 |
| Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane. V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je dolga že 18.000 navtičnih milj. Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj! |
Noumea, otok Grande Terre, Nova Kaledonija, 3.dan
Zjutraj me preseneti glasna glasba, ampak res, res glasna. Mislil sem, da se je »strgalo« ojačevalcu v tukajšnjem bližnjem baru, a sem ugotovil, da glasba prihaja od drugod. Ker sem se odločil, da grem danes bolj zgodaj na teren, zaradi vročine, katera je tukaj zadnje dni kar precej vroče čez dan, grem za zvokom. Pridem 200 metrov nižje do državne stavbe, kjer se pripravljajo za protest proti »nevemžekomuinzakaj«. Protesti pač. Zbralo se je nekaj ljudi, imajo ogromno glasbeno mašinerijo in ko nekoga vprašam zakaj je to, mi pove, da je to zakonit in najavljen protest proti nekim zakonom, kateri niso pisani na kožo državljanom. Predvsem so tu beli ljudje, po moje Francozi. Vprašam ga, če je ta »feršterkerija« moči 1000W, ker je zelo glasna in močna, pa mi pove, da je 15.000W sinusa. In ob 9:00 uri jim bodo spustili dve tretjini, kar pomeni 10.000W , a zdaj je glasnost komaj 2.000W. Pri tej glasbi se midva komaj pogovarjava, zato dvomim, da bodo potem lahko uradniki delali, če jih slučajno ne bo odpihnil veter iz boxov, ali če ne bodo popokala stekla na stavbi. Delati v takšnem hrupu zagotovo ne bodo mogli. Policija postavlja ograjo okoli vhoda v stavbo, trije kombiji in nekaj policije se tam nabira, upam le, da bo vse potekalo v redu in naj zmaga najmočnejši, ljudstvo seveda.
Zapustim prizorišče in se odpravim na obisk pokrite tržnice s sadjem in zelenjavo, ter nato še do pokrite ribarnice. Obe stavbi sta veliki in v njej je res kaj videti. Rad imam tržnice, rad se potikam in razgledujem po prodajnih artiklih in seveda po cenah. Ker sem obiskal ne vem že koliko desetin tržnic po svetu, primerjam cene in potem ugotavljam ali je drago ali ne. Dejansko je tukaj vse veliko dražje kot na Fidžiju. Je pa primerljivo, a nekoliko ceneje s Francosko Polinezijo. Denar je tako ali tako enak, jezik tudi, torej ni nekih posebnih razlik. Sadje in zelenjava sta kar precej dražja kot v trgovini, verjetno tam kupujejo na veliko in lahko korigirajo cene. A tu je verjetno vse več ali manj lokalna pridelava, zato je bolj zdrava, če ni že BIO.
V ribarnici me presenetijo cene rib, ki se gibljejo od 4.50€ in dalje, do najdražjih jastogov po nekaj manj kot 40€ za kilogram. Sam še imam en kos tune v hladilniku, ki bo dovolj za današnjo večerjo, nato pa bom verjetno bolj posegal po ribi, kot po piščancu ali rdečemu mesu, saj je riba vsaj za 50% cenejša od drugega mesa. Poleg tega pa verjamem, da je bolj zdrava. Kilogram fileja tune, stane tukaj 12€, kar je proti Sloveniji vsaj dva krat ceneje. Skuša stane 4,50 €, druga riba okoli 6 do 7€. Zanimivo je to, da ljudje precej kupujejo ribo, tudi mladi in mlade družine, kar pomeni, da so ljudje precej dobro osveščeni o zdravi prehrani. Pravzaprav pa je tu tako, da kar vidiš ljudi bele rase, ne vidiš debelih in pretežkih ljudi, kar pa je temnih, pa je vse drugače. Skoraj težko najdeš koga, ki je s težo v mejah zdravega človeka.
