 |
| Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane. V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je dolga že 18.000 navtičnih milj. Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj! |
Port Denarau, 1. dan
Po slabo prespani noči, se zbudim ob 6:00 uri zjutraj. Najprej se uredim, skuham in spijem kavo, potem pridejo na vrsto tabletke, nato še zajtrk in ob 7:30 dvignem sidro. Zapuščam Saweni Bay. Kar nekaj mirnih dni sem preživel v njemu in če bo kdo jadral na Fidžiju, je to verjetno najbolj miren in varen zaliv daleč naokoli. Res je, da se tu nič ne dogaja, a če se malo sprehodim, pridem do glavne ceste in potem pridem kamor mi srce poželi.
Kakorkoli, barka lepo teče, valovi zunaj zaliva so malo večji, a ne preveliki. Ko pridem ven, naravnam ploter, točka cilja je označena, nato še prižgem avtopilota. Ta je tokrat rekel, da ne bo delal. In ni! Noče! Izklopim, prižgem, ne dela. Ta zavija nekam v levo, kot da je spil cel rezervoar ruma iz sladkornega trsa. Ročico dam v nevtralno, potem grem po orodje, prinesem ga v kokpit, odvijačim komandno ploščo, pregledam kontakte… vse je v redu. OK, morda nima dovolj elektrike? Potegnem 20 metrov 2,5 mm2 debelega kabla, na hitro dam na njega kabel sponke na eno stran, na drugo pa ga s posebnimi ščipalkami priklopim direktno na akumulator. Elektrika je, a avtopilot še naprej ne dela. Iz leve krmne kabine znosim vse stvari v salon, ta je zdaj videti kot bi živeli cigani v barki, a me to ne briga. Splazim se v krmni del barke, odprem zadnjo steno in se potegnem k avtopilotu. Odmontiram Raymarinov kompas, morda pa ga moti kakšen kos kovine. Potegnem ga ven, »provizoriš« ga montiram kar v kokpit in potem ga kalibriram. En krog, dva kroga, in na instrumentu pokaže da je kalibriran. No dobro, zdaj ga še ugasnem na stikalu, počakam 5 sekund, potem prižgem,… ne dela! Zdaj pa že letijo tudi moje Slo in YU kletvice. Žal se ne morem več zadržati. Pogledam še enkrat vse kable, stike, vse v redu. Premerim z instrumentom, vse v redu. On pa ne dela, zavija v levo in se ne ustavi. Obrnem kable za krmilni list, zdaj se obrača v desno. Spet nastavim nazaj, on spet v levo. Točno vem da me malo viju-viju. Prepričan sem, da ni velika napaka, a je trenutno ne vidim.
Ni kaj, naslednjih 6 NM krmarim na roke, ker drugače bom stal tu na morju cel dan, naredil ne bom nič, le živci mi bodo popustili, psihiatrične bolnice pa tudi ni v bližini. Priplujem na sidrišče pred Port Denarau, barko gunca na več kot 60 ali 70 cm visokih valovih. Pokličem po radijski postaji marino, povem, da potrebujem privez v njej in mehanika, gospa na drugi strani pa reče, da naj počakam ter da me pokliče nazaj… Jaz čakam na klic, kot osnovnošolec, ki je prvič zaljubljen, na klic svoje prve ljubezni. Po eni uri ni klica, ni ljubezni, zato gre dingi s palube v vodo, motor na njega, nalijem gorivo do vrha, napumpam ga in že grem proti marini. Če ne pride gora k Muji, gre Mujo k gori, baje je to lažje. Daleč je ta gora! Po 2,2 NM, ki sem jo preplul v 21-tih minutah in kjer je bila največja hitrost 13 km/h, se privežem v marini. Pumpo in rezervno gorivo imam za vsak slučaj v večji vrečki, spredaj v dingiju. Vzel sem tudi smeti iz barke, ki jih odvržem v prvi keson. Pridem v pisarno marine, tam sedi črni Ali (tako mu piše na znački). Vprašam ga za gospo, pa pravi, da je šla na kosilo. Seveda, enako kot pri ženski. Najprej se z njo dogovoriš, potem pa te pusti čakati akademski dve uri. Če jo imaš rad počakaš, če greš, pomeni, da jo nimaš rad (to je ženska logika). Ampak, jaz nisem prišel na zmenek, le prostor v marini bi rad. Zato malo razočarano povem, kaj se mi je zgodilo in kako me je gospa pustila na cedilu,… Pove, da žal nima prostora, a ga tako milo pogledam, skoraj se mi utrne solza iz levega očesa in magični Ali najde prostor. Jeeee! Če bi bil ta Ali Bosanec, bi ga klical Alija, tolk je fajn dečko. Ampak ta je črn, kot bi bil dvakrat žgan, torej ni moj rođo. »Ena mega jahta je šla ven in je nekaj dni ne bo, tja te bom dal.« mi pravi možakar. Super, pridem z barko čez eno uro, ti mi pa čuvaj prostor. Grem še na servis za Raymarina, najdem mehanika, a danes nima časa. Jutri. OK, pridi jutri. Upam, da to ni Fiji time, ali španska manjana, kar pomeni da pride nekje do petka.
