 |
| Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane. V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je dolga že 18.000 navtičnih milj. Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj! |
Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži, 2. dan
Vse enkrat potihne, tako je potihnil tudi tukajšnji veter. Danes je tukaj skoraj brezvetrje, kar pa tudi ni v redu. Sparno je. Ker barka miruje, se po šestih dneh obrijem, postrižem si brado in spet sem bolj podoben civiliziranemu in urejenemu človeku, kot pa kosmatemu brodolomcu Tomu Hanksu, ko je tukaj na Fidžiju snemal film Cast Away (Brodolom je bil naslov pri nas).
Ker ves čas dežuje v presledkih, enkrat manj, drugič več, je dan bolj lenoben in nimam kaj početi zunaj, prav tako ne pomišljam, da bi šel na obalo. Da pa mi ni čisto dolgčas, si najdem nekaj dela. Tako sem že kar zjutraj zamenjal štiri ključavnice za vrata in predale, ki se niso dobro odpirale in zapirale, no zdaj se vse odpira kot se mora. Te sem še kupil v Ljubljani in jih imam za rezervo, kupil pa sem jih več ravno zaradi tega, ker so bile izredno poceni.
Nato sem še zamenjal kabel na motorju barke in enega sem rešil elektro spojke, ter na tem mestu spajkal dva kabla skupaj, pričvrstil ter izoliral z grelno gumijasto cevko. Zdaj je saj videti lepše in predvsem bolj varno.
Ker mi je zadnjič v 12V cigaretnem polnilcu za napajanje laptopa, »crknila« cevna varovalka, sem jo zamenjal za novo in še edino, ki sem jo imel v rezervi. A dokler ne najdem nove, sem želel staro popraviti. Našel sem približno enake debeline žičko, jo odrezal, ter želel spajkati na zunanji kovinski del cevne varovalke. Celo zbrusil sem en del, a ni šlo. Morda nekaj noče in mi pravi, naj raje kupim novo varovalko, preden se kaj zakadi iz laptopa.
Potem sem bral navodila za moj novi AIS in prebiral tudi forume, a nikakor ne morem najti, kako se zamenja MMSI številka. To sem že počel, a ker imam danes časa na pretek, sem se tega lotil še bolj podrobno. Zdaj je vse skupaj malo čudno, čeprav je meni važno, da deluje na pasaži. Kaže mi ime barke Indigo, kaže moj Call sign, kaže velikost barke, kaže lokacijo, od prejšnjega lastnika pa kaže MMSI in zastavo države, kjer je njegova barka registrirana. Poleg tega se lahko zgodi, da imava oba vključen AIS in bi potem lahko kdo našel dve enaki številki MMSI registracije. Poslal sem kar nekaj povpraševanj tudi o tem problemu in upam na vsaj en dober odgovor.
Ker imam večerjo kuhano že od včeraj, sem to samo pogrel in pojedel. Manjkal mi je le kruh, ki ga ne jem velikokrat, a kadar je hrana na žlico, mi odgovarja, če ga imam na mizi. No danes ga nisem imel, zato sem jedel kar s krekerjem, katere tukaj jedo za zajtrk. Ker ni slan, je še užiten, ne more pa se primerjati s kruhom. Uporabil sem le enega, nato pa odnehal, ker ni bilo dobro. Pomišljal sem, da bi kruh zamesil ter spekel v pečici. A po drugi strani se zavedam, da bi ga še vročega vsaj pol pojedel, druga polovica pa bi bila za jutrišnji zajtrk. Ne hvala, to bi bilo preveč.
Pravkar spet dežuje. Da preženem dolgčas do spanja, si bom danes pogledal kakšen film iz svoje domače kinoteke, imam še eno pest arašidov in potem bo na vrsti postelja. Zunaj je mirno in še vedno sem sam v zalivu.
Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži, 3. dan
Jutro brez dežja, sicer oblačno, a zdi se mi, da je vreme lepše in boljše, kot je bilo zadnje dni. Tudi vetra ni danes, niti za 5 vozlov, kar pomeni, da bo v barki soparno. Potem pač ne bom v barki in bom zunaj.
