 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Lanzarote: Arrecife – Marina Lanzarote, 206. dan
Napoved o močnem vetru se je uresničila. Cel dan nam žvižga okrog jambora. Res dobro, da sva se vezala s premcem v veter.
Šel sem malo na sprehod, vendar sem bil hitro nazaj. Veter dviguje pesek in na splošno hoja ni prijetna. Vetra je ves čas čez 20 in večkrat čez 30 vozlov – to je 6 do 7 Beaufortov. Največ sem ga danes izmeril 36 vozlov (67 kmh).
Danes ne bi rad delal pasaže proti vetru. Še Olsen (super moderni in hitri trajekt) je vozil počasneje in spremenil običajno ruto. Med Las Palmasom na Gran Canarii in Arrecifom na Lanzaroteju po navadi vozi po ravni črti – se pravi severozahodno od Fuerteventure. Danes pa je šel naokrog – se pravi pod Fuerteventuro. Na ta način je vsaj del poti imel manjše valove in posledično manj bruhanja na krovu. Ravno sem ga videl, ko je prihajal. Presenečen sem bil, ker je vkrcal pilota. Ne vem, ali so to kakšni predpisi ali je to zaradi vremena, ampak ta kapitan vozi v to isto luko dvakrat na dan. Le zakaj rabi pilota.
Mora pa biti tale pilot kar akrobat. Medtem ko se je prekrcaval, so valovi zalivali njegovo pilotino in voda je brizgala nekaj metrov višje, kot je bila streha pilotine. Ni lahka tale služba, če so zunaj 4- do 5-metrski valovi.
Danes sem malo brkljal po barki. Sestavil sem električni adapter s 30 A na 10 A in se lotil vgradnje še zadnjega vinča. Tega sem se do danes otepal, ker bi moral narediti precej zakomplicirano polico zanj (in seveda dovolj trdno) na mestu, kjer je trenutno star, pokvarjen chart-ploter.
Danes pa sem še enkrat meril in ugotovil, da ga pravzaprav lahko postavim tudi naprej od glavnega vinča, le precej stran mora biti, da ne ovira poteka vrvi in odpiranja pokrova skladišča za splav. Na tem mestu je paluba narejena v sendvič konstrukciji (plastika-balsa-plastika). Balsa je premehka, da bi kar montiral vinč, zato sem izvrtal večje luknje (10 mm za 6 mm vijake) in s posebnim orodjem za kopanje balse (odlomljen imbus ključ vpet v vrtalnik) izkopal vso balso še dober cm naokrog. To votlino pod luknjo in samo luknjo sem nato napolnil z zgoščenim epoksijem.
Ko se strdi, samo še zvrtam notri 6 mm luknje in montiram vinč. Na ta način bo epoksi povsod okrog vijaka in bo naredil most med spodnjo in zgornjo plastiko. S tem bom dobil dovolj trdno in vodotesno osnovo za montažo. Jutri, ko bo epoksi trd, pa naprej.
Lanzarote: Arrecife – Marina Lanzarote, 207. dan
Veter je malo popustil. Še včeraj je pihalo okrog 30 vozlov, danes pa okrog 20. Temu primerno se je zmanjšal tudi val od vetra.
Če je zygrib še včeraj napovedoval do 5 m visoke valove, so ti danes do 4 m. Od tega swell le 1,5 m in od vetra 2,5 m. To velja za okolico Kanarskih otokov. Tule v Arrecifu swella skoraj ni čutiti in če pogledam na morje, se mi na splošno zdi, da je vala precej manj. A to je lahko lokalna posebnost zaradi konfiguracije terena. V vsakem primeru sem vesel, da sva v varni marini, kjer se skoraj ne premikamo.
