 |
| Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane. V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je dolga že 18.000 navtičnih milj. Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj! |
Noumea, otok Grande Terre, Nova Kaledonija, 8.dan
Danes sem mislil odjadrati iz Noumee, pa ni šlo. Zjutraj sem prejel email, da naj se zglasim v tukajšnjem Boatyardu, da podpišem pogodbo, ki mi je odobrena, kjer bom dal barko takoj po novem letu na kopno, saj moram zamenjati nekatere dele na pogonu, kakor tudi menjati olje v pogonu, zamenjati ventile in še kakšno stvar. Mislim, da ventili in prirobnice za luknje na barki še nikoli v 18-tih letih niso bile zamenjane, videl pa sem že, kako se zaradi njih barka potaplja. Zato se oblečem in grem tja. Avtobus vozi vsakih pol ure, cena vozovnice pa ni tako poceni kot na Fidžiju, a je še vedno zmerna. Po pravem bi tudi tu moral imeti brezstično kartico in v naprej plačano dobroimetje, a ker ga nimam in sem turist, je tudi to v redu, da jim plačam z gotovino.
Ko pridem do tja, se vse dogovorimo, podpišemo pogodbo, fotokopiramo vso dokumentacijo in stvar kar hitro zaključimo. S prijazno namestnico direktorice, ki je poročena z Nemcem in tukaj živi že nekaj let se pogovarjava o carinikih, policistih, kako pregledujejo barke in kako so pregledali tudi mojo. Pravi, da to ni nič takšnega, da pa so v pregledu 75% uspešni. Vedno nekaj najdejo, po navadi so to mamila. Tako mi pokaže ograjen prostor v njihovem Boatyardu, kjer stoji 6 plovil. Čez cesto je zapor, kjer lastniki ne vidijo svojih plovil, vidijo pa vsekakor jambore. Drugo leto konec meseca Januarja bo tukaj licitacija in prodaja zaseženih plovil. Eno od teh plovil je imelo v trupu skritih kar 436 kg kokaina, ki so ga zasegli pred nekaj meseci. Rekorderka je menda jadrnica Afalina, ki stoji za ograjo. Štirje moški (dva iz Litve in dva iz Latvije) so tihotapili leta 2017 v jadrnici neverjetnih 1,4 tone kokaina, vrednega 100 milijonov USD. Dobili so po 7 in 6 let zapora. Tako pač v neobveznem pogovoru z mlado in lepo damo izvem marsikaj zanimivega.
Ko pridem nazaj v marino, me že čaka kolega, ki mora na internet, saj se dogovarja z Biosecurity uslužbenci zaradi mačke. Ampak roko na srce, res ima težave zaradi ene mačke, katero je pobral pred enim letom na eni od Tahitijskih cest. Zdaj je prišlo tako daleč, da mora plačati kazen zaradi nezakonitega bivanja v Novi Kaledoniji ali pa, da gre mačka na uspavanje. Končno se dogovorijo, da gre mačka za 14 dni v karanteno, za katero je plačal 15€ na dan in če v tem času ne najdejo novega lastnika, ki jo bo posvojil, jo bodo uspavali in mu poslali račun po emailu. Odločil se je za drugo varianto, saj ima vsepovsod težave zaradi nje, čeprav ima vse papirje, čip in je tudi sterilizirana. Ne razume pa kako je on ne more imeti, čez 14 dni karantene pa lahko gre v posvojitev tretji osebi in ne njemu. Zanimivo je tudi to, da je ne sme sam pripeljati na kopno, ker bi potem bil v postopku. Zato prideta dva veterinarja po njo z njihovo kletko in v spremstvu policista, ki bo budno varoval ta postopek. Res neverjetna pravila in zakoni. In vse bolj in bolj se mu dozdeva, da mačka ne bo dočakala večera. Nisem ga še videl tako žalostnega in besnega hkrati.
Dopoldne, ko sem bil jaz v Boatyardu se je zgodila še ena nesreča, a na srečo s srečnim koncem. Na prijavnem pontonu je včeraj malo pred nočjo pristala aluminijasta barka, na kateri so trije manjši otroci. In eden je menda danes dopoldne porinil drugega in ta je padel z jadrnice v vodo. OK, nič ne bi bilo tragičnega, saj takšni otroci znajo plavati in se znajdejo v vodi. A tu je drugače. Tu je stroga prepoved kar koli početi v vodi v celem območju vseh marin in mooringov z bojami. V neposredni bližini tega pontona pa je tudi ogromna ribja tržnica za celo mesto in nasproti nje tudi družba za lov rib. Zato je v neposredni bližini dopoldan menda vsaj 20 morskih psov (bull shark), ki pa niso ravno domači ljubljenčki. Seveda, hrane za njih je tu dovolj, prav tako krvi ki jih privablja, ne razumem pa kako to da so postavili tržnico v marino. No saj ne vem kdo je bil prvi tu, tržnica ali marina. Važno je, da je z otrokom vse v redu.