Spet grem v dingija, spet 2,2 NM do Indiga, potem dam motor na barko, dingija na barko, ob strani navežem bokobrane, pripravim vrvi in dvignem sidro. Zdaj že plujem v marino. Pridem tja, pokličem po radiu in že me čaka marinero, ki mi pomaga, da zvežem barko. Sem na plavajočem pontonu, prostora imam 14 metrov v širino. V dolžino pa zgleda, kot da sem privezal dingi za mega jahto. Ni važno kje sem, važno je, da sem v marini in da jutri pride mehanik. Če ga popravi grem naprej, a samo tokrat še brez vetrnega avtopilota, potem pa nikoli več nikamor. Pa tudi če ga sam naredim doma, kar tudi to ne bi bil problem zame.
V marino odnesem dokumente, tokrat je šel Ali na kosilo, za pultom pa je ona. Takoj ko sem jo zagledal, nisem bil več jezen nanjo. Ženska je tako lepa, da je še lepša od najlepše Fidžijke. Pa ni blond, ampak meni je full všeč. Mlada, temna, črni lasje, velike rjave oči, nežen obraz, nežne roke, lepo oblečena, sexy,…. In ko me vpraša kaj mi lahko pomaga, sem ji že v startu vse oprostil, kajti tudi glas je tak nežen, žameten. Lepo sva se dogovorila, izpolnila obrazce, cena marine je v redu, … Dobim še kartico za odpiranje vrat na pomolu, a ko pridem do tja, kartica ne dela. Spet grem nazaj. Spet ona in spet jo vidim. Popravi kartico, se opraviči, jaz pa spet do vrat in kartica spet ne dela. Spet grem v pisarno in rečem da ne dela. Ona me gleda in jaz ji pravim, da lahko greva skupaj preveriti, pa še na kavo lahko greva. V tem trenutku se spomnim, da nimam več niti centa od Fidžijskega denarja, torej kava odpade. Samo do vrat lahko greva skupaj. Ona da meni novo kartico in tokrat se vrata odprejo. Šele na barki ugotovim, da sem na njej vse videl, le ime na tablici sem izpustil. Ni važno, klical jo bom Lepa.
Popoldne spijem kavo in berem na Raymarinovem forumu, kaj bi mi lahko nagajalo. Najdem vse mogoče stvari, saj ima vsak svoj pogled in svojo rešitev. Da pa bi kdo napisal, da mu je od predloga začel avtopilot delati, tega pa nisem zasledil.
V marini se vedno kdo sprehaja, vedno kdo kaj govori, vse je nasprotje mirnemu sidranju v zalivih. Najhujše je današnje spoznanje, da danes ne bom izplul proti otokom Vanuatu. Očitno me ima Fidži rad in me ne izpusti iz svojega objema.
