 |
| Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane. V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je dolga že 18.000 navtičnih milj. Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj! |
Tihi ocean
Sem razmišljal, kako naj napišem naslov, saj ne vem ali je danes prvi ali že drugi dan plovbe. Pa saj sem že včeraj jadral proti Novi Kaledoniji. Zato naj kar ostane drugi dan, prvi pa se je izgubil kot podnaslov včerajšnjega dne.
Noč je minila mirno, kot pravijo, bila je noč za počivanje. In res sem počival, saj sem bil od prejšnje noči precej neprespan. Jadranje po odprtem oceanu meni ne dela težav, zato se držim svojih navad in ustaljenega ritma. Manjših ribičev, ki bi šli lovit ribe na odprt ocean brez AIS ni, vse ostalo pa elektronske naprave zaznajo, tako mene, kot jaz njih. Zjutraj se je spustila megla in barka je vsa v vlagi. Tudi ocean se je ohladil za dobre 3 stopinje in sedaj jih premore komaj 25°C.
Prav lepo je ko se ti poklopi smer vetra in njegov moč. Tako lahko izvedeš dobro in hitro jadranje, kot že dolgo ne, pravzaprav se spomnim podobnega le še enkrat in to ko sem jadral na Atlantiku od otoka Bequia do otoka St. Lucia, kjer sem potem sidral pod skalo Pitonov zob. Jadra so napeta in zategnjena, jadram brez tanguna, saj ne jadram s pasatom v krmo, ampak imam lep 75 stopinjski bok, vetra pa od 12 do 15 vozlov. Ves čas sem nagnjen na desno, avtopilot drži smer zelo suvereno, valovi so visoki komaj nekaj čez en meter, zato sem ob osmi uri zjutraj, po 17-tih urah plovbe, preplul že 97 NM, kar je zelo dobro povprečje 5,7 NM na uro. Na ograjici na premcu imam slepega potnika. Galeb, sicer ne vem katere vrste je, je bel, krila ima temno rjava in izrazit svetlomoder kljun. Prišel se je spočit in nabrati novih moči. Upam le, da mi ne bo premca preveč posvinjal s svojimi ribjimi iztrebki.
Dopoldan sem ob kavi spet malo kalkuliral in kakor koli obračam ure in milje, vedno pride tako, da sem tokrat prepozen. Torej, edino mesto na otočju Nove Kaledonije, kjer se lahko prijavim je glavno mesto Noumea, na otoku Grande Terre. Do tja imam še 242 NM jadranja in tja naj bi prišel v soboto. Če se prijavim med vikendom ali ob praznikih, mi lahko uradniki zaračunajo dodatno takso zaradi dela izven delovnega časa, kar je povsod ustaljena praksa. Torej ta opcija odpade, ker ne mislim plačevati dodatnih taks. Zato mi vedno bolj diši, da se jutri okoli poldneva ustavim nekje na koncu koralnega grebena, na enem od najlepših otokov Nove Kaledonije, Ile Des Pins, saj upam, da med vikendom ne bo kontrole. Morda bi tam počakal dan ali dva in priplul v ponedeljek, ter se prijavil po pravilih. Najbolje pa se bo o tem odločiti jutri, ko bom nekje ob otoku.
Pa še nekaj besed o Novi Kaledoniji, o kateri tudi sam nisem kaj dosti slišal, zato nisem do nedavnega nič kaj vedel o njej. Nova Kaledonija je Melanezijsko otočje blizu Avstralije, ki je proti vzhodu manj kot 800 NM (1500 km) oddaljeno od nje. To je prekomorski teritorij Francije, kar pomeni, da bom tam moral izobesiti francosko zastavo in poslušati francoščino. Čeprav je to teritorij Francije, ni EU, zato pravila podležejo zakonom drugih držav. To je otočje večnega poletja, saj imajo ves čas poletno klimo, ki pa nima ne previsokih in ne prenizkih temperatur. Samo mesto Noumea je po nekaterih zapisih viden kot francoski St. Tropez s svojo Riviero. Upam le, da cene niso tako navite, kot so na Rivieri. Pravzaprav se zelo veselim po dolgem času videti eno veliko spodobno mesto, ki pa ni zasnovano kot velemesto, ampak se ta sovpada in zliva s samo tukajšnjo pokrajino. Rad bi si ogledal enega najlepših muzejev iz zgodovine pomorstva, prav tako pa so tukaj ponosni na bogato knjižnico s 7 metrov visokimi stenami, polnimi knjig. Ker imam na barki kar nekaj že prebranih knjig v slovenščini, jih bom nekaj dobro ohranjenih s trdimi platnicami odnesel v knjižnico, saj je bolje da ostanejo tam, kot da takšne knjige pustim v marini za zamenjavo. Na srečo imam do knjig poseben odnos in posebno spoštovanje, čeprav žal tudi sam spoznavam, da bom moral s časom naprej in si kmalu nabaviti »kindla«. To otočje se ponaša tudi z drugim največjim koralnim grebenom na svetu (prvi je Great Barrier Reef) in meri neverjetnih 1500 km v dolžino. V njem pa je toliko lepega podmorskega življenja in sveta, da tudi najbolj zahtevni potapljači postanejo zadovoljni. Sama Noumea je skrita globoko za koralnimi grebeni in je dobro zaščitena pred visokimi valovi. Zato ni čudno, da je tam več marin in kljub njim je na sidrišču pred mestom več sto jadrnic, katere so tam brezplačno na sidru. Kako točno bo tam, pa bom videl in občutil sam v nekaj naslednjih dneh.
