 |
| Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane. V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je dolga že 18.000 navtičnih milj. Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj! |
Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži, 8. dan
Danes se je moje jutranje spanje kar hitro končalo, saj me je prebudila glasna glasba iz zvočnikov. Ko sem prišel v kokpit in pogledal proti obali, je bilo na njej kakšnih 5 avtomobilov in eden od njih je imel verjetno namesto sedežev montirano zvočno opremo za disco clube. Ljudje na plaži so plesali, se smejali, zabavali. Očitno se je njihova noč samo še podaljšala v novo nedeljsko jutro. Lepo je videti, tako srečne ljudi.
Ker več ne morem spati, si skuham kavo in sedem v kokpit, ter se prepustim jutru, sončnim žarkom in poslušanju glasbe iz obale. Ura je pol sedem zjutraj, ko prvič ugledam veliko potniško križarko, katere samo pol gleda izza z mangrovami in palmami poraščenega grebena. Prižgem AIS in jo vidim, Ruby Princess, 289 m dolga križarka, na kateri je lahko 3080 ljudi. Danes spet Lautoka praznuje, spet bo v njej veliko ljudi, taksisti imajo praznik, kakor tudi prodajalci spominkov.
Ker sem na večerjo povabil kolega Norvežana, na jedilnem listu pa imam pečenega piščanca iz pečice in francosko solato, sem moral slednjo pričeti delati že dopoldne. Ne vem če bo ravno francoska, saj nimam kislih kumaric, sem pa zato vlil v solato nekaj kisa. Ko sem vse naredil sem bil vesel z izdelkom, katerega sem hitro dal hladiti v hladilnik. Piščanca bom spekel v pečici, prej pa ga bom namazal z mešanico tukajšnjih začimb, medu in kančkom sojine omake.
Okoli poldneva se blizu mene sidra starejša barka. V barki berem in popravljam tekst za časopis, ko nekdo trka na barko. Pridem ven in spoznam možakarja, Južno Afričana, čeprav sva se videla samo enkrat, na manjšem otoku v Savusavu. Malo se pogovarjava in pogovor nanese na Indigo, zato ga povabim, da si ogleda mojo barko, nato pa še on povabi mene, da vidim njegovo. Seveda se usedem v dingija in se zapeljem do njegove barke. Barka je res starejši letnik, 1986, Tayana 42 in čeprav je to ameriški brand, je narejena na Taiwanu. Centralni kokpit, ki ni ravno velik, a je prijeten, zelo visoka in čvrsta ograjica okoli barke, veliko oken in zračnikov ter predvsem zelo trdna paluba, čeprav je tudi sam trup barke narejen zelo trdno. Pohvalno ima vpetje pripon, ter prione, ki stojijo na treh straneh, spredaj, zadaj in na sredini. Torej če poči ena, jambor še vedno stoji. Predvsem varno. Notranjost je naravnana na pravi les, ki je še vedno po 33-tih letih sijoč in nič obrabljen. Drugače, kot Ikea pohištvo sodobnih in cenovno ugodnih bark. Ni mi všeč krmna spalnica, ker je previsoka, ima dve kabini in dve toaleti, čeprav je ena res stisnjena. Zato pa ima ogromno prostora za shranjevanje in pri prodaji še vedno drži dobro ceno. Sicer me barka ne navduši najbolj, a jo vseeno pohvalim, saj ima več minusov kot plusov. Spijem še kavo in se kasneje poslovim, saj bo že čas, da dam peči piščanca.
Zvečer pride k meni kolega na večerjo in ob dobri hrani in prijetnem kramljanju mine večer, ki se prevali v pozno noč.
Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži, 9. dan
Zjutraj sem potegnil s spanjem tja do osme ure, saj sem šel po odhodu kolega delati, popravljati tekst in spreminjati, kar se mi ni zdelo v redu napisano. Potem pa sem šel spat okoli druge ure zjutraj, a zaspal sem šele kar nekaj minut kasneje.
