 |
| Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane. V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je dolga že 18.000 navtičnih milj. Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj! |
Ker sem šel zgodaj spat, sem se tudi zgodaj prebudil. Ne zgodaj, prezgodaj, saj je ura kazala komaj 4:25. No, ker sem naspan, sem vstal, spil kavo in kot sem si zamislil, ob sedmi uri dvignem sidro in odplujem proti Port Denarauu. Vreme je mirno, vetra je komaj za 6 vozlov, valov ni, zato motoriram. Komaj pridem iz kanala izza otoka, dobim sporočilo od Norvežana, da se je zaspal in tudi on pravkar dviguje sidro. Nič ne komentiram, le napišem, da se vidiva. Jaz plujem počasi naprej, on meni piše, da pluje na polno, verjetno misli na 7 vozlov in več, kolikor pač gre njegova barka na motor.
Priplujem na sidrišče pred vhod v Port Denarau, sidram na globini 5 metrov in čakam kolega. Ta res kmalu pride in sidra poleg mene. Sedeva v njegov dingi in se zapeljeva do marine, nato poiščeva pisarno, kjer se bova odjavila. In potem se začne burleska dneva. Pisarna je zaprta, zato pokličem po telefonu številko, ki je napisana na vhodu v pisarno. Javi se uradnik, a pravi, da danes ne bo nič z odjavo, ker nisva najavila odjave 24 ur pred odhodom. Ko mu razložim, da to nikjer ne piše, on meni reče, da lahko pridem jutri ali pa v ponedeljek. O jutri pa ne, ker vem da je vikend in to stane 105 dolarjev. Denar pa ne bom čez okno metal, če ravno ga tudi nimam. Potem mu piham na dušo, da zdaj ko pa grem naprej, pa en uradnik pokvari vso lepo sliko s Fidžija. Očitno sem se ga dotaknil in on meni pravi, da pride ob 13:00 uri. Nasmejem se na glas, ker vem, da me želi speljati na limanice. Od 13:00 do 14:00 ure imajo kosilo, a na zahtevo ti opravijo storitev in to stane 40 dolarjev. Rečem mu, da pridem ob 14:00 uri, a on meni pove, da ga potem ni, ker ima pregled ene velike potniške ladje in 240 potnikov. Pogledam kolega in pravi, OK, dava vsak po 20 dolarjev in naj pride. Še vedno je to ceneje, kot da čakava na ponedeljek. Zmenjeno. Greva malo okoli na sprehod in čez dve uri je ura 13:00. Prideva v pisarno, jaz imam izpisanih vseh 6 listov A4 formata, kolega nima nič. Dokler izpisujejo moje podatke in pripravljajo odjavno dokumentacijo, kolega izpolnjuje vseh šest obrazcev in sika čez usta kot kača. Jezen je! Ko vse opravimo, vidi možakar, da ima kolega papirje od mačke, ki jo ima na barki. Zdaj pa je vse drugače, mora pogledati barko, mačko in še mojo barko, če imam jaz kakšno žival. No pa gremo. Zraven vzame še tajnico in vsi štirje oddingiramo proti barkam, kateri sta na sidrišču. A vreme se je spremenilo, čeprav tako zelo drugače pa tudi ni bilo napovedano. Že na pol poti, smo bili vsi štirje mokri kot miši. Dva vala sta nas prav zalila. Valovi so visoki cca 70 cm in več in če sem iskren, meni se je zdelo prav super, da sta mokra. Zakaj pa tiščita nos, kamor ni treba. Pridemo na barko, pogleda mačko in kliče njihov Biosecurity. Zdaj mora še on na barko, a se dogovorijo, da poslikajo mačko, pregledajo barko in ker moja barka skače na sidrišču kot pobesnela kobila, ga mine do obiska. Plačava 40 dolarjev, a zdaj pravi, da je to na barko in nama kaže uradni cenik. Nima se smisla prepirati z njimi in plačava zahtevano. Vsi trije se potem usedejo v dingija in gredo nazaj, jaz pa ostanem na barki, ker se na trenutke bojim, da mi bo odtrgalo vezni člen med sidrom in verigo. Moram si nabaviti novega, edinega, za katerega garantirajo 99% zagotovilo o varnosti.