Port Denarau, 2. dan
Mirno spanje v marini, dokler nekdo v zgodnjem jutru z vozičkom ne zaropoče na pontonu in me prebudi. Nič hudega, tako ali tako bi se čez pol ure prebudil na nastavljeno budilko. Uredim se, skuham kavo in čakam. Ob 8:45 uri prideta dva mladeniča na barko, oba iz servisa. Takoj sem ugotovil, da eden od njiju nima pojma, drugemu se malo svetlika, čeprav je kasneje pokazal, da nekaj ve in se trudi. A to mi ne prinese rešitve. Po eni uri testiranja in merjenja ugotovimo, da je verjetnost, da je šel avtopilotov instrument z ekranom, precej velika. Kliče še v Novo Zelandijo za pomoč strankam Raymarina in ti mu nekako potrdijo, da je morala v instrument pricurljati voda ali pa se je prikradla vlaga. Zdaj celo na kateri koli gumb pritisnem, le-ta menja številke stopinj na ekranu. Sranje!
Plačam račun za to testiranje in potem se lotim iskanja tega instrumenta preko interneta. Bolj slabo mi kaže, tudi preko Amazona in E-Baya. Kar nekaj tega sem našel, ampak ali je predaleč, ali ne pošiljajo izven svoje države, ali je sumljivega izvora, ker ni novo, ali pa je že prodano… Teh »ali« se na koncu nabere kar nekaj, a iščem naprej. Sprašujem po marini, oddam oglas na spletno jadralsko stran Fidžija in pošljem email Iztoku in Tomažu v Slovenijo, morda me ona dva rešita.
Pri nas na pomolu se dogaja marsikaj in najprej me preseneti točenje goriva v veliko jahto. Ko sem šel mimo, je bilo na števcu 91.843 iztočnih litrov. Vprašam mojstra, koliko čez 9.000 litrov bo natočil, pa se mi nasmehne in pravi, da je že zdaj čez 91.000 litrov. Ne morem verjeti. Pravi, da mora natočiti 120.000 litrov. Mislim da me malo heca, zato grem do 51 m velike jahte z imenom Pursuit, kjer vzdrževalec budno spremlja potek polnjenja. Vprašam ga, koliko litrov bo natočil in pravi enako kot mojster, 120.000 litrov. V rezervoar pa gre 190.000 litrov. Šest cistern s prikolico bo danes natočeno v to jahto, znesek pa bo nekaj čez 100.000€. Ima se, može se!
Malo naprej vidim iznajdljiva delavca, ki polirata trup barke do vodne linije kar na vodnem splavu. Polirka je seveda električna, napetost pa 220V. Vse skupaj mi malo deluje na risanko A je to. Verjamem, da jima ni to prvič in da bo vse v redu, lastnik pa bo imel sijoč trup barke.
Zelo zanimivo je bilo videti tudi čiščenje podvodnega dela druge večje jahte. Z vozičkom prideta dva možakarja, ki imata svojo firmo za čiščenje trupa. Na pomol sta postavila velik bencinski kompresor za zrak, na koncu 60 metrov dolge zračne cevi je posebni rotacijski čistilec in eden od njiju ima potapljaško opremo ter čisti trup pod vodo. Cca 3 minute potrebuje za kvadratni meter, če ni preveč školjk. Cene mi nista želela povedati, verjetno pa ni poceni, a vseeno ceneje, kot če bi dali takšno veliko jahto ven iz vode.