Najprej pomijem posodo od zajtrka in kave, obrišem in jo zložim na svoje mesto. Ne vem kako imate vi na barkah urejen odcejevalnik posode, jaz imam samo en umivalnik. Odcejevalnik imam zato na pultu, tistega plastičnega, v katerega zlagam posodo in jo po navadi obrišem, še preden se posuši sama. A ta odcejevalnik kmalu postane umazan, nabere se posebna črna umazanija, za katero jaz mislim, da so nekakšne bakterije ali glivice. Zato ga vsak drug dan obrišem sproti, vsak teden ali na deset dni pa generalno očistim. To pomeni, da vzamem prav zato zbrušeno tanko staro zobno krtačko, posebno malo cev na kateri imam na koncu samo staro zeleno površino od glitzi gobice in z detergentom drgnem kot nor. Pol ure traja, če hočem vse med rebri očistiti v nulo in da se ta plastična stvarca sveti. Moral bom pobrskati po netu, da vidim, če obstaja kaj bolj preprostega in je lažje za čistiti. In malo za šalo in pa tudi zares… Ko sem vse očistil, sem se spomnil, da imam na barki možnost čiščenja z vodo pod pritiskom od Rainmana in vem, da bi zagotovo vse izginilo v dveh minutah. Ahhh Jasmin…
Zdaj grem pa ven, na zrak. Odlašal sem s pranjem perila, a v nedogled to ne gre. Zato je danes tisti dan, ko bom opral perilo, torej najprej majice, spodnjice, kratke hlače,… Kot rečemo doma, dve »žehti« sem opral, nato pa tudi posušil. Do sedaj sem uporabljal tekoči in dišeč pralni prašek, a ga tu nisem našel več v trgovinah. Tu imajo samo prašek za toplo in hladno pranje perila. Kupil sem tega za hladno pranje, pa se je izkazalo, da se ni čisto raztopil. Zdi se mi da so na majicah mikro delci praška. Upam, da se bo to dalo sprhati, ko se perilo posuši, če se pa ne bo dalo, bom pač snel očala in gledal v oblačila brez njih. Z dioptrijo +3 tako ali tako nič ne vidim, če nimam očal na nosu.
Ker je ura šele tri popoldan, spijem kavo in grem z dingijem na obalo. Sprehodim se, povzpnem se na edini hrib tukaj, ki ni višji od cca 70 metrov. Pogled po okolici mi pričara čudovit pogled na Saweni zaliv, na morje v daljavi in škoda, da je vreme oblačno. Verjetno bi se morje videlo drugače, prav tako bi se videli tudi številni koralni grebeni. Čeprav sem postal kar domač v teh mesecih na Fidžiju in sem že nič kolikokrat prejadral ta rajon, me je vedno znova strah, da bom naletel na kakšen novi greben. Ste brali, da je Tonga prejšnji teden dobila spet nov vulkanski otok? Jaz sem in potem kartografija spet ni v redu. Tako je pač v teh krajih, ko še domačini niso več 100% skipperji. Kmalu se bo zvečerilo, zato grem nazaj na barko. Na barki se slečem, skočim v vodo in zaplavam z nekaj zamahi, nato pa se vrnem in se na krmi stuširam. Tako malo kot sem se letos kopal, se nisem še nikoli. Zdi se mi, da sem bil tudi na dvotedenskem dopustu večkrat v vodi, kot pa zdaj v pol leta.
Kočerja? Ker imam še en paket vakumsko zaprte jagnjetine, moram to na hitro porabiti, zato si skuham čudovit in dober kari po Fidžijsko. Skuhal si bom še riž in jed bo naravnost čudovita. V kuhanju in pripravljanju karija sem postal pravi maček. Sem pa danes brskal po starem časopisu od prejšnjega tedna in sem našel notri domači recept za kuhanje indijskega piščančjega biryania. To še nisem kuhal, a bom naslednjič, da vidim kako je to, ko ješ bolj suh riž in pečeno kurje meso v večjih kosih. Čeprav, kakor piše teta kuharica, si lahko pripraviš tudi gosto omako iz karija in kokosovega mleka. Hmmm, potem pa je to že kot kari, a ne?
