 |
| Nataša Kolega je v jadranje, barke, morje in raziskovanje novih krajev zaljubljena že od otroštva, ko je s starši vsako poletje jadrala po Jadranu, na 7 metrski barki. Ker Jadran hitro postane premajhen, kasneje, s svojo družino pluje tudi izven Jadrana, najpogosteje po Grčiji, ki je za dolgotrajnejše življenje na barki idealna. Siesta on Siesta je dnevnik skoraj običajne družine, ki se bolj kot na kopnem počuti doma na barki. Siesta team sestavljajo starša Jure in Nataša, osem letni dvojčici Nia in Živa ter dva Jack Russela, Berry in Zoe ter seveda Siesta, sedaj že polnoletna Bavaria 37. Dnevnik, katerega letošnje nadaljevanje bomo objavljali, je začel nastajati med sedem mesečno plovbo po Egejskem, Jonskem in Tirenskem morju, leta 2017 ter nadaljevanju in povratku domov leta 2018. Letos se Siesta, ponovno in težko pričakovano, vrača v Grčijo. |
Nedelja, 12. julij 2020 – Vstop v Grčijo
Pot iz Cavtata do Ereicousse (173 milj) je trajala 30 ur, večji del motoriranje, nekaj motorsailanje.
Slabo vreme, ki ste ga imeli v severnem Jadranu, je prišlo tudi do nas, vendar ne v obliki slabega vremena, temveč samo močnejšega vetra. Posledično smo iz Ereicousse najprej zelo ležerno odjadrali proti Krfu, nekje na sredi poti pa se je veter zbudil in sledilo je lepo jadranje z 20–27 vozli zahodnika v polkrme. Cilj Kalami.
Več o podrobnostih vstopa v Grčijo glede korone pa lahko preberete v tem članku: Bunarina - Ereicoussa
Torek, 14. julij 2020
Dva dni smo bili v Kalamiji na SV obali Krfa. Kalami je znan po pisatelju Durellu. Durrell family White house je danes gostilna, nekoč pa je bila to letna rezidenca Lawrenca Durrella. Ker nam je pred leti ta gostilna ostala v zelo lepem spominu, smo želeli iti tja jest, vendar so nas razočarali, da odprejo šele v sredo. Tukaj se vse še nekako prebuja, dosti stvari je zaprtih. Turistov na barkah je veliko, na kopnem pa ne tako zelo, vsaj ne v bolj odročnih krajih. V Kalamiju je bila odprta v bistvu samo ena (normalna) gostilna in je seveda imela polno, kljub temu je bila hrana dobra. Celo punce so se odločile pokusiti nekatere nove stvari in bile navdušene. Načeloma sva se ta dva dneva trudila delati, vendar ne preveč uspešno, ker je zelo slaba internetna povezava.
Danes smo se odpravili naprej proti jugu, vendar nismo prišli daleč, ker je začel pihati neki »lokalni jugo« (samo za Krfom) in ker smo bili preleni za orcanje, nabijanje v veter in valove pa tudi ni imelo nekega smisla, smo prišli samo do mesta Krf. V zalivu južno od mesta se nas je na hitro nabralo kar veliko, več kot 20, vsi v roku dobre ure, od kar je začelo pihati z juga. Punce so navdušene, ker smo v velikem mestu in so lahko shoppingirale, uspelo nam je kupiti grški internet in sprintat TEPAI, za katerega sedaj v sistemu piše, da je plačan. Torej plačilo preko Revolut deluje! Uspelo nam je tudi kupiti in se najesti baklav, navadnih in čokoladnih. V bistvu gredo zelo dobro skupaj s proškom s Hvara. Problem je le, da moraš eno kupiti v eni drugo pa v drugi državi. Pa tudi fuže s tartufi smo danes imeli za kosilo, da ne bi imeli kake nostalgije po domu (Istri).
Včeraj proti večeru se je zgodila ena zanimiva zadeva. V zaliv je pridivjal Coast guard z nekakšnim super truper vojaškim plovilom ter pregledal barje, in nismo prepričani, če je tudi dal kazni barkam, ki so bile sidrane preblizu plaže. V bistvu smo bili mi edini, ki smo bili dovolj daleč in so nas pustili na miru. Druga možnost pa je, da niso imeli pojma, kaj za eno zastavo imamo in si niso hoteli narediti dela z nami. Drugi so bili Italijani in Angleži.
Pa še eno stvar smo danes izvedeli, Zoe je grško ime in v Grčiji tudi zelo popularno, izgovorijo pa ga Zoi, s poudarkom na i. Pomeni pa življenje. Torej imamo dve Živi!
Slika zgoraj: Zaliv pred mestom Krf s staro trdnjavo v ozadju
Petek, 17. julij 2020 – V bistvu se ne dogaja nič pretresljivega ...
Za razliko kot po navadi in večine drugih je naš glavni cilj letos uspeti zraven tudi delati. Torej iti v čim več krajev nikakor ni prioriteta, je pa res, da na tem koncu že vse kraje precej dobro poznamo in nimamo niti kaj dosti teoretičnih možnosti za odkrivanje novih zalivov in mestec. Zato smo v bistvu zelo stacionarni, ker je tako najlažje delati oz. lahko delava oba hkrati. In zato smo že tri dni v Gaiosu na Paxosu. Jutri gremo načeloma naprej. Tu je pravzaprav skoraj običajna gneča, zvečer se cela obala napolni z barkami, gostilne so polne …
Gaios v ozadju in popolnoma zaščiten kanal med Paxosom in Agios Nikolaosom, v katerem je obilo privezov.
