 |
| Nataša Kolega je v jadranje, barke, morje in raziskovanje novih krajev zaljubljena že od otroštva, ko je s starši vsako poletje jadrala po Jadranu, na 7 metrski barki. Ker Jadran hitro postane premajhen, kasneje, s svojo družino pluje tudi izven Jadrana, najpogosteje po Grčiji, ki je za dolgotrajnejše življenje na barki idealna. Siesta on Siesta je dnevnik skoraj običajne družine, ki se bolj kot na kopnem počuti doma na barki. Siesta team sestavljajo starša Jure in Nataša, osem letni dvojčici Nia in Živa ter dva Jack Russela, Berry in Zoe ter seveda Siesta, sedaj že polnoletna Bavaria 37. Dnevnik, katerega letošnje nadaljevanje bomo objavljali, je začel nastajati med sedem mesečno plovbo po Egejskem, Jonskem in Tirenskem morju, leta 2017 ter nadaljevanju in povratku domov leta 2018. Letos se Siesta, ponovno in težko pričakovano, vrača v Grčijo. |
Meganissi, Kalamos in Kastos, Torek, 21. julij 2020
Po neuspelem poskusu naskoka na Lefkado v soboto se nam je posrečil poskus št. 2 v nedeljo. Sicer ne čisto po planu, a vseeno v redu. Napoved je namreč napovedala močan SZ, popoldan tja do 30 vozlov, zjutraj pa 16–18. In ker je od Paxosa do Lefkade odprto morje, tudi več kot 1 m valov. Zato smo se odločili, da gremo zjutraj in si obetali lepo jadranje. Rezultat pa je bil, da vetra zjutraj ni bilo popolnoma nič, tako da smo motorirali, edino valovi so se držali napovedi, saj so bili valovi od vetra od prejšnjega dne še vedno visoki okrog 1 m.
Most v Lefkadi je že od aprila v popravilu in ga nadomešča trajekt, ki je natančno tako velik, da stoji v ožini, avti pa vozijo čez. Ko je čas za odpiranje oz. prehod bark, pa se zavrti na sredi ožine in barke gredo mimo. In po novem se tudi odpira oz. umika ne več vsako uro, ampak samo štirikrat na dan. Na srečo je bila enajsta ura, ko smo mi imeli namen prepluti skozi, ena od teh štirih. Sledilo je pol ure idiličnega jadranja po jezeru od Lefkasa proti Meganisiju, nakar je veter v trenutku ugasnil.
V zalivu Atherinos smo se dobili s posadkama še dveh drugih slovenskih jadrnic ter se dva dni družili, danes pa smo šli vsak po svoje. Mi smo se premaknili za cele 2 ali 3 milje v zaliv Ampelakia ravno tako na Meganissiju. Oba dva zaliva imata težavo, da je internetna povezava bolj slaba, zato se je treba znajti na razne načine. Iznajdljivost je tako včeraj kot danes delovala.
SLIKA: Rumena zadeva, ki visi na jamboru, je telefon v vreči, ki smo ga dvignili, da smo lovili internet.
Sicer pa je danes končno malo bolj toplo, tako kot se za ta čas spodobi in imamo v barki 35 stopinj, zunaj pa je verjetno še kakšna več. In da nas res ne bi zeblo, smo danes še pekli domač kruh, tako da smo s pečico barko še dodatno segreli. Ampak se je splačalo, kruh je bil mljack.
SLIKA: Trajekt–most, ko se umakne, da gredo barke skozi.
Spomnim se, da sem pred leti brala, da so nekoč, ko je šlo za pridobitev nekih EU sredstev za otoke, ta most umaknili in pripeljali trajekt, tako kot je sedaj, saj so tako šteli za otok in so lahko pridobili sredstva, z mostom pa jih ne bi. Grška iznajdljivost ...
Kar se turistov tiče, pa je tudi tu enako kot do sedaj, bark je veliko, na kopnem pa ni ravno gneče. Ko smo se predvčerajšnjem sprehajali po "notranjosti" Meganisija, se nam je zgodila zanimiva prigoda. V vasici Katomeri (btw priporočamo gostilno) nas je opazila stara teta, taka prava domačinka, najbrž več kot 80 let, oblečena v črno, z ruto na glavi. Ko nas je videla, nas je začela navdušeno ogovarjati in mahati ter kazati drugim "turisti, turisti!!, Bravo, bravo!!" pa še nekaj v grščini. Skratka videti je bilo, da ni mogla skriti navdušenja, ker so letos končno prišli turisti!