Zvečer si naredim preprosto večerjo, sladko zelje v omaki, nekaj koščkov narezanega piščanca in pire krompir. Ko se najem, vse pospravim, nato pa grem na sprehod po marini, da si malo prevetrim glavo, saj se je nabralo kar nekaj jeze v njej zaradi avtopilota. V enem od 15-tih barov imajo akcijo, malo točeno pivo za 1,70€. Privoščim si en vrč, nato pa grem nazaj na barko. Med potjo me ogovori mlada gospodična, po videzu ne spada v kategorijo domačink in skoraj niti ne med Indijke. Bolj mi je podobna Indonezijskim obrazom. Zanima jo od kod sem in če sem tu z »jahto« kot oni rečejo našim plovilom. Pogledam jo bolje, dobra postava, suha, nima ravno nekih prsi, ima pa dobro rit. Oblečena je v oblekico, ki komaj seže čez srednji del telesa. Nosi visoke pete, kar mi je za tukaj res nenavadno. Takoj se zavem, kam spada. In res, vpraša me, če bi si lahko pogledala mojo »jahto«. Povem ji, da jaz nimam ne jahte, ne denarja in da si bo morala poiskati pravega »jahtaša«. Nisem želel reči, da si mora poiskati drugo stranko. Ona meni spet nabija, da sem jaz v redu in da če želim, me bo lepo zmasirala. Jaz se nasmehnem, še enkrat rečem, da za takšne stvari nimam denarja in grem naprej. Ona pa za mano in ko se obrnem se mi zdi malo čudna v hoji, celo v postavi in skoraj roko dam v ogenj, da je to »ON«. Ustavim se in jo vprašam kaj bi pravzaprav rada, ona pa odgoori, da naj povem kaj bi jaz rad, da če greva na jahto, dobim vse za 150 F$ (kar je cca 66€). Pravzaprav vem, da je ta cena zelo visoka, kajti tukaj se vrtijo cene za takšne »masaže« od 40 do 60 F$. Ampak mlada »gospodična« pač poskusi in morda ji uspe. Povem ji še enkrat da jaz nimam toliko denarja in ona spet meni nabija, da naj povem koliko imam in koliko ji lahko dam. Zdaj ne vem ali je potreba pri njej tako huda ali pa je nastala finančna kriza in zdaj že dekleta spuščajo ceno, samo da bi dobila, kar hočejo. Ker ne vem, koga ima še s ali za sabo, se lepo obrnem in poslovim, z malo hitrejšimi koraki pridem do zaklenjenih vrat na pomolu in hitro švrknem naprej po pomolu. Uff, tega mi res ni bilo treba. In zdaj si zamislim res kakšnega jadralca, ki bi si jo privoščil in namesto da bi on njo, bi verjetno ona njega… saj veste na kaj mislim.
Zvečer še pregledam emaile, katere sem poslal zaradi avtopilota in povsod je odgovor negativen. Nekje se bo že nekaj našlo. Če ne pa bom prisiljen ostati tukaj še nekaj časa. Fidži mi je očitno pisan na kožo.
Port Denarau, 3. dan
Zjutraj se zbudim in spijem kavo, zajtrkujem ter čakam, da bo ura osem, da lahko grem do servisa Raymarine, da vidim, če so morda včeraj kaj našli za mene. Saj vem, če bi našli bi me poklicali, ampak vseeno, kaj če so pozabili. Nič ni novega, celo roke so dvignili. Elektronika za avtopilota je že malo zastarela in potrebno bo najti nekaj novega in z novimi deli zamenjati.
Ker nimam več kaj početi v marini, si natočim vodo, elektrike tako ali tako nisem imel, nato pa grem v marino, da plačam ta dva dni. Marina je tukaj draga, saj stane za Indigo na dan z vodo in davki nekaj manj kot 20€. Škoda da sem tukaj, bolje, da sem na sidru, je pač ceneje. Ampak nekaj noče, sesul se jim je program in zdaj nekaj urejujejo. Prosijo me, naj pridem ob 14. ali 15. uri. Žal ne morem, grem v Nadi v Imigracijski urad, lahko pridem po 17. uri. Nekako se dogovorimo, da imam za danes 50% popusta, plačam pa vse skupaj jutri. Tudi prav, saj zunaj malo piha, pa je biti bolje notri, v zaščiteni marini.
Ob dogovorjeni 10:30 uri pride Norvežan do mene in greva skupaj na letališče, ker mora preveriti svojo vizo. On gre v pisarno, jaz pa poiščem frizerja in se ostrižem, saj mi tistih nekaj las precej štrli na vsako stran. Tokrat je frizer malo dražji kot v Savusavu in plačam 80 centov več, torej 3,20€. Potem grem do kolega, ki čaka, da pride na vrsto in posledično z njim, čakam tudi jaz. Končno se ga le usmilijo in zanj še viza ni gotova. Svašta, po 21 dneh!