Ob 15:00 uri preverim kolikšno pot sem preplul v 24-tih urah in zadovoljen sem z videnim. Indigo je izjemen, saj sva pustila za krmo dolgih 138,4 NM, kar je na tej plovbi najboljši povpreček. Zato sem že ob 16:40 uri plul mimo otoka Mare, katerega sem prav lepo videl ob desnem boku barke, kar pomeni, da se že nahajam v vodah Nove Kaledonije.
Pripravlja se večer in spet si najdem primerno mesto, da si pogledam že tolikokrat viden, a nikoli naveličan prizor sončnega zahoda. Tu na oceanu je drugačen, poseben. V pričakovanju nanj, me zmoti zvok galebov, ki nizko prhutajo in silno zadovoljno grulijo ter opozarjajo druge galebe na ogromno količino naravne hrane, letečih rib. Tudi sam jih vsako jutro pobiram že posušene in vračam tja, od kod so prišle, nazaj v morje. V zraku se že čuti prihajajoča vlaga in z valovi nakodrano morje ima ob teh zadnjih sončnih žarkih biserne konice, ki se leskečejo kot razbit kristalni kozarec pod svetlobo. Trenutek za tem je sonce zdrsnilo za neizogibne bele oblake in nato utonilo tam nekje za obzorjem. Morje se je pomračilo in kmalu bo temna noč, še ena od mnogih na tem oceanu. Jaz pa kljub temi, z Indigom režem valove, ki si med vodno brazdo utira pot k novemu cilju.
Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija
Veter se je sinoči okoli polnoči malo okrepil in da ne bi imel problemov, sem glavno jadro skrajšal za polovico. Tako sem se malo upočasnil, nagnjenost barke sem s tem reguliral in zdaj čakam, kako bo naprej. Ta okrepitev vetra je trajala samo slabo uro, potem pa je veter padel na 10 vozlov, včasih še manj. Ampak, zdaj se mi ne ljubi iz postelje popraviti jadra, če tudi plujem samo dobre štiri vozle, včasih še manj. Nisem na regati, pa tudi nisem tempiran na uro, kdaj moram prispeti na cilj. Jadranje v to smer je pravi užitek. V salonu na mizi imam tablico in na njej vse podatke o hitrosti, smeri plovbe, času,… Torej enako kot zunaj na komandni konzoli in če pogledam izpod kože, imam podatke na dlani. Vse lahko počaka do jutra. Jaz sem zdaj po novem dve uri bližje času Slovenije in zdaj smo samo 10 ur narazen. Tukaj ne prestavljajo ure kot na Fidžiju za eno uro naprej, tako odpade ta ena ura in tudi časovni pas se je zamenjal ter zmanjšal za eno uro.
Dobro jutro v Miklavževo jutro! Zjutraj sem bil zelo presenečen, ker je tudi mene obiskal Miklavž. Le kako je prišel na jadrnico, da jaz tega nisem začutil? Hvala tistemu, ki je pisal zame, saj mi je prinesel jabolko, kekse – verjetno za h kavi, ter nekaj arašidov. Hvala Miklavž! Le kaj je dobil moj vnuk? Kar stoži se mi, ko pomislim nanj, kako bo v pričakovanju jutra, saj še vedno verjame v Miklavža, Božička, Dedka Mraza,… Otoški trenutki, ki se jih ne da kupiti.
Jutro je sončno, danes sem sončni vzhod prespal, zato pa sem ob osmi uri, ko je preko satelita odšla lokacija v Slovenijo (zdaj jo vi vidite na spletni strani), preveril preplute milje. Lokacija naj bi pokazala razdaljo točno 224 NM od Tanne v 1 dnevu in 18-tih urah. Do Noumee mi še kaže še cca 120 NM.