Zvečer sem moral za dve uri vseeno prižgati motor, kajti če ni veliko sonca, potem ni energije in če ni energije, potem tudi hladilnik ne dela, telefon se ne polni, komp ne dela… Zato upam, da se jutri pokaže sonce. In če bi bilo v hladilniku še kakšno pivce… Pa drugič!
Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži, 4. dan
Zelo sem vesel, da ima večina bralcev tega bloga, moje potopise v knjižni obliki. Prodaja knjig v Sloveniji je trdo delo, razen če ni to učbenik, ki ga morajo imeti vsi učenci v šoli. Pa še tu se najdejo izjeme, ki kupijo rabljenega, od nekoga, ki ga ne potrebuje več. Zato se zahvaljujem dvema osebama, ki sta kupili kar nekaj knjig za poslovna darila. Morda ob branju potopisov, še navdušimo koga, da odjadra iz Slovenije. Pa tudi nakup elektronike za avtopilota bo lažji, saj mi 2.400 € predstavlja kar precejšnjo luknjo v denarnici, katero skrbno čuvam na moji poti.
Dobil sem sporočilo od Iztoka iz Harpoon d.o.o., da je moje naročilo že na poti. Prav tako sem se razveseli tudi njegovega drugega emaila, v katerem mi je poslal to, kar mi ne morejo dati na Fidžiju (morali bi poklicati v servis v ZDA), pa tudi ne nobena od Slovenskih in Hrvaških družb, ki so »uradni« zastopniki Simrada. Namreč Iztok mi je poslal eno majhno datoteko, s katero sem na preprost način odklenil Simradov AIS, ter izbrisal staro MMSI številko. Zelo preprosto pa je bilo vpisati mojo MMSI in ostale podatke. Tudi glede antene VHF, ki jo potrebuje ta naprava, je bil kar najbolj enostaven in priročen, tako da zdaj vse deluje kot mora. Želim si, da bo tudi avtopilot kmalu deloval kot mora. Meni je Iztok že velikokrat pomagal na poti, v stresnih in meni brezizhodnih situacijah, vedno sem lahko z njegovo pomočjo nadaljeval pot, zato tudi javno: Hvala! Vesel sem, da imam ob sebi »online« strokovnjaka za elektroniko, ekipo za motor, kakor tudi zdravnike in vse ostalo kar potrebujem na tej poti.
Moj dan je bil danes sončen in vroč. Vetra je bilo bolj malo, zato je bilo na barki precej soparno, sploh pa okoli druge ure popoldan, ko je temperatura dosegla 31°C. Včeraj sem se nerodno udaril v desno koleno, katerega si mažem s kremo. Spomnim se mladostnih dni, ko sem se kje udaril in mi je mama dala kakšno domačo kremo, da mi bo pomagala odpraviti bolečine. Nikoli se nisem želel namazati, ker nisem verjel v neke domače »žaube«. Danes pa bi na boleče koleno namazal tudi »d**k«, če bi vedel, da mi bo to pomagalo. Tako pač je, z leti rastemo in poskusimo dorasti. Enim to uspe, spet drugim nikoli ne, sploh če imamo malo otroka v sebi.
