudi imajo štirje med pogovorom telefon v rokah, brskajo po netu, pišejo,… V glavnem, družijo se
Tudi Bill ima probleme z dingijem, zato grem z njim pogledati kaj se mu dogaja. Zdaj sem že mojster v lepljenju in mu lahko kaj svetujem. V dingiju se nahaja mali gecko (kuščar) in Bill zbeži stran, ker se ga boji. No ja, on se boji tudi mačke, pravzaprav jih sovraži, ker ga je ena kot otroka opraskala. Gledam ga a nič ne rečem. Prileti Indonezijka in ga pokrije z nekakšno krpo, ta pa odskoči in gre v travo. Vse skupaj mi je smešno, zato stegnem roko in ga zagrabim. Odnesem ga na barko in ga spustim v njo, kajti gecko je zelo dobra zadeva, če ga imaš na barki. Najprej sem mislil, da se bo Billu strgalo, a ko smo mu vsi dopovedali da je to v redu, se je malo vdal. Mislim pa, da mi je malo zameril, ter dodal nekaj te zamere še na staro zamero, ker nisem z njim v marini.
Kasneje greva s kolegom po jeklenko za potapljanje, ki jo je pozabil vzeti, ko jo je dal polniti z zrakom, nato pa greva nazaj v Saweni Bay. Najprej greva na njegovo barko na kavo, sam pa pogledam, če je še njegova muca živa, kajti predvčerajšnjim jo je veterinar moral operirati kar na barki v kokpitu, ker mačka nima papirjev in zato ji veterinarska inšpekcija ne dovoli na kopno. Zdaj po novem ima čip, je cepljena, na lastnikovo željo sterilizirana, ima vsa dovoljenja, papirje in zdaj lahko gre kamorkoli. Mačka je v redu, kot prava mačka, lenobno zdrava.
Pozneje me pripelje še na mojo barko, kjer se lotim dingija. Še najdem štiri male luknje in jih zakrpam. Naredim še nekaj fotk Rainmana, katerega imam na premcu barke in prav lepe fotke so ob sončnem zahodu. Zdaj pa je že ura pozna in čas bo za večerjo. Zadnjič sem našel na dnu plastičnega zaboja še nekaj konzerv iz Kanarskih otokov, kjer sem v Las Palmasu kupil koščke lignjev v lastnem črnilu. Konzerve so bile v akciji in jaz sem jih takrat kupil kar nekaj. Tanko narezana čebula, česen, malo svežega ingverja, čajna žlica sladkorja, vsebina te konzerve, korenček na trakce narezan, ki se kuha zraven špagetov in ko sem jedel… da prste oblizneš.
Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži, 16. dan
Mirno jutro z nekaj malega vetra. Počasi ugaša veter, ki je bil nadležen nekaj zadnjih dni. Zjutraj sem že zgodaj vstal, boli me gleženj. Ne vem kaj bi to bilo, morda sem nerodno stopil, morda je samo revma. Ker je bolečina kar močna, sem se odločil, da po zajtrku vzamem naklofen in upam, da bo z nogo res bolje. Tako se najprej uredim, se obrijem, kajti danes bi rad šel v mesto, potem pa opravim robotska dela, vse po vrstnem redu, kot vsak dan.
Po kavi in zajtrku pogledam svojega dingija v kokpitu in še vedno najdem kakšno luknjo, ki malo prepušča zrak. Spet krpam in se trudim, želim da mi uspe, ter da bo dingi vsaj še nekaj časa v redu. Pravzaprav vem kaj me ves čas muči, lepilo. Če bi imel pravo dvokomponentno PVC lepilo bi to bilo že zdavnaj gotovo, a ga tukaj ni za dobiti. Zato se trudim lepiti s tistim kar imam.
Ob 10. uri sem dogovorjen z Norvežanom, da se dobiva in greva v mesto. Ura je 9:45 njega pa še ni nikjer na spregled. Verjetno spi. In tako je bilo do 11. ure, ko se le prikaže. Jaz še hitro napolnim čoln z zrakom, dam smeti v dingija in že letiva po manjših valovih v Sugar City. Danes je res nizka oseka, zato po plitvinah plujeva zelo previdno, dokler ne prispeva na cilj.
