 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Lanzarote–marina Rubicon 139. dan
Danes je zadnji dan, ko še imava avto. Popoldne ga vračava.
Google pravi, da je zjutraj manj ljudi na Timanfayi kot kasneje, zato sva tam že malo po deveti, ko odpirajo park.
Na rampi, kjer pobirajo vstopnino, res ni gneče. Prehitiva tri avte, ki se rinejo v enosmerno cesto z napačne smeri in jih čuvaj zavrne (dober občutek na polno). Dva kilometra v hrib in že se znajdeva na parkirišču. Vse je organizirano. Redarji usmerjajo promet. Tu levo, tam naprej, tu parkiraj. Mozek na pašo, drugi mislijo namesto tebe.
Ampak ni panike, ker vse deluje, kot je treba. Preden se zaveš, si že v avtobusu. To je masovni turizem, ampak drugače tu ne gre. Timanfaya je pač turistična točka otoka številka ena. Avtobus odpelje po ozki cestici med vulkani. Žal nisva dobila sedežev v prvi vrsti, zato vprašam šoferja, če se lahko usedem zraven njega na sedež za vodnika. Ne gre. Čez pet minut se ustavi (da slikamo) in mi namigne, da lahko grem sedet naprej zraven njega. Super sedež. Vse vidim iz prve vrste in sem večkrat nad prepadom, ko polaga ovinke med vulkani. Ja, to se splača videti. Vsega tristo let je, odkar je izbruh povsem spremenil otok. Prvi lišaji šele zdaj zaraščajo črno lavo. Oblike in barve so nore. Tura traja dobre pol ure, potem nas izkrcajo.
Ob restavraciji je še nekaj zanimivosti, ki pa me prijetno presenetijo.
1. Dračje v luknji: v luknjo v tleh vržejo šop dračja, ki se zaradi vročine v tleh vžge.
2. Gejzir: v luknjo zlijejo vedro vode, nato vulkan brizgne gejzir pare in vode visoko v zrak.
3. Vroč pesek: odmakneš prgišče peska in spodaj je vroč pesek (jasno, da sem se malo opekel, to spada zraven). Očitno je vulkan še zelo živ. Tu pride do izraza moja termalna kamera na telefonu. Vesel sem kot otrok, ko merim vročino tal in sploh vsega naokrog. Kompas pa tu sploh ne dela. Vedno kaže v kak kup peska namesto na sever.
4. Pečenje mesa na vulkanu: nad luknjo imajo postavljeno rešetko, na kateri se pečejo piščanci in krompir. Takega roštilja nimajo niti na Mali. Greje 24X7, 2655 dni na leto.
Jasno, da si v restavraciji zaželiva piščanca pečenega na vulkanu. Sva dokaj zgodnja in zato morava čakato, da je prva runda pečena. Dobiva prvo porcijo, ki je bila spečena danes. Med čakanjem sva spila kavico in si ogledovala arhitekturo objekta. Tudi to stavbo je načrtoval César Manrique, tako kot večino dobrih stvari na otoku.
Piščanec je bil spečen korektno, prav tako krompir in paprika. Zelenjava, kot priloga je bila bolj instant varianta, ampak OK. Edina zamera je, da se pri piščancu opazi, da so to tisti instant piščanci iz hitre reje. Škoda, da ne nudijo opcije za free-range vesele piščance.
Ko se vračava, vidiva, kakšno srečo sva imela, ko sva šla na Timanfayo takoj zjutraj. Za vstop na parkirišče čaka nepregledna množica avtomobilov. Redarji spustijo notri toliko avtov, kot jih zapelje ven, saj je parkirišče polno. Vrsta za vstop je dolga več kot kilometer. Res dobro, da zdaj že odhajava. Reveži bodo čakali ure, preden bodo notri.
Imava še kake štiri ure, pa se zapeljeva v El Golfo. Vmes se nekajkrat ustaviva na obali. Jaz se sploh ne naveličam gledati, kako morje buta ob lavo in jo oblikuje.
Pri El Golfu opazujeva dve jadrnici, ki plujeta proti jugu. Ena je slovenska barka Stabo na poti okrog sveta. Špioniram za njimi po AIS trackerju. Jasno, da jih pokličeva in zvečer že sedimo na Heronu na »eni pijački«.
Dnevnik zato pač malo zamuja, ampak bil je tako super večer, da se mi potem res ni dalo še pisati.
Danes za pokušino nekaj slik z moje termo kamere, več slik pa jutri.
Lanzarote–marina Rubicon, 140. dan
Dan je bil »na easy«. Malo pobezam po barki, Lili opere nekaj žehte, greva še na sprehod in v trgovino, in to je to za danes.