Zjutraj je bilo lepo sončno jutro in ker je bilo morje mirno, sem šel v vodo in nekajkrat zamahnil, da sem razmigal svoje telo. Potem sem se stuširal in si pogledal vreme. Pri nas ne kaže nič kaj posebnega za naslednje dni, zato pa je bolj posebno na vzhodni strani otokov Vanuatu, kamor sem tudi sam namenjen. Očitno sem že malo prepozen in ker se je ciklonska sezona že začela, prihajajo tudi prvi znanilci le-teh. Konec tega tedna se bo nad otoki Vanuatu formiral ciklon, ki bo že v sredo naslednji teden, se pravi čez deset dni dosegel srednje otoke tega otočja. Ali bo šel kot je napovedano ob otokih, ali pa bo zaradi klimatskih ter vetrovnih razmer potegnil čez otoke, še ni 100%. Preden pride do otokov bo imel komaj drugo stopnjo, a že na sredini naj bi dosegel 3. stopnjo, zato so mu že dali ime Rita (vedno žensko ime, kakopak). Kako bo naprej bomo še videli, saj daljnosežne napovedi po navadi potem ne držijo več. Zato tudi, če bo ta teden prispel avtopilot in bo vse zmontirano do nedelje, bo potrebno še malo počakati, da se vreme umiri in da bo plovba varna. Tako hudo pa spet ni s časom, da bi moral pluti v ciklone.
Ker mi že nekaj zadnjih dni nagaja internet in mi prekinja, včasih pa sploh nimam povezave, sem šel do Norvežana na barko in preko njegove povezave z drugim operaterjem, poslal svoja napisana besedila s fotografijami na email uredništva revije. Vsekakor pa bom moral v mesto in si urediti internet, kajti tako je res nemogoče delati. Ker pa sem bil že tam, sva spila kavo, razglabljala o barkah in še marsičemu, da je minil čas. Omenila sva tudi kolega Billa, ki se je ravno včeraj vrnil na Fidži in še malo pa bomo kompletni.
Jaz sem šel kasneje na obalo, da odvržem smeti v tam nastavljen zaboj, ki so ga ravno zaradi nas nautikov postavili ob obali. Tam vidim Andrewa, južno Afričana, kateri gre proti meni in pravi če greva skupaj pogledati do sosednje hiše, kjer je njegova žena našla neko indijsko gospo, ki riše po roki. Ker me je zadeva zanimala, sva šla do te hiše in tam sem videl, da je ta hiša tu zelo obiskana. Kljub temu, da sem šel po tej cesti kar nekajkrat, nisem zavil v tisto ulico in nikoli prišel do predzadnje bele hiše. Tam pa podjetna gospa preprodaja indijsko robo, razna oblačila, obutev, šampone, dišave, v glavnem ni da ni. Vse na enem mestu, kot en mali BTC. Poleg vsega pa gospa riše na roke s posebnimi zelišči, ki pa nimajo menda nobene zveze s kano, katero jaz edino poznam. Očitno pa je tukaj cela družina zelo podjetna, kajti njen mož za hišo popravlja karoserijo avtomobilov, oz. opravlja vsa ličarska dela. Samo pogled n okolico, na kompresor, na prostor pod milim nebom mi pokaže, da mu ne bi dal lakirati niti Pony kolesa, kaj šele avta. On vsa ličarska dela opravlja za hišo, oziroma tam, kjer ta dan ne piha veter. Če tega ne bi videl ne bi verjel. In vse to bi morali posneti za v kakšno rubriko, »saj ni res pa je«. Gospo sem vprašal če lahko fotografiram, pa mi je dovolila, zato pa je bil njen mož veliko bolj nasproten temu in mi ni dovolil fotografirati. Pravzaprav se mi je zdelo, da me je po tem vprašanju imel ves čas na očeh.