Takšno čakanje na rezervne dele, če nisi ravno v marini, ki jo je potrebno plačati, je lahko zelo dolgočasno. Sicer se na barki vedno najde kakšno delo, vendar ga danes zaradi kolena niti nisem iskal. Bolj sem se posvetil lenobnemu branju knjige, katero pa bom tudi kmalu prebral in v moji, res obsežni knjižnici skoraj ni več knjige, katere ne bi prebral. Zato bom moral v eno od marin, kjer imajo knjige za menjavo. Odnesti bom moral nekaj svojih knjig in tam vzeti druge. Sicer sem že v nekaterih marinah pustil kar nekaj Slovenskih knjig, vzeti pa sem moral Angleške. Tukaj je sistem takšen, da se knjige ne tovorijo v večjih količinah po barkah, zato se knjige, ki se preberejo, oddajo na določeno mesto v marinah in potem vzameš kakšno drugo knjigo, ki jo nisi prebral. Praktično in zanimivo, zato na teh mestih najdemo knjige skoraj vseh jezikov. Obstajajo pa tudi redke izjeme, ki vsako knjigo v teh knjižnicah odprejo, pregledajo le kolofon na začetku knjige, ostala vsebina pa jih ne zanima. Zakaj? Ja, tudi jaz sem se tega vprašal, dokler nisem zadnjič izvedel in videl zakaj. V knjižnici je našel knjigo, ki jo napisal avtor Stephen King, je iz prve naklade ter je zelo iskana knjiga na Amazonu. Ko jo je dal na internet, jo je prodal v roku štirih dni za 430 US$. Zadnjič je našel v hotelski knjižnici Mosket Cove tukaj na Fidžiju, kjer si tudi izmenjujejo knjige, prvo edicijo knjige, ki jo je napisal avtor George Romero, ki je vredna 300 US$, če pa bi bila podpisana pa vsaj še enkrat več. Torej, če tudi ne bereš knjig, lahko z nekaj prostega časa in znanja, ko brskaš po njih lepo zaslužiš.
Pri nas letajo res velike žuželke. V barki sem imel že enega 5 cm velikega rjavega hrošča , sinoči sem videl še enega – enakega, ki pa mi je ušel in se skril. Od kod in zakaj priletijo ti hrošči res ne vem, morda zaradi svetlobe na barki. Vsekakor pa so vsi ti več kot pol manjši od tega, ki sem ga zadnjič ulovil na kopnem, ki je pa zame med hrošči že pravi monstrum, saj je meril približno 14 cm.
Zvečer si skuham samo riž, kari pa si pogrejem. Uporabil sem novo vrečko riža, saj mi je starega zmanjkalo. Če pa kaj sovražim pri kuhi je to slab riž ali slaba pašta. Tokrat je bil riž tako pacast, da sem od jeze stresel celo vrečko od 2 kg v morje. Pa še vprašal sem eno od lokalnih žensk v trgovini, ki je bila slučajno pri policah z rižem, kateri riž ona uporablja in če je dober. Tukaj imajo vsaj 30 vrst riža, čeprav skoraj ves prihaja iz Vietnama, nekaj pa iz Balija. Ni kaj, nategnila me je kot elastiko. Za danes je kar je, za naslednjič pa si kupim novega. Tukaj so osnovna živila kot so riž, krompir, kruh, moka, sladkor in rastlinsko olje zelo poceni. Vlada drži roko nad cenami in se bori, da tudi revni prebivalci ne bi bili lačni.
Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži, 5. dan
Danes bo blog spet drugačen, čeprav mi takšen blog vzame veliko več časa, kot mi ga vzame moje dnevno pisanje, katero mi tako ali tako vzame vsak dan uro in pol dragocenega časa. Da ne bo spet videti, da je jadranje eno samo brezskrbno uživanje, bom danes dodal zapis o nevarnostih, ki prežijo na jadralce v Atlantskem oceanu. Tudi tam lokalno prebivalstvo misli, da imamo jadralci veliko denarja, kajti že same jadrnice so zelo drage. Dejansko pa vedno ni vse rožnato.
