 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Lanzarote (marina Rubicon), 133. dan
Kot sem napisal: včeraj nekaj časa ni nič pihalo. Za danes je napovedano še manj vetra. Manj kot nič?
Ne, a za včeraj je bilo napovedano 10 do 15 vozlov. Za danes pa pravijo, da bo 0 do 5 vozlov. Zato zjutraj odklopiva elektriko, pospraviva stranske senčnike, vklopiva instrumente in se pripraviva, da izplujeva iz marine na dnevni izlet s Heronom na kopanje. Napovedano je sonce in temperature nad 25 °C (ena optimistična napoved pravi, da bo celo 30 °C).
Ko pijeva kavo v kokpitu, nama pa žvižga okrog ušes. Pogledam na instrumente in vidim, da so sunki vetra do 17 vozlov (v glavnem pa piha okrog 10). Ja kakšna bonaca pa je zdaj to?
Sonca sploh ni videti. Nebo je do konca prekrito z oblaki. Ne, to ni vreme za kopanje. To je vreme za sprehod. Heron bo očitno ostal še tu. Ravno ko se odpraviva, začne deževati. No, 'deževati' je premočna beseda za teh nekaj kapljic. Ne greva nazaj v barko zapirat oken in ne razmišljava o tem, da bi bilo dobro imeti dežnik ali kapo. To je tak lanzarotski dež. Majica bo bolj mokra od švica kot od dežja.
Greva na vzhod, na plažo Papagayo. Lep sprehod je bil, Google pravi, da sva naredila okrog 8 km. Lili je bila celo do gležnjev v vodi, jaz sem se oceanu približal na 5 m (sem bil v supergah). Ko bo voda imela potrjeno 27 stopinj, grem pa bližje. Otrok mrzla voda očitno nič ne moti. Nekatere morajo starši skoraj vleči iz vode, ko imajo že čisto plave ustnice od mraza.
Temperatura je bila ravno pravšnja, da sem z veseljem spil pivo, kopanje pa sem raje preskočil. Ko se vračava, spet malo dežuje, tokrat celo toliko, da se zmoči cesta. V barki je bilo pet kapljic dežja pod odprtim oknom v WC-ju, drugače pa nič. Res pa je proti večeru še malo deževalo.
Jutri se bova pa spet malo potepala naokrog z avtom. Se že veselim.
Lanzarote (marina Rubicon), 134. dan
Zjutraj je v marini swel. To je prvič, odkar sva prišla, da barke poplesujejo in resno zategujejo štrike. Do zdaj je bilo bistveno manj. Pa sploh ne piha kaj dosti. To valovanje je očitno od ciklona nad Azori. Ups, napaka – vidim, da je ciklon 'napredoval' v hurikan po imenu Pablo. Zdaj vsaj vem, kdo nas gunca. Ni pa to zategovanje tako, da bi bilo res moteče. Edina škoda, ki jo je povzročilo danes, je bila, ko sem delal kavo in sem stresel malo kave mimo skodele. To se mi tako ali tako večkrat zgodi, tudi če je povsem mirno, a danes je lahko vsaj nekdo drug kriv.
V torek greva domov. Taksi je tu kar drag, rent-a-car za cel dan je cenejši od ene vožnje s taksijem. In ker so rentakarovci zviti, je prvi dan najema dražji, če vzameš za dva dni, pa ne doplačaš dosti. In jasno vzameš za dva dni. Ker imajo v nedeljo popoldan zaprto, sva avto vzela že zjutraj (in doplačala res samo nekaj evrov). Klasičen win-win, ko smo oboji zadovoljni. Rentakarovci imajo nekaj evrov več, midva pa avto za skoraj tri dni.
Še vedno je precej cest in krajev na otoku, ki jih še ne poznava. Danes je bil otok drugačen. Videla sva precej rojev metuljev. Dosti je tudi rastlin, ki so na hitro zacvetele. Nekaj kapljic dežja, pa narava že hiti. Med črnim vulkanskim peskom poganja zelenje. Zvečer se vračava kar dobro utrujena, čeprav sva večino dneva presedela. Več pa naj povedo slike.