Med samim jadranjem ni bilo nič pretresljivega, lahko bi rekel, da sem plul počasi. Ker sem imel ves čas v glavi Noumeo, sem plul po skrajnem jugu, da se izognem grebenom. Vendar sem se zaradi že navedenega premislil in zaplul proti otoku Ile Des Pins. Med plovbo sem se strogo držal pravil in vplul sem točno po zarisani črti, ki vodi do zaliva De Kuto. Tako sem ob 15:10 vplul v zaliv in se pridružil štirim že sidranim jadrnicam in enemu katamaranu. Sidram na globini 6 metrov v čisto svetlo modro vodo. Okolica na prvi pogled ne pove nič posebnega, razen na drugačnost in urejenost. Otok ni velik, zato sem bil začuden, ker sem videl kar nekaj avtomobilov, ki vozijo po obalni cesti. Tako sem v dveh dneh in 10 minutah preplul 266,5 NM od otoka Tanne do tega sidrišča. Zadnjih 24 ur je bila plovba presenetljivo dobra, saj sem preplul 128,1 NM, kar me je na koncu res pozitivno presenetilo, saj sem mislil, da jih bo vsaj 10 NM manj.
Kakorkoli, zdaj sem tu in upam, da me Žandarmerija pusti na miru in me ne bo spraševala po dokumentih. Za vsak slučaj sem namesto rumene zastave obesil kar Francosko in upam, da bodo mislili, da sem prijavljen. Do nedelje bom vsekakor tu, potem pa se bom verjetno prestavil, a ne vem še kam in za koliko. Danes sem pogledal karto in tukaj imajo lepo označeno pot med grebeni. Razmišljam, da bi udaril bližnjico in plul kar med njimi.
Preko Iridium emaila se mi je javil še kolega Gaute in mi sporočil, da je danes le uspel odriniti iz marine in da bo v četrtek zjutraj tu. On ne gre na Tanno, ampak je našel dve štoparki (par) in zdaj bo jadral direktno do sem, kar z njima. Javil mi je tudi, da je Bill odplul pred dvema dnevoma iz Fidžija proti otokom Vanuatu. A on mora na otok Efata, v mesto Port Vila, saj mu dva od treh oseb iz posadke tu izstopita in nadaljujeta pot z letalom.
Ko sem prihajal v zaliv je pihalo preko 20 vozlov, čeprav ne vem kako ta »downwind« točno deluje, a vedno se najde tam, kjer ga ne potrebujem, ko je potrebno sidrati ali pa se vezati v marino. Tukaj v zalivu tega vetra več ne čutim, prav tako ne valov, si pa danes, ko sem se sidral, privoščim eno mrzlo pivo iz borne zaloge, zaslužil sem si ga.
Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija
Valov sploh ne čutim, a se ti zaganjajo v peščeno obalo in delajo hrup. Povzpnem se v kokpit, ki je ves moker od vlage, pogledam na obalo, nato okoli barke. Morje je mirno, okoli barke ni nobenega vala, a na obalo se zliva mrtvi val. Tako lepe in bistre vode že dolgo nisem videl, zato zjutraj skočim v vodo, da se po dolgem času okopam in zaplavam. Letos ne vem, če sem se več kot 10x kopal. A naredil sem napako, saj sem najprej skočil, ne da bi preveril temperaturo vode. Seveda hitro se povzpnem na barko, pogledam na instrument in… ti šment, komaj 23,7°C ima voda. Hladnooo za mene, ki prihajam iz tropov in sem navajen vode okoli 29°C. Tudi zunaj ni tako toplo, kot je bilo na Fidžiju.
Skuham si kavo in se s šalico v roki sprehajam po palubi barke ter si ogledujem ta paradiž okoli sebe. Čeprav sem šele na prvem otoku Nove Kaledonije, pobrskam po spominu in se spomnim, da sem bral, da je ta otok najlepši. Zagotovo ne morem pritrditi ne ovreči te trditve, a že zdaj lahko povem, da kdor ni videl atolov Tuamotus, potem ne ve, kaj je lepota in podvodni živalski svet. Pravzaprav pa so vsi atoli lepi. Pijem kavo, se držim z eno roko za roll od prednjega jadra, ko se v tej bistri in plitki vodi zapodita dva večja delfina in se pravzaprav igrata. Prideta do barke, pod njo, okoli nje in odplavata dalje. V tej bistri in nizki vodi ju ni problem slediti. Čakam, da skočita, a tega ne naredita. Spet prideta nazaj, gresta k drugi barki in potem izgineta. Razmišljam, kdaj sem nazadnje videl delfina? Lani? Ja lani, letos še ne.
