Novice

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 211. dan

Hja, še dobro, da je bil let v Benetke odpovedan, saj bi, kot danes kaže, imela same probleme (in mogoče virus), če bi priletela v Benetke. Videti je, da imajo tam kar štalo. Danes sem se spravil na vrh jambora prat barko. To sem naredil prvič. Saharskega peska, ki ga je pred časom prinesla la calima, je namreč še vedno polno po jamboru, jadrih, zajlah in vrveh. In tu ne dežuje. zajle so tako rjave, da ne vem, ali je gor pesek, ali pa rjavijo. Dvižnice pa so vse enake rjave barve. Pritiska vode je bilo dovolj, da je razpršilna pištola brizgala vodo tudi na vrhu jambora. Na križih je bilo polno peska, sidrna luč, VHF antena in vetrni instrumenti so bilo vsi polni peska. Sploh ne vem, ali sidrna luč normalno sveti skozi ves pesek.

Zaključki:

• Če špricaš vodo na 20 m višine, si tudi sam ves moker.
• Ne le majica in hlače – tudi spodnjice so bile povsem rjave od spiranja peska, kot bi se podelal v hlače.
• Pištolca, na kateri visi 20 m cevi polne vode, je svinjsko težka. Posebej zato, ker se z drugo roko držiš, da ne padeš in imaš le eno roko na voljo za pranje.
• Moker aluminij je zelo drseč.
• Rjavo vodo veter nosi tudi na sosednje barke (oprostite, sosedi).
• Ko sem končal, je bila paluba zelo rjava in sem jo moral oprati.

Upam, da sem spral dovolj peska iz drsnikov glavnega jadra (s krogličnih ležajev drsnikov) ter iz mehanizmov za navijanje genove in solenta, da se ne bodo zatikali. Tudi vrvi bodo zdaj lažje drsele po škripcih. Hja, kakšen dober dež bi se prilegel. Ampak, če me spomin ne vara, letos še ni deževalo več kot tri kapljice. Sicer tule življenje poteka normalno. Kakšne panike glede virusa za zdaj ni zaslediti, edino dezinfekcijskih robčkov nisem mogel kupiti, ko sem se še odpravljal na let v Benetke. Ne vem, ali so ljudje vse pokupili, ali pa jih že prej niso prodajali. Sem pač kupil 96 % alkohol in vlažilne robčke za obraz in lahko iz tega sam naredim dezinfekcijske robčke. 

Tole sem pa danes prebral od dveh ameriških prijateljev na Facebooku: Prvi pravi: Virus ni odporen na alkohol, zato spijem kako Corona pivo in čez ruknem en rumček, pa sem varen. Drugi: Rum ima 40 % alkohola, to ni dovolj. Mora biti vsaj 67 %. Prvi: Ah, potem bom pa dvojni rum.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 212. dan

Danes menjam vrvice, ki držijo pokonci vrečo glavnega jadra in poskrbijo  za lep padec jadra v vrečo in ne zraven (lazy line). Stare so že vse preperele in natrgane. Seveda pa je za to treba na jambor, saj menjavam tudi oba konca, ki sta privezana kak meter nad drugim križem, na katerem je škripec za vse skupaj. Danes, ko je jambor suh, je plezanje precej lažje. Vse štrike dobro operem, saj so še vedno polni peska, ki odpada. So pa tako trdi, da stojijo pokonci, kot bi bili žica in ne vrv. 

Potem se lotiva merjenja in računanja. In potem študirava kateri del potrebuje kako debelo vrv. Zadnjič sva kupila 50 m šestice (6 mm), kar je dobra osnova, a še zdaleč ni dovolj za vse. Tale naša barka je velika kot vrag. Kadar kaj delaš na njej, je vedno prevelika, ko pluješ po oceanu, pa se zdi majhna kot orehova lupina.

Načrt je narejen. Za nosilce škripčevja vzameva osmico, ker je bila tudi sedaj tam osmica. Ta del namreč nosi zaradi škripca dvojno težo vsega skupaj. Za večino preostalega bo dobra šestica (nosi enojno ali polovično težo), le za najbolj spodnje konce, ki nosijo vsak le po četrtino teže, bo (upam) dobra tudi štirica. Če se bo preveč hitro zgulila, bom pa kasneje pojačal in zamenjal s šestico. Skratka, z vsem tem merjenjem, rezanjem in taljenjem koncev vrvic in ob dvakratnem plezanju na jambor sem se tako zamudil, da danes sploh nisem dokončal. Imam še malo za jutri. Pač, ker spreminjam design, traja malo dlje, kot če bi le zamenjal obstoječe vrvice z novimi. Po novem bom lahko te vrvice kontroliral iz kokpita in si s tem precej olajšal delo.