Kolega pride čez eno uro nazaj in pravi, da ne more urediti ničesar, da mora pokazati mačko v marini, kar pomeni, da si je uredil privez in gre z barko v marino. Vetra je za slabih 20 vozlov in jaz pustim barko na sidrišču, ter greva z njegovo barko do marine. Po 2,2 NM dolgi plovbi, priplujeva do marine, priveževa barko na ponton, sedeva v dingi in greva še po mojo barko. Po radiu pokličem marino in dovolijo mi privez na ponton št.32. Očitno je moj pogovor po radiu slišal tudi uradnik in ko sem prišel do pontona, me je čakal in mahal, da sem se odjavil in da zdaj moram zapustiti Fidži. Ker je bil ravno tam, mu vržem privezne vrvi in naj bo vsaj malo od koristi. Možakar res pomaga privezati barko v tem vetru in potem mu obljubim, da pridem jutri v pisarno. Seveda je to nemogoče, ker me jutri tja zagotovo ne bo. Zdaj pride še na privez uradnik iz Biosecuriy in pravi, da bodo odjavni papirji za mačko poslani v ponedeljek iz Suve in v torek bodo tu. Jaz mu rečem, da če ne gre danes, ali jutri dopoldan, bova mačko dala kar na ponton in naj se oni ukvarjajo z njo. Meni se zdi, da sta lastnik mačke in uradnik ob tej moji izjavi izbuljila oči od tega kar sem rekel. (roko na srce, ampak res, milijon težav zaradi ene mačke… je bela cesta, pa saj ni to mačka na dveh nogah!)
Ni kaj, kolega bo očitno moral ostati, jaz pa bom šel (morda). Zvečer nama naredim hitro večerjo, malo se še pogovoriva, ker se verjetno nekaj časa ne bova videla in potem je skoraj polnoč, ko pišem ta blog. Zdaj pa moram še jaz v posteljo.
Tihi ocean 1. dan, Proti otokom Vanuatu
Celo noč je po malem deževalo, sobotno jutro pa vseeno nagradi sonce. A ni to lepo? Vstanem, se uredim in še preden si skuham kavo, pogledam vremensko karto za danes in naslednje dni. Nič kaj se ni spremenilo. Za danes je napovedan veter 15+ še kakšen vozel, valovi pa 2 metra+ še kak decimeter. Vreme kot se šika. Se pravi, da lahko pričakujem veter do 20 vozlov in valove do 2,5 m. Vedno je v naravi drugače kot pa na vremenski karti. Pravzaprav aplikacija Predict Wind kaže še na manj vetra in valov. Nič čakat, kar marino plačat in grem.
Spijem kavo, zajtrkujem, pripravim smeti in grem plačati marino. Opsa, ta se odpre šele ob devetih. Grem nazaj, počakam in ob 9:15 uri sem tam. Vendar jim spet nekaj nagaja pri programu. Končno vse uredijo, jaz bi se rad poslovil od Norvežana, a ga žal ni, je še vedno na Biosecurity, zato pripravim barko, se odvežem in izplujem. Kasneje ga pokličem, si izmenjava nekaj besed in žalostno pove, da on ne more oditi z mano, ter da bo odrinil v torek. Nič ne moreš, če ne gre ne gre.
Zato meni lepo kaže, saj odrinem ob 10:30 uri in imam do prehoda Navaula slabih 18 NM, kar zna biti tudi slabe 4 ure. Veter se malo dvigne na 20 vozlov, a piha direktno v nos. Valovi so nizki a močni, tok je proti meni. Vse gre lepo do »zadnjega ovinka«. Najprej sem mislil da stojim, kajti tok je bil tako močan, da sem najprej mislil, da je lahko tudi z motorjem kaj narobe. Zunaj imam le pol glavnega jadra, ki zaradi vetra v nos kar precej ropota, a morda ga bom pri izhodu rabil in glede na 20+ vozlov, ga bo pol dovolj. Dokler nisem za 50 stopinj obrnil v desno je šlo zelo težko, potem pa se je veter zajedel v jadro, barko je nagnilo kar precej in Indigo je poletel s 7,6 vozli proti izhodu. Hitro zmanjšam hitrost na motorju in že plujem dobrih 6 vozlov na odprti ocean. A tu se začnejo valovi, veter se okrepi na slabih 30 vozlov, valovi na 3+ metre in kar je najhujše, le-ti prihajajo z boka. Jupi, veselica bo!