Škoda, ker na Jadranu ni takih Georgev, petek, 24. julij 2020
Po dveh dneh v Ampelaki in večernih sprehajanjih po Vathiju smo se včeraj odpravili na Kalamos. Na Kalamosu smo bili do sedaj samo enkrat in to zgodaj spomladi. Takrat smo bili v pristanišču samo mi in še dve barki. Takrat nas je na pomolu pričakal George, nam pomagal se privezati, na koncu pa povedal, da ima tam gostilno in če morda želimo, lahko (lahko, ne moramo) pridemo k njemu na večerjo. Ker je bila takrat to tako ali tako edina odprta gostilna, pa še ta sploh prvi dan tisto leto, smo seveda šli tja na večerjo in ker je bilo dobro, nam je vse skupaj ostalo v lepem spominu. Zato smo se včeraj odločili iti pogledat, kako je tam sedaj, pa tudi vodo smo potrebovali.
V bistvu je bilo vse popolnoma enako, le da je bila precejšnja gneča. Barke so se raftale druga na drugo tudi po pet skupaj. Ta George verjetno nima porta v koncesiji, kot bi to bilo pri nas, tudi na črno si ga ni prisvojil, le s tem, da ljudem pomaga vezati barke, skuša privabiti v svojo gostilno več ljudi. In ker pri tem ni vsiljiv in tečen, ljudje radi pridejo, tako v port kot tudi v gostilno. Privez je seveda brezplačen, kot večinoma tu naokrog, razen v najbolj top lokacijah. Popoldan smo se sprehodili do plaže Agrapidia s kamenčki in mlini na veter. Ker je Kalamos precej visok in strm, tudi precej piha. Mestece Kalamos je pravzaprav zelo prijetno in bi rade volje ostali še kak dan, vendar je bilo v portu prevroče, ker se je končno zares segrelo, tako da tudi noči niso več hladne in zvečer piha topel veter. Lepo bi bilo, če bi bilo tudi na Jadranu kje tako in človek bi z veseljem večkrat šel v kakšno gostilno na večerjo ...
Še ena, mogoče za koga uporabna informacija. V Kalamosu se da tankati vodo, vendar ne na valobranu, temveč na obali nasproti (tam, kjer so ribiči).
Zjutraj je sledil običajen grški sidrni show (križana sidra). Na srečo nismo bili udeleženi in smo samo opazovali iz bližnjega kafiča. Sedaj smo na Kastosu, v zalivčku pol milje stran od mesteca, okoli nas svetlo modro morje, plaža iz kamenčkov in klif. Ko smo se sidrali, je po zalivu plavala precej velika riba (med 0,5 in 1 m) s tanko plavutjo in tankim navpičnim repom. Plavala je med barkami v kakih 5–6 m globine. Žal ni prišla dovolj blizu, da bi jo slikali, tako da bi se kaj videlo.
Brez showa ne gre, nedelja, 26. julij 2020
Iz zalivčka 0,5 milje od mesteca Kastos smo se včeraj premaknili v zalivček 0,25 milje stran od mesteca. Vele premik, ni kaj!! Kastos je tako kot Kalamos znan po starih mlinih na veter. V enem izmed njih, na rtu nad pristaniščem, je urejen prijeten kafič. Naše punce bi se v njem seveda najraje naselile, ker so imeli domače brownije s sladoledom, pa koktajle za otroke ... Sta pa oba, Kalamos in Kastos zelo lepa, zelena, ogromno je starih oljk, Kalamos je zelo visok in strm, nekako sta drugačna od drugih jonskih otokov, masovnega turizma ni, bolj ali manj obstaja samo navtični turizem, plaže pa so lepe iz okroglih kamenčkov ali peska.
Kastos pa ima še eno posebnost, in sicer naj bi bil otok brez smeti, kar pomeni, da ne moreš nikjer odvreči smeti. Zraven porta so samo zaklenjeni zabojniki za plastiko, po mestu pa sploh ni košev, niti tistih malih. Skratka nekaj takega kot v planinskih kočah, ko moraš svoje smeti odnesti s sabo nazaj v dolino. Le da je na barkah to malo težje, ker je ljudi in smeti več. Ideja je sicer lepa, vendar se mi zdi malo skregana z "masovnim" navtičnim turizmom, ki ga imajo.
