 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Lanzarote – marina Rubicon, 145. dan
Čez dan skoraj ni bilo vetra in je bilo toplo. Malo me je že zamikalo, da bi šel na bazen, vendar je bil zaseden. Popoldne se je veter malo okrepil, predvsem pa je spremenil smer. Že od včeraj po malem obrača iz severnika proti zahodniku, zdaj pa je jugozahodnik. Ta obrat je bil napovedan, zato so se sidrišča tu okrog precej spraznila. Ostali so le še najbolj zagrizeni in tisti, ki ne spremljajo vremenske napovedi. Čeprav vetra ni veliko, je v marino začelo nositi swell. Mi smo vezani bočno na valovanje, zato nas nosi levo-desno in malo zateguje štrike. Nič posebnega, le škripanje mi gre malo na živce, pa štriki se obrabijo. Mi smo po mojem vezani kar v redu – nekako med nemško in dalmatinsko šolo.
- Nemška šola: vse štrike napneš tako, da barka ne mrda.
- Dalmatinska šola: vse štrike zelo popustiš, da barka pleše svoj ples na valovih, štriki pa so ji le okvirno vodilo, kje naj pleše.
Jaz sem poskrbel, da čim več delajo tiste vrvi, ki imajo gumijaste blažilce, ki zmehčajo sunke, preostale vrvi pa so nekaj bolj popuščene. Ko pogledam po pomolu, sem zadovoljen s svojim umotvorom. Gibanje barke je mehkejše kot nekaj sosednjih bark.
Motornjak, sosed na istem fingerju je privezan bolj na kratko in ga kar dobro nabija v finger. Bokobrani delajo na polno. Pa da ne bo kdo mislil, da je kakšna resna štiga tu notri – sploh ne. Kozarec je z lahkoto na mizi in ne bojim se, da bi se kaj prevrnilo ali polilo. Zanimivo pa je, ker kljub zelo ozkemu vhodu in veliki laguni pride notri swell.
To je posledica fronte na severnem Atlantiku, ki je dovolj močna, da je potisnila azorski anticiklon proti jugu nekako do geografske širine Kanarskih otokov. Na Azorih pa je še en manjši ciklon. To povzroča, da portugalskih pasatov ni (veter je tam obrnil) in da na Kanarskih piha z zahoda in z juga namesto s severa in vzhoda. Zato so vsi (tudi mi) pobegnili s sidrišč v marine.
Lanzarote: marina Rubicon, 146. dan
Razsoljevalnik (watermaker) je treba vsakih nekaj dni uporabljati: delati sladko vodo iz morja, ali pa ga splahniti s sladko vodo. S tem preprečimo rast alg na membrani. Če se to zgodi, smo ob 600 evrov ali več. Alternativa je še konzerviranje membrane, a ta kemični proces tudi ni najboljši za membrano, pa še kemikalije so dokaj drage in postopek konzervacije in izpiranja dokaj zamuden. Včasih sem izpiral ročno, potem pa sem si nabavil avtomatiko, ki splahuje cel sistem vsakih pet dni tudi, če me ni na barki.
Žal se ta avtomatika ne razume najbolje z MPPT kontrolerjem. MPPT kontroler je naprava, ki upravlja energijo sončnih celic in polni akumulatorje s pravilnim tokom in napetostjo. Na ta način so akumulatorji optimalno napolnjeni. Enkrat na mesec MPPT kontroler v akumulatorje za eno uro spusti večjo napetost (v našem primeru 15,3 V). Temu postopku se reče ekvilizacija in s tem preprečujemo nabiranje žvepla na ploščah v akumulatorjih.
Žal pa je 15,3V več, kot avtomatika razsoljevalnika sprejme za dobro napetost in sproži alarm. Nekaj časa piska, potem pa utripa rdeča LED-dioda. To samo po sebi ni nič hudega.
Vendar če se to zgodi ravno takrat, ko izpira sistem, potem pa nastane problem. Da bi zaščitili svoje vezje, motorje in elektroventile pred previsoko napetostjo, se avtomatika resetira in gre v stanje pripravljenosti. In nič več ne izpira. Sploh. Niti takoj, niti čez pet dni. Nada. Niente. Samo čaka, da pridem in ga 'potolažim'. Ga ne briga, da je napetost čez eno uro spet normalna. Verjetnost, da se to zgodi, ni velika (ena ura enkrat na mesec se mora ujeti s petminutnim izpiranjem vsakih 5 dni). A ravno to se je zgodilo, medtem ko sva bila nazadnje odsotna za 14 dni.
Ko prideva nazaj na barko, je kontroler razsoljevalnika čakal na moje ukaze, namesto da bi spiral sistem vsakih 5 dni! Grrr. Upam, da ni kaj narobe z membrano, ki ni bila izprana 16 dni. Na srečo je voda tukaj bolj hladna. Če bi se to zgodilo v tropih ...