Zvijem glavno jadro in odprem genovo za kakšne 4 kvadratne metre in že vleče. Pod 6 vozlov ne pade. Včasih je še več, zato za pol metra skrajšam jadro, da barka ne trpi. Še sreča, da sem že v marini za vsak slučaj zmontiral tangun na genovo, ker bom imel veter bolj v krmo. Tu na tem morju bi ga res težko. Čeprav sem si sam pri sebi mislil, če bo prehudo bom pa obrnil. Miljo po miljo in potem je bilo že škoda, da bi obrnil. Kar nekajkrat je val precej udaril v trup barke, da se je morje dvignilo v zrak, zalilo barko in nekajkrat zalilo kokpit z mano vred. Moram pa pohvaliti avtopilota. Zdaj vem, da ta barka še nikoli ni imela avtopilota! Pri takšnih valovih sem moral na 10 minut popravljati smer, izklopilo ga je, piskalo je, ni da ni… Zdaj drži smer in je trenutno moj najboljši član posadke. Kljub visokim in neprijetnim valovom, barka lepo reže valove. Okoli 20:00 ure, se veter malo umiri in pade na dobrih 20 vozlov, valovi se še ne umirijo. Upam, da se ti umirijo, če tudi se veter malo okrepi.
Predolgo sem bil na miru brez off shore jadranja in to se zdaj pozna tudi na meni. Nisem več navajen valov, ne vetra. A očitno se bo potrebno hitro navaditi. Noč je že in za mano je po prvih 12-tih urah 68 NM. Kar je lepa hitrost, okroglih 6 vozlov v povprečju. Potrebujem jih slabih 500 NM do cilja, kar je normalno slabe 4 dni in noči. Če bo takole, bom moral zadnjo noč zelo upočasniti, da bom prišel v zaliv otoka Tanna v ranem jutru in svitu. Plovba je zahtevna, a v takšnem morju je še bolj zahtevno pisanje tega bloga.
Tihi ocean 2. dan, Proti otokom Vanuatu
Prva noč na poti proti otokom Vanuatu je bila do pete ure zjutraj zelo podobna večeru. Bilo je precej vetra in kar nekaj valov. Barka se je zato gugala levo in desno in ustvarjala neprijetnost v človeku. Je bila pa zato hitrost plovbe ves čas okoli 6 vozlov in več, kar pa je kar lepo za takšno barko in še vedno skrajšanim jadrom.
Zjutraj ob peti uri začne veter pojenjati in pade na 8 do 10 vozlov, s tem pa pade tudi hitrost plovbe in to na okoli 4 vozle. Ko bi se še zmanjšali valovi, bi bilo še najboljše, a vem, da se bodo tudi ti, čez nekaj ur. Pogledam napoved in sploh ne vidim, da bi bil kje kakšen zračni žep. Pustim jadra tako kot so do sedme ure zjutraj, ko se je že zdanilo v nedeljskem jutru in potem poskušam narediti čudež z metuljčkom, a ne gre. Vedno nekaj plapola, eno jadro prekrije drugo, drugo zakrije prvega, itd. Zato pustim kot je in se prepustim toku plovbe. Skuham si kavo, a čuvam, da se kljub nihajočem štedilniku ta ne izlije iz džezve in me poškropi po telesu z vročo vodo. Nekaj malega še zajtrkujem in grem v kokpit.
. Bom pa danes ponoči.JOb 10:30 uri pogledam koliko sem preplul v prvih 24-tih urah in pokaže mi 131,8 NM. No to je manj kot sem pričakoval, a je tudi v redu. Pozna se teh zadnjih 6 ur slabega vetra. Kasneje, okoli 13:00 ure se veter spet dvigne na 16 vozlov in zdaj je spet druga pesem, spet sva z Indigom kar hitra. Valovi so se spet dvignili in zdaj prihajajo iz JV in ne več iz Juga, direktno na bok. Sonce je zunaj in to polni sončne celice, ti pa moje akumulatorje. Avtopilot dela odlično in tokrat je on res čudoviti pomočnik. Tudi AIS transponder je dober, a ne daje alarma, kar pomeni, da ni nobene ladje v bližini. Zato sem si tudi dovolil ponoči malo več spati kot po navadi, čeprav je bila plovba izredno nemirna. Spal sem v salonu na postelji in ne bo me hudič vzel, ker danes ponoči nisem spal v svoji srečni pižami z medvedki
Popoldan si skuham kitajsko juho z nudli, saj je nedelja in nekaj toplega bi res prijalo mojemu želodcu. Kuhanje juhe v teh valovih je res posebno doživetje, saj še naprej precej valovi. Vse se je s kuhanjem dobro izteklo in tudi juha je bila dobra. Morda sem bil zgoraj malo prehiter, ko sem napisal da ni nobene ladje v bližini. Ob 15:07 začne piskati alarm na AIS in na ekranu mi kaže večjo ribiško ladjo z imenom Yongxing 3, ki me bo prehitela čez 11 NM, saj je hitrejša in pluje z 8,3 vozla hitrosti. Sledim ji s pogledom in daljnogledom kakšne dobre pol ure, nato pa izgine ladja in signal.