Zvečer si iz hladilnika vzamem včerajšnji ostanek francoske solate, kos piščanca, kateri je tudi ostal od včeraj in se najem do sitega. Danes sem imel za zajtrk samo jogurt, zato sem bil že pošteno lačen, kajti to je bila edina hrana od jutra do poznega večera.
Kaj delati zvečer, po večerji, me je mučilo vprašanje, saj sem navajen, da sem ob večerih pisal, zdaj pa je vsega konec in danes sem potem za spremembo bral in prebral še zadnjo knjigo, ki je na moji polici. Zdaj pa v posteljo, tokrat malo prej kot po navadi.
Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži, 10. dan
V sanjah slišim dežne kaplje, ki padajo na palubo, potem pa se zlivajo po njej v potočku, ki na koncu preide kar v zajeten del vode. Če bi zdaj to vodo zajel in prefiltriral, bi vsekakor imel kar precej vode v tanku. Deževnica se je izlila v morje in se pomešala s slano vodo, kot se to zgodi vedno ob dežju.
Vstanem in se uredim, spijem svojo kavo, tokrat ne v kokpitu. Ob kavi napišem nekaj elektronske pošte, odgovorim na razna sporočila, nato pa se odpravim čistiti hladilnik. Vsake tri dni ga moram čistiti, saj se v njemu nabere nekaj vode. Ker imam v njemu tri večje plastične zaboje s pokrovom, da ne mečem stvari kar tako v njega, le te zdaj izvlečem, stvari iz njih pa zložim na mizo. Tako jih lažje očistim in tudi bolj higiensko je, če je vse očiščeno. Seveda je delo zamudno, a se vedno splača. Ta čas je nehalo deževati, nad Indigom pa se je nabralo kar nekaj sivih oblakov, ki ne spustijo sončnih žarkov skozi njih. Verjetno bo potrebno zvečer za kakšno dobro uro prižgati motor, da naredi nekaj, še prepotrebne elektrike.
Ura je že skoraj ena, čas ko sva s kolegom dogovorjena, da greva v mesto Lautoka. Potrebujem visokotlačni hitri spojni element, kateri se mi je zadnjič zaradi preutrujenosti materiala razletel. Ker je morje dokaj mirno sva z dingijem kar hitro v Lautoki. Poiščeva meni znano trgovino in servis, a nimajo tega dela, ki ga potrebujem. Pravzaprav imajo kar nekaj podobnih zadev, le tega ne kar jaz potrebujem, saj ima moj spojni element notranji konus drugačen od tistih, ki jih imajo tukaj. Nič ne bo. Poiščem še drugi dve trgovini, a ti imajo še manj kot prva.
S kolegom grem zdaj še v trgovino, specializirano za električne elemente, saj on potrebuje nekaj specialnih zadev. A ker s trgovcem v eni uri ne najdeta skupnega jezika pri ceni, se razidemo brez da bi sklenili posel. Zato greva še v samopostrežbo, kjer on nakupi nekaj stvari, jaz kupim le kekse za ob kavi, ter paradižnik v konzervi.
Plovba do barke je počasna, saj se je nabralo nekaj valov. V tem času me pokliče kurir DHL-a in mi pove, da bodo morda že danes pripeljali paket na naslov, katerega sem jim dal za dostavo paketa. Torej je moja elektronika za avtopilot le prispela. Danes zjutraj sem gledal v programu za sledenje, pa je bila še na letalu iz Sydneya za Fidži. Torej je paket prišel v dobrih petih dneh. Ker sem danes pozen, se mi pot do cilja ne bo izšla.
Ko prideva do njegove barke, me ta povabi na kavo in po kavi grem na svojo barko. Kar ne morem dočakati, da pogledam drugi del cevi, če se da drugi priključni element odvijačiti. Takoj ko zagledam privijačen element na cevi se nasmejim od sreče. Očitno imam včasih tudi nekaj sreče. Sicer me bo vse skupaj nekaj finančno stalo, a vem, da bo normalno delovalo. Torej v nekaj naslednjih dneh moram spet v Lautoko.
