 |
|
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.
|
Na otoku Lanzarote sem po vrnitvi iz Las Palmasa ostal 14 dni in premišljeval, kaj naj sploh s svojim življenjem, kako naprej in kaj bi sploh lahko počel drugega kot jadral in ostal na morju.
Premišljeval in premleval sem iz dneva v dan. Misli so mi begale, notranji glas pa mi je vztrajno govoril: na morje, na morje! Um pa je vedel: nimaš več jadrnice! In ob tem se je vmešal še spomin na brodolom. Zmeda v glavi in žalost v srcu. Razmišljal sem, da bi se pridružil posadki na tovorni ladji Hansa Baltica, ki me je rešila, in plul s Filipinci po svetu. Vabili so me, naj se jim pridružim, plujem po svetu z njihovo veliko ladjo, videl bi ves svet in pri tem še dobro zaslužil. Ribati palubo in prekladati tovor ter videti samo najbolj umazana pristanišča po svetu me ni prav nič mikalo.
Potem sem razmišljal, da bi šel delat v kakšno ladjedelnico, kjer gradijo in popravljajo plovila. Lahko bi šel v Dubrovnik, kamor me lastnik ladjedelnice vabi že od lani in mi ponuja dobro službo. Imel bi svojo jadrnico 40 ft in svoje stanovanje. Jadrnica je bila narejena za regate, z njo pa naj bi vozil razne turiste na dnevne izlete, team buildinge in podobno. Imel bi stanovanje, imel bi barko in bil bi na morju, kar si že od nekdaj želim. Tudi Dalmacija mi je všeč, moram priznati, da med vsemi kraji najbolj. Tam bi se lahko ustalil, sem si mislil. Ko sem v mislih že vse nekako domislil, se je oglasil moj notranji glas:
»Imel boš vse, pa vendarle ne boš imel nič. Ti potrebuješ svobodo! Kje je tu svoboda: vozil boš barko, imel boš celo stanovanje v enem izmed najlepših mest na svetu, imel boš redno plačo, vendar na koncu dneva boš moral poslušati nekoga! Če ga ne boš, boš ostal brez vsega!«
In kakšen je ta nekdo, bo pošten? To možnost sem dal v rezervni plan. Vedel sem le nekaj: vsekakor nočem živeti v Sloveniji!
Po nekaj dneh samotnega razmišljanja in iskanja smisla svojega življenja sem se odpravil v Lolo bar. Tam sem srečal vse prijatelje in med njimi je bil tudi Dave. Posebnež, rojen v Španiji v bogati bankirski družini, odraščal pa je v Ameriki. Po očetovi smrti je podedoval zelo veliko denarja. Bil je pač sin bogatega očeta in matere, vendar sta bila oba starša alkoholika. Dave je podedoval tudi to slabo razvado. Oče mu je pred smrtjo kupil jadrnico, na kateri je Dave živel. Prej je bil skipper v Barceloni, iz njegovih pripovedi pa sem nekako sklepal, da so ga verjetno v vseh službah kmalu odpustili zaradi alkohola. Ko je pil, je bil namreč nadvse nemogoč. Zaradi ogromnih količin alkohola se mu je osebnost popolnoma spremenila. Živel je v namišljenem svetu in na svoji barki izobešal piratsko zastavo. Spoznal sem ga, ko je bil v treznem stanju in če bi ga bolje poznal, bi se ga vsekakor na daleč ognil. Dave se je odločil, da bo treba po mnogih letih njegovo barko dvigniti in jo zaščititi z antifaulingom, da bo lahko jadral po Atlantiku kot še nikoli. In dogovorila sva se, da mu bom barko spravil v stanje, da bo lahko jadral in tudi pobarval naj bi jo z novo barvo. Dorekla sva datum za začetek dela. Vedno sem se držal dogovora, morda kdaj zamudil kakšno uro, ampak delo sem izpeljal v roku in tako, kot je bilo dogovorjeno. Dave je določil datum sredi januarja.
Konec decembra sem se tako odpravil domov, kjer sem preživel praznike s svojo družino in prijatelji. Vse se je odvijalo, kot se pač odvija v naših krajih. S prijatelji smo zahajali v gostilne in imeli tudi prometno nesrečo med prevozom iz gostilne v gostilno.