Kmalu začne škropiti in se umaknem v notranjost, pade dež, a ne za dolgo. Spet posije sonce, jaz napolnim z zrakom dingija, nanj montiram motorček in grem na obalo. Na plavajoči ponton ga privežem in grem po cesti, mimo njihove policije, ki je tik ob pomolu. Najdem zid, ki bi lahko bil obrambni zid v starih časih, ima tudi line za puške, a ne vem, nekaj mi pravi, da je novejše izdelave. Najdem še lesen kanu, lepo obalo, čudovit zid z masko i školjkami… naredim na desetine posnetkov. Spet sije sonce in voda v zalivu dobi turkizno barvo, ki se meša naprej z indigo modro, na levi pa se vidi temna senca, ki ponazarja koralni greben. In tista čudovita bela barva te mivke ob obali, ki pravzaprav loči to turkiznost od zelene barve dreves, največ, zelenih iglavcev, po katerih je ta otok dobil tudi ime.
Sprehodim se kak kilometer in pol ob obali in naletim na letoviški dom za otroke in mladino. Na vhodni stavbi je čudovita fasadna poslikava, restavracija in napis, »Free Wi-Fi«. No, čisto zastonj ni, a ker nimam francoskih frankov, ne morem plačati pijače, zato je tudi ne naročim, a kodo vseeno dobim. Pogledam, odgovorim najnujnejše, na sporočila in druge stvari bom drugič. Grem naprej, saj je dan prekratek. Najdem letoviški resort, a v njem po moje prevladujejo Japonci. Mlado in staro, vse ima drobne oči, ki so zunaj potegnjene navzgor, telo pa majhno in suhljato. Zalivi so čudoviti, turkizni, čisti, na sredi je velika skala kot manjši otok, okoli katere so se z leti nabrale korale in zdaj je tu raj za snorkljanje. Do glavnega naselja, kjer je bankomat, pošta, trgovine, je več kot 5 km. Najprej ob cesti poskusim s štopom, a nihče ne ustavi. Vsi me le pozdravljajo. Francozi, kako pa.
Dovolj imam in pozno popoldan se vrnem na barko, leva tuba na dingiju je že na pol prazna. Do barke še pridem, potem pa za vsak slučaj z njega spravim motor. Ni kaj, star je že, koralni grebeni so se ga že nič kolikokrat dotaknili, sonce in vročina ga talita na spojih, pa tudi iz PVC-ja je in ne iz modernih ter močnih materialov. To sezono bo še moral zdržati, »milom ili silom«. Dvomim če ima pikapolonica toliko pik, kot ima moj dingi krp. Moker sem, ker se je ravno ulil dež, zato se slečem in grem v vodo, se potem stuširam in šele zdaj se zavem, da tudi tokrat s sabo nisem imel ne plastenke z vodo, ne nahrbtnika za vodo. Zdaj me bo bolela glava in se bom spraševal od česa imam v tem raju bolečine?
Kava s keksi, kočerja in potem počitek. Čutim, da me bo danes prej kot po navadi odneslo v sanje.
Baie Des Manguiers, otok Grande Terre, Nova Kaledonija
Zjutraj se prebudim še pred svitom, zato najprej spijem kavo in ker sem se že sinoči odločil, da grem danes vsaj pol poti proti cilju, grem proti sidru, saj se že dani. Kar naenkrat mi pozornost prevzame zajemanje zraka v vodi. Pogledam, kdo plava ob tako zgodnji uri, ko v vodi vidim ogromno želvo, kakšnih 7 metrov stran od barke. Videti je bila večja od tistih največjih v parku Tobago Cays na Karibih. Tako na »uč, brez ribiškega pretiravanja« je bila večja od premera 90 cm, pravo prazgodovinsko bitje. Obrnem se, da bi vzel fotoaparat in fotografiral, a želva še enkrat zajame zrak in se potopi. Še nikoli nisem slišal, da bi želva tako glasno zajela zrak, pa sem jih že kar nekaj desetin videl. Dvignem sidro in v tem na pol meglenem, polnem vlage dnevu, odplujem iz zaliva. Zapustim ta otok in si med grebeni ter plitvinami najdem plovno pot, ki me vodi proti cilju.