Uredim še nekaj drugih zadev, nato pa si začnem pripravljati večerjo. Jutri moram v Vuda marino po paket, a se še nisem odločil kako bom prišel tja. Možnosti je veliko, vprašanje je, za katero se bom odločil jutri zjutraj. Prav tako pogledam na vreme in vidim, da se bo napovedani ciklon umaknil iz sredine otokov nazaj proti SZ, kar pomeni, da za nas ni nobene nevarnosti pri plovbi. A najprej po vrsti,… paket, montaža, test, potem pa odjava in naslednji teden bi res lahko odplul, če bo vse šlo kot mora.
Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži, 11. dan
Moja rana ura in sončno jutro. Ker sva se s kolegom dogovorila, da greva po moj paket z elektroniko od avtopilota šele po 12:00 uri, sem imel dopoldan veliko časa, ki sem ga izkoristil tako, da sem šel ped za pedjo po kablu, ki spaja moj ploter in 12V napajanje. Ko sem našel vezni člen, sem pogledal, zakaj se mi občasno izklaplja ploter. Pravzaprav se mi naredi, kot bi imel nekje kratek stik, a zanimivo je to, da se po kratki sekundi sam prižge nazaj. Seveda če iščem, tudi najdem in tako sem našel vzrok. Zelo tanek kabel se je na pol odtrgal, zaradi korozije, soli in verjetno zaradi vlage. Najbolje je, da vse odrežem, nato žičke, ki so že oksidirane zbrusim, na eno žičko nataknem gumi požirko, spojim na roko, nato pa s spajkalnikom spajkam (zalotam). Ko vse opravim, namažem s posebno mastjo, potegnem požirko čez spoj ter jo segrejem do te mere, da stisne vse okoli sebe. Upam, da je vsaj nekaj masti ostalo notri in ta ne bo dopustila hitre oksidacije. Preizkusim in zadeva dela. Upam le, da bo delala tudi na oceanu med nekaj dnevno plovbo.
Ura je 12 in jaz sem pripravljen. Tokrat vidim kolega, ki spušča dingi v vodo, katerega ima dvignjenega na boku barke. Pride do mene, nato pa se zapeljeva v skoraj 6 NM oddaljeno marino Vuda. Za to sva potrebovala dobrih 20 minut in ker ni bilo pretresljivo velikih valov, sva prišla v cilj skoraj suha. Najprej sem šel v pisarno marine do gospe Rabbel, katero sem že dopoldne klical ter prosil, če gre zame v sosednjo trgovino, kjer je včeraj kurir od DHL-a pustil moj paket, ter ga prinese v svojo pisarno. Tu je skoraj vedno kdo in včeraj so mi že ob 16:00 uri zaprli trgovino, tako da ne bi mogel dvigniti paketa, če tudi bi šel ponj.
Pogledam paket, s katerim je očitno vse v redu in se dogovorim, da pridem kasneje do nje, preden grem nazaj v Saweni Bay. Odidem v trgovino, kupim kekse, katere bom ob dvigu paketa dal Rabbel. Tudi kolega Gaute je odšel v navtično trgovino in zdaj ko sva spet skupaj, greva skupaj poiskati irskega kolega Billa. Najdeva ga na barki, skupaj z njegovo posadko. Bill me je zelo vesel, zato sva se objela, sedla v kokpit njegove barke, katera je videti zunaj in znotraj, kot bi usekala atomska bomba. Ko pa mi pove, da ima dogovorjen spust barke v morje za jutri ob 10:00 uri, samo zavijem z očmi. Na trupu barke ima še ogromno dela, na barki prav tako, da o notranjosti sploh ne govorim. Ampak to je njegova stvar in želim mu, da bi mu vsaj 25% tega uspelo. Zato iz vljudnosti in ker vem, da ima delo zapustim barko ter grem na bencinsko črpalko po 10 litrov bencina za dingija, nato po paket in počakam kolega ki se je ravno pogovarja z enim potapljačem.