Najprej moram v Hydaulic Shop kjer kupim visokotlačni priključek, ter nekaj drobnih stvari, da zamenjam obrabljene stvari z novimi. Ko končno najdem kar iščem, kupim in grem zadovoljen naprej. Zadnjič sem že bil tukaj in možakar mi je povedal ceno za en kos. Danes sem kupil priključek in cena je bila 33% nižja od zadnjič. No ja, tudi prodajalec je bil drug, artikel in trgovina pa ista. Profitiral sem ravno za 50m Gorilla traku, ki ga tudi potrebujem. Super, a ne?
Zdaj grem iskati še ta Gorilla lepilni trak (extra strong power tape). Ker ga imajo v celem mestu samo v eni specializirani trgovini, zato moram tja. A ker sem bil tam samo dva krat, se ne spomnim točno, kje je ta trgovina. S kolegom se razdvojiva, jaz grem iskat trgovino, on pa gre iskat druge stvari za sebe, ki jih potrebuje na barki. Mislim, da sem prehodil 4 do 5 kilometrov, preden sem le našel trgovino, katero iščem. Poleg tega sem na koncu ugotovil, da če bi bolj pobrskal po spominu, bi je našel že veliko prej, a raje se včasih mučim. Kupim lepilni trak in grem poiskat kolega, katerega čez slabih pol ure najdem v trgovskem centru. Greva še v samopostrežbo, kjer kupim nekaj hrane in greva nazaj na barko.
Na barki si skuham kavo, potem pa povabim kolega na večerjo, saj bom spekel dve pici in se bova malo družila. Nekako se mu moram zahvaliti za večkratno plovbo do mesta z njegovim dingijem. Vmes še nalepim eno krpo na dingija in mislim, da je to zadnja. Upam, da je res.
Hitro zamesim testo za dve pici, pripravim salame, potem naribam sir, s paličnim mešalnikom zmeljem pelate in po vzhajanem testu pripravim vse za pico. Nato pogrejem pečico, spečem in kolega je tu. Pojeva nekaj kosov pice, a vsega ne moreva, zato mi nekaj kosov ostane za jutri za zajtrk. Zvečer še vse pospravim, dingija napolnim z zrakom in ga dam do jutri v vodo. Mislim, da bo v redu. Jaz še napišem ta blog in danes grem v posteljo pred polnočjo.
Pred spanjem si pogledam še vreme, zraven pa pobrskam še po danes rojenem ciklonu Rita, ki pa mi za enkrat ne predstavlja večjih skrbi, saj je kar daleč stran od mene. Upam le, da bom lahko mirno in dobro zaspal.
Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži, 17. dan
Zjutraj se prebudim in prvo stopim do dingija, da vidim kako drži. Že na prvi pogled sem videl, da še vedno spušča zrak, a je že veliko bolje, kot je bilo. Nekje mi je nekaj ušlo, ali pa se je kakšna krpa vdala, da ni dobro zalepljena in je spušča zrak. Kakorkoli, če sem že na krmi, se vržem v morje in zaplavam nekaj zamahov, potem pa se vrnem nazaj na barko. Voda je tukaj malo motna, pri sedmih metrih globine ne vidim do dna, morda le kakšne tri metre se vidi še v redu, potem pa je vse motno. Glede na to, da vsak večer slišim kako večje ribe roparice skačejo iz vode in lovijo manjše ribe, ni rečeno da še kakšen »nesocializiran kuža« plava tod okoli. Kaj pa on ve na daleč, kdo tam maha v vodi, človek ali riba. No šalo na stran, prijetno res ni, ker je okoli nas res veliko morskih psov. Ne dolgo nazaj je tukaj nasedel manjši kit pilot, dolg morda kakšne tri metre. Torej nič nenavadnega ni, da plavajo večje živali v teh naših divjih vodah in zalivih.
