 |
|
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.
|
Aretacija prvi dan v Franciji
Zbudim se, še preden mi zazvoni budilka. Ura je šest in dovolj časa imam, da si skuham kavo. Ob 7.30 se odvežem s pomola in vplujem v zadnje zapornice. Privežem se za dva vlačilca in eno tovorno ladjo iz severne Afrike. Malo pred osmo sem končno v morju!
Na drugi strani je Belgija in počutim se odlično! Po sedmih mesecih končno zapustim Nizozemsko. Od tu naprej gre lahko samo še na bolje, zato sem zelo vesel, čeprav imam prve pol ure malo toka proti sebi, ampak se ne sekiram, saj se bo vsak čas obrnil in plul bom s tokom, sicer proti vetru, ampak vseeno odlično. Pred menoj vijuga ribiška ladja, ki vleče jeklene mreže po peščenem dnu in kakorkoli obrnem barko in jadra, se tudi ona obrne in mi pošteno najeda živce, zato obrnem ostro proti vetru, si prižgem cigareto in dolijem kavo iz tople posode, saj sem si zjutraj skuhal kavo za ves dan plovbe.
Sedim v zavetrju mojega sprayhooda, ki mi ga je odlično izdelal Rado iz jadralne SR v Preddvoru. Skozi nova okna opazujem tiste ribiče in si mislim: prej ali slej se bo vse to nastavljanje končalo, sam pa nočem več obračati barke in jader, kajti na tej barki vse skupaj ni tako preprosto kot na Lady Ivani! Joj, kako pogrešam moj prejšnji plastični dom, še vedno z roko segam po kokpitu tja, kjer sem imel ročice za vinč, vendar ročic ni tam in moja roka sega v prazno. Tudi bum je precej nižji, zato imam že par bušk na glavi. Z bumom sem se že nehal prerekati in vedno po udarcu si rečem: »Vse to se mora kmalu nehati, saj pametnejši vedno odneha!« Pa se ob tem le sprašujem: »Kdo je pametnejši, moja glava ali tisti aluminijasti drog?« Ko stopim v kabino, še vedno segam po luči na stropu, pa je v tej barki ni tam in roka zamahne v prazno. Vse to me vedno znova spomni na prejšnjo barko. Spomini pa bolijo! »Le kdaj bo tega konec,« se sprašujem, »verjetno nikoli, saj sem v mojo Lady Ivano vložil vse, kar sem imel, pa tudi vso mojo ljubezen«. Pa se le potolažim, zdaj imam Orplid, ki ima kuhinjo na levi in navigacijsko mizo ter kontrole za avtopilota na desni, vsaj nekaj je tako kot na moji prejšnji barki.
Na starih papirnatih kartah preverim meje z Belgijo in izračunam pozicijo s pomočjo svetilnika s pristanišča Seafront Zeebrugge na moji levi. Ugotovim, da sem ravno na meji, zato pa ribiči tudi obračajo. Barko obrnem še za 15 stopinj bolj od njih, a oni še vedno ne popravijo smeri, prav veliko se pa tudi ne morem več odmikati, saj so na desni peščene sipine. Plovbo nadaljujem sicer blizu, ampak vseeno jim po radio postaji javim, naj se odmaknejo bolj na desno stran, saj očitno ne vidijo, da imam že celo uro in pol na jamboru jadra. Nočem se jim umikati, saj se mi neprestano nastavljajo na pot. Odgovorijo mi, naj obrnem jadra v drugo stran!? Jezen izklopim radio postajo, stopim na palubo, zategnem jadra, kolikor se le da in začnem pluti točno proti njim, 50 m pred njimi pa obrnem barko spet malo bolj od vetra, ravno toliko, da se debeli kapitan spravi iz svojega udobnega stola in se začne dreti name. Jaz pa veselo nadaljujem pot v belgijske vode.
Minilo je pol ure in še vedno se smejim staremu kapitanu, ki mi je popestril celo dopoldne in se nato še jezil name, ker sem mu jaz popestril 5 minut njegovega življenja. Ni minilo prav veliko, ko me pokliče nekdo z malo večje tovorne ladje in me vpraša po mojem kurzu in destinaciji. Odgovorim, da ne govorim nizozemsko. Nato pa tisti nekdo odgovori precej nesramno v polomljeni angleščini, zato gumb na postaji enostavno obrnem na off in si rečem: »Najlepše je v tišini!« Pa se me le ogne tista ladja, saj kolikor vem, imam le prednost in glede na to, da so Nizozemci narod jadralcev, bi morali to vedeti tudi oni, a kot je videti, velja to samo v sončnem vremenu.