Nobenega smisla nisem našel v tem pohajkovanju in vedel sem, da se moram »zasidrati« v svoji nameri obpluti svet. Dneve in dneve sem brskal po spletu in iskal novo barko. Zdaj sem imel drugačne kriterije, iskal sem barko, ki je trdno grajena, zanesljiva in primerna za plovbo po oceanih. In našel sem jo! To je bila barka mojih sanj, pa tudi cena je bila zame sanjska. Počutil sem se kot majhen palček, ki ne doseže niti prve police, pa tudi če stopi na stol, ta barka pa je bila na vrhnji polici. Kako jo doseči? Želje imajo svojo moč, to vem, ampak so pa tudi na prodaj. Najprej bi jo rad videl, sem si mislil. Mama je morala v začetku januarja službeno na sever Nemčije, moja sanjska barka pa je bila na Nizozemskem. In sva šla skupaj.
Ko sem zagledal barko, sem vedel, da me čaka. Bila je čudovita, sicer precej zapuščena, kar nekaj popravil bo potrebnih, ampak točno takšno barko sem si želel. Vso pot do doma sem razmišljal, ali me bo počakala. Zaslužiti bo treba denar. Jo bodo medtem prodali? V glavi so se mi podile vse mogoče misli. Mi bo uspelo? Nemogoče, toliko denarja … Nekaj let bom moral varčevati. Medtem se mi lahko zgodi marsikaj, lahko da celo spoznam žensko, dobim otroka, pa bodo moje želje pluti po širnih oceanih potonile kot moja Lady Ivana. NE, NE, NE! To ne bi bil jaz. Videl sem samega sebe v neki zabačeni vasi, v stalnem prepiru s sosedi … NE, NE, NE, to ne bom jaz! Imel sem dovolj vsega, svoje vasi, kjer sem odraščal, videl sem vse, vse je isto, nič se ne spreminja, samo ljudje se starajo, vedno ko sem se vrnil v mojo vas, je bil kakšen manj in tudi mladega se nisem počutil več tako, kot sem bil včasih. Odgnal sem te črne scenarije in se odločil. Uspelo mi bo! Poklical sem prijatelja Matica in mu naročil, naj mi rezervira letalsko karto za Lanzarote. Sporoči mi, da je cena povratne karte 140 evrov.
»Ne potrebujem povratne karte,« mu sporočim. Odločen sem, da se ne bom vračal. Davu sporočim, da prihajam, naj pripravi barko. Ko sem imel v rokah letalsko karto, sem se že počutil bolje. Odletel sem z Benetk in čez nekaj ur pristal na otoku, kjer sem končal. Vse me je spominjalo na mojo barko. Vendar sem skušal gledati samo naprej in se ne ozirati nazaj. Nekje daleč »tam na vrhnji polici«, nedosegljiva, je bila moja sanjska barka.
Lotil sem se dela na Davovi barki. Pozabil pa sem na nekaj, kar se je v nekaj dneh izkazalo kot velik problem: delo z alkoholikom, ki je bil tudi onkološki bolnik, zaradi česar je še bolj segal po svoji pijači – rumu. Ojoj, pa tudi živeti bo treba z njim na barki …? Ko se je Dave zjutraj prebudil, je najprej spil pivo, češ da samo s pivom lahko poje svoja zdravila. Nato je sledila kava, ki seveda ni bila normalna kava z mlekom, ampak z rumom. Do poldneva je spil še tri kave, ki jih je popoldan zamenjal z rumom in coca colo. Sprla sva se že tretji dan, saj me po celodnevnem pijančevanju zvečer ni niti več prepoznal. Zato me je večkrat vrgel z njegove barke, kjer sem imel po njegovi želji svojo sobo. Tako sem kar pogosto spal na pomolu ali klopi pred wc-jem marine. Potrebovala sva 14 dni, da sva uskladila ta ritem: jaz, kot priden delavec, sem po njegovem mišljenju delal preveč. Pokazala se je razlika v mentaliteti različnih narodov. Delo v Španiji se začne ob 9. uri in na vsaki dve uri je pavza za kavo, pivo, malo hrane in nato siesta, pa potem še malo dela. Vse skupaj je to sanjska služba, če v življenju ne želiš doseči prav veliko. Ko sva se končno prestavila iz marine v Arrecifu v marino Rubicon, se je izkazalo, da bo na njegovi barki veliko dela.