Pot me zanese naprej in grem proti zunanji marini, ki je popolnoma na drugi strani mesta in zaliva. Peš je to cca 4 km v eno stran. Vmes si ogledujem stavbe, saj imajo kar nekaj stavb visokih in precej lepih ter urejenih. Ko pridem do suhe marine, kjer so barke zunaj in jih nekateri že barvajo in popravljajo, sem začuden, ker imajo vse urejeno in čisto. Tu je vsaj deset trgovin, kjer prodajajo vse mogoče, kar potrebuješ za barko. Skoraj nemogoče je, da česa nimajo. Sam iščem specialno dvokomponentno lepilo za dingija in ga najdem. Cena je primerljiva z drugimi trgovinami po otokih, zato zdaj samo pogledam in se do petka odločim ali bom kupil ali ne, saj to lepilo ni ravno poceni. Malo si še pogledam ostale artikle in sem vesel, da sem našel prodajalne, ki imajo res vse.
Popoldne se vrnem nazaj na barko in sem utrujen, kot da sem prepešačil 90 in ne 9,2 km. Spijem ohlajeno vodo iz hladilnika in zadremam za dobro uro. Popoldne potem še čistim barko po palubi, zvečer pa si naredim kočerjo in grem malo ven, da vidim, kaj se dogaja v tem mestu, ko so tukaj večerne ure.
Noumea, otok Grande Terre, Nova Kaledonija, 4.dan
Danes je oblačno, v zraku in glavi se čuti nizek pritisk, morda je to samo znak, da bo padal dež. Kdo ve? Ker je takšno vreme, ravno pravšnje za dolgo hojo, se odpravim do druge in potem še naslednje, tretje marine. V tem drugem zalivu sta kar dve veliki marini, ena do druge.
Najprej moram malo v hrib, potem pa spet po hribu dol in dejansko padem v marino Port de Sud. Najdem pisarno in vprašam, če kdo ve za kakšno prosto bojo, ali pa če ve, kje bi se dalo sidrati, da ne bi plačal kakšne kazni. Pri njih je vse sidrišče, a na teh sidriščih je 300 boj, ki so v privatni lasti. Možakar v recepciji mi ves čas razlaga, da je tu sidrišče in če najdem prostor, se lahko sidram. Najraje bi ga vprašal, kdaj je bil nazadnje tam, kajti na »sidrišču« so boje tako na gosto, da so po moje merili vse do decimetra natančno in sidranje vmes je misija nemogoče. Kjer pa je oznaka za konec sidrišča, pa se tako ne sme več sidrati in je sidranje prepovedano, kar sem že izkusil sam na lastni koži. Vidim, da si z njim nimam kaj pomagati, zato iščem marinera v marini, kajti po navadi takšni ljudje največ vedo. Žal tudi on nič ne ve, ali pa se boji za službo. Zato grem okoli zaliva in stopim do druge marine. Tam pa so na recepciji tako neprijazni, da mi prepotentni samovšečnež pove v obraz, da to njega ne zanima. Marino imajo polno in nimajo več prostora, zato se za sidrišča ne zanima. Pa saj ne potrebujem marine, a on to presliši, nato se obrne in gre v drugo pisarno. A ni danes polna luna? Ej, tako neprijazen pa tudi ne moreš biti do strank.
Ker nisem nič uredil, grem nazaj do barke po stranskih ulicah kjer je veliko hiš, trgovin in raznih butikov. Ogledujem si izložbe, trgovine, morda najdem kaj zanimivega. Tako zagledam veliko St. Joseph katedralo. To je menda mestna znamenitost in jo kar velikokrat omenjajo, zato se povzpnem do nje, a je na žalost zaradi obnove zaprta. Katedrala je bila zgrajena in posvečena leta 1890 ter je od zunaj videti zelo lepo ohranjena.