Še pred kavo se lotim dingija in poiščem luknjo. Seveda, kot sem si mislil, je ena krpa spustila, saj nimam dobrega lepila. Zato kar ob strani čez njo zalepim še eno krpo, menda bo ja bolje držalo. Nato si skuham kavo in gledam vreme. Orkan se je malo okrepil, a ne kaže, da bo kaj večjega. Pravzaprav meni kaže vremenska slika na treh aplikacijah kar v redu vreme za jadranje. Bom počakal do sobote, če si ta Rita, kot vsaka druga ženska še kaj namisli, potem pa bi jaz šel, čas je da se Fidži zapusti. Vsega lepega je enkrat konec, pa tudi neprijetnih situacij z opremo na barki bi moralo biti enkrat konec.
Dan je lep in prijeten, zato je čas tudi za delo, čeprav je zunaj kar vroče. Kakšnih 30°C je pod biminijem. Najprej zmontiram hitri priključek na Rainmana, nato še na membrane in seveda na cev za pranje barke pod pritiskom. Ko končam sem zadovoljen z narejenim in tako sem spet neodvisen od zunanjih dejavnikov za vodo. Nato se lotim pranja kokpita in res umazanega tika. Zato ga zmočim s slano vodo in zdrgnem s plastično krtačo, morda le malo manj agresivno, kot je prava sirkova krtača.
Zdaj sem dejansko gotov in začnem razmišljati kaj bi jedel za večerjo. Imam dva zgornja dela piščančje bedrce, imam tri krompirje,… Že vem, krompirja ni veliko, za enkrat pa ga je preveč, saj so ti kar veliki. Naredil bom domače njoke, saj imam čas. No ja, imel sem ga, kajti ravno takrat ko sem si vse pripravil me kliče kolega, če mu lahko grem nekaj pomagat, ker se mu je nekaj zgodilo s tangunom na barki. Pričvrstim motorček na dingija in se zapeljem na njegovo barko. Sanke so se mu ujele v spodnji del blokade, zato ne gre več ne gor ne dol. Pomagam mu in to hitro opraviva in ker sem že tam, spijeva še kavo, nato pa se vrnem na barko. Kokpit je delno suh, zato se lotim njokov. Pozabil sem že, koliko časa sem jih včasih delal doma, vendar vem, da sem jih danes delal skoraj slabo uro. Ker jih je 326 gramov, razdelim vse za dve kočerji.
Zdaj je v kokpitu vse čisto in suho, zato se odločim, da naoljim tik s tikovim oljem. Da pa ne bo olje stalo na tiku, vse skupaj delam s krpo in ne s čopičem. Ko vse končam, še s suho krpo dobro pobrišem, da zajamem odvečno olje in morebitno črnino od črne Sike, ki je v fugah. Na koncu je prav luštno videti, že dolgo ne tako. Do jutri pa se bo tudi vonj od tega olja razlezel in bo vse lepo in dobro.
Stuširam se, v kokpit nimam več potrebe hodit, zato si še skuham za jest, naredim si še dobro omako, piščančje meso pa sem narezal na kose, skuhal in nato malo opekel. Jed je bila odlična, le njoki niso bili estetski kot tisti tovarniški. Pravzaprav pa kdo še jé italijanske njoke na Fidžiju. Oni sploh ne vedo kaj je to in tukaj se zagotovo ne prodajajo. Po večerji nekaj napišem, nato spet pogledam vreme in vedno bolj sem prepričan, da bo konec tedna dan D, dan za odhod.
Jutri imava s kolegom v planu, da greva v Musket Cove, kar je približno od tu slabih 20 NM in to mi bo ravno v redu, da spet preizkusim avtopilota. Upam, da bo vse kot mora biti.
Musket Cove, otok Malolo Lailai, Fidži, 1. dan
Slabo sem spal danes, bilo je enostavno prevroče. Niti sapice ni bilo vetra, ki bi naredil vsaj malo prepiha po barki. Na zadnje sem pogledal na uro ob pol treh zjutraj, potem pa sem le končno zaspal. A ne za dolgo, kajti ob 6:45 sem se prebudil in bilo je konec s spanjem.