Popoldan v kokpitu berem staro knjigo, katero sem našel še neprebrano v ladijski knjižnici. Kave ne bom kuhal, ker se mi zdi nepotrebno izpostavljati vroči vodi ob štedilniku, saj so valovi kar veliki in barko še vedno premetava v levo in desno. Zato vzamem kozarec Cole iz hladilnika in tako dobim kofein v sebe. Zvečer si še pripravim večerjo, tokrat bosta že narejeni tortilji, zelenjava, piščančje meso in domač namaz iz majoneze in zelišč. Dovolj bo za danes.
Ravno si ogledujem vreme in fotografiram sončni zaliv, ko v daljavi opazim še eno ribiško ladjo. Tokrat mi AIS nič ne pokaže, zato se mi zdi zelo čudno. Ker je manjša od prejšnje, ne more biti ista, zato bo nocojšnja previdnost večja od sinočnje. Očitno je tukaj veliko rib, a jaz jih ne bom lovil, saj imam nekaj mesa in tudi pri teh valovih se mi ravno ni za igrati z nožem na krmi. Zvečer spet malo več zapiha in sedaj imam spet 20 vozlov vetra. Ta veter je napovedan, zato za današnjo noč spet malo skrajšam jadro, da me kaj ne preseneti. Druga noč je šele pred mano in še dobrih 291 NM.
Tihi ocean 3. dan, Proti otokom Vanuatu
Druga noč na Tihem oceanu, ki sploh ni tih. Le kdo mu je dal takšno ime? Največjo težavo so mi ponoči delali valovi v pol krmo. Včasih kakšen tako udari, da se jadrnica prestavi za 50 stopinj in dejansko iztiri iz svoje smeri. Ob tem se sliši udarec, kot bi zadel v nekaj trdega. A vem, to je samo val. Avtopilot popravi smer in spet plujem proti cilju. Pod mano je več kot 3000 metrov globok ocean, v njemu plava marsikaj velikega, a nič od tega mi nikoli ne pride v negativno misel. Še včerajšnji šok, ko sem videl veliko ribiško ladjo brez AIS signala, me je čez nekaj ur potolažila misel, da je šla naprej. Ribiči brez AIS signala v Maleziji ne pomenijo nič dobrega, saj so definitivno bolj roparji na morju kot ribiči, zato se jim je potrebno izogniti, če se le da.
Zjutraj se je ocean umiril na tisto nekaj normalnega, kar zna ocean biti v normalnih pogojih. Sonce je nad mano in prijetno je. Tudi sam sem naspan, saj sem od tretje do sedme ure spal kar v enem kosu. Noči so kar hladne, zato nimam kaj delati zunaj, pa še v barki imam dolg rokav, katerega potem slečem ob jutru. Po kavi si zaželim trdo kuhanih jajc, zato si jih skuham kar šest. Tri za danes, tri za jutri. Če jih ne bom pojedel, mi jih bo na otoku tako ali tako Biosecurity vzel in jih vrgel kot okuženo in zaplenjeno blago skupaj s sadjem, mesom, zelenjavo, medom, itd… v keson.
Ura je spet 10:30 in na ploterju pogledam preplute milje. Skoraj neverjetno je, da je po 24-tih urah prepluto v desetinko milje enako kot včeraj. Torej je za mano spet novih 131,8 NM, kar pomeni skupaj več kot polovica poti. Danes plovba lepo teče in jo pustim takšno kot je. Jutri pa bom videl, ali bom moral zanalašč iti počasneje, ali morda celo hitreje, v kar pa močno dvomim. Pravkar imam vetra med 12 in 14 vozli, valovi so padli na meter in pol. Zunaj imam še naprej razvito samo genovo v celoti, ta pa je napeta še na tangun, da ne opleta in ne »poka«, kot radi rečemo. Elektrika mi je sicer malo padla pod 50%, upam, da bo sonce napolnilo nekaj prepotrebne energije.