Greva malo po trgovinah, iščeva filtre za vodo, a jih ne najdeva. Kot da je to nek luksuz, ne pa potreba. Potem sedeva na avtobus in se zapeljeva do mesta Nadi. Od tu naprej pa peš nekaj minut, da prideva do Sri Siva Subramaniya Swami templja. To je največji indijsko hindujski tempelj na južni polobli sveta, kateri je morda edina zanimiva znamenitost v mestu Nadi. Ker je na Fidžiju veliko indijske populacije, so tu naredili res čudovit in velik tempelj. Številni Indijci so prišli kot hlapci med letoma 1879 in 1916, ki so jih Britanci pripeljali na plantaže sladkornega trsa. Danes ljudje indijske populacije predstavljajo več kot 40% prebivalstva na Fidžiju. Tempelj so zgradili na temeljih nekega starega templja, tako da je ta star komaj 20 let. Njegova barvitost je dopolnjena z zapletenimi rezbarijami in podrobnostmi, ki bi jih lahko ure in ure ogledovali. Za dokončanje dekoracije so iz Indije pripeljali obrtnike, saj tu nihče ni znal dokončati zapletenih rezbarij, zanimivih slik na stropu templja, kakor tudi ne obvladati skladnost barv. Že prej sva vedela, da se morava obleči v dolge hlače, ter da morava imeti rokave, da prekrijeva ramena. Pač njihov »dress code«. Najprej greva kupiti vstopnici za ogled in ena stane 2,20€. Ko naju možakar pogleda, pove da sva dobro oblečena in da lahko greva do vstopne hiške, kjer se morava sezuti, naprej pa morava iti bosa. Če nameravate kdaj obiskati Fidži in ta tempelj, nosite konzervativna oblačila ali pa si sposodite »sarong«, ko pridete do mesta, kjer prodajajo vstopnice. Potem še sledi učna minuta o fotografiranju, kjer nama pove, da se lahko tempelj od zunaj fotografira, v notranjosti pa je to strogo prepovedano. Dogovorjeno! Na voljo je tudi restavracija, kjer lahko proti plačilu dobiva čaj in lahkotno vegetarijansko hrano, za katero pa se nisva odločila. Tempelj je res barvit, kaj takšnega še nisem videl. Naredim kar nekaj posnetkov, srečam lokalnega in dežurnega meniha, s katerim se pogovarjam in pri katerem dobim veliko podatkov o templju. Ogledam si skoraj vse, le v molitveni del me ne spustijo, zato pa sem lahko gledal, kako je prišla mlada hindu družina v tempelj na molitev in posvetitev. Pravzaprav so za boga prinesli tudi že v naprej pripravljeno hrano, katero so kupili zunaj pri blagajni. Zanimivo je bilo gledati cca 10 minutno posvetitev z molitvijo, nato pa sva tudi midva zapustila ta sveti kraj.
Odpravila sva se še v trgovino, kjer sem jaz bil bolj za družbo, saj imam veliko hrane na barki, nato pa sva se odpeljala nazaj v Denarau, kjer sva utrujena odšla vsak na svojo barko. Jaz sem pričel kuhati kočerjo, katero sem kasneje slastno pojedel. Po njej sem naredil kratek sprehod po marini, kajti jutri to ne bo več mogoče.
Port Denarau, 4. dan
Zjutraj najprej preverim email od Iztoka in ga zlahka najdem. Sicer ni preveč obetaven, a očitno ne gre drugače. Moja elektronika za avtopilot ST4000+ je očitno prestara (18 let) in zdaj je ni več na tržišču. Da kupujem nekaj nepreverjenega preko eBaya pa mi tudi ni, kjer ni garancije, vsa ta roba je že rabljena, morda je tudi ta bila v stiku vodo in bo delovala še samo mesec ali pol leta,… Iztok mi predlaga močnejšo in boljšo elektroniko (Raymarine komplet T70155) , predvsem novo, ki mi bo delovala. Ker nimam druge rešitve, pač grem tudi v to. Jutri se še dogovoriva kako in kaj bo z nabavo, zaslužku se je odpovedal, morda bi se še država DDVju ☺. Potem bi bilo pa že kar lažje. ☺
Jaz se še zjutraj sprehodim do Raymarinovega servisa, tokrat serviserja ne najdem. V marini piha 26,8 vozla in v nezaščiteno marino prihajajo kar lepi manjši valovi. Indigo je še s krmo obrnjen v veter, tako da tudi v notranjost barke lepo piha. Zunaj na sidrišču so menda večji valovi in več je vetra. Norvežan mi pravi, da če ni nujno, naj ne izplujem ven iz marine. Tudi njegova 26 tonska in 17 m dolga barka poskakuje na valovih, zato mi je čez nekaj časa javil, da se je moral prestaviti oz. presidrati. Sicer tudi tam menda ni najboljše, a ker se že danes ponoči veter umiri, bo potrpel. Torej še en dan marine, upam, da bom tudi za današnji dan imel 50% sconto.