Popoldne grem še na sprehod, nekaj še v trgovino, kasneje pa se pred marino pogovarjam s Tomassom, Francozom, ki živi z družino na jadrnici že 12 let in to ves čas v Novi Kaledoniji. Vidim ga preprosto oblečenega, z otroci in partnerko vsak večer, se pozdravimo in kakšno spregovorimo. Vsako jutro pa ga vidim kako gre v obleki in kravati po pomolu do parkirišča, kjer ima parkiran skuter in gre v službo. Pravi da mu je tu dobro, znanje jezika ima, kako bo naprej ne ve, kajti naslednje leto mora hči v šolo in se še niso odločili kako bodo to izvedli. Stanovanja in hiše so v Noumei in okolici zelo draga. Za stanovanje moraš odšteti od 3.000 do 6.000 € za m2, kar je res drago. Tega si ne more privoščiti in zato biva kar na barki, ker mu je to veliko ceneje. Tukaj so zgradili neko zgrešeno kopijo hotela Burj Al Arab, ki ima nadstandardna stanovanja, ki stanejo 15.000€ za kvadratni meter, menda pa je kar nekaj ljudi v čakalni vrsti, če bi se kdo želel izseliti in bi se oni vselili. Še en znak, da je ta država zelo draga, pravzaprav so nekatere cene večje kot v Parizu.
Otok Uere, Nova Kaledonija, 1. dan
Pravzaprav bi moral biti zgoraj »e« z apostrofom, a ga na tipkovnici ne najdem, čeprav imam francosko tipkovnico, saj sem jo pred nekaj dnevi menjal, ker mi je tipkovnica na laptopu po sredini izgubila kontakt. Pravzaprav gre za majhen otoček z odlično zavarovanim zalivom, ki se nahaja v večjemu zalivu Sainte Marie.
No danes ponoči sem izredno slabo spal, saj kot pravijo je dovolj samo en komar, da ti pokvari noč. In današnjo noč je pokvaril samo en komar, ki sem ga kasneje našel. A ker se je napil moje krvi, kako naj ubijem nekoga z mojo krvjo? Pustim ga živeti v upanju, da se bo zastrupil z njo. Do jutra sem bral knjigo, nato pa sem pospravil posteljo in začel urejati barko za odhod. Danes moram zapustiti to mesto in oditi na novega. Najprej sva s kolegom mislila da bi šla kar do Isla Des Pine, a potem ima on 163 izgovorov in tako sem po skoraj 6 NM priplul do tega zaliva. Zunaj piha 15 vozlov, med plovbo skoraj točno v nos, zato se nisem niti trudil razviti jadra.
Tukaj ni ničesar, razen šole jadranja za otroke, šole srfanja in morda še česa podobnega. Zaliv je miren, pred mano sta bili tu še dve barki, a je ena zapustila sidrišče in eno uro za mano pride še kolega in sidra poleg mene. Povabi me na kavo in to je pravi trenutek, da preizkusim dingija, ki se je kasneje obnesel odlično v obeh smereh. Morda pa bo le zdržal še nekaj časa, kot drži motorček, ki zdaj dela kot švicarska ura.