10 m od barke imamo »tisto dobro« pekarno, včeraj so bile punce tam vsaj desetkrat, midva pa tudi nekajkrat. Skratka nič nam ne manjka in kot vedno je v Grčiji super, tudi korona nič ne spremeni. No, razen prve noči tukaj, ko smo bili privezani pred enim kafičem, ki je imel do treh zjutraj muziko na ves glas in se ni dalo spati. Včeraj zjutraj smo se zato premaknili malo naprej. Če koga morda zanese sem, vežite se čim dlje od kafiča Manesko!
Punce so končno zadovoljne, ker lahko cele dneve shoppingirajo, psi pa se tudi nič ne bunijo. Vreme je tudi povsem običajno, sonce, vsak popoldan maestral in tako do konca napovedi. Se spomnim, da ko smo bili prvič v Grčiji z barko, smo po nekem času nehali gledati napovedi, ker je bilo vreme vsak dan popolnoma enako.
Opažamo pa, da so šle tako kot v Sloveniji, na Hrvaškem in v Italiji, tudi v Grčiji cene hrane v trgovinah zaradi korone močno gor. Morda tu še bolj. Ko sem iz trgovine prinesla pol vreče hrane za 41 evrov, sem, ker sem bila rahlo presenečena, pogledala račun in ugotovila, da je le izjemoma kaj stalo manj kot 3 evre.
Sobota, 18. julij 2020 – Še vedno Paxos
Včerajšnji zapis glede cen moram malo popraviti. Našla sem stvar, ki je v primerjavi z maslom, mlekom ipd. neracionalno poceni. To je Red Bull, ki stane 1,40 evra!! Po mojem tako malo ne stane niti v Centro discount (dokaj poceni trgovina na slo/ita meji). Skratka Grki imajo očitno popolnoma jasne prioritete, kaj je življenjsko nujna zadeva (Red bull za 1,4 evra) in kaj je luksuz (maslo za 3,5 evra)!
Pes, ki skrbi, da proizvodnja elektrike ne bi bila prevelika oz. celico uporablja za gretje po kopanju.
Kot je tako ali tako že običaj, se planov tudi danes nismo držali. Zjutraj, za nas precej zgodaj, okrog devetih smo izpluli iz Gaiosa, da gremo proti Lefkadi, s ciljem, da pridemo na odpiranje mostu ob 15.00 (most se odpre vsako polno uro). Napoved SZ veter (maestral). No zunaj pa nas pričaka JV veter z dobrega pol metra visokimi valovi?! JV je bila seveda tudi naša smer. Po hitrem premisleku, da nabijat v valove in veter 33 milj, kolikor je do Lefkade, nima nekega smisla, za orcanje pa tudi nismo dovolj zagnani, smo spremenili plan in šli v Porto Ozia (Mongonisos) na koncu Paxosa. To je majhen popolnoma zaščiten zaliv med Paxosom in otočkom Mongonisos, kjer smo nazadnje bili pred petimi leti in nam je bil zelo všeč. Na splošno je Paxos zelo prijeten otoček, kjer ni masovnega turizma v smislu ogromnih hotelov. Je zelo zelen, vmes pa so raztresene posamezne hiške in rezidence za oddajanje. Za moje pojme je zelo dobra destinacija tudi za dopust brez barke. Ima pa (za nas) ta zaliv tudi eno slabo lastnost, zelo slabo dela internet in se bo zato jutri treba premakniti ...
Ob 13. uri se je veter iz JV končno spremenil v napovedani SZ. Sedaj piha pribl. 20 vozlov in show na sidrišču se je začel. Sidra barkam okoli nas popuščajo, ljudje se presidravajo, vozijo sidra z gumenjaki stran od bark in jih poskušajo metati tam ... Klasični grški popoldanski show, ko zapiha malo močneje. Mi smo sidrani v redu je pa treba vsake toliko malo pogledati, da ne bo kdo od teh pred nami pridrsal do nas.
Letos bi bolj kot dejanski potopis lahko pisala napotke, kako živeti in delati na (premajhni) barki z dvema otrokoma in dvema psoma. Pa recimo, kolikšno proizvodnjo elektrike potrebujemo, da lahko delajo trije računalniki hkrati, večji del dneva in da istočasno lahko napolnite še dve tablici in tri telefone. Ali pa tudi, kako v dveh tednih razvaditi pasjega mladiča do te mere, da se lahko kosa z enajst let starim zelo razvajenim psom.
Še nekaj besed o Grkih in koroni. Večina natakarjev in trgovcev nosi maske, drugi ljudje ne. So pa zadeve z razkužili vzeli zelo resno, kar je v primerjavi z Istro v bistvu pohvalno, razkužilo (polno ne samo prazna steklenica) je v vsaki trgovini in na približno vsaki drugi mizi v lokalih. Povsod, kjer se usedeš, natakar najprej pošprica in pobriše mizo in enako, ko greš stran. Ta del so očitno vzeli zelo resno in ko Grki nekaj vzamejo zelo resno, postane tudi smešno, ker potem pretiravajo. Ni pa kake panike v ozračju ali kaj podobnega.
Porto Ozia (Paxos), v ozadju se vidi mostiček, ki spaja Paxos (desno) in Mongonisos (levo), za mostičkom pa Antipaxos.
| < Bunarina - Ereicoussa | Meganissi, Kalamos in Kastos > |
Besedilo in fotografije: Nataša Kolega