Lanzarote (marina Rubicon), 135. dan
Izlet po otoku (spet). Za danes se odločiva, da greva pogledat Timanfayo, eno izmed glavnih atrakcij otoka, potem pa obiščeva še vinarno El Griffo. Timanfaya je kar velik vulkan v nacionalnem parku (vstopnina 10 evrov), kjer te z avtobusom peljejo po robu kraterja vulkana. Na parkirišču, kjer se presedeš iz avta na avtobus, pa je restavracija, kjer lahko ješ meso, pečeno na delujočem vulkanu. V luknjo obesijo meso in počakajo, da ga vulkan speče. Ideja je sicer super, a na žalost jo je masovni turizem povozil. Ker je to ena izmed glavnih znamenitost, je tam vedno gneča. In kjer je gneča, meni ni všeč.
Peljeva se po dobri asfaltni cesti zgrajeni na polju lave skozi nacionalni park. Ko se bližava vulkanu, že vidiva, kako se avtobus prebija po ozki prepadni cestici na vrhu vulkana. Na Google maps sem malo gledal satelitske posnetke in sem videl, da je tam gori bilo zgrajenih več cestic, a so se nekatere podrle. Vulkan je namreč čisto mlad (manj kot 300 let) in se teren še poseda in spreminja. Bližava se odcepu in tu naletiva na gnečo. Do mitnice pripelje več avtov, kot jih možakar lahko poservisira.
V trenutku spremeniva plan in se odločiva za rezervno lokacijo. Vulkanov namreč na Lanzaroteju ne manjka. Tokrat greva do vulkana El Cuervo. Ta ima nekaj dobrih lastnosti:
1) Zraven je parkirišče (s ceste speljane po morju lave ne moreš kar zaviti na lavo, ker je teren neprimeren tudi za hojo, kaj šele za avto. Je pa tudi prepovedano (ne toliko zaradi varnosti, kot zaradi ohranitve habitata).
2) Blizu sva.
3) Okrog vulkana in v krater je speljana pot.
4) Vulkan je razneslo in ker ga en velik kos manjka, je možno priti v krater relativno enostavno.
5) Vulkan je relativno mlad. Je iz istega obdobja kot Timanfaya, torej je lava še dobro ohranjena in je erozija še ni preoblikovala.
6) Povsem blizu ne moreš z avtom (kar odbije mase) in tam ne vozi noben bus.
Vulkan si lahko ogledaš lahko le peš, tako da prehodiš nekaj kilometrov po žgočem soncu po črnem vročem pesku brez kakršnekoli sence. Danes je bil namreč lep, vroč sončen dan. Vsekakor je bil vulkan vreden ogleda. Vzemite s seboj dovolj vode. Midva sva imela pol litra za oba – bolj za silo.
Pri več vulkanih na Lanzaroteju mi ni bilo jasno, kako je mogoče, da je en del živa skala, en del grobi kamni, en del pa drobci veliki slab cm. In to včasih en del črn, en del bel, en del rdeč ...
Danes sem se naučil, da sta za to potrebna dva pogoja: izbruh vulkana in hkrati stabilen veter. Ko vulkan meče v zrak lavo, letijo delci visoko v zrak. Kako visoko je odvisno od tega, kako veliki so in kakšna je njihova specifična teža. Če zraven še piha veter, se zgodi to, da recimo žažki in veliki kosi padajo na en kup, majhni in težki kosi na drug kup (veter jih odnaša dalj), majhni in lahki kosi pa na tretji kup še bolj z vetrom.
Če pogledam melišče v slovenskih hribih, so tam večji in manjši kamni pomešani med sabo, s tem da se večji kamni po navadi zakotalijo nekoliko bolj v dolino. A prehod je dokaj povezan in melišče je videti povsem naravno. Tule pa se zdi, kot bi neko gradbeno podjetje naredilo separacijo materiala in bi s stroji narinili lepe kupe povsem enakega materiala. Sploh ni videti, da bi to naredila narava sama. Edino v kraterju vulkana je videti tako, kot sem vajen iz naših gora. To pač zato, ker to ni več neposredna posledica izbruha, ampak posledica erozije in se kamni luščijo z vrhov in se kotalijo v dolino (kot v naših hribih).