Zato sem si skuhal kavo, nekaj sem prebral, pospravil po barki in jo pometel, nato pa je bil že čas, da dvignem sidro. S kolegom sva rekla, da greva počasi, če bo veter bova jadrala, če ne bo bova pa 4 ure motorirala. Drugače pač ne gre. A glede na to, da celo noč ni bilo niti sapice od vetra, ter da ga tudi sedaj ne bo, bova polnila akumulatorje in seveda pogrela vodo v bojlerju.
Tako sva res dvignila sidri in odplula proti Musket Covu, ki je tukaj poznan kot zelo lep kraj za jadralce, jaz pa bom tam že četrtič ali petič. Bolj se mi gre zato, da danes preizkusim avtopilota. Že od začetka je lepo držal smer in prav užival sem, ko sem videl, da je vse v redu. Če dam roko na srce, še zdaj nisem čisto sproščen, ker pričakujem, da je lahko vedno kaj narobe, a vseeno upam, da ne bo. Vmes sva se pogovarjala po radiu in ko je zapihalo nekih 6 do 7 vozlov vetra, sva prezračila glavni jadri, nato pa je kolega prosil, če ga fotografiram med plovbo in je sam še razvil genovo. Seveda je moral upočasniti plovbo z motorjem, da se le ta ni ves čas zapirala. Avtomatski pilot je delal, jaz pa sem šel na palubo in fotografiral kolegovo jadrnico, posnel sem mu še kratek video, kasneje pa je tudi on naredil fotko ali dve od Indiga.
Morje je bilo mirno, veter je pihal med 5 in 7 vozli, kar je botrovalo temu, da sva ves čas oba motorirala. Po 18,60 NM sva prispela na cilj in v zalivu še nisem nikoli videl tako malo bark. In še med temi sta dve barki, ki jih res dobro poznam, to sta Cajucito od Billa in Calypso 2 od Rika. Oba sta na bojah, jaz pa pred njimi vržem sidro in se zasidram v globini 21 metrov. V morju imam vseh 75 metrov verige in upam, da bo varno, pa saj ne bom tukaj mesec dni, morda le dve noči.
Kasneje me po radiu pokliče Gaute, da pride na kavo. Pokličem še Billa, a ta pravi, da ga ne bo, da pride zvečer na večerjo. »Ja pa ja de, pa kaj še? Prinesi večerjo za oba, pa pridi.« mu pravim in ta reče, da prinese piščančji kari, jaz pa naj skuham riž. OK, to bo v redu. S kolegom spijeva kavo, ko me kliče Bill, če imam en posebni imbus vijak. Težka bo tokrat, a dokler ne vidim za kaj gre, ne morem vedeti. Včeraj ko je šel iz marine do Musket Cova, mu je na sredi poti zlomilo vijak na nosilcu za alternator in tako je ta padel na tla motornega prostora, posledično zaradi tega je scefralo jermen, zato vodna črpalka ni delala in ni hladila motorja, ta pa se je hitro pregrel in zatulil z vsemi mogočimi alarmi. Evo kaj naredi en vijak! Grem na njegovo barko pogledam, premerim vijak in grem nazaj na Indigo. Vijakov imam kar precej, tokrat pa tega nimam. Imam pa navadnega, a ne velja, ker mora priti v utor. Lahko pa s fleksom odrežem glavo in naredim velikost, ki jo potrebuje, pač improvizacija, ki bo zagotovo držala. No to pustiva za jutri, najprej naj skuha večerjo.
Ob 19:30 kot sva se dogovorila, pride na Indigo in prinese ravno kuhan kari. Jaz še skuham riž, potem pa pripravim krožnika, da bova lahko večerjala. Po večerji pa sva se pogovarjala o vsem mogočem in če naju ne bi ob pol noči pregnal rahel dež, bi verjetno še klepetala. Jaz še pospravim po barki, nato pa bo čas za sanje.