Tistih 25 nm sva vozila ves dan, saj je bila barka tako zelo zaraščena in porasla z vsemi vrstam školjk, da je le s težavo plula. Dave je živel pač v marini in prav vseeno mu je bilo tudi to, da je imel tri leta lestev spuščeno v vodo, ker se mu enostavno ni dalo dvigniti. Na tej lestvi so se nabrali organizmi vsega tega planeta (Nacional Geographic kanal pred mojimi očmi).
Delo na barki je potekalo v isti ladjedelnici, kjer sem pred tremi meseci barval svojo barko. V Rubiconu so me bili vsi zelo veseli in kar niso mogli verjeti, da sem znova tukaj. O mojem brodolomu so brali v časopisu in zdaj so mislili, da imam že novo barko. Razložil sem jim, da je to barka od Dava in da mu jo bom tu pomagal urediti. V ladjedelnici sem našel še veliko stvari, ki sem jih pustil tu od moje barke – staro osovino in razna orodja, vse skupaj me je vsak dan spominjalo na Lady Ivano in na življenje pred brodolomom. Kot da je bilo to v prejšnjem življenju …
Delo se je začelo. Najprej sem obrusil vso barko. Izkazalo se je, da je polna osmoze, pa tudi, da so jo precej »našminkali«, preden so jo prodali. Delal sem vsak dan od 8. do 18. ure, po končanem delu pa posedal na isti klopi ali v istem baru in premišljeval o novi barki: Orplid, moja obljubljena dežela. Po mesecu dni dela sem Davu predlagal, naj se odloči: kaj bova sedaj z njegovo barko – jo našmikava in jo vrževa v vodo z osmozo, kot je, ali se bo odločil za bolj celovito in kakovostno prenovo, kar pomeni, da jo bo treba še enkrat obrusiti in pustiti sušiti vsaj mesec dni? Medtem bi šel jaz na Nizozemsko in položil aro za jadrnico, vse, kar sem zaslužil, bi bilo morda dovolj, da me počaka, dokler ne zaslužim za nakup. Tako sva se dogovorila, da obrusim barko vse do plastike in jo pobarvam na temno modro, kot je želel. Čez mesec dni se vrnem, nanesem epoxy kit, obrusim podvodni del, pobarvam in barka bo plula kot nova.
Z otoka sem odletel 14. februarja. S seboj sem imel le tisto, kar sem imel, ko sem priletel na Lanzarote in to v istem nahrbtniku, ki mi ga je podaril Lolo: dvoje hlač, tri majice, nekaj nogavic in spodnjega perila, ter zelo tanko, pretanko jakno, pod katero sem se tresel kot premražen pes.
S prodajalcem sva se dogovorila, da položim aro in v roku štirih mesecev plačam barko. Dovolil mi je, da lahko na barki živim in jo usposobim že prej, preden jo dokončno plačam. Na barki sem ostal en mesec in se medtem privajal nanjo in na novo okolje. Vse je potekalo, kot sem si želel. Imel sem letalsko karto za Lanzarote, tam bom končal delo na Davovi jadrnici, znova zaslužil, morda našel še kakšno delo v ladjedelnici, komu splezal na jambor, pa bom počasi nakupčkal … Vse se bo lepo izteklo, sem si govoril … Dokler me ni poklical Dave. Slišati je bil popolnoma nepriseben, čisto mentalno »poslabšan«. Iz zmešanega govorjenja in vpitja v telefon sem razbral, da bo barko pobarval sam in naj mu ne hodim blizu. Povedal sem mu, da sem že kupil karto in bi prišel na delo tri dni prej, kot sva se dogovorila, on pa je še kar vpil, film mu je preskakoval kot pri stari kaseti v videorekorderju. Nekaj dni sem premleval vse to, čakal, da se vsaj toliko strezni, da mu bo um spet deloval, pa ni bilo nič. Moja zgodba z Davom se je tako končala. Precej razočaran sem bil. Isti dan, ko sem imel let, je bila razglašena pandemija koronavirusa, let je bil odpovedan. In ugotovil sem, da je bilo vse skupaj z Davom pravzaprav zame dobro, čeprav je sprva kazalo prav nasprotno. Če bi šel namreč na Lanzarote, zaradi epidemiološkega stanja ne bi mogel priti z otoka.
 |
Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Knjigo lahko naročite na tej povezavi. |
| < Brodolom 2. del | Stare sanje – nova barka > |
Besedilo in fotografije: Walter Teršek