Nato se sprehodim še do velikega parka, kjer je že vse pripravljeno za prihajajoče praznike. Tudi velika umetna smreka se bohoti sredi parka, okoli nje pa kot stražarji stojijo palme. V parku je ob tem času okoli poldneva kar precej ljudi, ki posedajo po klopcah, travi ali pa kar po kakšni škarpi. Zelo veliko je tudi skupin, ki so po moje družinsko povezane med sabo. Ampak moja hitra ugotovitev je, da so to samo črni ljudje. Niti enega med njimi ni, ki bi bil bel. Očitno so to ljudje s socialne podpore, morda so celo t.i. »drugorazredni državljani«, ki so težje zaposljivi. Med tem svojim dolgim sprehodom in raziskovanjem mesta, najdem tudi pralnico za perilo, katero bi tudi sam potreboval. Dve polni vreči kličeta po pranju večjih kosov perila, kot je to npr. posteljnina. Ta je bolj delikatna za pranje v mojem majhnem pralnem stroju. Cena za pranje, sušenje in zlaganje perila (5 kg) znaša 10€, kar je precej drago. Torej bom še malo počakal, saj dvomim, da je to edina pralnica v mestu.
Počasi se vrnem nazaj na barko in se lotim dela. Kar nekaj ga je in še ta teden ga moram opraviti, kajti naslednji teden bi rad šel nazaj proti jugu. Tam je vsekakor lepše.
Danes sem dobil tudi družbo, iz Fidžija je priplul Norvežan Gaute in zdaj bo družabno življenje potekalo drugače. Dokler je on urejal prijavo pri uradnikih, sem jaz šel v mesto na banko, da bi zamenjal denar, saj imam 200 avstralskih dolarjev (cca 135€), katere bi rad menjal v lokalni denar. In doživim šok, kajti na štirih bankah v mestu mi ne morejo zamenjati denarja, ker ne menjajo tujcem. Ker tega ne razumem, jih vprašam zakaj takšna striktna in meni ne razumljiva poteza bank. Pravijo, da lahko menjajo denar le domačinom, če ga ti položijo na svoj račun. Obstaja le ena menjalnica v celi Noumei, a ta je v enem hotelu, cca 11 km stran, kjer mi bodo z veseljem menjali vsako valuto. Zdaj vem malo več, kot sem vedel prej, tudi razočaran in presenečen sem malo več, kot sem bil prej. Se pač učim iz dneva v dan. Še bolj pa sem bil presenečen, ko sem se vrnil na pomol, kolega pa ni bilo več tam. Poskusim ga doklicati in dobim sporočilo preko Iridiuma, da mu Biosecurity ne dovoli vstopa v državo, ker ima na barki mačko, ki je bila pred tem na Fidžiju. Tudi papirji za cepljenje s Fidžija ne veljajo, ker niso izdani od nekakšnih pridruženih članic EU. Jezen je, da kar piha. Zdaj se bo za to noč poskusil nekje sidrati, potem pa… še sam ne ve kaj bo. Kaj je s to državo? So res Francozi, ali pa se samo delajo francoze?
Noumea, otok Grande Terre, Nova Kaledonija, 5.dan
Vem, ko bo dež, ga bom preklinjal, zakaj je, zakaj ni sonca, itd. Zdaj pa ko sonce sije z neizmerno močjo pa bi verjetno že vsi radi ohladitev. Čez dan je res nevzdržno.
Zjutraj sva s kolegom Gautejem skupaj odšla en del poti, kajti on gre na Policijo odjaviti dve članici posadke, da lahko gresta po svoje. Jaz grem v navtično trgovino in kupim posebno dvokomponentno lepilo za dingija. Končno sem ga našel na teh otokih in zdaj bo verjetno vse popravljeno in bo mir za dolgo časa. Tudi omenjal ga več ne bom več ☺.
Na svoji poti najdem tablo, ki nakazuje, da je nekoč na tem mestu kjer stojim, stala hiša v kateri je živel Gerolimo Draghiceviz. Ta priimek me je sicer malo potegnil, da sem začel brati kaj piše na tabli, a sem naletel na oviro, imenovana francoščina. Očitno pa je, da je bil možakar zelo pomemben leta 1885, da so mu postavili spominsko tablo. Tudi muzej je zaprt zaradi obnove, a ga bodo menda kmalu odprli, česar se zelo veselim. Noumea je danes zelo prometna. Na cestah je ogromno avtomobilov, nastajajo zastoji in verjetno se ljudje pripravljajo za vikend, ki je za njih nastopil že danes popoldne.