Dan mi v večini dneva mineva v raziskovanju cen, modelov ter vsega kar je povezano z avtopilotom. Iščem zadevo v Novi Zelandiji, Avstraliji, Ameriki, pa tudi po Evropi. Cene se gibljejo približno enako, le popusta ne da nihče. Morda je le bistvena razlika v poštnini, kajti določene države so bližje in potem jasno, da pride vse ceneje.
Ker sem že pred nekaj meseci kupil od Belgijca rabljen Simradov AIS sprejemnik in oddajnik Ai50 z monitorjem (do zdaj sem imel samo sprejemnik) se tega lotim danes in ga pregledam, ter preučujem. Priklopim ga na elektriko, nato še nastavim nekaj stvari, a ne morem zamenjati MMSI številke. Lahko zamenjam ime plovila, Call sign, velikost in širino plovila,… ni da ni. Očitno mora biti za vnos tega osnovnega podatka odgovoren pooblaščen servis. Ko bom na wifi-ju pobrskam malo po Googlu, forumih in po Youtubu, morda pa najdem kakšno bližnjico. Po navadi se skoraj vse najde, je pa kar nekaj izjem, ko pač ne gre.
Zvečer si skuham nekaj na žlico in dan končam kot sem ga začel, z mislijo na avtopilota. Proti 22:00 uri je spet grmelo, bliskalo se je in spet je prihrumel veter z močjo skoraj 30 vozlov. Ker je barka obrnjena v veter, sem moral zapreti celo barko, saj je dež prinašalo v salon in bilo je že vse mokro. Kakor je prišlo, tako je tudi odšlo in sedaj le še piha srednje močan veter.
Ker se približujejo prazniki, bom kar tukaj (čeprav to ne rad počnem) ponudil bralcem tega bloga nakup kakšne moje knjige, ki je lahko lepo darilo za rojstni dan, darilo za prihajajoče Božične in Novoletne praznike. Vsekakor pa bi bil tudi kakšen poslovni partner zelo vesel prejetega poslovnega darila v obliki knjige. Morda je med vami kdo, kakšno podjetje, ki lahko kupi več knjig skupaj.
Na zalogi je še nekaj knjig (prve le nekaj kosov), za večjo količino ali za komplete nudim popust. Vsekakor pa gre ves izkupiček od prodaje za nakup avtopilota, saj je cena vrtoglava. Če koga zanima nakup knjig, jih lahko naroči v spletni trgovini eNavtika.
Port Denarau, 5. dan
Po res vetrovni noči, sem se prebudil v valovito jutro. Verjamem, da na tem mestu kakšna velika jahta sploh ne čuti takšnega valovanja ali pa vetra, ki je pihal vso noč. Poleg tega je deževalo tudi ponoči in kot sem že napisal, je veter nosil dež v salon. Zato sem barko zaprl in sem spal v zaprtem prostoru, brez zraka, le malo okno v spalnici sem imel odprto, ker je bilo varno pred dežjem zaradi dingija, kateri je bil narobe obrnjen nad njim.
