Walter Teršek

Walter Teršek
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Sedim za navigacijsko mizo in nimam druge opcije, kot da čakam na zvok iz VHF-radijske postaje. Premišljujem, kaj bi lahko še naredil. Tolčem se po glavi. Zgodilo se mi je prav tisto, kar se mi je že naredilo enkrat: krmilo, krmilo, krmilo!? Izgubil sem ga na Jadranu, vendar tam tudi brez krmila slej kot prej prideš do obale. Tukaj pač ne. Takrat sem se rešil s pomožnim motorjem, ki sem ga montiral na zadnji del barke in jo z njim nekako usmerjal. Takrat je bilo to možno. Morje je bilo v primerjavi s tem, kar imam tukaj zunaj, prava milina. Danes to ne bo mogoče, nikakor ne! Že takrat, na mirnem Jadranu, se je barka zavrtela v krogu že ob najmanjšem valu, ki je ji spremenil smer. Držati smer v podivjanem morju samo z motorjem na spojlerju barke je zgodba, ki ji lahko verjameš le za gostilniško mizo. Krmilo!!! Spet se tolčem. Že mesec pred odhodom sem premišljeval, da bi staro krmilo odstranil in naredil dve krmili – na vsako stran barke. Lahko bi uporabil krmila od barke J80, ampak dela je bilo ogromno in vseeno sem zaupal svojemu novemu krmilu, ki je bilo staro samo tri leta in res nisem pričakoval, da se bo tako kmalu zlomilo. Če je staro krmilo zdržalo trideset let, zakaj ne bi novo vsaj deset let? Nisem pa upošteval dejstva, da se barka ni vozila po takem morju, niti po takem vetru, pa tudi če je bilo kdaj Jadransko morje viharno, je v takšnih razmerah plula le nekaj ur.

Prižgem si cigareto in javim preko Garmina domov, kaj se je zgodilo, da sem oddal DSC klic in da čakam na glas iz radia, ki bi mi povedal, da je bil klic sprejet. Vendar se vse skupaj ne odvije tako enostavno. Še vedno sem za navigacijsko mizo in preverjam ekrane AIS. Še vedno ne najde nič! Antena je na vrhu jambora, zato bi moral biti doseg kar precejšen. Počutim se kot igralec pokra, ki je imel vse karte, pa vseeno izgubil igro in sedaj nimam nobene druge možnosti, kot da čakam. Čakam in razmišljam: bi lahko še kaj naredil? In vem, kakršno koli delo na krmi barke lahko samo še poslabša situacijo. Padec z barke, poškodba, karkoli … bilo bi samo še slabše in v primeru, da ne najdem nobene radijske zveze, bi bil to samo še dodatek tej slabi situaciji. Varnost je sedaj na prvem mestu, ohraniti prisebnost, umirjenost in razum je nujno, da ostanem živ. Še vedno imam life raft, na steni gledam EPRIP in še vedno imam klic SOS na Garminu. EPRIP je registriran na mojo barko. Ko se aktivira, bodo vedeli, da sem sam na barki. Vendar: kdo bo prišel pote na tako oddaljene koordinate? Samo po enega človeka? Teh zgodb je nešteto, pri tovornih ladjah je čas denar in se navadno ne ozirajo prav veliko na takšne nesreče. Spomnim se zgodbe treh francoskih jadralcev, ki so se vračali z Bermudov in so bili že na drugi strani Atlantika, 400 nm pred portugalsko obalo. Barka je potonila, vsi trije so bili na rešilnem splavu z EPRIPOM. Dve tovorni ladji sta pluli 200 nm od signala, vendar se nobena od njiju ni odzvala na klic na pomoč, čeprav bi jih lahko rešila, če bi le malo spremenila kurz proti njihovi smeri. Njihovi prijatelji so sprožili reševalno akcijo, za katero so zbrali denar preko družbenih omrežij, iskali so jih s helikopterjem in letalom, vendar jih niso nikoli našli.