Spotoma sem šel v trgovino, da bi kupil štiri piva, da se najdejo čez vikend v hladilniku in spet naletim na čudna pravila. V petek po 12:00 uri, pa vse do jutri zjutraj do 9:00 ure, se v trgovinah ne sme prodajati alkohol. Prav tako v soboto, v nedeljo pa je supermarket zaprt. Najprej sem čudno gledal list, napisan v francoščini in znak prepovedano, nato pa sem vprašal varnostnika, kaj to pomeni. V polomljeni angleščini mi je razložil, kar sem tudi sam razbral iz napisanega. A zakaj je tako? Zato menda, da se med vikendom ljudje ne opijajo in da lahko gredo v ponedeljek normalno v službo. Ampak gospod, če se bom želel napiti, si bom kupil pijačo v četrtek. V večini primerov menda to ne gre, saj je v petek plačilni dan, saj imajo tedensko plačo. Ampak sorry, res so čudni ti Francozi…
Ko se vrnem pred marino, srečam gospo iz recepcije, katera me sama vpraša, če je kolega rešil zadevo z mačko. Povem ji realno stanje, ob enem pa popljuvam državo in državni sistem, ki ima takšna zasebna pravila. Gospa me sicer malo čudno gleda, nato pa pravi, da bo ona poklicala nekam in mi javi, kaj je uredila. Če sem iskren ji tega nisem verjel. A ko je prišel kolega do mene na barko, ga je videla skozi steklo in prišla do naju ter mu naročila, naj bo jutri ob 11:00 uri tukaj pred marino, da se bodo nekaj pogovorili in uredili. Skoraj nisem verjel svojim ušesom, da se nekateri ljudje le potrudijo za druge. Morda pa ji je bil moj kolega, kot šarmantni dolgolasi in bradati »viking« všeč. Le kdo ve?
Jaz popoldne lepim čoln in tokrat se smejim sam sebi, ker mi gre tako gladko in dobro od rok. Dva dni bo trajalo in bo vse, kot mora biti. Če človeku ni težko in ne obupa, se rodijo sadovi dobrega dela.
Dejansko se danes ni kaj posebnega dogajalo, razen to, da sem moral napisati nekaj strani odgovorov za nek intervju. Zvečer pa sem si naredil dobro večerjo in to pojedel v kokpitu ob zvokih dobre žive glasbe, ki je igrala pred barom v marini. Nato pa sem šel tudi sam malo bližje in poleg poslušanja pogledal veliko številno skupino, katera je res dobro izvajala pesmi, katere je igrala v živo. Ne vem od kod so prišli vsi ti ljudje, a bilo jih je veliko. Moški so več ali manj popivali, ženske pa so spredaj migale z boki in poplesavale v ritmu res dobre glasbe, enajst članske skupine. Tukaj ni prepovedi točenja alkohola, nasprotno, točijo ga v velikih količinah, cene pa so v nebo leteče….
Noumea, otok Grande Terre, Nova Kaledonija, 6. dan
Noč je bila res zanimiva, saj je bila živa glasba aktualna do enih zjutraj, oder pa je oddaljen komaj 50 metrov stran od mene. Francozi se ne dajo, zato žurajo še do treh zjutraj in po sklepanju o alkoholiziranosti, so ti dobri potrošniki, predvsem piva. So zelo nepreračunljivi, saj imajo raje umirjen videz z malim hladnim pivom, ki je le nekoliko cenejši od večjega piva. Zato pa je bolj elegantno poklicati natakarja vsakih 20 minut, da prinese novo pivo ali novo rundo. Zdaj tudi vem, zakaj se pomfritu reče francoski krompirček. Tu ga pojedo nenormalne količine ob pivu. Skoraj normalno je, da si naročiš pivo in skodelico oz. porcijo krompirčka. A če malo pomislim, potem pridem do spoznanja, da škrob nasiti človeka, maščoba od olja naredi oblogo na vrhu želodca in morda se še malo pomeša ter pride do sten želodca, zato ne bodo tako hitro vinjeni in bodo lahko spili tudi več piva. Pri nas je ta krompirček bolj dobrodošel pri otrocih, kajti tudi sam vprašam vnuka, če bi ga jedel. Mi odrasli pa tega že ne bomo, sploh pa ne kar tako samega. Tukaj pa to slastno hrano tukaj uživa staro in mlado, le redki si vzamejo kakšno tanko kuhano klobaso poleg njega.