Vsi vemo, da žal veliko ljudi, ko smeti nimajo kam vreči, smeti pač vržejo v naravo. Vendar smo bili tudi glede tega presenečeni, ker je bilo povsod (po tleh, v raznih kotih ipd.) vse čisto. Videti je, da pogosto in organizirano čistijo smeti v naravi. Vse bi bilo lepo in prav, če mi tega "Garbage free island" dejstva ne bi pozabili. Ko smo se zjutraj s puncami odpravile na sprehod iz sosednjega zaliva do mesta, smo seveda vzele sabo tudi vrečo smeti. Ko smo že obupale in se sprijaznile z dejstvom, da bomo smeti očitno nesle vso pot nazaj na barko (tja in nazaj okrog 3 km), so se nas usmilili v kafiču v mlinu, da naj kar njim damo smeti, ker jih morajo tako ali tako odpeljati. Je pa res, da če prideš v kafič z vrečo smeti, ker je pač nimaš kam dati, je verjetno z njihovega vidika boljše, če za vrečo smeti poskrbijo oni, kot pa da po kafiču strašiš z vrečo smeti.
Danes nekako nismo točno vedeli, kam bi šli. Namen je sicer bil Kioni na Itaki, vendar je tam danes do 30 vozlov vetra (po napovedi in v realnosti, po poročanju tistih, ki so tam) in ker imamo iz Kionija že kar precej izkušenj z barkami okoli nas, ki jim sidra ne držijo (močni padajoči sunki vetra s hriba in veliko bark, ki jim sidra, še posebno delte, tam ne držijo, saj je po dnu trava), smo se odločili, da gremo v Kioni raje jutri. Nazadnje ko smo bili tam, so v nekem trenutku bile na nas obešene tri sosednje barke, ki jim je popustilo sidro. Skratka, popoldan lahko zapravimo tudi za kaj bolj zabavnega, kot ukvarjanje s sidri od bližnjih in daljnih sosedov.
Zato smo se odločili, da gremo danes (prvič letos) malo pogledat grško kopno, do sedaj smo bili samo na otokih. In tako smo bili v Mitykasu, na obali nasproti Kalamosa. V knjigi je označeno, da je tu v portu elektrika (koristilo bi nam dobro napolniti akumulatorje, ker jih samo sončna, pri vsej naši porabi ne uspe). V portu se nam je uspelo privezati, v tranzitu smo sicer samo tri barke, vse druge so videti bolj stacionarne, v ne preveč dobrem stanju, na njih pa ljudje počitnikujejo. Elektrike pa žal ni, voda je. Zraven porta je še manjši mandrač v gradnji, ki je v bistvu v celoti tik pod gladino. V Heikellu (peljar), starem 20 let, piše, da je work in progres in tako je tudi še danes.
In Grčija tudi ne bi bila Grčija, če se ne bi vmes, ko to pišem, začel odvijati nek show. Mi smo predzadnja barka od koncu pomola. Iz zadnje barke je pristopil neki stric in prosil, če se lahko malo bolj stisnejo k nam, da bi čisto na koncu pristala majhna barkica z motorjem v okvari. Do tu vse v redu. Medtem ko so sosedi premikali barko bolj k nam, je v port prišla pribl. 6 m dolga jadrnica, nekje na sredi vrgla sidro in se "ulovila" na valobran nasproti nas. Stric, ki je "zadevo organiziral", je rekel, da bo sedaj on z dingijem šel po njih in jih potegnil na ta pomol. Izkazalo se je, da je dingi v resnici optimist z vesli! Piha pa skromnih 20 vozlov!! Nekako mu je uspelo s tem optimistom na vesla in veliko truda, prinesti dolg štrik s tiste barkice do sem, seveda preko vhoda v port. Povsem logično je tudi, da je medtem neki gliser poskušal vpluti v port in se za kričanje Grkov (čeprav je bil tudi on Grk) ni pretirano zmenil. Zadnji trenutek, mogoče pol metra pred štrikom, se je končno ustavil in šel nazaj. Nato so z našega pomola to barkico s štrikom povlekli iz nasprotnega valobrana do sem. Da so jo zavezali, pa so potrebovali še približno pol ure. Vmes so seveda vsi po grško kričali, razumeli seveda nismo nič.
Danes bomo tu poskušali obnoviti zaloge hrane, ker je na teh majhnih otočkih to včasih težko, jutri pa (vsaj plan je tak) na Itako. Jadrali smo danes cele pol ure, mogoče bomo jutri kaj več ;)
| < Vplutje v Grčijo | 37 stopinj v barki – letošnji rekord > |
Besedilo in fotografije: Nataša Kolega