Dopoldne grem v pisarno marine, da plačam bivanje v njej, a tudi danes jim računalnik nagaja. Nekako se dogovorimo, da mi bodo račun poslali po emailu, jaz pa jim potem že nekako plačam znesek z računa. Očitno gremo tukaj na veliko zaupanje. Potem grem še v trgovino, kjer kupim nekaj nujnih drobnarij. Veliko vsega potrebnega imam že na barki, zato ne potrebujem drastičnih nakupov. Ko se vrnem do barke, vse zložim na svoje mesto, natočim še vodo, katero sem v tem času porabil, nato pa razmišljam, ali bi šel zdaj ven ali kasneje. Veter je še vedno močan, piha mi v krmo in bok pri pomolu, jaz pa moram ven vzvratno. Končno pride mimo barke starejši par iz Kanade in ju prosim, če mi pomagata, da se odvežem, kajti tu so bitve daleč narazen, saj je privez namenjen velikim jahtam. Pomagata mi in tako elegantno izplujem ven, čeprav se kar nekaj morske vode nabere v kokpitu, ker je val od zadaj, jaz pa prav nanj vzvratno plujem.
Po kanalu izplujem teh 2,2NM in se sidram poleg barke Norvežana. Komaj me je dočakal in me že od daleč povabi na večerjo. O super, to pomeni, da imam jaz čas in bom delal. Iz desne krmne kabine vzamem vezane plošče in poiščem primerno velikost, jo odnesem v kokpit in odrežem en kos, ki mi ustreza. Potrebujem ga, da si naredim kos pohištva (blendo), na katero bom montiral AIS instrument. Želim, da se na barki ne vidi nobena sprememba v barvi pohištva, zato se moram res dobro potruditi. Ker potrebujem poleg GPS antene še anteno od VHF postaje, bo najboljše, da to naredim pod njo. V kokpitu z vbodno žago odrežem kos deske, nato izrežem še luknjo velikosti instrumenta, ter z vrtalnikom izvrtam luknje za vijake. Ta moj inverter je zlata vreden, kakor tudi vso električno orodje, katerega ni malo. Delo tukaj je težavno, zaradi valovanja in guganja barke, zato se bo marsikdo spraševal, zakaj tega nisem naredil v marini. Vem zakaj ne, ker bi potem vso žagovino nosilo v salon in barko, ker je bila obrnjena s krmo v veter. Zdaj še z električnim brusilnikom vse zbrusim, odlepim z »lica deske« lepilni trak, katerega sem nalepil, da se mi ne bi trgal furnir in da ne bi po njej delal kakšnih brazgotin.
Vse pospravim, pometem, očistim, zložim in nato se stuširam. Dingija spravim s premca v vodo in kar odveslam do kolega, saj se mi v tem valovitem morju ne da dajati motorčka na njega. Preveslam teh 100 metrov, kolega pa ravno zaključuje s kuhanjem. Pojeva norveško domačo jed z zeljem, korenčkom i ostalo zelenjavo, kakor tudi s kuhanim mesom ovčetine, katero pa je bilo tokrat tako mastno, da je dejansko pokvarilo dobro jed in dober namen. Vseeno je bilo najino druženje v redu in pozno zvečer se zahvalim za vse in obljubim, da bom naslednjič jaz kuhal.
Ko se vrnem na Indigo, prelakiram še izrezano desko, da se do jutri počasi posuši. Napišem še blog in odgovoriti moram na nekaj mailov. Tako se končuje dan na nemirnem sidrišču pred vhodom v marino, jutri pa je že nedelja, katera upam, da postreže z bolj mirnim morjem.
Saweni Bay, 1. dan
Ko upaš na boljše ali na kaj posebnega, je verjetnosti rezultat po navadi ravno obraten. Ko sem bil še mlad fant sem upal, da se bo na prvem zmenku z novo punco že marsikaj zgodilo. Pa se ni. Tako je tudi danes, upal sem, da bo prenehal veter, upal sem na manjše valove, na prijetno bivanje na sidru. Pa ni bilo nič od tega! »Sovražim to sidrišče!!! Grrrr!!!« Tu sem mirno spal, le če je bila popolna bonaca, a ker te danes ni, je spanje nemogoče. Me pač ne izuči. In kot bi rekla moja mama: »Kdor ne uboga, ga tebe nadloga!« in mene so celo noč tepli valovi. Barka je poskakovala, jaz pa sem ob pol petih zjutraj od utrujenosti zaspal v salonu, čeprav sem ne vem, koliko krat sem se prestavil iz spalnice, do salona, ter nato do kokpita. Najboljši je še bil kokpit, a kaj ko sem takoj moker od dežja, notri v barki pa od vlage, ki je pritisnila v barko. Poleg tega je v njej obilo težkega zraka, saj so okna spet zaprta.