Zelo redki so lokali, bari ali restavracije, kjer bi se želel usesti za mizo in naročiti pivo. Najprej se ti natakar opraviči, ker ve, da si od drugod in da tega nisi navajen, nato pa ti pove, da moraš naročiti nekaj od hrane. Šele nato lahko dobiš pivo ali vino, oz vse kar se šteje kot alkoholna pijača. Ko naročiš hrano, dobiš ob hrani (nič prej), naročeno in potem lahko naročiš pivo še koliko krat hočeš. Takšna je njihova gostinska licenca in držijo se jo striktno kot pijanec plota. Zato se zdaj ne sprašujem več, zakaj je lokal ob marini vsak večer nabiti poln, kljub temu da je vse drago. Tam lahko naročiš alkoholno pijačo ne da bi jedel in ni važno koliko krat.
Okoli 11:00 ure se odpravim v trgovino, saj je sobota, ter kupim nekaj več hrane, kajti v ponedeljek ali torek, ko bo vreme ugodno, bi rad izplul od tu in verjetno bom obiskal otok Ile des Pins. Tam je otok naravnan bolj turistično in zato je vse dražje, je pa izredno lepo.
Danes sem končno opral barko, ter jo pošteno zdrgnil. Zdaj je lepa in čista. Komaj pospravim čistila in krtače, dobim obisk, saj me obiščeta rdečelaska iz Nove Zelandije in manjša, a temnolasa Avstralka. Tako smo sedeli na moji barki, se pogovarjali, dokler ni prišel Norvežan. Skupaj smo odšli v mesto, saj so danes odprli park, v katerem je vse pripravljeno za novo leto. Res je ogromno lučk, ogromno ljudi in zelo čudno se sliši, ko preko zvočnikov odmeva pesem o Božiču, zunaj pa je 24 stopinj in pretežno vsi smo v kratkih rokavih in kratkih hlačah.
Kasneje se sama vrneva do barke, jaz grem pisati blog, kolega pa gre utrujen na svojo barko. Noč je danes zelo vetrovna, a upam, da se do jutra vse umiri. No ja, še vseeno je bolje pri nas kot pa v Sloveniji, saj prej ko sem bil na wi-fi-ju, sem prebral, da je Slovenija vsa bela.
Noumea, otok Grande Terre, Nova Kaledonija, 7. dan
Sredi decembra smo in še dober teden nas loči do Božiča. Tukaj pa ne vem kaj bo. Domačini pravijo, da je to eden najtoplejših mesecev. Danes je bil zame eden najbolj vročih dni na oceanu, saj je bilo ob 13:00 uri 34°C v senci in 32°C v barki. Vroče je za znoret. A v takšnem vremenu ne morem ne delati, ne nedeljsko lenariti. Kaj naj počnem?