Sicer se ne dogaja nič posebnega. Po internetu spremljava širjenje virusa. Tule na otokih se počutimo dokaj varne, saj gre za manjše populacije ljudi. Res pa je, da kruzerice nemoteno prihajajo in ljudje nemoteno hodijo z njih na izlete po mestu. Za zdaj nisem opazil, da česa v trgovinah primanjkuje, ali da bi kdo kupoval kakšne velike zaloge. Tudi v gostilnah ni opaziti manj prometa. Naj tako ostane.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 213. dan

Pri nas spet bolj piha, a v marini ni vala. Tako mirno je kot na jezeru. Tudi tule imamo ribe, ki čistijo barko. Videti je, da v vodi ni preveč hranilnih snovi. Po domače: voda je čista. Poleg tega je voda tudi mrzla. Posledica je, da ni toliko obraščanja bark pod vodo. Na prvo žogo bi lahko to predpisal tudi Coppercoatu, a relativno malo so obraščene tudi skale v v odi, pontoni in stebri v marini in vse drugo, kar je v vodi. Rib pa je kar nekaj. Zato so ribe mogoče bolj lačne. V trup barke se zaletavajo s tako silo, kot bi kdo trkal. Prav prijetno jih je poslušati, saj veš, da obirajo s trupa tisto, kar raste na njem in da posledično meni ne bo treba tega delati.

Sicer se tukaj prav dosti ne dogaja. Dokončal sem tiste vrvice, a bolj, ko jih gledam, bolj se mi zdi, da bom tudi tiste na koncu zamenjal z debelejšimi (6 namesto 4 mm). Verjetno grem jutri v čendlerijo po še nekaj m vrvice. Tule imamo v marini WiFi (sicer počasen) in berem, kako se po svetu širi panika glede virusa. Gospodarska škoda bo enormna. Ni mi všeč, kako so naši politiki spet poskrbeli samo zase in za javni sektor. Če bodo javni uslužbenci doma, bodo dobili pol plače. Ja, plačati jo bo pa moral tisti revež iz gospodarstva, ki bo ravno tako doma, in ne bo imel prilivov, ker ne bo nič izdelal in prodal, moral bo pa plačati vse davke in prispevke. Tiste zase in še tiste za negospodarstvo. Ja, iz česa pa?

Še dobro, da sem na barki in se mi s tem ni treba preveč resno ukvarjati. Španijo kot državo (Kanarski otoki so del Španije) je virus kar dobro prizadel. So na osmem mestu po številu okuženih na milijon prebivalcev (Slovenija je na enajstem mestu), a tule na Lanzaroteju do danes nismo čutili tega.  Danes pa so sprejeli kup preventivnih ukrepov: križark ne bo več, vse glavne atrakcije, kjer se po navadi zbira največ ljudi, so zaprli. Tako so na primer zaprti: Kaktus garden, vulkan Timanfaya, Mirador del Rio, Jameos del Agua in kup drugih. Odpovedani so sejmi, žurke za Saint Patrick's day itd. Na Madeiro ne moreva, saj so zaprli vsa pristanišča. Ne le za velike kruzerke, ampak tudi za jadralce. Če tega ne bi vedel in bi se pojavil tam, bi se lahko samo obrnil in šel nazaj.

Ja, tale virus dela precejšnjo štalo. Na netu je vse polno dezinformacij in nebuloz – recimo na viziti v članku o zaščiti pred virusom pišejo o domačem antibakterijskem gelu, in ignorirajo dejstvo, da virus ni bakterija. Najprej pravijo, naj preverimo, ali imajo razkužila za roke vsaj 60 % a lkohola, potem pa navedejo domači recept, v katerem je samo 16 % alkohola. Tile 'novinarji' nimajo pojma, o čem pišejo. V poplavi bedarij pa mi je bila všeč serija člankov tegale doktorja: https://regenexx.com/blog/coronavirus-myths-debunked/

No, dovolj o virusih. Čas je, da si naredim kak bolj resen plan, kaj bom delal po barki, saj je projektov veliko. Se beremo jutri.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 214. dan

Od danes veljajo strogi ukrepi karantene tudi za Španijo. Čeprav so Kanarski otoki daleč od celinske Španije, so del države in ukrepi veljajo tudi pri nas. Včeraj je Lili hotela na pico, pa sem jo prepričal, da greva raje danes (za včeraj sva imela tak lep kos mesa za večerjo). No, danes ne greva, saj so lokali zaprti. Dobro, da sem tisto vrvico kupil včeraj, saj jutri (v nedeljo je čendlerija tako ali tako zaprta) se ne bi dalo več. Še slaščičarna/pekarna v marini je zaprta, ker je njena glavna dejavnost prodaja slaščic v lokalu, vmes pa prodajo še kako štruco kruha in torej očitno niso registrirani kot živilska prodajalna, ampak kot slaščičarna. Bo treba čez kak dan po kruh v mesto. In to samo eden. V Španiji so namreč omejili tudi gibanje na prostem. V trgovino gre lahko le ena oseba, ne pa dve ali več hkrati.