Pa še nekaj o trgovinah, čeprav danes nisem bil v nobeni. Tukaj je nekaj supermarketov, najde se kakšna manjša, a dražja kitajska trgovina, ki je odprta vsak dan. Kolikor sem lahko videl, nekih trgovskih centrov v samem središču mesta ni, ne vem pa kako je v predmestju. Najbolj pogrešam Carrefour kakršen je bil v Papette na otoku Tahiti. Bil sem prepričan, da imajo tu vsaj dva takšna, kot jih imajo tam. A čeprav je tukaj večje mesto, drugačno, moderno, tega nisem videl do sedaj. Supermarket Carrefour je, a je manjši in res imajo veliko izbiro, a to ni to. Tudi cene niso manjše, od drugih supermarketov, zato se ne čudim, zakaj je trgovska veriga Johnston veliko bolj obiskana. Ta veriga ima artikle iz Nove Zelandije, Avstralije in Francije. Nekaj artiklov najdeš tudi od drugod, a osnovni so od naštetih. Ko stopiš v trgovino je v tem času res prvo na kaj naletiš, novoletno okrasje in vse kar spada zraven za ta praznični čas. A kasneje najdeš kar nisi videl že dolgo, dolgo časa. Recimo smetano za kuhanje nisem videl od Tahitija. Salame so redke in jih do tu ne priporočam, klobase še manj, suhih salam do N. Kaledonije ne poznajo. Siri so osnovni, gavda in pizza, potem pa se konča. Tukaj pa je kot v pravljici. Hladilna vitrina z 100 različnimi siri in različnimi cenami. Tukaj najdeš od francoske salame, pa vse vmes do najboljšega pršuta. Imaš več vrst klobas v naravnem črevu, meso je raznovrstno, čokolad in pralin je na tone,… Zelenjava je raznovrstna, sveža in lepa na oko in prijetna na otip. Vina so njihova specialnost, saj imajo na stotine vrst francoskega vina, Avstralskega in Novo Zelandskega. Vmes se najde še Špansko in Portugalsko vino, ter kakšno še iz Južne Afrike. Največji problem pri vsem pa so cene. Cene niso niti približno primerljive z našimi cenami, lahko rečem da je vse vsaj 100% dražje kot v Sloveniji. Veliko stvari pa je tudi 200% in več dražje. A ljudje kupujejo in se ne sekirajo. Očitno je njihov standard sorazmeren s plačami, podobno kot je to v Franciji. Zato je tudi za nas jadralce vse dražje in smo primorani izbirati med cenejšimi stvarmi, prav tako pa si med sabo izmenjamo informacije, kje je kaj dobro in kje je kakšna akcija.
Naslednjič pa še kakšna beseda o avtih in cestah…
Otok Uere, Nova Kaledonija, 2. dan
Tako dobro na sidru pa že dolgo nisem spal, a se je že ob 9:00 uri začelo »fižiti« vreme, saj je za danes napovedano vetrovno vreme, jutri pa še dež in nevihte. Ob 9:30 me pokliče Norvežan, če greva z dingijem v mesto. Dobro, ni problem, le da bova kmalu nazaj, ker bi rad bil na barki, ko bo zapihalo na sidrišču med 25 in 30 vozli vetra, ali pa morda še več. Seveda mi vse obljubi, samo da bi šel z njim. Še sreča da nisem punca, ker sem tak tip osebe, da nasedem za vsako in bi verjetno kar veliko krat kot punca nasedla ali pa »se nasadila«.
Že na začetku mi je bilo sumljivo, zakaj ni zavil desno, ampak levo iz velikega zaliva, potem pa direktno proti 5 NM oddaljeni marini. Za zdaj je videti vreme še v redu, veter se je sicer okrepil in valovi se že malo dvigujejo, upam le, da se vreme ne spremeni prehitro. Premalo časa sem tukaj, da bi vsaj malo spoznal te spremembe. Tiho sem in plujem tja, kamor on hoče. Vmes ogledujem okolico, kristalno čisto modro vodo, ki je na tem delu zelo plitka, po nekod komaj tri metre. Vmes vidiva kar nekaj želv, večjih in manjših, se ustaviva in jih opazujeva. A so kar hitre. Ko slišijo v bližini zvok motorja, oz. propelerja v vodi, se poženejo na dno. Očitno jih že ob rojstvu mati narava nauči preživeti.
Prideva do mesta in greva v prvo trgovino z navtično opremo. Njega zanima vse, kar potrebuje in kar ne, rad pogleda, zato sva ostala v dveh trgovinah več kot eno uro. Potem je sledil še njegov nakup v supermarketu, jaz imam vse, zato sem ostal zunaj. Nato greva spet v dingija in namesto na barko, greva proti suhi marini Neptun. No lepo. On ima tudi nekaj za narediti na barki, pa zdaj razmišlja, kjer bi bilo ceneje in bolje. Spet mine ena ura, Boatyard ga nekako ne potegne, ker je zelo neurejen, zato greva nazaj, a tokrat so valovi večji, piha pa že krepko okoli 20 vozlov. Počasi postajava mokra, slana in res ni prijetno. Dobro, dingi je velik 3,60 m, ki ima trdo plastično dno in motor je hud, saj ima 30 konjev, a vseeno ni prijetno. Vsakič, ko sva v kakšnem zavetju hriba je znosno, ko pa prideva na prosto, pa je že težje. A dokler sva v objemu porta je še vse v redu. Ko pa sva prišla na odprto, se je začela veselica. Valovi so bili visoki in marsikateri je presegel en meter, voda se je zlivala v dingi, mokra sva že tako ali tako…shitt… Njegova francoska bageta, ki štrli iz nahrbtnika, je dobra še samo za ribe in galebe, saj od nje teče morska voda. Ah, upam le, da bo vse v redu, preden prideva do zaliva Uere.