Sedim v kokpitu in gledam, kako ima sosed oblečeno zaščito proti soncu na zgornji strani dingija. Super zadeva, a takšno pokrivalo stane kot moj dingi. Spomnil sem se, da imam staro sunbrello v dveh kosih na barki in jo poiščem. Po moje bo ravno prav velika vsaj za zadnji del, ki je občutljiv in sploh sedaj, ko je pokrpan in je kar grdo za videti. Blago sicer hitro najdem, ker jaz res vem kje je kaj na barki. A se zataknem ob dve vreči umazanega perila. Verjetno ga je krepko čez 25 kg. Odločim se, da dam pralni stroj v kokpit in ob 8:30 se že pere prva žehta perila. In to v topli vodi, lepo prosim. Tega še ta pralni stroj ni okusil. Prvo pranje je z vročo vodo, spiranje s hladno in potem sledi centrifuga. In ko opravim s prvim in drugim pranjem, si rečem, zakaj ne bi še s tretjim…. In okoli poldneva sem končal s pranjem šeste žehte. Toliko še nikoli nisem opral toliko perila na enkrat, a tukaj imam zastonj vodo in elektriko. Zakaj pa ne bi? Ker je zunaj vroče in okoli poldneva je pričelo pihati, se perilo suši s svetlobno hitrostjo. Prvič od kar imam pralni stroj sem pral tudi posteljnino, pa ni bilo nič narobe in nič pretežko za ta pralni stroj. Opral sem vse skupaj približno 20 kg perila, kar pomeni, da sem privarčeval 40€, to pa je zame že precej denarja. Denar za pralni stroj pa se je že povrnil, večkrat v tem letu in pol kar ga imam.
Vmes ko je stroj pral, sem rezal, krojil in urejal sunbrello. To je tisto modro blago, ki ga uporabljamo za tende in druge zaščite na barki. Počasi in sigurno sem se lotil dela in tudi okoli poldneva končal z delom. Sicer ni izdelano tako kot je narejen original pri profi šiviljstvu, ampak zame je več kot dobro. In ko pogledam dingi, ki je zdaj cel in ne spušča, ko pogledam kako je čist, ker sem celega poribal in očistil, zdaj pa še ta modra sunbrella na koncih… Počutim se čist francosko: »Je suis le meilleur!« Ko vse končam, si natočim še dva kanistra vode, napolnim tudi sprednji rezervoar, čeprav ga bom jutri še enkrat in ura je že krepko čez drugo popoldan. Torej čas za nedeljsko lenarjenje.
Lenaril res nisem dolgo, saj sem kasneje moral pobrati še perilo, ga zložiti na svoje mesto, dingija dvigniti na premec barke, jutri ga še zvežem. Nedelja je pač nedelja in dejansko je zame kot vsak drug dan. Vsekakor pa ni to enako za tukajšnje prebivalce. Danes je tukaj nastala precejšnja gneča, ki se je pričela že nekaj po šesti uri zjutraj. Potem pa se je nadaljevala čez ves dopoldan, saj je bilo v marini kar precej domačinov. Le ti so odšli na svoje barke in v večini so z njimi tudi izpluli s pomola. Dejansko lahko rečem, da so tukajšnji prebivalci kljub temu, da so na morju, radi na svojih plovilih.
Popoldan pride še kolega na kavo, malo načrtujeva plan plovbe, nato pa se jaz oblečem in grem na sprehod. Žal moram sam, kolega pravi da ne gre z mano, saj pravi, da bi bil ob moji prehrani in mojih sprehodih že zdavnaj kost in koža. No ne vem zakaj tako misli, kajti na meni se ne pozna več kot 8 kg, pa še imam vedno veliko preveč špeha okoli trebuha.
Zvečer si naredim še dobro kočerjo, saj mi je ostal še lep kos bele tune, skuham si še široke rezance v smetanovi omaki, dva paradižnika in res imam nedeljsko dobro in zame poceni kosilo z večerjo. Zvečer pregledam ribiški pribor, malo si uredim palice, kajti jutri bo potrebno spet nekaj ujeti, kajti mesa nimam več v hladilniku. Če jutri nič ne ujamem, bom spet nekaj dni vegetarijanec. Potem še pregledam navtične karte, peljar za Novo Kaledonijo in iščem bližnja varna sidrišča. Ob 23. uri je spet čas za spanje in morda tudi za sanje.
Vabimo te na predavanje: Otoki zahodnega Tihega oceana, ki bo potekalo 25.3.2020. Rezervacije na tej povezavi.
| < Plovba na Novo Kaledonijo | Uere, Nova Kaledonija > |
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
 |
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