Vulkan naju je dobro utrudil in zlakotnil in greva k vinarju. Na netu piše, da imajo tudi solidno hrano. Pa nimajo kuhinje, le kak sir in pršut ti dajo k vinu. Prijazni vinar nama svetuje, kje lahko kaj pojeva in se odpeljeva v tisto vas. Lokal je videti tako, da samoiniciativno ne bi nikoli stopil notri. Oprema in stil: nekako tako, kot predalpske gostilne sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja. Malo lesa, malo plastike, naj je videti malo rustikalno, bo že nekako.Notri nisi slišal drugega, kot španščino. Sami lokalci. Vse mize polne, na srečo so eni ravno pojedli in vstali. Eni jedo kar za šankom. Televizija igra na steni.
En model, ki bi ga z veseljem slikal, pa si nisem upal, je stal za igralnim avtomatom in metal not kovance, kot v transu. Na glavi je imel pošvedran klobuk, zajeten trebuh mu je visel čez pomečkane in rahlo zamaščene hlače, škornji, karirasta srajca, kosmat in rahlo nabuhel v obraz, karikatura stalnega gosta vaške gostilne. Ko se mu je vsula iz avtomata lepa količina kovancev, sem si mislil – danes pa ne bo žejen.
Jedilni list je seveda le v španščini in tudi natakarica ne zna nič drugega. Glavna pa je tako ali tako tabla na steni, kjer je s kredo napisano, kaj je danes za kosilo. Dve možnosti za predjed, dve za glavno jed in dve za sladico. Kombiniraj, kakor hočeš. Pivo je vključeno v ceno, kava verjetno tudi. Cena pa 8,40 evra.
Pa poskusiva srečo. Bila sva prijetno presenečena tako nad kakovostjo kot nad količino. Čisto naju je minilo, da bi šla po tem še v vinarno na degustacijo vin in pršut. Samo še ogled sončnega zahoda v solinah in domov. Sem utrujen, a zelo zadovoljen z dnevom.
Lanzarote (marina Rubicon), 136. dan
Danes je dan za odhod v Slovenijo. V čendleriji dvignem filtre Racor (ki so končno prišli) in zapravim še malo za neke fedre, ki bodo držali manjša okna v odprtem položaju. Po mojem je to, da naročenega blaga po navadi še ni na dogovorjen dan, del njihove uspešne marketinške strategije. Večkrat kot greš k njim, večkrat kaj zapraviš. Malo še porihtava po barki in spakirava prtljago za na pot.
Tokrat potujeva le z ročno prtljago. Pot na letališče je hkrati lep izlet, saj ne greva po najbolj glavni cesti. Vrnitev avta je enostavna in hitra (v garaži pustiš avto, v pisarni zraven vrneš ključe, nihče ne gre nič pogledat. Let je pravočasen in letalo le na pol polno, Go-Opti pride po naju in ob dveh zjutraj sva doma. S tem se dnevnik za 14 dni poslavlja.
Se beremo spet čez dva tedna.
Lanzarote (marina Rubicon), 137. dan
Po dveh tednih sva nazaj na barki in s tem se dnevnik vrača v redne dnevne objave. Go-Opti je zjutraj zamujal, pa še devet nas je bilo v kombiju in smo se kar stiskali. Tista klopca zraven šoferja je res bolj za silo, če tam sediva dva. Za enega bi bilo super, tako pa me je do Benetk že vse bolelo. Še dobro, da bo na letalu veliko prostora (za tiste, ki ne potujete z letali: to je mišljeno izrazito sarkastično). Vseeno nas je šofer v rahlem dežju pravočasno pripeljal v Benetke. Let je bil v redu (malo turbulenc, a brez zamud). Letalo pa je bilo polno do zadnjega sedeža.
Že iz višine se vidi, da so valovi okrog Lanzaroteja kar veliki in je morje precej penasto. Očitno piha. Avto vzameva pri najinem dvornem rent-a-carju: Cabrera Medina in tokrat za čuda dobiva Corso z ročnim menjalnikom. Za moj okus je to boljša izbira. Avtomatski menjalnik je za boljše avte, take z dovolj moči in dobro avtomatiko. Prvi vtisi: Ja, na Kanarskih otokih piha. Piha že kar nekaj časa in nekaj dni še bo. Nič ni vroče in zlahka ostanem v čevljih in dolgih hlačah. Celo dolge rokave sem obdržal. Zvečer pa jakno čez, ko greva ven.