Ni kaj, prišlo je poletje na Fidži in tukajšnje poletje je deževno, z veliko vlage. Danes se je spremenila tudi ura in je šla eno uro naprej, tako, da smo sedaj spet 12 ur narazen. Jaz sem pred vami, da ne bo pomote ☺ Seveda to prestavilo ure traja pol manj kot pri nas, saj bodo po dveh dobrih mesecih , točneje 13.1.2020, spet prestavili kazalce nazaj za eno uro.
Zjutraj se zbudim in ob 9:15 uri dvignem sidro ter zapustim sidrišče. Moč severnega vetra je 18 do 20 vozlov, včasih so sunki vetra tudi močnejši. Odplujem mimo dveh koralnih grebenov v 10 NM oddaljen Saweni Bay. Moj najbolj varen zaliv. Po dveh urah spet sidram, tokrat ni tu nikogar. V vodi imam zaradi valov in mehkega mulja točno sedem kratnik dolžine verige na globino, ki tukaj znaša 9 metrov. Ravno sem končal s sidranjem, ko me pokliče Norvežan in me sprašuje kam sem se izgubil, čeprav dobro ve, kje je dober in varen zaliv. Njemu diši Musket Cove, kajti tam se vsak dan nekaj dogaja, tukaj v tej luknji bogu za hrbtom, pa ni ničesar. Mi je pa vsaj za pol bolje, čeprav je zaliv odprt ravno na sever, a je pred zalivom otok pred Lautoko, ki pobere večino valov.
V zalivu spijem najprej kavo, prestavim uro na nov poletni čas, nato pa grem delati. Zmontiram in povežem AIS transponder in ko je vse gotovo sem zelo vesel. Lepo je videti, ko je vse lepo narejeno in ko je vse v enaki barvi pohištva. Nov les nič ne odstopa in meni je res prav to lepo. Tudi lak je naredil svoje, zato ni nič narejenega površno, ampak je vse urejeno v detajle. (zdaj si lahko zamislim, ker nekateri razmišljate, kaj vse jaz prevažam po svetu v tej mali Bavarii, tudi les, žage, brusilke….) Poleg tega nov instrument lepo dela in zdaj bom viden tudi po oceanu, ko se bom srečeval z jadrnicami ali z večjimi ladjami. Do sedaj nisem bil viden, sem pa zato jaz videl druge.
Ker je že ura štiri popoldan, vse pospravim, kajti danes ne bom več delal. Stuširam se pol v dežju, pol na krmi pod tušem in čas je, da vsaj za pol ure zadremam. A komaj malo zadremam, se ulije dež in preden so moji možgani registrirali spremembo, je bilo že kar nekaj pohištva mokrega od dežja, ki je prihajal skozi okna. Pobrišem in se hudujem na sebe, kajti res ne maram, kadar je pohištvo mokro, saj lahko pusti sledi in spremembe na njemu.
Ker imam tudi sam v hladilniku nekaj jagnjetine oz. ovčetine, si v ekonom loncu skuham nekakšno različico bosanskega lonca. Ker bom meso skupaj z zelenjavo kuhal dve uri v ekonomu, se bo po moje meso kar topilo v ustih. Tudi ekonom lonec je zelo dobrodošel na plovbi.
Veter se je zvečer malo umiril in iz 20 vozlov je padel na 15 vozlov. Mala sprememba na števcu, a velika na morju, saj so se valovi precej umirili in vem, da bom danes ponoči prijetno spal. Še prej pa preberem nekaj strani dobre knjige in upam, da jo kdaj vzamete v roke tudi vi. Če je nimate, imam jaz nekaj svojih še vedno na zalogi.
| < Saweni Bay 2. del | Saweni Bay > |
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
 |
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Akcija!
Pri nakupu kompleta prihranite 40%!
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