Za današnji cilj sem si izbral malo več kot pol poti plovbe do Noumee, vendar, ko sem gledal sidrišča, so se mi zdela malo sumljiva, saj so bila globoka, nato pa so se strmo dvigovala do obale. Če spustim sidro na 20 ali več metrov globine sem hitro pri obali, če veter spremeni smer.
Plovba je bila na začetku skoraj nezanimiva, saj sem več kot 6 NM motoriral, nato pa se je pojavil veter s skromnih 8,5 vozla in odvijem obe jadri. Tako postane vse bolj tiho, drugače in prijetno. Tudi veter se je malo okrepil in je pihal okoli 10 vozlov, kdaj več, kdaj manj. Ravno dovolj za plovbo od 3,6 do 5,2 vozla, čeprav je največkrat merilec hitrosti pokazal 4,3 vozla. No ja, mudi se mi ne, zato me takšno jadranje ne obremenjuje. Vmes me prehiti še hitri trajekt, ki verjetno pluje iz Noumee proti otoku Ile Des Pins. Ker že dva ali tri dni nimam nobenega mesa, že drugi dan lovim ribe, a čutim, da je to misija nemogoče. Menjam vabe – malo ribica, malo umetni ligenj, malo še dolgi laski, pa svetleč trnek, pa…., rezultat je vedno nič. No ja, saj imam hrano na barki, tudi ribe v konzervah se najdejo, ampak kot je rekel dolenjski prijatelj Gregor: »Frišno je pač najboljše.«
Plujem po t.i. Le Grand Lagon Sud (veliki južni kanal), kjer je globina kar precejšnja, tudi preko 600 metrov ob vhodu, drugače pa 300 ali 400 metrov ves čas. Včeraj sem na eni od mnogo tabel ob obali prebral, da je tu meja med tropskim in subtropskim življenjem v morju. Menda je tu tudi meja za belega morskega psa, zato pa se v hladnem obdobju najdejo kiti, kateri radi prihajajo sem. No jaz nisem videl ničesar, še ribe ne. Nekaj milj kasneje, je potrebno malo vijugati med grebeni in oznakami, a je na elektronski karti lepo označena in tudi začrtana pot. Tokrat sem spremljal moje karte (C-MAP) in karte Navionics in lahko rečem, da so tu identične. Očitno imajo Francozi denar in so posvetili kartografiji več pomena, kot na Fidžiju. Včasih postanem malo trd, a bolj pozoren, ko plujem mimo grebenov v svoji neposredni bližini in vidim, kako se na njih ustvarjajo rahli, beli in penasti valovi. Res ni prijetno.
Končno priplujem do velikega zaliva, ki naj bi imel kar pet stranskih zalivov, primernih za sidranje. Prvo in drugo sidrišče sta neprimerni, zavijem v tretje, a mi ne diši sidranje zaradi globine in zato zavijem iz njega. Zavijem v peto in tu sidram. Jutri zjutraj bom videl če je bilo sidranje v redu. Sicer je sidro lepo prijelo na 15 metrov globine, jaz pa imam v vodi 60 metrov verige in upam, da kje ne podrsam s kobilico ali celo s krmilnim listom, saj se obala kot sem predvidel, res strmo dviga proti obali. Če bo pihal SV veter kot sedaj, bo vse v redu, le Zahodnik ne sme pihati, a ta piha res malokrat. Lahko pa me preseneti tudi brezvetrje in potem gre plovilo vedno nekam po svoje oz. po toku.
Ura je 16:00 in po skoraj desetih urah sem preplul 44,5 NM. Ni kaj, počasno jadranje ne more dati boljšega povprečka, kot je 4,45 NM na uro. Naredim še spominsko fotko zaliva, ki je tokrat v barvah res drugačna od včerajšnje. Ta je bolj temna in podobna zalivom na Fidžiju. Hitro pripravim čarovnika in začnem delati vodo, saj je tukaj čista voda, ker tukaj ni nobenega naselja. Sprednji tank je še poln, a rad imam vode v izobilju, zato napolnim še zadnji rezervoar in si natočim pitno vodo v plastenke. Zdaj je čas za kavo in ogled poti za jutrišnjo plovbo do Noumee, kasneje pa še naredim kočerjo in grem v večer. No ja, tudi blog je potrebno napisati, čeprav ni posebnega dogajanja, a nekako že spravim to stran in jo pošljem v branje. Žal so za čas plovbe tudi fotke manjše in slabše kvalitete, a morate razumeti, da je pošiljanje le-teh preko satelita zelo počasno in povrh vsega še drago. Pa saj bo kmalu bolje, čez dan ali dva, morda tri….