Walter Teršek

Da bi prišli samo pome s helikopterjem ali ladjo, se že sliši nemogoče. Stroški reševanja bi bili pa tako ali tako tako visoki, da bi si samo želel, da me nikoli ne bi rešili. Sam sebi ne morem verjeti, ne morem verjeti, da je to, kar se mi je zgodilo, sploh mogoče. V sekundi postaneš popolnoma nemočen. Občutek, ko letaš tako visoko in potem padeš nižje od sploh mogočega, občutek stanja, ki ga sploh ne moreš razumeti kot mogočega – to je zdaj postalo resnično in prav ničesar ne moreš spremeniti. Če se ti pokvari avto, to ne predstavlja nobene posebne nevarnosti – pač izstopiš iz avta in nadaljuješ pot peš. Pomolim glavo z barke, slišim samo zavijanje in tuljenje vetra v priponah. Za 43 ga je in še narašča. Pogledam na ekran. Zavem se, da vsi ti ekrani postanejo nepomembni. Saj ne morem spremeniti ničesar, piha, kakor piha! Vrnem se za mizo in nastavim alarm na največji možni domet. Še enkrat pogledam na EPRIP in si rečem: »To bom sprožil takrat, ko bo rešilni splav v vodi, jambor pa do polovice pod vodo, torej ne še zdaj!« Vse je mokro. Prekinem električno napeljavo postaje in ploterjev iz akumulatorjev, ki jih bo vsak čas zalila voda in preklopim na akumulator, ki je visoko ležeč v barki, tako da ga voda zalije šele, ko je že vse skupaj pod vodo.

Walter Teršek

Vodne črpalke črpajo vodo iz spojlerja in za zdaj še dohitevajo vdor vode. Koliko časa bo še tako, ne vem, ne zaupam več tej barki, mogoče bo, mogoče ne bo. Te barke so bile grajene tako ekonomično (škrto), da so iz materiala za tri barke naredili štiri. Manjkajoča četrtina je postala tukaj zame usodna in ko se zavem, da je v tem trenutku moje življenje odvisno od barke, ki ne bo zdržala sile razbesnelega Atlantika, se javi alarm iz AIS. Ena ladja je vzhodno od mene. Poskušam vzpostaviti radijsko zvezo, vendar po klicu SOS izgine z ekrana. Izklopili so oddajanje signala, ne morem verjeti … Preklinjam, kolnem in nato še malo preklinjam. Seveda, če se ne javijo, jim ni treba izvesti reševanja, češ nismo videli in zato nič ne vemo. Na ekranu se mi medtem pojavi še ena ladja iz smeri vzhodne Afrike. Še enkrat pošljem DSC in seveda – tudi ta se odklopi. No, pri tej sem že nehal preklinjati in si rajši prižgal cigareto ob misli »kajenje ubija!« Pa naj, kaj zato! Čez 20 minut pa se na ekranu pojavi tretja ladja z imenom Hansa Baltica. Oddam klic v sili in nato po 16. kanalu začnem oddajati MAYDAY MAYDAY MAYDAY this is sailboat Lady Ivana DO YOU READ?

MAYDAY MAYDAY MAYDAY this is sailboat Lady Ivana DO YOU READ ME?

MAYDAY MAYDAY MAYDAY this is sailboat Lady Ivana DO YOU READ ME? Nihče se ne javi. Over.

Walter Teršek

Znova začnem zaporedje kletvic in stopim iz kabine. Iz kokpita si ogledujem morje in ko je barka na vrhu vala, skušam najti kakšne luči okoli mene, vendar zaman. Valovi so previsoki, ne vidim nič. Tako strmim v temo in poslušam zavijanje vetra. Iz škatle vzamem rakete in eno spustim v zrak. Sedem na stopnico pod sprayhudom, opazujem moj »ognjemet« in nato zaslišim iz postaje zvok: »Lady Ivana, do you here me? This is Hansa Baltica. We recived your DSC call!« Ne morem verjeti svojim ušesom!!! Sedem za postajo in oddam vse podatke, svojo pozicijo in razložim, v čem je težava. Dobim odgovor: »Lady Ivana, you will have to wait. I go to wake up capitan.« Kaj drugega pa lahko počnem, kot čakam??? Čez 5 minut se javi kapitan v angleščini z vzhodnoevropskim naglasom.