Musket Cove, otok Malolo Lailai, Fidži, 2. dan
Noč je bila temna in deževna. Kar nekajkrat je padel dež, ki je potem proti jutru prenehal. Najprej je bilo oblačno jutro, kar je nekaj normalnega po dežju, a se je okoli devete ure dopoldne začelo prebijati sonce in kmalu je nastal lep sončen dan. Da ne bom stal brez dela, si naredim vodo, saj imam tank prazen. Tu je precej čista voda in tudi bark ni veliko, zato se ne bom prestavljal in iskal še bolj čisto vodo, da si lahko napolnim zadnji tank, ki vsebuje 150 litrov vode. Poleg tega si moram pripraviti v plastenke malo več pitne vode, saj bom kmalu na morju vsaj 7 dni in noči.
Postavim čarovnika na svoje mesto, povežem in v petih minutah že delam vodo. A kar naenkrat ni več pritiska. Odstranim cev iz črpalke do membrane in preizkusim delovanje čarovnika na prazno, a le tu in tam malo špricne voda. Vem kaj je. Šel je impeller. Upam, da ga imam v rezervi. Pogledam v paket, ki mi ga je pripravil moj serviser in zastopnik za Rainman desolinizatorje Grega in najdem nov, zapakiran impeller. Temu se reče dober suport za prodajo in servis. Pripravim še orodje, nato pa začnem z delom. Na tem aparatu ga še nikoli nisem menjal, a saj je podobno kot pri motorju na barki. Ko odvijačim pokrov najdem nekaj zlomljenih in odtrganih lopatic. Vse skupaj potegnem ven, lepo očistim, namažem z lubrikantom, namažem še impeller z njim in ga vstavim v ohišje črpalke. Ampak, pozabil sem kako ležijo lopatice, na levo ali na desno? Logika mi da vedeti da v levo in tako tudi naredim. Zamenjam še okroglo tesnilo, in skoraj privijačim vijake pokrova, a mi ne da miru, zato grem pogledati na računalnik v pdf navodila, če piše kaj o menjavi in če je kakšna slika v njih. Če potrgam še te lopatice, »bom v riti«. Navodila so zelo skopa, nič kaj ne piše, zato bom na to opozoril gospode v Avstraliji, kjer tudi proizvajajo Rainmana. Končno sem našel eno črno piko za njih. Privijačim vse vijake, nataknem in privijačim visokotlačno cev in preizkusim delovanje brez membran. Dela! Priklopim vse nazaj kot mora biti in delam vodo. Kdor zna, ta zna!
Da pa ne bom poslušal zvoka čarovnika, si nataknem plavutke, še masko in grem z lopatico v roki v vodo. V slabe pol ure sem očistil s trupa nekaj manjših školjk, ki skoraj niso omembe vredne, se je pa zato na določena mesta prijela nekakšna manjša črna trava. Tudi to na hitro očistim, nekaj malega jo ostane na bulbu, a se mi ne da več potapljat, saj sem se že vsaj 30 krat potopil pod trup barke. Kasneje sem se spomnil, da bi lahko marsikaj naredil kar z veslom, saj ima na koncu plastičen del, pa tudi kar dolgo cev ima. Bom to preizkusil naslednjič.
Zdaj še napišem nove odjavne obrazce za carino in policijo in ravno ko končam s pisanjem, je tudi čarovnik naredil vseh 240 litrov vode, saj sem si naredil še nekaj vode za rezervo. Zato pospravim vse v kokpitu in shranim na svoje mesto. Iz rezervnega kanistra prelijem v rezervoar 20 litrov nafte in mislim, da imam vse opravljeno za danes. No ne smem pozabiti na smeti, zato jih popoldne po kavi odnesem na kopno in naredim še kratek sprehod. Kar žalostno je bilo videti ponton s privezi, ker ni bilo bark. Sezona je minila, nekaj bark je ostalo, a tudi od teh jih bo še pol zapustilo Fidži, ostale pa se bodo potepale po zalivih. Tudi v resortu ni veliko gostov, zato je res vse videti bolj žalostno, nasprotno od tistega, kar sem tukaj navajen.
Zvečer si na barki pogrejem včerajšnji kari in riž, ter imam v petih minutah večerjo na krožniku. Pospravim še motorček z dingija na barko, ter napišem nekaj stavkov tega bloga. Pa je spet minil en dan.
| < Saweni Bay, 2. del | Plovba na otok Tanna > |
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
 |
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