Na čebuli, česnu in korenčku sem spekel pol kilograma mlete govedine, katero sem si sam vakumiral, da jo lahko imam dlje časa. A danes jo je treba predelati, dati pečeno v vakumsko plastično posodo in doliti nekaj olja, nato pa postaviti v hladilnik. Tako bo meso zdržalo še vsaj dva ali tri dni. V hladilniku je ostal še kos piščančjega mesa, kateri je bil danes za večerjo, zraven pa sem si skuhal drugi del domačih njokov. Še do konca ne pojem večerje, ko me zmoti pisk alarma na AIS-u. Spet ribiška ladja, tokrat novo ime Lurong Yuanyu. Ribolovno področje na Tihem oceanu je očitno kar močno, kar pomeni, da je še vedno veliko rib v teh vodah.
Za eno dobro uro prižgem motor na 1700 obratov, a brez potiska, saj ga ne potrebujem. Akumulatorji so bili preveč prazni, da bi jih pustil takšne kot so, tudi čez noč. Pozna se, da avtopilot dela 24 ur na dan, VHF postaja, AIS in ploter z GPS tudi, še en AIS sprejemnik, tridata, vetrni instrument in ne nazadnje tudi največji uporabnik, moj hladilnik, za katerega sumim, da mu je že zdavnaj odpovedal termostat. Zvečer gorijo še LED luči v barki in zunaj na barki signalne luči, čeprav imam zaradi valov med plovbo vključeno tudi sidrno luč na vrhu jambora, kar sicer ni po pravilih, a je zato za mojo varnost.
Oddajanje bloga preko Iridium satelitov je bilo že dva dni brezupno, kot da so vsi sateliti drugje in nobenega ni nad Indigom. Sebastjan se bo že znašel in bo uredil blog ter spletno stran tako, da bo lepo uporabna, jaz pa se na njih vrnem čez kakšen teden ali več.
Tihi ocean 4. dan, Proti otokom Vanuatu
Včasih smo ljudje res nezadovoljni z vsem kar dobimo. Recimo jaz sem trenutno nezadovoljen z vremenom ali bolje rečeno z vetrom. Prvi dan imam 30 vozlov nenapovedanega vetra, drugi dan imam 22 vozlov pričakovanega vetra, tretji dan imam idealen veter med 12 in 14 vozli,… Ob enih zjutraj sem dremal in se zbudim, ker mi jadro ropota. Seveda, ni vetra, oz. je vetra komaj za 4,7 vozla. Ni druge, kot prižgati motor. Meni Predict Wind kaže 12 vozlov vetra, moj zvesti star program Passage Weather pa mi kaže to dejansko stanje. Če bi vedel da bo tako, ne bi prej za eno uro prižigal motorja. Ker ni vetra je tudi občutno bolj toplo zunaj, v barki pa za kakšno stopinjo ali dve pogreje tudi sam motor.
Po lepo prespani noči (saj se večkrat zbudim in malo pogledam po oceanu ter na instrumente, da ne bo kdo mislil da spim neprekinjeno kot v domači postelji), se zjutraj obrijem brez bojazni, da bi si v valovih prerezal vratno žilo. Kuham kavo in med tem ko jo pijem, gledam vreme. S satelita si potegnem zadnje stanje vremenske napovedi in spet je ta Predict Wind usekal mimo. 10 vozlov mi kaže, jaz pa imam ves čas pod 4 vozle vetra. Nič od nič. Nekaj valov sicer je, a to je nekaj manjših in kratkih, ki me zibajo, vsakih cca 10 do 12 sekund pa pride kakšen metrski ali malo večji dolg val, ki dvigne barko in jo potem spusti dol. Prav kičasto je danes vse skupaj. Ta narava si ne zna razdeliti veter na dneve, ki bi bili vsi enaki.