Če sem prav razumel, so odprte lahko le nujne trgovine, kamor spadajo prodajalne hrane, zdravil in IT-opreme. Zanimivo, da je informacijska tehnologija uvrščena med nujne trgovinske dejavnosti. Videti je, da so osnovne človekove potrebe za preživetje sedaj zrak, voda, internet in hrana. Aja, pa od dejavnosti so odprte brivnice in frizerski saloni. Kajti, če greš s korono na intenzivno nego, si je očitno treba prej narediti frizuro. Na barki zelo blizu naju so se pol dneva rezgetali, kot bi krakale vrane. Očitno so preventivno razkuževali korono z alkoholom. Na srečo jim je popoldan zmanjkalo 'razkužila' in so se preselili na sosednji ponton na drugo barko in je spet zavladal običajni mir. Takrat sem se v bistvu zavedel, kakšen blažen mir imamo tule v marini. Razen žvižganja vetra v štrajih, ni prav nobenega hrupa. Ravno prav, za nas starce, penzioniste. Ha, ha.

Danes sva se lotila problema puščanja vode pri jamboru. Heron ima jambor do kobilice. Obstajajo barke, ki imajo jambor nasajen na palubo, pod palubo pa imajo podporni steber ali podporno steno, obstajajo pa tudi take, kjer gre jambor skozi palubo in je naslonjen prav na kobilico. Prednost prvih je, da normalno ne puščajo pri jamboru, saj se jambor na palubi konča. Prednost drugih pa je, da je konstrukcija bolj čvrsta in baje lepše jadrajo. No, večina tekmovalnih bark ima jambor do kobilice.  Slabost tega pa je, da je skoraj nemogoče dobro zatesniti prehod jambora skozi palubo. Jambor namreč ni navadne ovalne oblike, ampak ima na eni strani precej zakompliciran profil, ki služi drsnikom glavnega jadra. Poleg tega se jambor med jadranjem nekoliko premika in s tem kvari vodotesni stik ob palubi. Za povrh pa so znotraj jambora vrvi, ki gredo ven nad palubo, in žice, ki gredo ven pod palubo. Ker ima jambor polno lukenj za vrvi, lahko notri pride nekaj vode. In ta voda se potem cedi po jamboru navzdol do plošče, ki naj bi to preprečila. A skozi to ploščo so napeljane žice (za VHF-anteno, za sidrno luč, za vetrni instrument, za motorno luč ... itd. Jasno, da zadeva nikoli ne tesni 100-odstotno.

In Heron po 15 letih že kar dobro spušča vodo v notranjost. Plošča (ki je na višini pribl. 3 m nad palubo, da težje prideš do nje in ki jo lahko vidiš le skozi malo luknjico, kjer gre ven dvižnica), je videti v redu. Danes sva odstranjevala več plasti tesnil na spoju med jamborom in palubo. Da je tu problem pereč že dalj časa, priča več plasti tesnil. Našla sva prozoren silikon, belo Siko, črni Kent, rjavo tesnilo neznanega izvora podobno prožni gumi. Očitno je bilo že več poskusov zatesniti ta spoj. Zadnji (črni Kent) sem nanesel še jaz kmalu po nakupu barke. 

Seveda pa je bilo treba dosti priprav, preden sva sploh prišla do tesnil.

- odstraniti vse vrvi (dvižnice, krajšave, vang ...);

- odviti vse škripce pritrjene na bazi jambora. Po 15 letih je bil to zahteven projekt, saj se dotikajo različni materiali (aluminij in nerjavno jeklo) in je zaradi vlage in soli prišlo do korozije in zlepljenja materialov;

- odviti povezovalne vijake (nekaj s spodnje strani – za kar je bilo treba odstraniti stropne obloge) in nekaj od zgoraj;

- odstraniti vang, ki je bil preveč v napoto.

Uspelo nama je sprostiti in malo dvigniti zgornjo manšeto. Vloga le-te je, da pomaga zatesniti vrzel med spodnjo manšeto in jamborom. Spodnje manšete pa za zdaj še nisva uspela premakniti. Ta tesni med zgornjo manšeto in palubo. Jutri naprej. Bomo videli, kako bo šlo. Če ima kdo kakšno idejo, kako naj se tega lotim, je dobrodošel. Bom dal jutri kako slikico.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 215. dan

Najprej popravek od včeraj:

Očitno so v končni verziji nekoliko spremenili ukrepe in frizerskih salonov ni več med izjemami, torej ne smejo biti odprti.