Zvečer ni več posedanja ob pivu v japankah, kratkih hlačah in majici. Barka naju pričaka nad vodo in privezana tako, kot sem jo pustil. Nobena vrv se ni razrahljala ali pretrgala. Ni pa čista. Prekrita je s plastjo mivke. Tam je v zraku precej drobne mivke in prahu, kadar piha, zdaj pa je bil veter močnejši in so imeli pravi peščeni vihar. Vsaj tako so nama rekli prijatelji v marini. Optimist bi rekel, da je to super, ker sploh ni treba na plažo, saj je plaža prišla na barko. No, jaz nisem ta optimist in bomo jutri verjetno čistili.
Zvečer pa greva ven. Ker imava avto, greva malo ven iz marine. Sezona je na vrhuncu, a restavracija, kamor sva se namenila (dobre ocene na Googlu), je bila zaradi dopusta zaprta. Lili najde v bližini tapas bar, ki ji je bil simpatičen in njena ženska intuicija je delovala. Karkoli sva dobila na mizo, je bilo daleč nad povprečjem in povsem po najinem okusu. Ne vem, zakaj imajo oceno samo 4,4. No, prav dolgo nisva ostala. Dolg dan je bil in postelja vabi.
Lanzarote (marina Rubicon), 138. dan
Dolgo sva spala. Ponoči sem se sicer malo zbujal, ker sem se že odvadil normalnih zvokov na barki: Škripanje štrikov, ki jih zateguje, ropotanje vrvi s sosednjih bark (naši so vzorno zategnjeni in ne ropotajo), občasno kak bokobran zaškripa ali pa ponton, ko se podrgne ob steber. Verjetno danes tega ne bom več slišal. Ker še vedno piha, sva se odločila, da še nekaj dni ostaneva tukaj. Urediva vse na recepciji in se podava po otoku, saj imava še avto. Nisva se še naveličala vulkanov in kamenja.
Na Timanfayi je že na vhodu nekaj avtobusov, torej danes ne greva tja. Bova poskusila, če bo jutri takoj zjutraj manj gneče.
Na splošno se pozna, da je ljudi povsod po otoku več. Sezona je očitno v polnem razmahu. Zavijeva pa (prvič) v visitor center narodnega parka Timanfaya, ki je nekaj km naprej ob cesti. Vstop je prost, kar me preseneti, saj je predstavljeno dosti vsebine. Od simulacije izbruha vulkana, filmskih predstav pa do maket in poučnih programov o flori in favni, predvsem pa o vulkanih in geološkem razvoju Lanzaroteja. Zadeva je primerljiva z manjšim muzejem. Skočiva še na en grad, v katerem je tudi muzej o piratih. Ravno so ga zapirali in se ni bilo treba odločiti, ali greva notri ali ne. Razgled z grajskega griča je lep, piha pa tako, da je Lili rekla, da ji bo odneslo ušesa. Peljala sva se vse do severa otoka do turistične atrakcije Mirador del Rio. Saj je bilo lepo, a tu sem se prvič počutil, da za vstopnino 4,5 evra nisem dobil dovolj. To je v bistvu ena zanimiva stavba z lepim razgledom na vse strani, v kateri sta bife in prodajalna spominkov.
Plačaš torej za razgled in vstop v bife v stavbi z zanimivo arhitekturo. Pošteno bi bilo recimo, če bi bila vstopnina konzumacija. Visitor center recimo ponuja precej več, pa sploh nima vstopnine. Kaktus garden ponuja stokrat več, pa je le kak evro dražji. No, ja, toliko časa smo že tu, pa je bilo treba iti pogledat. Lepo se vidi sidrišče in vasica na Graciozi ter manjše soline pod klifi. Ampak vse to se vidi tudi s ceste brez vstopnine.
Nazaj grede sva šla spet na odlično sladico v restavracijo La Puerta Verde v Hariji. Tam se gredo slow food in mi je bilo kar malo žal, da nisva tam tudi jedla, a je bilo ravno nekako med obroki. Res znajo kuhati in presenetijo z dobrim izborom vin. Ni pa to budget varianta. Priporočam, če koga zanese mimo. Lili spet naroči kupo gofio, jaz pa mangovo kupo s kozjim jogurtom in medom. Zraven pa polsladko vino – eno iz Španije in malvazijo iz Lanzaroteja – da se občuti razlika. Vse spet vrhunsko. Tako zelo, da sva pozabila slikati. To pove vse.
| < Lanzarote 2. del | Playa Papagayo > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