V vsako smer je bilo 7,4 NM in na koncu se je nabralo za skoraj 15 NM plovbe. Ko sem prišel do barke, sem se oddahnil, kajti res ni bilo prijetno skakati po valovih, biti moker in se sušiti na vetru. Najprej sem se kar oblečen stuširal, da sem spral sol z oblačil, nato pa sem spral še sebe. Tudi sonce je bilo danes precej močno, zato se mi že kar zdaj pozna rdečica na rokah in nekaj na obrazu.
Popoldne na sidru že piha 23 vozlov vzhodnika in sunki dosežejo 27 vozlov. Kmalu naj bi bil še dež po napovedi in spet ne bo luštno. Na srečo je vsaj otok pred mano in čeprav ni visok, je dober vsaj zato, da ni previsokih valov. Sicer je v barko ves čas uprt veter, tako da je veriga ves čas napeta, a če ne bo kaj hujšega bo to še v redu. Tukaj po peti uri popoldan ni nikogar in tudi pluje ne nihče, tako da je na sidrišču res mir. Dva, tri dni bom še moral biti tukaj, potem pa se bom že prestavil kam drugam, bolj južno.
Zvečer si naredim preprosto večerjo, nato pa ker nimam kam iti na večerni sprehod, pogledam kakšen film v varnem salonu barke. Počasi mi že zmanjkuje filmov, ostajajo še samo neki čudni filmi, katere ne vem zakaj sem posnel na zunanji disk. Naslednjič bom moral bolj paziti pri izbiri le-teh.
Otok Uere, Nova Kaledonija, 3. dan
Spanje na sidru se spreminja, kot se spreminja vreme. Tokrat sem slabo spal, saj je veter zavijal med križi in priponami jambora. Ob dveh zjutraj pa smo imeli še manjšo nevihto z dežjem, ki je še samo okrepila veter. Pač pridejo takšni dnevi, katerih se žal ne veselim, a tudi to moram vzeti v zakup.
Jutro je še vedno vetrovno, veter ves čas vztraja med 19 in 22 vozli, sunki so pa za kar nekaj vozlov višji. Danes dopoldne ni otrok v tej laguni, ki bi se v tukajšnji šoli jadranja učili jadrati na manjših tekmovalnih jadrnicah, kakor tudi ne učenja na deski oz. surfu. V oddaljenem zalivu vidim le nekaj kajtarjev, ki se spopadajo z vetrovi in raznobarvnimi padali. Je pa zato tak dan dober za zračenje posteljnine in tudi penastih vložkov na postelji.
Ker sem zadnjič v marinski izmenjavi knjig zamenjal nekaj knjig, imam vsaj teh spet nekaj na zalogi, čeprav je potrebno kar brskati, da najdeš dobro angleško knjigo, saj je večina knjig v francoščini. Zato sem nekaj časa namenil branju knjige v zavetrju zaščite nad vhodom v jadrnico.
Popoldan se je vreme pooblačilo in malo kasneje je bila tu že prva nevihta, potem naslednja in tretja,… a nobena ni bila ne vem kako huda, saj je veter prišel le do 25 ali 26 vozlov. Sicer se takrat valovi malo dvignejo, a to še vedno ni nekaj hudega. Se pa najprej naredi meglica od rosenja in potem pride dež, takoj za tem pa še malo hladnejši veter.
Zvečer okoli 20:20 ure je bilo morda za odtenek več vetra, saj ga je instrument nameril tja do 28,4 vozle in dež je padal malo bolj obilno. Sunki so na sidrišču kar pogosti in res ni prijetno. Vedno razmišljam kaj če sidro popusti… ampak upam, da ne bo.