Motor je ob 9:00 uri opravil svoj »šiht«, saj že prede celih 8 ur. Sicer je res na nizkih obratih, saj mi ne odgovarja maksimalna hitrost, pri kateri bi prišel v temni noči v nepoznan Resolution Bay na otoku Tanna. Ob tej uri imam do cilja še komaj nekaj več kot 100 NM, zato bom moral še bolj upočasniti plovbo, da pridem na cilj v jutru, ko bom videl kam in kako vpluti v ta plitek zaliv, saj je v njemu na sredi komaj 4 do 5 metrov globoko morje. Ob 9:45 se pokaže malo več vetra, ki je s svojih 6 do 7 vozli še vedno sramežljiv. Jadram s 3,6 vozla. Le kdo bi si mislil?
Stanje plovbe za zadnjih 24 ur mi ob 10:30 uri pokaže komaj 123,1 NM. No ja, tudi polž je rekel, da počasi daleč pride in še revež hišico nosi na hrbtu. Pravzaprav je danes proti pričakovanju za mano zelo veliko milj. 15 ur sem jadral kar hitro in potem bolj počasi, pa se nekje izenači. No tudi jaz bom moral še počasneje napredovati. Čez dan sem plul tudi pod 3 vozle, a se ne sekiram, saj imam časa na pretek. Nekako je potrebno uskladiti plovbo, vreme in preostanek časa do cilja.
Prišel je tudi čas večerje in končno toplega obroka. Zjutraj je bil samo zajtrk (jogurt s svežim ingverjem, nekaj žitaric in žlička cimeta), kasneje jabolko in ob popoldanski kavi štirje keksi. Zdaj sem vzel tretjino že pečene mlete govedine, katero sem spekel dan prej, dodal paradižnikovo omako iz konzerve, nekaj začimb in skuhal sem si testenine. Pravzaprav je bilo to vse skupaj res dobro. Ker sem naredil vsega še več, kot lahko pojem, je ostalo nekaj testenin v omaki za jutri.
Zvečer plujem nekaj milj stran od otoka Futuna, otoka sicer ne poznam in kolikor vem se nihče ne ustavlja na njem. Jaz plujem dalje in uživam v počasni plovbi. Plujem z 4,1 vozla in do cilja je še 43 NM.
Port Resolution, otok Tanna, Vanuatu
Zadnji večer je postregel z oslabljenim vetrom, kateri mi je pripomogel, da brez preračunavanja v namernem zaviranju plovbe, priplujem na otok Tanna v svetlem jutru. Pravzaprav pa sem jaz verjetno eden redkih jadralcev, ki se ne veseli jutranjega prihoda na otok, saj je ob tem vedno prisoten nekakšen strah, da bi zaspal. Za boljše razumevanje: barka je usmerjena proti kopnu – otoku, do otoka je nekaj deset milj, plujem ponoči, ko je organizem navajen spati in če zaspim, lahko zlahka nasedem na otok in se razbijem. Torej ne smem zaspati, ne smem biti utrujen in v tem primeru bom buden še veliko ur. To je pač cena solo jadranja, pri katerem je veliko več minusov, kot plusov. Sem pa to noč imel možnost opazovati zvezde. Tako čisto je bilo nebo, brez oblačka, da so se videle vse zvezde in zvezdice. Milijarde pikic na nebu. Nepopisno lepo. Tega drugače res ne vidiš, kot le tako.
Ob 8:20 sem že sidran v zalivu Resolution (ne vem zakaj se imenuje Port Resolution, saj nima niti pomola, kaj šele da bi bil port), v njem sem sam, nikjer ni žive duše. Zaliv me po malem spominja na Jadranske zalive, saj je globok, širok in obraščen z zelenjem. Tukaj ne bi rad ostal dolgo, saj sem tu samo iz enega samega razloga, povzpeti se in videti vulkan Mt. Yasur. Se da še kje drugje videti delujoč vulkan in stati na robu kraterja? Bil sem že na pol delujočem, Vulkano na Eolskem otočju. A to ni enako. Za mano je skoraj 500 NM plovbe in v zadnjih 22-tih urah sem pridelal še 106,9 NM. Zdaj jih je skupaj 494 NM v treh dneh in 22 urah neprestanega jadranja. Povpreček je 5,25 NM na uro, kar tudi ni tako slabo, saj je bilo vreme enako, kot slabo premešane karte. Vsega po nekaj.