Danes je občutno hladneje, kot včeraj. Včeraj sem po marini čez dan hodil v japankah, kratkih hlačah in majici in pozno v noč smo še lahko sedeli zunaj in barko sva čez noč pustila na stežaj odprto. Danes pa imam cel dan dolge hlače in dolge rokave in zvečer barko zapreva, saj piha neki zoprno mrzel veter.
Kot sem obljubil, je tule še malo fotografij s Timanfaye od včeraj – nekaj pa sem jih dodal še včerajšnjemu dnevniku.
Lanzarote–marina Rubicon, 141. dan
Jutri naj bi zapustila marino in šla ven na sidro.
Ampak:Veter se še ni umiril in valovi zunaj so še veliki. Glede na datoteke GRIB so visoki okrog 4 m, max pa skoraj 5 m. Piha okrog 20 do 25 vozlov večino časa, včasih potegne do 30. Atlantik je premrzel za plavanje (zame sploh).
Vseeno si želim ven na sidro. Tu v marini bom še segnil. Kot bi imel apartma, ne pa jadrnico. Vendar se bo čez nekaj dni veter obrnil in bodo sidrišča povsem neuporabna. Takrat bo treba nazaj v marino.In to v eno od takih, ki je varna za vetrove iz drugega in tretjega kvadranta. Vse niso.
Lahko greva za dva ali tri dni iz marine in se vrneva, ko se obrne veter, a potem izgubiva popust, ki ga imava sedaj, saj sva tu že dalj časa. Torej naju stane povsem enako, če ostaneva tu še en teden, ali pa če greva ven za 2 ali 3 dni in pobegneva nazaj noter za 4 dni, ko bo zunaj najhujše. Ob takem izračunu nekako ni prave volje, da bi zapustili marino. Saj se da, dosti ljudi je zunaj na sidru, a ko si enkrat pospravljen, se ti enostavno ne da v slabo vreme, sploh, če enako stane, če ostaneš. Raje bova šla kdaj ven na dnevni izlet. Prvotni plan (Fuertaventura) ob zdajšnji vremenski napovedi ni dobra opcija. Sidrišča so preveč odprta – sploh, če bo veter obrnil tako, kot je napovedano. Obe marini, kamor bi se dalo po potrebi umakniti, pa imata probleme s podganami. Me ne mika, zares.
Do Gran Canarie bi se sicer dalo priti (malo na silo) pred obratom vetra, ampak dokler so tam še ARC barke (Atlantic Rally for Cruisers) je nemogoče dobiti prost vez v marini ali prostor za sidranje. Morda bi se našel kak prostor povsem na jugu Gran Canarie, a od tam je težko priti spet nazaj na sever proti vetru, toku in valu.
Tako bova ostala tu še en teden. Nekako se ne premakneva z Lanzaroteja.
Lanzarote–marina Rubicon, 142. dan
Že celo večnost imam čez kokpit in salon speljan kabel od chartploterja (ki je pri krmilu) do AIS-a, ki je na navigacijski mizici v salonu. Ta kabel omogoča, da se obe napravi med sabo pogovarjata in da mi ploter nariše ladje na karto in me opozori, če obstaja nevarnost trčenja. To sva napeljala še v Gibraltarju. Ker nisem bil prepričan, da bo stvar delala (povezava dveh starejših naprav različnih proizvajalcev v mrežo lahko dela ali pa ne), kabel sva napeljala kar po vrhu in ga malo prilepila, da ne skače naokrog.
Danes ga bom prestavil tja, kamor spada. Speljan bo nevidno, da ne bo v napoto in da se ne poškoduje. Na prvi pogled je dela za pol ure: odklopiš kabel (in si seveda prej zapišeš, katera žička od štirih gre kam) in ga potegneš po podpalubju. Ampak ne na barki, ki je naložena za pot okrog sveta in na kateri živiš. Skladišča so vsa polna in vso robo je treba zložiti ven, da sploh prideš blizu zadnjih sten, ki jih je treba odviti, da prideš do šopov kablov. Po dobri uri prelaganja krame šele lahko začnem. Kabel nekako spravimo iz enega skladišča v drugega, skozi dve steni in že smo v zadnji kabini. Jasno, postelje so založene s kramo. Vse gre ven. Potem gredo ven jogiji in spodnje deske, da se lahko s kablom prebijem nekaj metrov naprej. Preboj v kopalnico je težak (črni rezervoar in vse cevi so mi v napoto, zadnji razpoložljivi prostor je zapolnila cev ogrevanja), od tam proti salonu je še težje. Kabla nekako ne morem prepričati, da bi se preko treh vogalov znašel za električno omarico. Nekako nama s skupnimi močmi na koncu uspe. Potem je le še en meter in smo na konju.