Dopoldan sva šla pogledat lokalno tržnico. Ni me prepričala, je zelo majhna, mogoče šest stojnic. Pri večini imam občutek, da so šli v Lidl kupit sadje in zelenjavo in ga tule prodajajo turistom po dvakratni ceni. Ne vem, zakaj bi dal za kg banan na trgu 2,5 evra, če so enake (kanarske), prav lepe v supermarketu bile 1 evro. Tu se pač vidi, da na otoku ni vode. Lokalna ponudba na drugih otokih je bila neskončno boljša. Ribarnica pa je bila zaprta, čeprav bi naj bila odprta še dve uri. Mogoče zaradi vetra ribiči niso šli ven. Kaj pa vem.
Razstavil in očistil sem tisti vinč, ki ga montiram. Se vidi, da je bil ta najbolj zapostavljen. Prej je bil na kabini namenjen krajšavam glavnega jadra. In, ker je bil ves čas pod streho (pod sprayhoodom) in se je malo uporabljal, sem ga večkrat preskočil pri rednih servisih. A malo čiščenja z nafto in mazanje s specialno mastjo za vinče ter oljem za vinče za občutljive zobke, pa je bil kot nov. Zvrtam luknje in pomerim vijake, ki so seveda prekratki. Jasno, budala. Prej je bil montiran na mestu, kjer ni balse v palubi in je zato paluba tanjša. Tule pa je vmes balsa in so vijaki prekratki. Tako, kot so bili na drugi strani. Saj se sedaj spomnim. A pravih vijakov nisem našel v moji zalogi. Če bi bili osmica, ne bi bil problem, a moj nabor šest-mm vijakov je bolj omejen. Imam samo krajše in enako dolge. Čendlerije so danes popoldan in v nedeljo zaprte, bo pač projekt počakal na ponedeljek.
Proti večeru sem šel na daljši sprehod po industrijskem delu mesta. Kakšno razsulo je to. Nekoč se je tu moralo nekaj dogajati, saj je polno bivših birtij, a dandanes je vse zapuščeno in razpadajoče.
Lanzarote: Arrecife–Marina Lanzarote, 208. dan
Za nami je lepa, sončna nedelja, ko se pri nas ni kaj dosti dogajalo. Malo sva delala po barki, med drugim sem zamenjal ogljeni filter razsoljevalnika, oprala sva eno žehto perila in podobne drobnarije. Sicer pa je nedelja dan za počitek. Predvsem dopoldan je veter še upadel, zdaj zvečer spet malo bolj vleče, a ni nič v primerjavi z vetrom izpred dveh treh dni.
Marina se je res izkazala s tem, da nič ne zateguje vrvi – swell praktično ne pride noter. Povsem na južnem koncu (vhod je s severa) se globine precej zmanjšajo in ob oseki pogleda ven nekaj kupov kamenja. Tam je pod cesto narejen tudi tunel proti odprtemu morju. Posebnost tunela je v tem, da bi ob oseki po njem lahko peljal z motorjem (ker je na suhem), na pol plime bi se lahko skozi peljal s čolnom, ob plimi pa samo s podmornico, saj je zalit do stropa. Ker sem bil prijetno presenečen nad tem, kako malo swel pride marini do živega, sem malo študiral, zakaj je tako. Prvič je marina na pravi strani otoka, tako da precej swela blokira že otok sam. Zanimiv pa je vhod. Čeprav je valobran kratek, ima marina zanimive posebnosti – poglej skico za lažje razumevanje. Swel se okrog valobrana sicer lomi in zavije notri, a en del ga kmalu ustavita plitvina in zob Isla de Crudes.
Kar ga ostane, se razdeli na dva kraka in del gre v tovorno luko. Del, ki prodre v levi (zahodni) krak, pa ima prosto pot, da se razlije na sever in potuje v vedno plitvejši zaliv. Tam se razlije na obali in se mu energija s tem izniči.Nazaj na jugozahod pa gre res težko že zaradi plitvine na ovinku in ozkega prehodu v bazen pred marino. Tu se sreča s še enim pomolom, ki ga dokončno ubije v nameri, da bi guncal barke.