Noumea, otok Grande Terre, Nova Kaledonija
Zelo slabo sem spal, če se temu sploh lahko reče spanje. Veriga je celo noč opletala po dnu, po nekakšnih kamnih, ki so prenašali zvok po verigi vse do mene, ki potem nisem mogel niti očesa zatisniti. Zato sem od jeze že ob 3:45 vstal in spil kavo dokler se ni zdanilo, to pa je že ob 5:15 uri. Dvignem sidro in odplujem iz tega zaliva, ki res ni podoben ničemur, kar bi me lahko v naslednjih dneh spominjalo nanj.
Noč je bila očitno vlažna, zato je v kokpitu vse mokro in komaj čakam na sonce, da to posuši. Ko bi bilo vsaj kaj vetra, a tu med hribi, ga res ne more biti. Merilnik vetra mi kaže neverjetnih 0,0 vozla, kar pomeni, da ni niti sapice. Plujem na motor in čakam, da pridem iz zavetja, kjer bom našel veter. V vodo vržem vabo za ribe in jo vlečem za sabo. Sicer nimam prevelikega upanja, da se bo ujelo kaj na trnek, a vseeno, upanje umre zadnje.
Plujem med nizkimi bregovi, poraslimi z zelenjem, tu in tam pa se vidi kako je plaz odnesel del tega hriba, zdaj pa je tam rjava luknja. Nikjer ni nobene hiše, barake, ali vsaj nekaj, kar bi dalo vedeti, da je tukaj življenje. Vse je pusto, pa čeprav se tu in tam vidi lepa in bela peščena plaža. Pred mano je še zadnja ožina, potem pa pridem bolj na odprto, kjer me čaka veter in sonce. Plujem izredno počasi, saj je za celih 2,5 vozla močan tok. A tudi počasi se daleč pride, zato priplujem do konca in že sem v širokem delu, kjer bo jadranje brezskrbno. Zapoje rola, laks se odvija in nasmeje me ta melodija. Potegnem palico, ter začnem navijati. Nekaj je gor, čeprav ni težko. Vlečem in gre kar s težavo, saj se riba upira. A ko jo nekako spravim na površje, da samo drsi po boku, sva hitro skupaj pri barki. Potegnem jo na barko in ko ugotovim, da bo riba v redu, ji prerežem škrge in del trupa pri glavi, da se kri lepo steče iz nje. Mislim da je to ena od vrst tune in velika je nekaj več kot 60 cm, kar je za moj prazen hladilnik, več kot merska. Iz nje narežem štiri lepe fileje, ostalo vrnem od tja, kjer sem dobil, v morje. Fileje še med plovbo vakumiram v vrečko in dam v hladilnik.
Zdaj imam tudi veter, zato razprem jadra in jadram pri 14-tih vozlih vetra. Plovba je prav lepa in spodobna, zato sem vesel, da je pred mano zadan današnji cilj. Po skoraj sedmih urah zaplujem v Port Noumeo, ker iščem prostor za sidranje. Skoraj ne morem verjeti da ga ni. V samem Portu pred mestom so tri marine in dva Boatyarda, poleg tega pa je na privatnih bojah vsaj še 200 plovil. Jaz pa ne najdem prostora za sidranje. Končno se odločim, da zaplujem v levi krak tega zaliva, ter na koncu boj vržem sidro in sidram na prepovedanem mestu. Briga me, vetra je za 22 vozlov in ne da se mi premikati ne levo ne desno. Komaj ugasnem instrumente in motor, že je tu policija v malem črnem, a verjetno hitrem čolnu. Opozori me, da tu ne smem sidrati in če se takoj ne premaknem, bom moral plačati kazen. Torej mi ne preostane drugega, kot da požrem obljubo in se le premaknem drugam, a kam naj grem? Ni druge, kot da pokličem eno od marin. VHF postaja in kanal 67 mi opravita čudež, da dobim prostor v marini, ki še včeraj ni imela prostora in ga ne bo imela še nekaj naslednjih dni. Kako se zasedenost spreminja, a ne? V marini je vetra za pol manj, na privezu pa ga skoraj ni. Barko mi pomagata privezati dve brhki dami, ki sta tukaj v vlogi marinera. Po končanem postopku, me napotita v pisarno, kjer izpolnim nekaj formularjev za marino in jutrišnjo prijavo. Za danes bodo čez eno uro naredili le pregled barke, katerega bo izvedel Biosecurity. No tudi ti zamudijo za pol ure in če pregledajo barko, ter izpolnijo obrazce v pol ure, bo to še vedno v rednem delovnem času in ne bom podlegel plačilu izven normalnega delovnega časa.