Zvežem vse kable, stestiram povezavo in na srečo vse dela. Za nagrado lahko spet pospravim vso robo. No, ko je bil ta 'polurni' projekt končan, se je zunaj že mračilo. Torej, kaj sem danes naredil v celem dnevu: eno žico sem prestavil. Bolje kot nič. S tem tempom bo barka povsem gotova čez kakšnih 30 let. Zato pa plujemo z barkami, ki nikoli niso povsem gotove. Ali pa sploh ne plujemo in samo rihtamo barko.
Lanzarote: marina Rubicon–playa Papagayo in nazaj, 143. dan
Danes se vreme za čuda drži napovedi in res manj piha. Takoj je topleje in okrog hodimo v kratkih hlačah in majici. Odlično. Danes je namreč dan za piknik. Ker manj piha, operem barko. Pod peskom se skriva bela paluba. Nisem drgnil, le s cevjo sem splahnil pesek. Tako ali tako bo v nekaj dneh spet vse peščeno. V lokalni trgovini v marini danes ni dobre izbire mesa in zelenjave, zato se odpraviva v malo večji Dino 2 km daleč. Prav prijeten sprehod je, le malo bova zamudila na piknik zaradi tega izleta.
Odveževa barko in odplujeva. Barka ne more biti zelo zaraščena, saj je hitrost normalna. Videti je, da Coppercoat deluje. Pogledat pa v vodo ne grem, Atlantik je zame premrzel. Eni se sicer še kar kopajo, a prav dosti jih ni. Stabo je na sidru kaki dve milji daleč. Vidim jih na AIS-u in plujem točno na njih. Sidram blizu. Preblizu za normalno sidranje za čez noč, a saj bomo tu le nekaj ur in bomo ves čas na barki. Posadka Staba privesla na Herona oblečena v uniforme (še dobro, da sem opral barko).
Piknik je bil v redu, družba še boljša in stemnilo se je že, ko sva se vračala v marino. Vrniti se po lastni sledi izpred nekaj ur z delujočim radarjem v marino, ki jo poznaš, ni tak problem. Če pa bi ponoči prvič priplul v to marino, bi se pa pošteno bal, saj vhod ni čisto enostaven, če ne veš, kako je videti. Za povrh je pred vhodom na sidru nekaj bark – nekatere med njimi so povsem brez luči, vhod pa je okrog ovinka in je dokaj ozek. Nasip je iz črnega peska in v črni noči težko opaziš vhod, če ne veš, kje je.
Na valobranu je en večji zelen svetilnik, a tam še ni konec valobrana. Je treba pluti še naprej proti zahodu. Šele ko prideš do konca valobrana, se izza ovinka prikaže mali rdeči in nato še mali zeleni. Vhod je med obema malima lučkama. Če bi zavil pri velikem zelenem, bi se znašel na nasipu valobrana (če ne bi gledal na radar in globinomer seveda). Vetra ni kaj dosti – med 5 in 10 vozlov in prostora v marini je dovolj, da zlahka obrneva barko v kanalu in se vzvratno veževa na najin finger. Lep dan je bil.
Lanzarote: marina Rubicon, 144. dan
Kljub temu da je vhod v marino precej ozek, je voda v marini presenetljivo čista. Dvometrska razlika med plimo in oseko pač poskrbi za to, da velik del vode iz marine dvakrat na dan odteče in se nadomesti s svežo vodo iz oceana. Tako videvamo v marini tudi velike ribe.
Niso samo ciplji, ki so znani po tem, da živijo tudi v umazani vodi, ampak videvamo tudi ribe, ki spominjajo na orade ali brancine. Jaz jih z obale ne prepoznam. Nekateri primerki so dolgi čez pol metra. Ljudje radi hranijo ribe v marini tako, da mečejo v vodo kruh. Nekateri mečejo cele kile in opazujejo ribe, kako jedo. Iz restavracij mečejo v vodo ostanke hrane. Ribe očitno vedo, kdaj pride večerja, saj se že vnaprej zbirajo pod restavracijo. Kljub temu očitno ne pride do prenasičenosti vode s hranljivimi snovmi in s tem do pomanjkanja kisika in porušitve ravnovesja. Očitno bibavica dobro opravi svojo nalogo.
Danes je nekaj manj pihalo in voda se je še dodatno zbistrila, saj je bilo manj valovanja, ki bi dvigovalo mivko. Lilika je naredila nekaj makro slik kar z našega pontona. Jaz pa se nekaj trudim z zamenjavo tesnil na oknih, a sem šele dobro začel. Sicer dan brez posebnosti.
| < Lanzarote 3. del | Marina Rubicon > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