Bazen marine je najprej globok, proti jugu pa se postopoma globina zmanjšuje in se morebitna preostala energija porazgubi in se ne more odbijati od sten, ker navpičnih sten ni.
Res, lepo narejeno. Jutri skočim v čendlerijo po tiste vijake, da lahko končno montiram vinč, in po nekaj vrvi. Za navijalec genove bova uporabila debelejšo vrv. Sedaj imava 8 mm, ki je pretanka za prste in je težko pospraviti genovo. Potrebujem tudi debelejše vrvice za 'lazy-line'. To so vrvice, ki držijo vrečo glavnega jadra in poskrbijo, da jadro pade v vrečo in ne zraven. Nabavil sem 4 mm, a sem pri viharju med Sardinijo in Menorko ugotovil, da morajo biti močnejše. Sicer se mi ni strgala ta nova vrcica, strgala se je ena stara, utrujena od sonca in soli, a dalo mi je misliti, saj so tudi tukaj sile lahko zelo velike, če se glavno jadro spet napolni z nekaj sto litri vode. Bom raje dal 6 mm vrvice, ki imajo 800 kg nosilnosti. To bi moralo biti dovolj.
Lanzarote: Arrecife–Marina Lanzarote, 209. dan
Dopoldan sva besno poskušala najti cenejši prevoz iz Benetk v Ljubljano, saj je bila cena za GoOpti trikrat višja od normalne. Ni nama uspelo in sva pač kupila to, kar je bilo. Z nakupom sem čakal do zadnjega, saj sem hotel biti prepričan, da let bo. Jutri zvečer namreč planirava prihod v Slovenijo (preko Benetk!). Nisem vedel, da je treba GoOpti kupiti dovolj vnaprej, če hočeš imeti normalno ceno. Dan pred odhodom so samo še drage variante, so mi povedali, ker morajo dati poseben avto. Nas vsaj ne bo spet devet v avtu. Po vseh teh kolobocijah sva končno šla v čendlerijo po vijake in vrvi. Vse sva dobila in nato zavila v odštekano birtijo zraven ribarnice. Mislim, da sva bila edina turista, drugi so bili lokalci. Nihče od osebja ni govoril nobenega od jezikov, ki jih znava midva, a smo se hitro zmenili. Lokal je poln presenečenj.
Na zunaj je grd, saj je nameščen v delu opuščene industrijske hale, terasa pa je na dvorišču pod bivšim nadstreškom za avtomobile. Ko pa sva prišla notri, sva bila pa prijetno presenečena. Vse čisto in urejeno, stoli na terasi so povsem novi, oblazinjeni in bolj primerni za hotel visoke kategorije kot za delavsko menzo. Punca prinese lepe pogrinjke, vse je na nivoju. Za moje pivo vzame leden kozarec iz zamrzovalne skrinje in dobim res hladno pivo v pravem kozarcu. Lili dobi svoje vino v visokem pecljatem kozarcu, ki spet bolj sodi v top hotel kot v delavsko menzo. Postrežba je bila top, hrana odlična, edino, kar je spominjalo na delavsko menzo, je bila cena. 9,5 evra na osebo za predjed, glavno jed, sladico in pijačo. Verjetno naju bodo še videli.
Popoldan končno zmontiram vinč. Vse je šlo gladko. Videti je, kot da tam mora biti. Končno lahko normalno jadrava z obema prednjima jadroma naenkrat na obeh uzdah. Prej sem za desne uzde moral škotino napeljati na vinč na kabini barke. Zvečer pa šok: Postala sva žrtev koronavirusa. Ne, nisva okužena, a tik pred zdajci so odpovedali najin jutrišnji let v Benetke. Pa ravno zaradi tega sva rinila nazaj na Lanzarote, da lahko barko v miru pustiva v varni marini in poceni odletiva domov. Marina je plačana vnaprej (zaradi popusta), ne verjamem, da se bo tu dalo kaj narediti. Na GoOpti so bili zelo fer in so nama celotno kupnino dali v dobroimetje pri njih. Čisto po črki njihovih pogojev odpoved leta ni krita. Zamuda je zavarovana in bi naju počakali ali poslali po naju nov prevoz, če bi pri odhodu zamudila let, bi nama uredili nov let in po potrebi hotel, a to, da letalski prevoznik odpove let, formalno ni razlog za vračilo kupnine na Optiju. Vseeno so nama dali dobropis. Pametna poteza od njih, saj sva redni stranki.