V 15-tih minutah so mi pobrali vso čebulo, česen, korenček, krompir, ingver, nekaj svežega sira, itd, ter odšli iz barke. Zdaj lahko grem v trgovino, saj nimam nič od sveže zelenjave in ne od sadja. Srečam mlad par iz Švice, ki sem ju srečal na Taahi. Takrat sta mi pripeljala sadje, ker sta ga imela preveč in po dobrem letu se spet srečamo, zato ju povabim na barko na klepet. Dve uri smo se pogovarjali in obujali spomine, potem pa sta odšla. Jaz si naredim še nekaj za jest, se stuširam in utrujen odidem v posteljo. Jutri je nov dan.
Noumea, otok Grande Terre, Nova Kaledonija
Zjutraj se odpravim na Policijo in Carino, da si uredim še zadnje papirje za začasno bivanje z barko v Novi Kaledoniji. Približno en kilometer se moram sprehoditi do tja, a ker še ni vroče, me to sploh ne moti. Pride v pisarno in res prijazna uslužbenka se potrudi, da je vse hitro opravljeno.
Vrnem se nazaj na barko in se odločim, da bom danes privijačil ograjico oz. pritrdil stebričke za ograjico na barki, da se ne bo več premikala. Pravzaprav sta mi dva inox nosilca že počila in potrebno jih bo zvariti, do takrat pa se že potrudim, da bo vse trdno in da bo držalo kot mora. Po dveh urah in pol dela sem vesel, ker sem se tega lotil. Zdaj je končano.
Ko se umijem, grem še do pekarne po bageto in se vrnem na barko. Skuham si kavo in si jo nalivam iz džezve v skodelico, ko nekdo trka na barko. Pa ne trka, razbija. Pridem ven in me skoraj vrže na rit. Pred barko stojijo policisti in cariniki v uniformah, vsi so oboroženi in imajo na sebi neprebojne jopiče. Zraven imajo še nemškega ovčarja z nagobčnikom. Vseh skupaj je sedem in mislim, da so se zmotili. Snemajo kakšen film? Je, skrita kamera? Prijazen gospod, očitno šef, mi pokaže dokument, da mora preiskati barko. Kaj naj? Naj začnem s prepovedjo, da je barka tuja država in da nimajo vstopa na njo. Pravljice… Ni kaj, povem, da lahko pridejo in opravijo svoje delo. Spomnil sem se, da se mi je podobno zgodilo na Martiniku, a takrat so bili le trije gospodje in so to opravili v roku pol ure. Francozi pač. Nič pretresljivega. Potem prideta za njim dve ženski, ki me navzkrižno sprašujeta, ena si nekaj piše v beležko, druga mi pravi, da se neke zgodbe ne ujemajo, zakaj sem bil v Panami, koliko časa sem bil na Fidžiju, katere otoke sem obiskal, če lahko vidi log book barke od prvega dne do danes, kdo je bil prejšnji lastnik barke, itd…itd. Potem me pokličejo v notranjost in ves čas imam spremstvo enega od carinikov, ki ves čas budno pazi name. Vprašajo me po denarju, orožju, drogi in ker nič nimam, mi povedo, da bo v barko prišel pes, da ne bo nič poškodoval, ker ima na sebi nogavičke, a pregled mora opraviti tudi on. Rečem mu, da naj naredijo kar morajo. Pes pride v barko, vonja, potem pa na enem mestu znori in začne kopati v enem kotu od barke. Postavijo neko oznako in pes znori še na drugem delu barke, ter kasneje še na tretjem, podnici v zadnji kabini, kjer imam skladišče. Pes gre ven, povedo mi da je pes nekaj odkril in če imam kaj za povedati. Ker nimam nič skrivnosti, pač povem, da naj delajo še naprej svoje delo. Morda sem tisti trenutek malo pomislil na to, da večkrat pustim barko v marini v vodi ali v suhi marini na stojalu in marsikdo bi lahko prišel na barko, kaj skril, jaz pa ne vedoč vozim nekaj v barki, kar sploh ni moje. Ampak, upam, da se to ni zgodilo, a misel ostaja. Dva možakarja prineseta orodje in mi povesta, da bodo »razstavili vse kar se da razstaviti«, na treh mestih, kjer je pes lajal. Pa začno z delom. Še vedel nisem, da se dajo nekatere stvari odvijačiti. Potem sledi kamera na dolgi cevi, snemanje, pregled, vijačenje nazaj, pri drugi točki naletijo na zdravila, katera je očitno pes zamenjal za kaj drugega. Sprašujejo za morfij, posebna zdravila, pokažem jim vsako škatlo, a tega je ogromno. Majhna lekarna, saj imam dva večja zaboja zdravil in prve pomoči. Najdejo večjo količino igel, brizgalk, ampul s tekočino, za katere jim povem, da je adrenalin, nekaj imam blokad proti bolečinam, pravzaprav imam tudi vse za manjši operativni poseg, lokalno anestezijo, oni pa vse fotografirajo in iščejo dalje. Odvijačijo, privijačijo, premetavajo, prestavljajo, delajo malo nereda, ker ne dajo vse na svoje mesto, a se trudijo. Če kaj ne vedo, me pokličejo in takrat se spočijem od vprašanj, kajti dami v uniformi, ki me v kokpitu ves čas sprašujeta in jima ne gredo nekatere zadeve skupaj, mi že malo presedata. Zanima jih, zakaj plujem z barko in se vračam v Slovenijo, ter zakaj puščam barko samo v neznanih deželah.