Oba se predstaviva, pove mi, da je poslal DSC call na Cape Verde, v Las Palmas in v Mavretanijo, javili so se samo z Las Palmasa, kjer so povedali točno tisto, kar sem že sam vedel – da helikopter ne bo letel, ker sem že predaleč od njih. Mavretanija se ne javi, tudi če bi se, ne bi bilo nikakršne razlike, Cape Verde pa prav tako. Kapitan mi pove, da je kontaktiral helikopter, ki je trenutno nad nami, vendar ni nikakršenga odziva. Svetoval mi je, naj poskusim še enkrat z raketo, mogoče bo helikoper le prišel na pomoč. Izstrelil sem raketo in le malo za tem mi kapitan Hansa Baltice javi, da je helikopter izklopil signal, Hansa Baltica pa je spremenila kurz in plujejo proti meni. Gledam jo na ekranu: dolga je 180 m, široka pa 30 m. Kar ne morem verjeti: ta velika ladja pride pome??? Med čakanjem govorim s kapitanom, ki mi razloži, da je morje previsoko in zato ne bo mogoče z ladje spustiti rešilnega čolna, da bi prišel pome. Pove mi tudi, da moje barke ne bodo mogli vleči, saj je morje previsoko in tudi v primeru, če bi jo lahko, od nje ne bi ostalo prav veliko. Težko sem se sprijaznil s tem, da bom moral zapustiti svoje »sanje«, vendar sem vedel, da ima kapitan prav. Opozoril me je, naj ne pozabim vzeti dokumentov, da bi jemal s seboj še kaj drugega, pa mi odsvetuje, saj bi kakšna priročna prtljaga, ki bi jo želel vzeti s seboj, lahko ogrozila reševanje in moje življenje. V potovalko zato natrpam vse, kar se je dalo, vse, kar je bilo vredno, pa v žep z zadrgo: potni list, trdi disk, garmin in obeske, ki so me spremljali vso pot. V žep z zadrgo na levi strani reševalnega jopiča sem dal denar, v desnega pa nož za primer, da bom moral kaj prerezati. Po uri čakanja se mi ladja približa in se po treh poskusih parkira bočno od mene. Kapitan zahteva, da odrežem viharno sidro, saj barko nosi prehitro proti zahodu, kar otežuje manevriranje njegove ladje.

Vprašam kapitana: »Kako pa bom sploh prišel na vašo ladjo?«

Walter Teršek

Odgovori mi: »Vrgli ti bomo vrvi, ti pa jih boš skušal ujeti in po tem te bomo nekako potegnili k ladji, vrgli ti bomo mrežo, po kateri boš lahko prišel na krov.«

Ladja je ogromna, še bolj se mi približa z leve strani. Nadenem si rešilni jopič in varovalni pas, okoli rame navežem blisk lučko in vzamem potovalko, v kateri imam vse, kar mi bo ostalo poleg mojega življena, seveda v primeru, da se le nekako rešim na njihovo ladjo. Kapitanu povem, da se ta način reševanja sicer sliši zelo enostaven, ko sedim v kabini, ko pa pogledam iz nje, je slika popolnoma drugačna … In povem mu: »Zdaj zapuščam radijsko postajo, vidimo se na vaši ladji!«

Še zadnjič se ozrem po kabini mojega doma in si rečem: »Lepo sva se imela, dokler je trajalo, sedaj te moram zapustiti!« S solzami v očeh gledam po stenah, tam so ostali spomini na najino plovbo, na ves trud, ki sem ga vložil v to mojo lepotico, na koncu me je izdalo samo krmilo. Solza je kapnila v morje, ki se je že prelivalo po tleh kabine, in dodalo še eno kapljo moji Ivani. To je bilo moje slovo, treba je bilo iti. Levo od moje barke je ogromna ladja s prižganimi vsemi lučmi. Osvetlijo me z reflektorjem, ki pa po dveh minutah preneha delovati. Ladja se še bolj približa, jaz pa na moji barki drsim mimo njihove krme. Izstrelijo svetlečo vrv, ki pa zaradi vetra pristane okoli njihovega radarja in se zavije okoli njega. Postalo mi je jasno, da če me ne uspejo potegniti ven, ostanem sam v vodi in edino, kar mi preostane je, da se skušam vrniti na mojo jadrnico, kjer bi nekako spet lahko kontaktiral preko postaje, saj preko radarja zagotovo ne bo šlo. Zato v morje zmečem vse vrvi na vsak konec barke, na konce vrvi pa privežem tiste tri bokobrane, ki jih je Ivana še premogla. Barka se nagiba močno po valovih in jaz se komaj še držim palube. Gledam potovalko in si rečem: »Marš! Kaj bom plaval s tem in utonil zaradi teh materialnih stvari?« Vržem jo v kabino. Z ladje slišim glasove: »My friend, can you swim?«