Odločim se, da zadremam za dve uri, nato pa grem na obalo, da poiščem to kočo, ki se imenuje »kao« Yacht Club ter se povzpnem na vulkan. Pa je šlo vse drugače, kot sem pričakoval. Spati nisem mogel niti sekunde od muh, katere so se pritihotapile na barko in kaj tako sitnega pa še ne. Še komarji iz Vude so pravi vajenci za te muhe. Zato dam dingi v morje, nanj nastavim motorček in si v nahrbtnik pripravim velik fotoaparat s teleobjektivom, vodo in za vsak slučaj še tanko jakno z dolgimi rokavi. Obujem športno obutev, sledita še kapa in očala.
Najprej plovba do obale, ki nima nobenega pontona ali mostička. Pred leti je menda bil, pa ga je pred tremi leti podrl močan ciklon. Zato moram na plažo, a tu se nahaja tudi koralni greben, po katerem lepo podrsam z dingijem, ki že tako ali tako vidno spušča zrak. Povlečem dingi na obalo in ugotovim, da je z njim vsaj na oko, vse v redu. Najprej pridem do manjšega naselja, pred hišo stoji taksi, zato grem vsaj po informacije. Tako spoznam možakarja z imenom Stanlly in po pogovoru izvem, da je on starešina vasi, da je taksist in pokaže mi tudi, da dela za agencijo, s katero lahko grem organizirano na vulkan Mt. Yasur. A tukaj nastane velik problem. Kot prvo, je do sobote vstop na vulkan prepovedan, ker prihaja do močnih erupcij kategorije 4. Takrat je vulkan zaprt za vse. Poleg tega ni vse odvisno od njega, ampak od starešine (poglavarja) vasice, ki je pod vulkanom. Siten sem in prigovarjam možaka, naj mi uredi da vidim vulkan. Pravi, da bo poskusil, saj gre v vasico pri vulkanu čez pol ure in če želim, lahko grem z njim in mu nekaj prispevam za gorivo. Dogovorjeno.
Počakam ga in po dobrih 15-tih minutah se peljeva po bolj zemljeni kot pa makadamski cesti v taksiju, ki ga v Sloveniji še na odpad ne bi vzeli. Cesta pa, luknja do luknje, luža, nekaj metrov suhega in spet enako. Na trenutke se mi zdi, da mi bodo odpadli ledvici, hrbtenico pa mi nabija skupaj in verjetno sem se pomanjšal vsaj za en centimeter. Prideva do naselja in bradati gospod z večjim trebuhom je tisti, ki vodi vse niti okoli vulkana. Ne dovoli mi na vulkan in tudi če bi mu plačal obisk vulkana (normalna cena z vodiči in programom je 125 US$) me ne bi spustil gor, saj individualnih vzponov na vulkan ni in nikoli ne bo. Poleg tega je zdaj mrtva sezona in menda je edini, ki me v tem trenutku lahko pelje do vulkana, helikopterski prevoz AIR Tanna. Tako bi lahko videl v krater, videl vulkan in naredil še en krog okoli otoka. Helikopterski prevoz stane 800 US$. Pa saj vem da sem po svoje nor, če sem priplul sam po morju do sem, ampak za tak denar jaz živim skoraj dva meseca. Ne, hvala za takšno ponudbo! Vse skupaj že meji na grenko šalo in en kup nesreče. Prišel sem do otoka, potem do podnožja vulkana, naredil nekaj posnetkov od spodaj in zdaj lahko grem nazaj. Vanuatu, hvala!
Ko prideva s Stanlliyem nazaj do njegovega doma, mi ta zaračuna polno taksi ceno, a se potem prepirava in pristane na 40 AU$, kar je približno 25€. Zdaj sem še bolj jezen. Toliko sem bral o teh otokih, zdaj pa od tega ni nič. Vem kaj bom. Sedem v dingija, se zapeljem čez koralni greben z vesli, nato z motorčkom, dvignem dingi na barko in pričvrstim motorček na ograjico. Spijem kavo, nato pa dvignem sidro in ob 14:30 uri odplujem proti Novi Kaledoniji. Tako hitrega obiska otoka še nisem naredil, res ne. Še sam sebe sem presenetil s to hitro odločitvijo in še teh dobrih šest ur na Tanni mi je zdaj odveč.
Nadaljujem plovbo, katera ima pred sabo spet okoli 340 NM, kar pomeni slabe tri dni. Go Indigo, go!
| < Saweni Bay - Musket Cove | Plovba na Novo Kaledonijo > |
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
 |
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