Odgovarjam, kar jim znam razložiti, kar se mi zdi butasto, sem raje tiho. Sledi pregled v zadnji kabini in možakarji nosijo vse v salon, a ker je robe ogromno, morata dva ven iz salona v kokpit. Vse pregledujejo, odvijačijo mi podnico, nato privijačijo na pol in kar tako pustijo, vse stvari zložijo po svoje, tako da moram kasneje vse saj še enkrat znositi ven in nazaj notri, ter zložiti po svoje, da vem, kje imam kakšno zadevo. Potem so mi fotografirali vse možne dokumente, pregledali serijske številke od satelitskih telefonov, verjetno bodo iskali plovno pot… Potem sledi še pregled zunaj. Ogledujejo si rešilni splav na palubi, jaz pa gledam kaj bodo naredili, saj odpreti ga ne smejo. Če ga odprejo, ga bodo sprožili in potem bo zanič. Ampak me presenetijo, spet gledajo s kamero na cevi v notranjost, obračajo,… potem sledijo še bokaporti, pa raziskovanje skladišča za sidrno verigo. Iskanje dvojne palube in dvojnega dna… Dve uri in pol so me mrcvarili in razdejali so barko ter vsako stvar pregledali na barki vsaj dvakrat,… Na koncu so mi pojasnili, da je to rutinski pregled in da se bomo še videli, ko preverijo nekatere stvari in me prosijo, naj do takrat ne zapuščam Nove Kaledonije. Povem jim, da bom morda šel domov, pa mi pravijo, naj se jim prej javim. Ja potem pač ne bom šel. Napišejo mi še zapisnik, kjer piše koliko ljudi je bilo, kdo je vodil postopek, koliko časa so bili na barki in da s podpisom potrjujem, da je bil postopek korekten in da niso naredili nobene škode. In na koncu sem mislil, da bo šefa na rit vrglo, ko sem ga vprašal, če lahko naredimo eno skupinsko fotko za v knjigo. Samo vprašal sem, no,…
Zdaj, ko to pišem, sem se spomnil, da me je zjutraj policistka pri prijavi vsaj tri krat vprašala, če sem sto procenten, da nisem bil še nikoli tukaj. Kajti v evidenci ima zapisano: Indigo, jadrnica, nemška zastava. Morda pa je nekdo že imel kakšne probleme z jadrnico pod istim imenom, kdo ve? V glavnem ni prijetno in sploh ne, ker je bilo veliko opazovalcev na obali, ki so spremljali dogajanje.
Ker sem jim dal log book in vse ostalo, imajo tudi naslov te spletne strani, zato vem, da me bodo jutri tudi oni brali, morda celo nekaj naslednjih dni. Pričakujem vsaj 5 ogledov več vsak dan v naslednjih dneh. Prevod jih bo malo motil, ker Google prevajalnik res slabo prevaja.
Končno je čas za večerjo in moj tunin file… a pri večerji razmišljam,… Norvežan prihaja v Noumeo čez dva dni, njegova barka nosi ime Isis II… Po moje ga bodo pričakali z vojsko, kajti s takšnim imenom, lahko gre »komot« samo mimo arabskih držav, ko bo v Rdečem morju… tukaj bo to težko izvedljivo, ker jim je v Franciji gospod Macron zagodel z arabskimi migranti.
Vabimo te na predavanje: Otoki zahodnega Tihega oceana, ki bo potekalo 25.3.2020. Rezervacije na tej povezavi.
| < Plovba na otok Tanna | Grande Terre > |
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
 |
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