»Yes, I can« jim odgovorim, pa še kako dobro, več kot deset let sem treniral plavanje in waterpolo. Mečejo vrvi, ki padejo v vodo kakšen meter od njihove ladje. Mečejo obroče, jaz pa zaman čakam na njihov znak, kdaj naj skočim. Vendar glasu od nikoder. Poskušajo in poskušajo z vrvmi, vendar zaman. Ničesar nisem mogel, barka je drsela že mimo več kot polovice ladje in bil sem že skoraj pri premcu njihove ladje. In čakal na znak, da naj skočim. Znaka pa od nikoder. In si rečem: »Walter, now or never!« Stojim na premcu moje barke, držim se genove, jo objamem in poljubim: »Oprosti, moram iti!« In se odrinem od lesene deske, ki sem jo prav strastno oblikoval še v Puli in nikoli si nisem mislil, da bo to zadnji stik z mojo barko. Les, iz katerega je bila narejena, je bil iz drevesa, ki je raslo na domačem vrtu. Občutek, kot da bi skočil iz visoke pečine, s katere ne upaš skočiti, ko pa se le odrineš in si v zraku, se zaveš, da od tu ni več poti nazaj. Pristanem v vodi in začnem plavati proti ladji na vso moč, vendar je moč morja tako silna, da se zdi, kot da se sploh ne premikaš naprej. Vržejo mi vrv, ki pristane 1 meter od mene in nato izgine. Za las je šlo. Nato še ena vrv, spet ni uspelo, nato še obroč. Ne morem verjeti: kako mečejo te vrvi??? Nato zagledam močnejšega možaka, ki je videti popolnoma drugače od drugih. Vrže mi vrv, ki jo ujamem. Občutek, ki se ga sploh ne da opisati … Rešitev! Nato me povleče do mreže, oprimem se je in dvignejo me na palubo. Moj prvi stavek je bil: »You have a big boat!«

On pa mi odgovori: »Ja, je malo večja od tvoje!«

»Kaj počneš s to malo barko na tem visokem morju?« me je jezno vprašal v angleščini z ruskim naglasom.

Walter Teršek

Vpraša me, če imam kaj orožja pri sebi in takoj mu izročim nož, se nato obrnem in gledam mojo barko, kako jo premetavajo valovi in na koncu še s križem udari v premec ladje. Po radiu slišim, da je kapitan vprašal: »Is the sailboat tuching the boat?« in možak odgovori: »No!« Pospremijo me v komandni most, kjer se predstavim kapitanu in mu izročim potni list. Skozi okna opazujem, kako moja jadrnica pluta po morju, sama s prižganimi lučmi. Obrnem se s solzami v očeh in stopim na stopnišče. To je bilo zadnjič, ko sem jo videl. 

Dodelili so mi kabino, prinesli topel obrok, ki se ga nisem niti dotaknil, in mi dodelili dva varnostnika, da me stalno čuvata. Kapitan mi je podaril šteko kitajskih cigaret, ki sem jih kadil drugo za drugo, vse dokler nisem zaspal – in to je bilo nekako čez tri dni. Ladja je plula iz Argentine in gre v Las Palmas. Pred tem pa je prišla iz Kitajske, kjer je bila zgrajena leta 2019.

Po dveh dneh smo vrgli sidro pred Las Palmasom, kjer so morali načrpati nafto in pretovoriti neke surovine, mene pa so izkrcali na manjšo dostavno ladjico, ki me je pripeljala do pomola, kjer me je že čakal avtomobil, ki me je pripeljal na Policijo oddat poročilo in kjer so mi voščili vse dobro. Zapustil sem Las Palmas s trajektom in se vrnil na Lanzarote, kjer sem lahko spal na prijateljevi barki. Odločiti se je bilo treba, kako bom nadaljeval življenje. Vse, kar mi je ostalo, je črna vreča za smeti, v kateri imam star rešilni jopič in varovalni pas, ter malenkosti, ki sem jih imel v žepu. Denar, ki sem ga shranil v levi žep, pa je izginil skupaj z žepom, saj se je jakna raztrgala, ko so me potegnili na krov. Tisti trenutek mi je bilo popolnoma vseeno, sedaj pa je situacija malo drugačna, saj sem v civilizaciji, kjer brez denarja pač ne gre, niti domov se ne morem vrniti. Zaslužiti bo treba denar za novo barko – to sem se že odločil! Sedel sem na pomolu, v žepu nisem imel niti evra, nakar se ob meni pojavi prijatelj Lolo. Pred odhodom mi je podaril jadralno jakno in hlače. S solzami v očeh mi je vrgel nahrbtnik, v katerem mi je rekel, da mi podarja hlače, brisačo, toaletne stvari in da upa, da se še kdaj srečava, saj ima danes let za Francijo. In da mora oditi. Objela sva se in poslovila s solzami v očeh. Tudi moški jokajo! Odpravil sem se tuširat in ko sem pospravljal stvari nazaj v nahrbtnik, sem našel 200 evrov s sporočilom: »Walter, to bi moralo biti dovolj, da se vrneš v Slovenijo in zaslužiš za novo jadrnico. Nato se spet srečava. Srečno! Lolo.«

 

< Brodolom 1. del   Kako nadaljevati življenje po brodolomu >

 

Besedilo in fotografije: Walter Teršek