 |
|
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.
|
Nakup stare zapuščene železne barke je obetal varno plovbo, obenem pa tudi veliko dela. Marsikaj je bilo potrebno obnove. Ostal sem na Nizozemskem in medtem je prišla korona. Domov nisem mogel, na Lanzarote tudi ne, tukaj pa se mi je obetalo popolnoma samotno outsidersko življenje v okolju, kjer ljudje ne sprejemajo drugačnih ljudi, še posebej ne ljudi iz drugih držav. Tako sem se lahko posvetil svoji novi barki 24 ur na dan.
Zakaj sem si izbral prav to barko? Barka Scorpion Flush 2 je barka grajena v tovarni Feltz v Hamburgu, kjer so med vojno gradili oklepna vozila, kot so tanki, neprebojna vozila in plovila za vojaške namene, kasneje pa so se posvetili izdelavi plovil za policijo, reševalce in gasilce, ki jih gradijo še danes. Barke so grajene iz zelo kakovostnega železa, ki ne rjavi tako hitro kot normalno železo. Debelina trupa je 6 mm, kobilice 10 mm, palube, kupole in kokpita pa 3 mm. Jambor ima višino 12,50 m. Razlog, zakaj sem se odločil za nakup barke na Nizozemskem, je preprost: karkoli kupiš na obali Jadrana, je večinoma iz plastike in narejeno za nizka morja, oprema na barki pa zadošča le za priobalno plovbo, za pridobitev vseh dokumentov za oceansko območje pa gredo stroški v višave in pogosto presežejo celo ceno barke. Če pa le naletiš na kakovostno barko, so pa cene vrtoglave.
Za nakup železne barke se na Jadranu ne bi nikoli odločil, saj so marine tako drage, da lastniki zato začnejo varčevati na barki in barka, zlasti železna, vsako leto postaja slabša, saj v slani vodi začne rjaveti veliko hitreje. Na Nizozemskem so marine v sladkih vodah in so zelo poceni. Običajno so barke v vodi le štiri mesece na leto, preostale mesece so shranjene na suhem ali po možnosti celo v hangarjih, popolnoma pokrite in konzervirane. Ko sem si prvič ogledal barko, je bila popolnoma zapuščena in pokrita s PVC-pokrivali. Paluba je bila porasla z mahom, notranjost barke pa je bila v odličnem stanju. Vsi trije rezervoarji za gorivo, ki skupaj znašajo 370 l, so bili polni nafte. V barki so bili shranjeni fascikli od prvega lastnika, ki je shranil vsak dokument od prvega dne nakupa leta 1992, ko je bila barka zgrajena. Kasneje so vgradili motor in postavili jambor ter vgradili opremo. Barka je bila prvič v vodi leta 1996. Za vsak izdelek, ki ga je lastnik kupil za barko, je v enem fasciklu shranil originale, v drugem pa fotokopije. Nemška natančnost in redoljubnost, sem si mislil in najprej pregledal vso dokumentacijo. Pri tem sem moral tudi obnoviti svoje znanje nemščine. V dokumentih in priloženih knjigah za aparature je bil opisan vsak najmanjši detajl. Prva lastnika barke sta bila Nemca iz okolice Berlina. Z barko sta enkrat plula na Karibe, od tam pa je bila barka s tovorno ladjo pripeljana do Palma de Mallorce. Od tam so jo pripeljali v Marseille, kjer so jo pobarvali »po francosko«. Tam sta lastnika barko prodala svojemu sodržavljanu, ki je barko naložili na kamion in jo pripeljal na Nizozemsko – v marino v Flevo, kjer jo je začel obnavljati. Opremil jo je s super windom, sončnimi celicami, watermakerjem, vgradil je novo električno inštalacijo, nove pripone, nova jadra in vinče in še bi lahko našteval.