Kako naprej? Bova videla. Plan je plovba na Madeiro, a za to morava še malo počakati, da se uredi vreme. Od tam pa bodisi v Sredozemlje ali pa na Portugalsko, celo Škotska ni povsem izključena. Bomo videli. Tale korona nama je prekrižala račune in sva trenutno obtičala na Lanzaroteju.
Lanzarote: Arrecife–Marina Lanzarote, 210. dan
Marina se je izkazala. Pripravljeni so nama vrniti plačilo, če odrineva pred koncem plačanega meseca in to brez odbitkov. Seveda izgubiva tistih 20 odstotkov popusta, ki sva ga dobila za celih 30 dni, a to je logično. Tako, da zaradi marine nisva obtičala tukaj in lahko odrineva na Madeiro kadarkoli. Sva pa do nadaljnjega obtičala zaradi vremena. Včeraj ali danes zjutraj bi bilo idealno vremensko okno za prečenje na Madeiro. Madeira se nahaja severozahodno od naju. Včeraj, danes in jutri piha iz 60°, kar pomeni, da bi dva dni in pol, kolikor traja pasaža, če si normalno hiter, imela veter v bok. Valovi so relativno majhni. Val vetra je meter do meter in pol, swella je dober m, jakost vetra pa je normalna, okrog 15 vozlov. A bi morala odpluti najkasneje danes zgodaj zjutraj. Ampak tega sem se domislil šele danes dopoldan, ko je kavica dobro prijela in sem v marini preveril možnosti odpovedi. Kdaj bo naslednja taka priložnost ne vem, a en teden nič ne kaže na njo. Ciklon na severnem Atlantiku mora biti dovolj močan, da premakne azorski anticiklon. To se zgodi velikokrat – a ne vsak teden.
Danes zjutraj sva si komaj opomogla od odpovedi leta in sploh še nisva vsega uredila. Na barki nobene sveže hrane, saj sva hotela domov in sva porabila vse zaloge, da se ne pokvari. Torej: tudi, če bi se tega domislil že včeraj zvečer, bi bilo prepozno. Danes bi morala nabaviti hrano in pijačo, natočiti vodo, urediti vse v marini in še kup drobnarij. Med drugim tudi naštudirati Madeiro – saj niti ne vem, v katero marino naj se napotim in kje so dobre lokacije. Še najtežje pa bi bilo admiralico pripraviti do tega, da sprejme spremembo plana. Ona res ne mara presenečenj in spontanih odločitev. Če ni pripravljena na pasažo (ali karkoli drugega), ne bo nič iz tega. Pa še jaz že kritično potrebujem frizerja. Tako sva si raje namesto panike in hitenja vzela čas za počasen dan.
Obvestila sva prijatelje, da ne prideva, jaz sem se šel ostrič in malo sva spremljala po netu, kakšna panika se dogaja povsod po svetu zaradi tega virusa. Zanimivo je, kako se zaradi plime in oseke (te dni je plime 3 m, ker je skoraj polna luna) spremeni videz lagune, kjer imajo domačini svoje čolne. Ko sem šel k frizerju (pa niti ni bila več polna plima), so čolnički lepo plavali sredi vode. Ko sem se čez kako uro ali dve vračal, pa jih je polovica že čepela na suhem. Ob oseki jih je na suhem velika večina. Voda pa je pod mostom tako tekla iz lagune, da na vesla ne bi mogel notri. Pravi vrtinci so se delali ob stebrih mosta.
| < La Palma–Lanzarote | Arrecife. Marina Lanzarote, 2. del > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