Malo statistike za danes: Kanarski otoki, ki imajo nekaj malega več prebivalcev kot Sloven ija, imajo danes 111 primerov korone, eno smrtno žrtev in 9 resnih primerov. Lanzarote ima 150 tisoč prebivalcev in tri primere korone. Letalskega prometa je manj, a še zdajle zvečer flight tracker kaže v zraku približno 50 letal med Kanarskimi otoki in Evropo. Verjetno večina vozi ljudi domov, saj si Kanarski otoki prizadevajo, da bi število turistov na otokih začasno spravili na nič. Drugega za drugim bodo zapirali hotele.

Za nas v marini trenutno ni nobenih novic. Ukrepi ostajajo taki, kot so bili:

- dovoljena je uporaba tušev in WC-jev v marini. Ti so tudi redno čiščeni, kot do sedaj. Marina deluje normalno, le gotovine ne smejo sprejemati.

- ni dovoljeno izpluti na dnevni izlet in se zvečer vrniti v marino. Dovoljeno je izpluti z namenom, da odpluješ kam drugam. Če odpluješ se lahko vrneš le v primeru sile (če se ti na primer kaj pokvari).

- če barka pripluje v marino, jo normalno sprejmejo. Ni recimo 14-dnevne karantene, a ta tako ali tako ni potrebna, saj smo vsi ves čas v karanteni.

- ni se dovoljeno sprehajati. Sploh. To velja tako za domačine kot za turiste.

- dovoljeno pa je, da gre ena oseba (ne smeta biti dva) v trgovino po osnovna živila ali medicinske zadeve.

- Dovoljeno je peljati psa na potrebo.

- Dovoljeno je iti v službo in nazaj domov.

- Dovoljeno je iti na letališče, če imaš polet.

Policija te lahko na cesti ustavi in povpraša, zakaj si zunaj. Lahko te kaznuje, če nimaš opravičljivega razloga ali če sta zunaj dva ali več skupaj. Pri sosedih (pa ne najbližji sosedi – ti so ena prijazna francoska družinica), ampak na drugi strani pomola, so očitno obnovili zaloge 'razkužil', saj se spet razlega 'krakanje'. Ena od jadralk očitno pod vplivom 'razkužil' oddaja namreč glasen paritveni klic na čisto vsak stavek, ki ga kdo izreče. Njeno režanje pa spominja na krakanje srake.

Današnji dan se ne bo ravno zapisal v anale: Spodnjega obroča med palubo in jamborom mi ni uspelo premakniti niti za desetinko milimetra. Upam, da to pomeni, da je vse dobro zatesnjeno, saj če ga ne morem dvigniti, ne morem pod njega nanesti nove tesnilne mase. Druga polomija pa je bila današnja pica. Ker nisva mogla v picerijo, sva pico delala doma. Lili po navadi dela vrhunske pice. Tokrat je porabila že pripravljeno zmes za testo (notri je kvas, sol, itd., itd.), ki se je že nekaj časa valjala po barki. Testo ni in ni hotelo vzhajati. Ok, mogoče je razlog v tem, da je rahlo pretekel rok trajanja, a kepa je bila ves čas enako velika. Vseeno sva pico spekla in po pričakovanju ni uspela najboljše. Meni je bilo sicer čisto v redu, Lili pa ni bila navdušena nad svojim delom. Še vedno je bila za klaso ali dve boljša od pice, ki sva jo pred leti jedla v piceriji v Almerimarju (celinska Španija).

Tudi na novo pečico se morava še malo navaditi. V sredini peče zelo močno, na robovih pa dosti manj. Plinske pečice na barkah pač niso enakovredne dobrim električnim. In tale je, kako naj rečem, italijanska. Glede na to, da se zdaj ne premikava in sva obtičala v marini, se včasih sprašujem, ali naj sploh še vedno pišem dnevnik, saj se nič morskega ne dogaja. Dokler mi tedenska statistika pravi, da berete, bom vztrajal. Lahko pa mi napišete (mail ali SMS) ali naj še pišem ali naredimo pavzo do izplutja. Aja se opravičujem za slabe slike – pomotoma sem premaknil en gumb na fotoaparatu in je vse totalno presvetljeno.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

• Z jadri in vetrom po oceanih: Nova Kaledonija
• Z jadri in vetrom po oceanih: Ciklon Gretel