Na srce polagam previdnost vsem našim jadralcem (trenutno so 4 SLO jadrnice pripravljene za prečkanje Atlantika na Karibe), ki se odpravljajo v te kraje, na ta otočja. Zaklepajte vhode v plovila, skrijte denar in kreditne kartice na vsaj dve različni mesti, skrijte razne USB ključke s katerih ste prenesli fotografije, da ne boste ostali brez spominov, zaklepajte izvenkrmne motorje, kupite si verigo ali jeklenico ter zaklepajte dingije na obali, na sidrišču pa jih dvignite pred vhod na barko zaradi težjega dostopa na njo in ga zaklenite. Če pa se že zgodi kakšen rop, ne tvegajte življenj, pripravite si tisto, kar boste najmanj pogrešali, nikakor pa se ne spuščajte v konflikte z njimi. Sam na srečo nisem imel nikoli problemov z domačini, čeprav sem se z njimi veliko družil, a očitno se časi spet spreminjajo in gredo po starih tirih.
Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži, 6. dan
Ker se včeraj napisal »drugačen« blog, nisem opisal, kaj sem sam delal čez dan. Pravzaprav bi bil moj včerajšnji blog res kratek. Dobil sem spet naročilo, da napišem novih 13 strani za revijo Navtika Plus in ker je to moja »služba« s pisarno na oceanu, je ravno zdaj pravi čas za pisanje, ko čakam na elektroniko za avtopilota. Včeraj sem imel ta »delodiš« in ko sem zvečer pogledal na uro, sem sam sebi rekel, da sem malo čez les. Točno 13 ur sem sedel in pisal in pisal, dokler nekaj strani nisem spisal, katere so mi bile všeč. Potem sem napisal še blog in prebral nekaj strani iz knjige, spremljal pošiljanje mojega paketa proti Fidžiju in ob dveh zjutraj se je zaključil dan tudi zame.
A že zjutraj sem se prebudil ob sedmi uri in sedel s pravkar kuhano in vročo kavo v senci kokpita. Prijetno toplo je že zjutraj, sonce sije s polno močjo, vetra pa je danes za vzorec. Ta zaliv je res enkraten. Povsod je veter, povsod so valovi na sidriščih, le tu tega ni. Sploh ne, kadar piha kot po navadi iz JV strani, saj je zaliv zaščiten, da res bolj ne more biti. Poleg tega pa ga ščitijo tudi dokaj visoki hribi in veter se le s težavo prebije vanj.
V smeri zunanjega grebena, na rtu pred vhodom v zaliv vidim pluti jadrnico, ki res malo kasneje zavije proti meni. Očitno je, da ne bom več sam. Kmalu je plovilo blizu mene in vidim kakšnih 40 čevljev veliko aluminijasto barko na kateri plapola Francoska zastava. Ko priplujejo do mene, začutim da gre kar naprej proti obali. Na barki sta dva člana, moški in ženska. Pozdravim ju in ob enem zavpijem, naj ustavita konje in plujeta počasi točno po sredini, ker je prehod dokaj ozek do obale, ter da sta na obeh straneh koralna grebena, ki sta ob tej plimi skrita nekaj deset centimetrov pod vodo. Francoz res zmanjša hitrost plutja, a je še vedno kar hiter. In bolj kot gledam, bolj se mi zdi da se ta idiot poleg tega da je Francoz, dela še večjega francoza in pluje preveč desno. Zažvižgam, maham in kažem naj gre bolj levo…. Nič. In kar naenkrat vidim, ko krmo jadrnice dvigne za slabih pol metra v zrak. No pa je usekal! Skočim v dingija, čeprav je desna tuba slabo napolnjena z zrakom in poženem motor. Ko pridem do njiju, je možakar z vzvratno plovbo delno zavil v levo in stoji na mestu. Vprašam ga če je vse v redu in pravi, da saj ni bilo nič. Kljub vsemu ga še enkrat vprašam, če potrebuje pomoč in pravi da ne. Zdaj ima živ sonar na premcu. Če bi ga imel prej, se to ne bi zgodilo. Vem, sram ga je, ampak zakaj? Tega ne razumem. Šele sedaj sem videl, da je na premcu polinezijsko dekle, stara kakšnih slabih 30 let. Možakar je star kakšnih 45 let, morda kakšno leto več, saj je bil neobrit in tako težko določiš leta. Očitno jo je pobral iz kakšne revščine na enem od polinezijskih otokov in ji je omogočil lepše življenje, vsekakor pa tudi sebi. Francoz gre še malo nazaj, spusti sidro v vodo in kot da se nikoli ni nič zgodilo. Srečo je imel, da se tu greben strmo vzpenja od dna do gladine vode in da je tu voda globoka samo 4 metre. Tako je v koralni greben s kobilico najprej udaril, ni pa nasedel. Čeprav sumim, da je moral slišati tudi, kako je drsel s trupom po koralah in kamenju. Vem, da je pred kobilico sonar in kolešček za hitrost plovbe, zato se bojim, da jima bo kljub aluminijasti barki pricurljalo morje v kabino. A o aroganci francozov sem se že večkrat sam prepričal na svoji koži, zato ne bom več drezal vanj. Ker je bilo očitno, da ne mara moje prisotnosti ob barki, sem se zapeljal proti svoji barki in v daljavi spoznal meni znano večjo jadrnico kolega Norvežana. Spet ga bom videl po petih dneh.