Da se to ne bi ponovilo, sem se odločil, da spremenim režim ekvilizacije na MPPT kontrolerju. Od sedaj bom to sprožal samo ročno. Ko naju ni na barki, tako ali tako ni skoraj nobene porabe in ekvilizacija ni potrebna. Preprogramiranje pa se lahko naredi le na stikalcih (DIP switchih) v samem kontrolerju, ko ta ni pod napetostjo (celice ne proizvajajo in je tudi odklopljen z akumulatorjev). Zato sem moral počakati na noč (da celice niso proizvajale elektrike), odklopil kontroler z akumulatorjev, prestavil stikala in sestavil zadevo nazaj. Upam, da je vse v redu. Bomo videli takoj zjutraj.
Lanzarote: marina Rubicon, 147. dan
Danes zjutraj je deževalo. Mogoče je že čez noč, a jaz sem spal in ne vem. Tokrat je bil čisto pravi dež, ki je celo naredil nekaj luž po tleh, ne le nekaj kapljic, ki bi se posušile v eni minuti. Ni pa ga bilo dovolj, da bi spral prah in pesek z barke, saj smo vendar na najbolj sušnem od Kanarskih otokov.Verjetno je bil dež posledica motnje, ki je prinesla med drugim zahodne vetrove.
A ob devetih zjutraj že sije sonce in MPPT kontroler polni akumulatorje tako, kot mora. Videti je, da sem včeraj vse pravilno povezal. Večkrat sem se spraševal, ali bi morda bilo bolje imeti kako stikalo (ali varovalko) med MPPT kontrolerjem in akumulatorji, a kontrolerja tako redko odklapljam, da verjetno to nima smisla. Novejši MPPT kontrolerji imajo možnost programiranja preko mreže ali preko Wi-Fi, moj tega pač nima. Ima pa stikala. Tudi tako gre. Pač malo lezeš po skladiščih in se zvijaš po skritih kotičkih barke, da prestaviš nekaj stikal.
Danes popoldne greva po avto, saj jutri letiva domov. Avto za 24 ur je pač cenejši, kot katerikoli drug prevoz do letališča, zato izbereva to možnost. Tole najino 'kruzanje' je res hecno. Več sva po marinah kot na sidru in skoraj več sva doma kot na barki. Ampak žal je stvar taka, da človek obrača, narava pa obrne (nekateri bi namesto 'narava' rekli 'bog', a jaz bolj verjamem v naravo). Na žalost imamo bolezen v družini in naju potrebujejo doma. Kruzanje lahko počaka, družina ne more. Tako pač je in plani so za to, da jih spremenimo.
Če bi mi prej kdo rekel, da bo Heron tri mesece na Lanzaroteju, bi se mu smejal. Kakorkoli, obrnilo se je tako, da letiva spet domov. Ko popoldan dobiva avto, se malo zapeljeva naokrog. Najdeva košček otoka, kjer še nisva bila. To je najbolj južni del otoka, malo vzhodno od plaže Papagayo. Rentič se mi malo smili, ko sveže opran, še malo moker, vozi po makadamu proti cilju. Vzela sva najmanjši (in najcenejši) avto, a ker ga niso imeli, so nama za isto ceno dali Opel Zafiro s sedmimi sedeži. Ob kaki drugi priložnosti bi vriskal od veselja, da imam sedem sedežev in ogromno prostora, a tokrat tega pač ne rabiva. Za kratek izlet po otoku in za pot do letališča bi bila vsaka kripa dobra. Tokrat sva ob sončnem zahodu doživela res dober 'green flash'. Najbolj izrazit v vseh letih kruzanja po svetu. V Karibih pravijo, da je pojav bolj izrazit, če prej spiješ nekaj koktajlov, a tokrat sva ga doživela trezna. To je naravni pojav, ko gledaš, kako sonce izginja za obzorjem. V trenutku, ko izgine rumenordeča svetloba, se na obzorju pojavi zelena svetloba, na kratko posveti in potem izgine.
Baje ima zadeva čisto fizikalno osnovo. Oko se navadi na rumeno in rdečo svetlobo. Ko sonce izgine, takrat izgine tudi ta svetloba. Ostane odblesk sončeve svetlobe, ki se odbije od atmosfere, ali pa se morda ukrivi zaradi loma svetlobe ob stiku z atmosfero, kdo bi vedel. Človeško oko takrat to lomljeno svetlobo zazna kot zeleno svetlobo. Na Karibih sva večkrat lovila ta pojav, a se nama je vedno izmuznil, čeprav smo poskušali tudi s koktajli, ki baje okrepijo to videnje. Tokrat pa je brez dvoma v trenutku, ko je sonce izginilo za obzorjem posijal izrazito zelen žarek svetlobe, ki je trajal morda slabo sekundo. Jasno, da nimam slike. Kdo bi takrat mislil na sliko, sploh pa pojav traja manj kot sekundo. Midva sva bila navdušena.
Zvečer smo se dobili na barki Stabo, da smo preverili ladijsko klet. Steklenice, ki smo jih preverjali, niso bile pokvarjene. Bil je prav zabaven večer. Pripenjam nekaj slik z izleta. Jutri bomo na poti, dnevnika torej ne bo. Morda jutrišnje dogajanje opišem kak dan kasneje, sicer pa se spet beremo, ko se vrnem na Herona.