Prideva do njegove barke, sledi obvezna skupna kava, nato pa mu pomagam zamenjati hidravlično cev na vangu in odzračiti vse skupaj, da ne bo v sistemu zraka. Ko končava, me odpelje do barke, kjer takoj pregledam paket, ga odprem in vse postavim na mizo. Za celo mizo je te zelo drage ropotije. Ta avtopilot je iz nove serije, drugačen je, zato bo potrebno kar nekaj dela, kajti obeta se mi ogromno sprememb. Veliko je kablov, vijakov, nov giro kompas, novi displayi, elektronika, rudder, za vsak slučaj sem nabavil še nov motor za pogon avtopilota, itd. Iztok mi je na vsak kabel napisal, kam gre katera stvar, pripravil mi je kar nekaj stvari, zato mi je ogromno dela tudi olajšal. Še enkrat hvala Iztoku in podjetju Harpoon d.o.o. iz Trzina, kateri je bil najcenejši ponudnik, cenejši tudi od tujine. Hvala za ves suport, hvala za velik popust in hvala ker ste zadevo zapakirali, ter odnesli do DHL-, da je paket lahko odpotoval še isti dan proti cilju. Prav tako bi se rad zahvalil gospe Romani na DHL, s katero sva bila ves čas v kontaktu in mi je dala ogromen popust pri DHL Express pošiljki, ki je bila tu v samo štirih dneh. Razmišljam, da bi se naslednjič jaz spravil v paket, saj do sem potujem tri dni, pa še v paketu bi lahko bilo veliko ceneje. ☺
Ker je že pozna ura vem, da mi ne bo uspel velik met, zato samo na zunanji konzoli zamenjam elektroniko z displayem, ter si pripravim nov kabel, ki ga bom jutri potegnil skozi konzolo v notranjost in potem v krmni del barke. Dela bo kar precej, a najprej bo potrebno izprazniti obe krmni kabini, zato se sprašujem, kam bom dal vso mojo ropotijo?
Zvečer še sledi večerja in potem branje navodil za avtopilota, ter spremne literature. Ne bo mi dolgčas.
Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži, 12. dan
Ne vem če nisem slabo spal in se celo noč obračal smo zaradi tega, da bi čim prej bilo jutro in bi že začel delati ter montirati avtopilota. Končno je prišlo jutro in takoj po kavi, brez zajtrka, se vržem v delo. Iz obeh krmnih kabin znosim vso ropotijo v salon in lepo zalagam, tako da imam nekje kar visoko naloženo. Potem spravim iz obeh krmnih kabin blazine na sonce, da se malo pregrejejo, prezračijo in da gre morebitna vlaga iz njih v ozračje.
Odmontiram pogon avtopilota in ga odnesem v kokpit na mizo. Tam ga razstavim, nato pa zamenjam nov zobnik, jermen in motor. Umazano delo, a se splača. Ker je ena od žic načeta in verjetno ni to dolgoročno v redu, zamenjam še žici za sklopko avtopilota. Sicer mi nagaja kitajski spajkalnik, morda tudi cin žica, a na koncu pameten popusti in uredim zadevo kot moram. Sestavim avtopilot kot je bil, nato pa ga zmontiram nazaj na njegovo mesto. Zamenjam tudi rudder senzor, napeljem zanj kabel, nato pa moram stare kable potegniti ven iz krmilne konzole v kokpitu in jih potegniti do konca, ter napeljati nove kable do mesta, kjer bo stala nova elektronska konzola.