Na barki so tudi neuporabljene zastave vsega sveta, kar daje jasno vedeti, kam je želel pluti prejšnji lastnik. Po shranjenih računih sodeč je v barko vložil čez 35.000 evrov. Vendar sadov svojega vlaganja ni mogel uživati, saj je nenadoma zbolel in kmalu za tem umrl. Barka je ostala njegovemu sinu, profesorju na nemški univerzi, ki pa ni imel nobene strasti do jadranja in se je odločil barko prodati. Cena je bila tako visoka, da je ni hotel nihče kupiti in barka je pristala v kotu peščenega parkirišča v družbi številnih bark, ki so zimovale na suhem, potem ko so vsako leto za nekaj mesecev malo »zaplavale« do atlantske obale in nazaj v marino. Barka je ostala tam na tistem parkirišču pozabljena in zapuščena kar trinajst let. V vseh teh letih sta jo prišla pogledat le dva kupca. Cena je medtem padala in padala. Pa vendar je bila zame in moje skromne prihranke še vedno predraga. Sledila so pogajanja, tako zelo sem si želel te barke in vedel sem, da je čakala name – ali pa jaz na njo. Barka je bila opremljena z vsem, kar je potrebno za plovbo in kruzanje, edino, kar je manjkalo, je bil pomožni čoln in motor, kar pa je predstavljalo še najmanjši problem. V barki je bilo vse od sekstanta do knjig, novega štedilnika, hladilnika, alternatorja, rezervnih oken itd. Očitno je bilo, da je bil lastnik človek, ki je želel imeti najboljše – zanesljivo opremo, preverjeno nemško kakovost, pa še za vsak primer rezervo za primer, da se kaj pokvari.
Po napornih pogajanjih sem si le izboril meni dostopno ceno, kar je pomenilo, da sem pri pomanjkljivostih moral zamižati na eno oko, pri motorju pa sem trmasto zahteval, da deluje brezhibno. V barko je namreč vgrajen legendarni Mercedesov motor OM 636. Ko so ga pri pregledu barke vžgali, so ugotovili, da bo treba obnoviti črpalko za gorivo. Po obnovljeni črpalki motor še vedno ni deloval, kot bi moral, in opazili smo, da pušča gorivo pri šobah, zato je bilo treba odviti šobe, kar pa sploh ni bilo tako enostavno: uspelo nam je odviti tri, zadnja pa se ni in ni pustila odviti, zato je bilo treba odmontirati glavo motorja in jo peljati do specialista, ki jo je popolnoma obnovil. Vendar so na Nizozemskem specialisti, ki se ne spoznajo na stare motorje in šobe je zmontiral nazaj brez lepila, kar je povzročilo, da so puščale nafto še bolj kot prej. Pa smo vendarle tudi to rešili, vendar motor še vedno ni deloval kot bi moral. Nato so odpovedale še grelne svečke. Smo jih zamenjali, pa motor še kar ni deloval. Nizozemski mehaniki so ugotovili, da se pri tem motorju njihovo znanje konča in da ne vedo, v čem je problem. Šefu delavnice sem predlagal, naj odvijejo še šobe in jih preverijo, kar so naredili in izkazalo se je, da so popolnoma pregorele. Še vedno jim ni bilo nič jasno in ob kavi s šefom sem mu pojasnil, da je edina možnost samo še to, da ko so »profesionalno« obnavljali črpalko za gorivo, je niso postavili v pravilni položaj, zato motor ne dobiva goriva v pravem trenutku in tu je najverjetneje razlog za prekurjene šobe in grelne svečke. Po dveh dneh razmisleka so se le odločili odmontirati črpalko in izkazalo se je, da je bil ves čas problem prav v tem. Oni so izgubljali čas, prejšnji lastnik denar in to kar 5.500 evrov, jaz pa sem dobil popolnoma obnovljen motor, ki pa še vedno ni deloval, kot bi moral. No, ko sem jih imel že dovolj, sem še sam dokončal menjavo impelerja, filtrov, vseh semeringov, popravil električno napeljavo okoli alternatorja in zaganjača. Motor je deloval, ob tem, da je bilo za to potrebno toliko časa, pa sem se tolažil s tem, da so mi vsaj kupili vse nove baterije.