Ker imam čas, sem danes skuhal kari (curry) s svinjskim mesom, saj sem imel v hladilniku 400 gr plečeta. Sicer ne vem, kam bi lahko uvrstil kari s svinjskim mesom, morda le v mojo kuhinjo, a vseeno je bil zelo dober. Zraven sem si skuhal še riž in vsega imam še dovolj za jutri.
Še nekaj o tukajšnjih avtomobilih in cestah, kar sem jih videl v samem mestu in bližnji okolici. Po otoku še nisem potoval, zato o tem ne morem pisati. Ceste so tukaj urejene s pločniki in kolesarskimi stezami. Po mestu je veliko cest enosmernih, krožišč nimajo, zato pa imajo res veliko semaforjev. Parkirišča so velika in plačljiva ter dražja kot pri nas. Prav tako imajo lepo urejene garažne hiše, za ne previdne in ne vestne šoferje pa poskrbi služba za odvoz avtomobilov s svojimi t.i. pajki. Avtomobili so tukaj dobri, večinoma ne tako stari in verjetno zaradi oddaljenosti od mame Francije je tukaj zelo malo francoskih vozil, a se najdejo. Največ je korejskih, japonskih, nekaj tudi različic z drugimi imeni, vsekakor pa se najdejo lepi SUVi in tudi mali tovornjački. Skoraj ne vidim starih ali pa demoliranih avtomobilov, katerih je ogromno na Fidžiju in na Tongi. Sem pa zadnjič videl retro kombi pred eno slaščičarno, katerega uporabljajo za svoje potrebe. Stari dobri citroen in vprašam se, katerega leta je bil izdelan. In še nekaj o šoferjih. Tukaj so šoferji kar hitri in tudi v mestu vozijo precej hi
tro. Imajo pa zelo veliko kulturo do pešcev in se na daleč začno ustavljati, če vidijo pešca ob cesti. Res pohvalno.
Otok Uere, Nova Kaledonija, 4. dan
Zelo deževna in vetrovna noč je za mano na sidru. A zjutraj se vsaj dež umiri in le občasno škropi, pada 10 ali 15 minut in potem tam zgoraj, za pol ure zaprejo pipo. Kako naj tistemu zgoraj dopovem, da je dovolj in da naj spusti sonce, da se dotakne sončnih panelov, ti pa napolnijo moje akumulatorje. Veter je napovedan dopoldan v zatišju in napoved je držala, saj je pihnilo le do 14 vozlov.
Sinoči sem si nastavil na telefonu budilko za ob 5:00 uri in sem nekako pričakoval, da če bo lepo vreme in manj vetra, bi se prestavil na jug. Ampak v takšnem vremenu se mi pa res ne da 64 NM jadrat. Dež, slabo vreme in še veter,… Preveč vsega za 13 ur premika na enkrat. Bom počakal še kakšen dan ali dva, saj je po novi napovedi že v nedeljo vreme bolj prijazno s soncem.
Dopoldne je do 11:00 ure deževalo, nato pa se je pokazalo tudi sonce. V zaliv so verjetno iz mesta prišli otroci na treh čolnih in čez nekaj minut so že vadili jadranje v svojih malih jadrnicah. Zaliv je lepo zaščiten proti valovom, je pa kar odprt za veter, ki se upre v jadra malih jadralcev. Nekateri od njih so tako mali, morda stari le 7 let, a jadrajo, kot bi se rodili v jadrnici. Gledam jih in občudujem, sploh zaradi tega, ker se ne bojijo vetra, ki je čez dve uri zapihal v zalivu. Roko na srce, ti mali jadralci niso dovolj močni, da bi se upirali tako močnemu vetru, zato od časa do časa, kakšnemu od njih jadrnica zapluje po svoje in pluje proti obali. Sta pa učitelja vsak v svojem čolnu in budno pazita na njih, jih rešujeta, ter spravljata nazaj na varno.
Popoldne je zapihal veter še bolj in se približal 30-tim vozlom, do 22:00 ure pa je spet padel na dobrih 22 vozlov. Za jutri je že napovedano pojenjanje vetra, pa tudi občasne padavine se bodo umirile.
Sem pa danes bral v brošuri najmočnejšega združenja marin v Novi Kaledoniji pod imenom Plasiance, da je bilo včasih na grebenih okoli Nove Kaledonije 70% več morskih psov kot jih je danes. Menda je nova in zadnja študija, ki je podkrepljena z več kot 350-timi podvodnimi kamerami dokazala, da se koralni morski psi bojijo ljudi. Koralni morski pes je bil včasih v teh vodah kar neustrašen predator, saj je tudi njegova velikost kar velika, saj zraste do 2,50 metra v dolžino. Če se bo tako nadaljevalo, se bojijo, da bo to slabo vplivalo na ostali podvodni svet, predvsem za t.i.ekosistem. Ta vrsta morskega psa izginja in morda ga bodo že čez nekaj let proglasili za ogroženo vrsto.