Ob enih popoldne se pripelje kolega z gumenjakom do Indiga in me že tako ali tako pozitivno preseneti s svojim obiskom. Ko pa vidim v dingiju pekač in v njem dve skodelici kuhane kave, pa ostanem brez besed. »Vem, da imaš vse nametano in nimaš kje kuhati kave, poleg tega vem, da si garač in morda si jo sploh ne bi skuhal, zato sem ti jo prinesel.« pravi Gaute. Hvala prijatelj. Sedeva v kopit, se malo pogovarjava in kar kmalu gre, ko spijeva kavo. Jaz pa se vržem nazaj v delo. Kar zamudno je vleči kable po skrivnih kotičkih in marsikje moram kakšno stvar odvijačiti, privijačiti in položiti nove kable ter jih zvezati z vezicami.
Ko vse napeljem sem že bolj zadovoljen, zato pojem eno jabolko, nato pa grem spet v delo. Na konce kablov stisnem kontaktorje, vse lepo privijačim, z vezicami zaščitim, da se kabel ne more iztrgati ter nato krmilno konzolo privijačim na steno ene od krmnih kabin. Zdaj mi ostane še samo montaža kompasa, tega pa ne morem dati na mesto, kjer je bil stari kompas, saj ima ta prekratek originalni kabel. Zato ga montiram daleč od kovinskih delov, skoraj pod strop kabine. Priključim in vse dela. Nič ni počilo, nič se ni zakadilo, nič ni pregorelo. Super! Zadovoljen sem, da sem malo tehničen tip in da znam narediti kakšno stvar tudi sam, ter ne potrebujem klicati dragih serviserjev.
Potrebno je še nastaviti važne nastavitve, a kmalu pade noč in si rečem, da bom jutri nadaljeval. Tako ali tako moram vse še testirati, narediti nekaj milj testne plovbe,… Važno je, da je vse pod streho. Zdaj obe kabini še pometen, z vlažno krpo pobrišem, nato pa začnem zlagati stvari spet na svoje mesto. Ko je vse zloženo, še pometen in pobrišem salon ter kokpit, se stuširam in si odprem eno malo pivo, katerega spijem skoraj na dušek. Malo se moram nagraditi in tudi pocrkljati.
Kasneje si naredim še večerjo, da dobim vsaj nekaj toplega v želodec in bolj je ura pozna, bolj čutim utrujenost. Najbolj me boli križ, za katerega nikoli nisem vedel kje je, kajti nikoli me ni bolel, kljub temu, da sem delal 14 let v rudniku. Očitno leta naredijo svoje.
Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži, 13. dan
Ponoči se je veter okrepil in proti četrti uri zjutraj je že pihalo 22 vozlov. Pa saj ne bi vedel koliko piha, če ne bi moral vstati zaradi vrvi, dvižnice, ki je prav lepo tolkla ob jambor. Občutek sem imel, kot bi me nekdo s tanko palčko tolkel po glavi… tok… tok… tok… Pa saj tisti, ki imate plovila, veste kako se to sliši. Popravim dvižnico, zategnem, grem v posteljo, a zdaj slišim da tolče nekaj drugega. Ne grem še enkrat ven, ne, to pa ne. En čas še živčno poslušam, a me premaga spanec in se zapodim v sanje.
Zjutraj poležim kakšnih pol ure dlje kot po navadi, saj se mi ne da dvigniti iz postelje. Odgovarja mi le en način ležanja, kajti takrat me ne boli križ. A želja po kavi me premami in skuham si svoj Barcaffe, ki ga čez mesec ali dva ne bo več. Zunaj piha kakšnih 25 vozlov, tudi nekaj valov je, a ne preveč. Če pomislim na vsa ostala sidrišča na Fidžiju, potem je tu bonaca. Prav pomislim, kakšni valovi so danes na sidriščih. Po zajtrku se še enkrat lotim branja navodil za avtopilota, nekatere stvari še nastavljam, enkrat celo nekaj povozim in se težko prebijem nazaj v tisti meni, ampak vsaka šola nekaj stane. Kasneje še pregledam material, ki je včeraj porabljen, ter si zapisujem, kaj še potrebujem. V prvi vrsti vsaj 2x po 20 metrov različnega električnega kabla, nekaj sponk, spajkalnik in cin s cinol pasto. Potreboval bom še kak vijak, da bo vse vedno na zalogi in da imam kaj v roke vzeti ko potrebujem.