Lanzarote: marina Rubicon, 148. dan
Spet smo nazaj na barki! Po dolgem premoru sva spet nazaj na barki. December smo doživljali drugače, kot druga leta. Liliki je po dolgi bolezni umrl oče, poleg tega pa je umrl še sosed, ki je bil eden izmed najboljših ljudi, kar jih poznam. Razpeta sva bila med Žabnico, Ljubljano in Mursko Soboto in prazniki pač niso bili taki, kot bi morali biti.
Zdaj pa sva nazaj.
Go-Opti je prišel 10 minut prezgodaj, na hitro sem srknil še zadnji požirek kave in smo se odpeljali proti Benetkam. Razen manjšega zastoja zaradi nesreče pred Logatcem je pot minila brez posebnosti. Celo pot sva klepetala z Borutovo sestro (Borut je jadralec, ki ravno končuje pot okrog sveta z barko Zana). Kako je Slovenija majhna. Heron naju je dočakal prekrit z rjavim prahom (peskom). Zunaj sem ga opral in je zdaj precej boljše. Na stari brisači, ki sva jo pustila pred vhodom, so sledi črnih mačjih dlak. Verjetno je tja hodil dremat marinski mačkon, ki sicer vedno spi pred našim pontonom. Dobro je opravil svojo službo, saj na barki ni bilo nobenih sledi ptičjih iztrebkov ali podgan ali ščurkov. Tudi sicer je bilo vse na svojem mestu.
Znotraj je bilo vse brez napake:
- akumulatorji imajo še dovolj destilirane vode,
- celice so polnile akuje tako, kot je treba (ne preveč ne premalo),
- hladilnik je ves čas deloval brez problema (mali hladilnik sva pustila vključen),
- watermaker se je spiral brez napak (ostala je še ena tretjina rezervoarja vode),
- kaluža je suha kot poper,
- vse privezne vrvi in bokobrani so še na svojem mestu in niso strgani/počeni,
- AIS sem pustil med odsotnostjo prižgan, da sem vsak dan lahko preveril, ali je barka še v marini, ali je še nad vodo in ima delujočo elektriko. Kabel za elektriko pa sem pospravil – nisem rad priključen na zunanjo elektriko, če me ni na barki, čeprav nekateri to počnejo.
Skratka, vse je OK.
Lanzarote: marina Rubicon, 149. dan
Lepo se spi na barki. Zvečer se je malo ohladilo, a ni sile. Ker sva na elektriki, sva celo prižgala mali kalorifer, a bi šlo tudi brez njega. Ponoči je zunanja temperatura padla na dobrih 14 °C, v barki pa sva imela celo noč toplo. Takoj, ko je zjutraj posijalo sonce, pa se je zrak ogrel in smo lahko hodili naokrog v kratkih hlačah in majici. Danes sva imela še avto in to je treba izkoristiti. Na barki ni bilo dosti hrane, pa še plina nama je zmanjkalo v prvi bombi.
Pet kg plina nama je zdržalo pol leta – no, ja od tega sva bila skoraj dva meseca odsotna, torej štiri polne mesece. Ni slabo. Našla sva 'plin fabriko' (tega se spomniva še izpred osmih let) in tam so nama uspešno napolnili slovensko jeklenko. Uspeh. Zapeljala sva se še skozi Arecife in si ogledala mestno marino – sploh ni videti slabo, a ni dosti cenejša od Rubikona.
Na poti v Mercadono (supermarket) se ustaviva še v Ikei. Nič ne rabiva, a vseeno kupiva za eno naročje stvari. Imava nov predpražnik, pladnje ...
Iz Mercadone pa sva odnesla toliko, da je ubogi Fiat 500 kar malo počepnil. Najmanj za teden ali dva hrane sva kupila. Naredila sva klasično napako in šla v trgovino malo lačna. Skoraj bi si upal čez Atlantik s tem, kar je na barki.
Vožnja po otoku razkriva njegovo novo plat. Marsikje iz zemlje poganja nekaj zelenega, tudi na njivah že bodejo ven prve sadike. Obdobje izrazite suše je na Lanzaroteju nekako do konca oktobra. Od novembra do marca pa pade nekaj malega dežja (2 do 3 cm na mesec, da ne bo kdo pomislil, da tu dolgo in resno dežuje). V teh nekaj mesecih imajo rastline nekaj možnosti, da zrastejo. Tako kot v Sloveniji rastline počivajo pozimi zaradi mraza, tukaj poleti nič ne raste zaradi suše.
Jutri končno zapuščamo marino Rubikon!
Cilj: Isla de Lobos ob Fuerteventuri. Upam, da ne bo preveč swela (zibanja). Vremenska napoved pravi, da se bo dalo v prihodnjih dneh lepo jadrati do Gran Canarie, a ne smemo izgubiti preveč časa.
Prečenje v soboto bi bilo idealno, v nedeljo bo verjetno še mogoče. Potem pa se veter obrne in naredi vzhodno stran Fuerteventure neprimerno za sidranje, prečenje pa precej slabše kot prej.
Upam, da vreme zdrži tako, kot so napovedali.
| < Playa Papagayo | Lanzarote–Gran Canaria > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