Seveda ga pričakam kar v dingiju, sidra ne daleč od mene, a še vedno v precej varni razdalji. Spijeva kavo, se pogovarjava, nato pa ker vidim da je utrujen, zapustim njegovo barko in grem na svojo. Popoldan mi mine spet v pisanju in popravljanju zapiskov. Zvečer si naredim samo solato iz zelja in čičerike, saj mi je zelje pričelo ob straneh črneti in potrebno ga je porabiti.
Zvečer vidim ogromno krvavo oranžno luno nad mestom Lautoka. Sedem v kokpit in jo opazujem kakšnih pol ure. Romantika v… solo izvedbi!
Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži, 7.dan
Ker sem za danes ob 9:00 uri dogovorjen, da grem s kolegom v mesto, sem si sinoči za vsak slučaj pripravil bujenje na telefonu za ob 7:00 uri. A sem se prebudil pol ure prej, čeprav sem šel spat ob dveh zjutraj, zato bujenja z alarmom nisem potreboval. Kava in zajtrk, nekaj besedila sem še na laptopu prebral in ura je bila kmalu 9:00, a kolega še ni. Počakal sem še 10 minut, nato pa sem mu poslal sporočilo. Ker v naslednjih desetih minutah ni odgovoril, sem vedel da spi in bo spal še vsaj dve uri. Takšen je ta moj kolega, klasika.
Sam sem se preoblekel, potem pa sem se lotil dela v spalnični kabini in sem dvignil podnice, da prezračim spodnji »bunker« kjer imam tank za vodo, rezervnih 90 litrov trgovinske vode v plastenkah, orodje, rezervno glavno jadro, itd. V glavnem precej je tega in dobro je, če se vsaj en krat na mesec malo prezrači. Pregledam tudi, če so vsi zamaški na plastenkah v redu, če rezervoar za vodo kje spušča,… Slekel sem posteljnino, ter na slabem vetru in močnem soncu prezračil tanko odejo, vzglavnik pa sem opral v velikem vedru. Ker imam en rezervoar vode prazen, drugega pa sem že načel pred dvema dnevoma, sem se odločil, da naredim še vodo. Komaj postavim ven mojega čarovnika, slišim zvonjenje telefona. Seveda, kolega se je prebudil, zdaj pa se mi opravičuje, da je zaspal. »Greva čez eno uro?« me vpraša. Odgovorim mu, da sem pričel delati vodo, da jo bom delal vsaj tri ure, morda malo več, da pospravljam spalnico, morda kasneje. Kaj naj? Sedeti in gledati v zrak, ter čakati njega res ne morem.
Delam vodo, pospravljam, v omari pregledujem perilo. Kar nekaj je od sonca zbledelih in že starih majic in tudi kakšna srajca se najde, ki jo je načel zob časa. Večina jih bo še v redu za brisanje motorja ali čiščenje česa drugega na barki. Nič ne vržem v smeti.