Čas je bil, da gre barka nazaj na parkirišče, kjer bom obrusil podvodni del in tiste dele po palubi, kjer je malo rje. Odločil sem se, da se ne bom prav veliko ukvarjal z barko, kot sem se s prejšnjo Lady Ivano, kjer me je potem izdala najbolj preprosta stvar, kar ne moreš vedeti, vse dokler se vse skupaj ne odlomi. Vendar: prišla je korona, namišljeni virus, ki je zamrznil ves svet in zaradi katere ljudje še vedno hodijo drug mimo drugega, kot da bi bili kužni. Ostal sem sam in se ukvarjal z barko. Postalo mi je jasno, da domov ne bom mogel, meje so bile zaprte, razmere na Nizozemskem pa še najbolj normalne. Zato sem se lotil vsakega centimetra barke, jo vso prebrusil, odrezal rjaveče dele, jih zavaril in pobarval, zamenjal vsa okna, kar sploh ni bilo enostavno, saj pri tem delu potrebuješ eno roko zunaj barke, drugo roko pa znotraj. Tisti, ki se je kdaj lotil obnove barke popolnoma sam, bo točno vedel, o čem govorim. Samo za primer: ko pozabiš nekaj na palubi, ti si pod barko, lahko rečeš svojemu prijatelju ali sodelavcu: »Mi lahko vržeš tisto stvar dol?« No, če si sam, greš lahko samo sam ponjo in barka se spremeni v drevo, na katerega plezaš gor in dol po 30-krat na dan, tako da se ti noge skoraj oblikujejo kot noge kakšnega papagaja, ki se z njimi oklepa tiste svoje najljubše veje.
Kako kupovati barke na Nizozemskem, kjer je že pred korono več ali manj potekalo vse preko interneta? Brez stalnega naslova na Nizozemskem in kreditne kartice je bilo zame nemogoče, zato mi je pri tem pomagal broker. V njegovi pisarni je delala privlačna tajnica, ki mi je pri vseh tistih tujih in hladnih ljudeh edina dajala občutek, da ji je mar zame in mi je brez problema naročevala razna orodja. Za vse druge sem bil samo tujec, čudak, ki ga niso mogli razumeti, češ sam daleč od doma in popolnoma sam iz dneva v dan. Tudi meni to ni bilo najljubše, vendar pred sabo sem imel samo en cilj – samo en cilj: ta barka mora videti morja, mora videti obljubljene dežele, zato je ustvarjena, zato ima tudi ime Orplid (obljubljena ali sanjska dežela). Ta želja mi je dajala moč. Vse meje so bile zaprte, tako da so v tem času na svoje barke lahko prihajali le ljudje, ki so živeli v okraju Lelystad, kjer je marina Flevo. Pred marino so visele zastave: belgijska, angleška in nemška. V pogovorih z domačini mi je postalo jasno, da ti ljudje ne marajo nobene druge zastave kot le nizozemsko, kaj šele koga z juga – na primer Slovenije. Mehanik Marko mi je tako rekel: »Veš Walter, večina ljudi v tem okolišu ne mara spodnjih ljudi, ljudi z juga.« Po minutnem molku sem mu odgovoril: »Veš Marko, za vsakogar je nekdo spodnji, tako kot so Nemci za vas spodnji, ste vi spodnji za Norvežane!« Marko se je zamislil in nato odgovoril: »Na to pa nisem nikoli pomislil!« Nič mu nisem odgovoril, le pomežiknil sem in se mu nasmejal.
Delal sem vsak dan, v mali trgovini v marini sem lahko kupil kakšen liter barve, za vse drugo sem moral čakati, saj mi je prodajalka barv vedno priporočila napačno barvo, ne le meni, ampak vsakomur. To sem žal opazil šele kasneje, ko sem videl, da je vsakemu kupcu prodala primer internacional, češ da je po njenem mnenju dober za lesene, plastične, aluminijaste in železne barke. Videl sem, da ženska nima pojma in sem šel raje v veliko delavnico, kjer so barvali barke in se posvetoval tam s profesionalcem za barve. Prodajalki barv sem potem povedal, da če želiš kaj pobarvati, moraš tudi vedeti nekaj o barvi, ne pa le prebrati navodila. Sledila je užaljenost in zamera, zatožila me je v marini in dosegla celo, da so mi vzeli ključe od kopalnice in wc-ja. Naslednji dan sem imel zato sestanek z lastnikom marine, ki sem mu omenil, da sem pač povedal točno tako, kot je in da ne vidim razloga, zakaj bi bila užaljena. Pa vendarle mi je postalo jasno, da so tu ljudje sicer prijazni, a bolj ko so prijazni, bolj so lahko zahrbtni, če nekaj ni po njihovi volji. Z lastnikom marine sva se pošteno nasmejala in vrnil mi je ključe za wc in kopalnico. Potem ko je začel veljati zakon o varnostni razdalji 1,5 m, so se mene v marini izogibali na 3 m. Le z lastnikom marine sva si prijateljsko delila vrečko čipsa in segala v njo z rokami enkrat on, enkrat jaz, brez kakršnihkoli predsodkov, medtem ko so naju vsi ogorčeno opazovali. Jaz pa sem jim pripomnil, da se počutim nekako nostalgično, ko si dva delita hrano iz iste vrečke!