Ura je 11:30 in prižgem motor, dvignem sidro in zaplujem iz zaliva. Priznam, malo s strahom, ker pač ne vem kaj se bo dogajalo zunaj na prostem. Najprej plujem ob rtu z motorjem in prestavljam stopinje na avtopilotu. Vse deluje kot mora. Potem raztegnem sprednje jadro, ugasnem motor in plujem v zavetrju pri dobrih 12-tih vozlih s kar 5,1 vozla hitrosti, potem naredim en tack, spremenim smer jadra in uzd, nato plujem dobrih 5,7 vozla pri dobrih 20 vozlov vetra, saj nimam več zavetrja. Jadrnica se obnaša dobro, avtopilot tudi in upam, da bo ves čas držal smer. Pravzaprav je zdaj val s strani in ga ni več kot dober meter, a avtopilot drži smer v nulo. Tako na prvo oceno, se veliko manj muči, kot se je mučil stari in krmilno kolo se manj obrača, kot pri strem avtopilotu. Če bo porabil še manj energije bom zelo vesel. Morda se najbolj jaz mučim, ker se ne morem navaditi na manjše tipke pod LCD ekranom, ki imajo stik le na sredini tipke.
Prav dobro mi je prišla današnja plovba tudi za preizkus novega AIS transponderja, ki se je res izkazal za učinkovitega. Alarm se sliši celo v kokpit, zato verjamem, da ko bom na več dnevni pasaži, se bo ta slišal tudi v utrujen spanec, ki me bo potem prebudil. Zdaj imam en AIS v salonu in enega zunaj na ploterju. Veselica ☺
Po slabih treh urah plovbe, preizkušanja, testiranja in na trenutke tudi že malo poigravanja z vetrom in jadri ter avtopilotom, se spet zasidram v zalivu. Še vedno piha, a meni nič ne manjka tukaj in je prav prijetno. Kljub temu, da je moj kolega včeraj moral v marino, ker mora veterinar cepiti mačko, katero ima na barki, se v zalivu spet nahajajo tri barke. Danes je prišel še en Najad 38, starejšega letnika pod Avstralsko zastavo. Dobra in trdna barka, takšno, a le malo mlajšo ima moj kolega iz Belgije.
Popoldne se spet lotim vrat od toalete in sprednje kabine, saj se mi zdi, da se spet trdo zapirata. Po moje sta napiti z vlago iz ozračja in se širita na vse strani. Malo ju na roke zbrusim, nato pa ko končam z delom, moram spet pomesti in pobrisati tla. Čas je za kavico in mojih pet keksov (včeraj nisem pojedel niti enega, zato se bom danes obdaril z večjo porcijo). Zvečer pa si skuham krasno rižoto v katero sem vmešal kar nekaj špargljev iz konzerve. Če bi imel še eno žlico kisle smetane in malo parmezana, bi bila rižotka za angele. No teh tukaj ni, kot ne smetane in ne parmezana, zato se pač zadovoljim s tem kar imam. Spet je noč in spet grem ob vetru v posteljo, a tukaj ni problem, saj sidro res dobro drži.
Prihaja Valentinovo
Knjiga je lepo darilo. Podarite svoji ljubljeni osebi navtični, ljubezensko, erotični roman Ljubezen pod jadri.
- Redna cena: 16,90 EUR
- Akcija za Valentinovo 2020: 12,00 EUR
*Knjige so na zalogi.
| < Saweni Bay, 1. del | Saweni Bay, 3. del > |
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
 |
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Akcija!
Pri nakupu kompleta prihranite 40%!
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