Otok Uere, Nova Kaledonija, 5. dan
Danes zjutraj, ob prvem pogledu skozi okno, dobim občutek, da sem v Ljubljani. Na kratko: dež, močan veter in zelo gosta megla. Tudi ta noč je vsebovala dež in veter s premikanjem barke, le za meglo nisem prepričan ali je bila prisotna celo noč ali ne. Vsekakor pa sem se že navadil vsega tega v teh nekaj dneh tukaj na sidru in očitno mi je ta nemirni veter že prišel v kri. Ne moti me več, a moti me dež, saj je vse v kokpitu mokro. S posebno cerado pokrivam instrumente na krmilni konzoli, saj si ne želim, da pride vlaga do njih.
Vsekakor pa sem se spomnil, da je pred 12-timi leti, natančneje 19.12.2007 iz Taurange na Novi Zelandiji izplul solo jadralec Jure Šterk, na svojo zadnjo plovbo. Načrtoval je 15 mesečno plovbo okoli sveta brez postanka in s tem si je želel postaviti dva rekorda. Prvi bi bil, objadral bi svet brez postanka s tako malo jadrnico kot je Lunatic (9,27m) in kot drugo, postal bi najstarejši Zemljan, ki bi mu uspel takšen podvig. Sam osebno ga nisem poznal, a pravijo, da je bil poseben. 377 dni je zapisanih v dnevniku,… telovadba, zarjavele konzerve, prekuhavanje, šteje ptic, šivanje jader z zadnjo šivanko in na koncu pogrešanje družine do fizične bolečine. Igra usode je vsekakor njegova bitka z vetrom, ki mu na koncu zlomi flok. Izdela lestev iz vrvi, da se povzpne na vrh jambora,… plezanja pa dnevnik več ne zabeleži. Ostane le dnevnik in zadnji naslov ali zapis z Indijskega oceana, ki ga je želel zapisati za ta dan: »378. dan, 89. dni pred načrtovanim ciljem, novoletni dan.« R.I.P. Jure in moj poklon!
Danes ni tukaj nikogar, ni otrok, ne drugih plovil. Verjetno so tudi ljudje v tem čudnem vremenu doma, čeprav je vikend, ali pa se pripravljajo in nakupujejo v trgovinah, kar potrebujejo za prihajajoče praznike.
Popoldne se je vsaj dež umiril, a še vedno je škropilo, veter je za nianso oslabel in s sosedom sva se odpeljala na kopno, da vidiva, kakšna je obala. Pravzaprav se v tem rahlem dežju sploh ni problem sprehajati, saj ko si dlje časa na Tihem oceanu, je to nekaj čisto vsakdanjega, kadar pade dež. Na obali je veliko školjk, zlomljenih koral in najdejo se tudi kosi stekla, ki pa žal ne spadajo na takšna tla. Kmalu naletiva na tablo, žal je napis v francoščini in razbereva lahko le, da je tukaj rezervat, zaščiteno območje, zato jer dovoljen vstop na otok le ljudem, domačim ljubljenčkom (psom) pa ne. Drugače pa na obali ni nič posebnega, kar bi privabilo mojo pozornost. Morda sem se ustavil ob zanimivem drevesu, katero je imelo res ogromne sadeže, morda posebne storže, ali kako bi temu rekel. Drevo sem videl že velikokrat, sadež ali storž pa je na trenutke, tudi po velikosti podoben sadežu z imenom kruhovec. Verjamem, da bi bilo vse povsem drugače, če bi bil danes lep dan, saj je vikend in bi bilo tukaj veliko več plovil. Na barkah bi prižgali žare, morda bi kakšnega prižgali tudi na obali, ljudje bi plavali v morju in se sprehajali po pesku.
Zvečer se dež umiri in pred nočjo hoče posijati sonce, a ga oblaki ne spustijo skozi njih. Veter še ne popušča pod 20 vozlov, kar je precej manj od 28 vozlov, a vseeno preveč za mojo plovbo, da bi imel valove in veter v nos. Čakam.
| < Grande Terre, Nova Kaledonija | Otok Uere > |
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
 |
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