Pet tednov je bila barka na suhem. Vsi v marini so me imeli že dovolj – na meni niso kaj prida zaslužili, ker sem vse naredil sam. Opazovali so vsak moj korak, saj v tistem dolgčasu niso imeli drugega opravila, in pri tem pripominjali: »Ne smeš sedeti tu, ta pepelnik je za delavce marine, ta klop je namenjena za malico delavcev, zakaj se zbujaš tako zgodaj, zakaj delaš po cele dneve, ta obešalnik je preblizu mojega, zato ni varno …!?« Verjetno me je prav v dno srca zasovražil eden izmed zaposlenih v marini, ki mu ni bila všeč moja glasba, ki sem si jo predvajal med tuširanjem. Prijavil me je tečni ženi lastnika, s katero si že od začetka nisva bila simpatična. No, vseeno se je do takrat pri srečanju lepo, narejeno sicer, pa vendarle, nasmejala. Potem pa me je poklicala v pisarno in mi očitala, da si prisvajam tuš kabino, kot da bi bila moja in da si ne smem predvajati glasbe, medtem ko se tuširam! Vedel sem, od kod ta informacija. Razložil sem ji, da se po celodnevnem delu na barki zvečer stuširam s toplo vodo in pri tem za sprostitev poslušam glasbo – to je ne nazadnje edini užitek, ki ga imam. V resnici mi je bilo že čisto vseeno, kaj bo naredila, zato sem ji rekel: »Kaj vi mislite, da moja glasba ni primerna za prostore, kjer se tuširamo? Ključe ima le šest ljudi, ki živimo v marini. Gospod, ki vam je povedal, da med tuširanjem poslušam glasbo, vam zagotovo ni povedal tega, da si je pred ogledalom, kjer so skupni lijaki za umivanje rok, bril lase, brado in telo do pasu ravno v času strogih ukrepov zaradi koronavirusa!?« Ženska je bila osupla in šokirana, skušala se mi je opravičiti, vendar je bilo za vse skupaj prepozno! Dobil sem jasno sliko o teh »prijazno zahrbtnih« ljudeh in prosil sem jo, da mi pripravi račun za marino, rekoč: »Končal sem z deli, za katere je bilo potrebno, da je barka na suhem. Takoj, ko bo barva suha, me dajte v vodo in to bo to. Nasvidenje! Račun pa mi pošljite po e-mailu.«
Precej zamerili so se mi tudi zato, ker je po moji barki, medtem ko sem na klopici (na kateri seveda ne bi smel sedeti, vendar sem imel le tam signal) pošiljal maile, hodila policija, ki je iskala lonček barve!!! Nekomu je zmanjkala ta barva in ne vem, kdo je prišel na idejo, da naj bi ta barva prišla meni v poštev, saj imam belo barko!? Hmmmm … skoraj vse barke so bele in jaz rabim 20 l iste barve, ne pa 3 dcl neke bele barve, s katero bom lahko pobarval – kaj ???????
V tej marini (bogu za hrbtom, bi lahko rekel, saj je najbližja trgovina s hrano oddaljena kar 6 km), sem živel od sredine februarja do konca maja, sam in tujec tistim čudnim ljudem, deležen zahrbtnih pogledov in nezaželen v njihovem udomačenem samoljubju. Nikoli v življenju se nisem počutil tako nedobrodošel kot tukaj … no, razen morda v četrtem razredu osnovne šole …
Barka je zdaj v vodi in prestavil sem se v sosednjo marino, ki je precej bližje mesta.
 |
Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Knjigo lahko naročite na tej povezavi. |
| < Kako nadaljevati življenje po brodolomu | Motor je odpovedal > |
Besedilo in fotografije: Walter Teršek