Umazane posteljnine imam tudi že polno vrečo, zato ni druge, kot da jo enkrat, ko bom v marini operem. Mislim da bo pranje kje drugje dražje, kot je tu na Fidžiju. Sam posteljnine ne perem, ker potem bi lahko pral vsako stvar posamezno in to bi bilo zelo zamudno, poleg tega pa bi porabil veliko vode. Pravzaprav pa imam pet parov posteljnine na barki, torej ker sem sam, lahko to uporabim za deset krat.
Ob pol štirih končam z delom, naredil sem tudi 230 litrov vode in ravno pospravljam, ko se pripelje kolega Norvežan, ki bi rad šel v Lautoko. Dobro, zdaj lahko grem, ko sem vse končal. Stuširam se, preoblečem in greva. Po slabih dvajsetih minutah sva z njegovim hitrim dingijem v Lautoki, čeprav tokrat zaradi valov nisva mogla divjati. Namesto da bi zavila v center mesta, njega vleče na desno v Mc Donalds. Povem mu, da jaz te hrane ne jem, zato bi raje šel v mesto. Vseeno me prepriča, da grem zraven, a pojem samo en mali hamburger (bljak), on pa si je naročil nekakšen paket s polnim pladnjem hrane in pijače. Ker bo to trajalo, grem jaz v mesto in se dobiva v trgovskem centru v samopostrežbi. Teden dni je minil in jaz večinoma vsako soboto hodim v trgovino in kupim kar potrebujem do naslednje sobote.
Na cesti, skoraj pred trgovskim centrom, srečam sedem mladih sončkov (deklet) ki imajo okoli rame nekakšno lento iz rož, ena pa nosi venček na glavi. Ustavim jih in vljudno vprašam, če lahko izvem, zakaj imajo te lente in če je slučajno kakšen praznik, morda poroka. Tudi one se ustavijo, nato mi povedo, da gredo na rojstni dan sošolke iz srednje šole in da je pri njih to z venčki ter lentami tradicija oz. navada. Seveda, bolj praznično je videti. Super, spet vem nekaj novega. Nato pa me ena preseneti in vpraša od kod sem in ko sem jim povedal, da iz Slovenije, sem takoj vedel, da nobena ne ve kje je to. Vsaka pa je vsaj slišala za Evropo in Italijo. Še bolj sem bil presenečen, ko me ena od njih vpraša, če bi šel z njimi in videl kako poteka pri njih praznovanje. Nasmehnem se in pravim da ne morem, da sem jaz prestar za njihovo družbo ter da imam že sina starejšega od njih. Pravzaprav bi jim lahko bil moj sin tudi oče, tako mlade so. Jaz pa sem tako ali tako star ata. Potem pa me začnejo vleči za roko in skoraj me že odvlečejo z njimi. Ves nasmejan se izvijem iz objema nekaj rok, čeprav mi je bilo na ulici kar malo nerodno, saj nismo bili sami. Rečem jim, da pa lahko naredimo eno skupno fotografijo za spomin. Naredimo jo in sončki gredo naprej, jaz pa v trgovino. Res so prijazni ti ljudje na Fidžiju.
V trgovini kupujem in ogledujem razno njihovo hrano, ko pride kolega. Kupiva kar potrebujeva, nato pa se vrneva do dingija ter zaplujeva naprej do barke. Ravno je padla noč na morje, ko sva prispela. Vse lepo pospravim na svoje mesto, pojem še nekaj za večerjo, nato pa se spravim pisati besedilo za časopis. Vem, da bo noč spet dolga, a jutri bo končano. Morda…
Prihaja Valentinovo
Knjiga je lepo darilo. Podarite svoji ljubljeni osebi navtični, ljubezensko, erotični roman Ljubezen pod jadri.
- Redna cena: 16,90 EUR
- Akcija za Valentinovo 2020: 12,00 EUR
*Knjige so na zalogi.
| < Port Denaru | Saweni Bay, 2.del > |
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
 |
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Akcija!
Pri nakupu kompleta prihranite 40%!
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