Še vedno se nisem odločil, kam sem sploh namenjen, zato sklenem, da imam za danes vsega dovolj in nastavim kurz proti Dunkirku. Pa vse skupaj ni tako enostavno, saj moram vpluti v pristanišče po poti med kopnim in peščeno sipino, ki sega 8 nm daleč. Plujem po tej ozki poti, vetra seveda zmanjka, zato pospravim jadra in prižgem motor, ki sicer deluje odlično, če mi le ne bi v Middelburgu nalili nafte s smetmi, zaradi česar sem moral pred odhodom dvakrat očistiti vse rezervoarje in zamenjati filtre. No, motor je deloval odlično, a je začel izgubljati moč točno v tem ozkem kanalu, kje pa drugje!? Zato sem moral napumpati malo pumpico na naftni črpalki, da je dobil nafto, nakar je deloval nekaj minut spet normalno, dokler ga ni popolnoma zmanjkalo. Sploh se ne jezim in ne čudim, še enkrat napumpam in zaženem motor, ki je znova deloval nekaj minut, dokler zaradi močnega vakuuma, ki ga je delal motor, ni počila cev, ki gre iz pumpe v naftni filter na motorju. Oohhh jaaa, k sreči veter piha v pristanišče, vendar zelo, zelo malo, a vseeno se premikam z vozlom in pol. Do valobrana je še daleč. Sedim v kokpitu, sidrni vinč je pripravljen. Če bo treba, bom moral poklicati po radiju asistenco, ki pa bi seveda segla v moj žep globoko vse tja do kolen. Počasi le priplujem do valobrana in barko obrnem v pristanišče, v katerem je dolg kanal, ki vodi vse do marin. Prva je na levi, druga pa na desni. Igram se z genovo, plujem mimo prve marine in medtem prosim mlade fante na malem ribiškem čolnu, da me odvlečejo do pomola. Pa mi rečejo: »Pokliči asistenco!« Točno tako je, kot so mi omenili prijatelji iz Francije, da naj ne računam na pomoč tega naroda.
Pa vseeno spet poskusim. Na mali jadralni barčici pluje za menoj starejši možakar. Prosim ga, če mi lahko pomaga, in mu pokažem vrv, on pa gleda okoli barke, če mu kakšna vrv ne visi z barke. Vidim, da mu ni nič jasno, zato mu rečem: »Motor!« in kažem z rokami, da mi ne dela. On gleda in misli, da mu kažem, naj on prižge svoj motor, saj po kanalu ni dovoljeno jadrati. Nakar vetra čisto zmanjka in on končno dojame, da jaz nimam motorja. Obrne svojo barko, se mi nasmeje in prikima za pomoč. Vrževa vrvi, on jih zaveže in me odvleče v drugo marino na prvi pomol. Nekako zmanevriram vse skupaj, skočim na pomol in vrv zavijem okoli bitve ter privežem mojo težko barko, ki sedaj tehta vsaj 13 t. Ves pomol je zaškripal, a je bitva vendarle zdržala. Zavezati sem moral tudi prednji del, saj bi sicer premec močno zavil od pomola, krma pa bi udarila vanj. No, pa sem le tu, dobro se je končalo. Takoj se lotim motorja, odmontiram cev in jo odnesem čez cesto v servis Volvo penta, kjer me pošteno oberejo: za 30 cm cevi, dve ušeski in 4 bakrene podložke zaračunajo 78 evrov. Prosim še za meter navadne črne cevi za nafto, za katero mi hočejo zaračunati še dodatnih 37 evrov. Prodajalcu povem, da je ne morem vzeti. On jo je medtem že odrezal, čeprav sem mu rekel, naj mi pove ceno prej, preden jo odreže. Verjetno me z njegovim slabim znanjem angleščine ni razumel. Francosko pač ne znam, razen nekaj besed in stavek iz televizijske reklame za rio mare pate. No, tisto cev zmontiram nazaj in zamenjam filtre ter naredim isti sistem kot na Lady Ivani. Pokličem na bencinsko črpalko v Middelburg in jih povprašam, ali sem jim jaz plačal z umazanim in strganim denarjem, saj so mi oni prodali nafto polno smeti. Opravičijo se mi, povedo, da so imeli nekaj pritožb, in da če želim, naj barko pripeljem nazaj in mi bodo zastonj očistili rezervoarje, nafto pa bom moral seveda kupiti novo. Pa se samo nasmejem in odložim telefon. Hvala lepa, vse skupaj nima smisla! Počeno jekleno cev potem zavarim v delavnici pri starejšem možakarju preko ceste, za kar mu plačam 10 evrov. Zdaj jo imam za rezervo, v primeru, da poči tista draga cev za 78 evrov.
Zgodaj zjutraj pomagam uslužbenki iz pisarne privezati mali gliser, ki se mu je strgala vrv. Gliser je bil oddaljen 4 m od moje barke in v njem je bilo kar nekaj vode. Čez dan sem očistil vso barko, saj je bilo nafte kar nekaj v prostoru, kjer je bil motor, tako da se sedaj vse sveti. Odpravim se v mesto in opazujem dva možakarja, ki sta se lotila popravljati motor na tistem malem gliserju, ki sem ga zgodaj zjutraj pomagal privezati. Za velikost čolna je bil motor precej težak. Lepo ju pozdravim in jih povprašam, v čem je problem. Motor je imel precej čuden zvok, vendar nista vedela prav veliko, samo kar naprej sta črpala gorivo in obračala ključ za zagon motorja. Odpravim se v mesto in naredim nekaj slik čudovitih zgradb. Večina mesta je zaradi korone zaprta in vse skupaj je videti precej pusto. Kupim si francosko bageto in mleko, ter se vrnem na barko.
Ko stopim na barko, za sabo slišim topotajoč zvok, se obrnem in zagledam devet policistov v neprebojnih jopičih s pištolami v rokah, ki tečejo naravnost proti meni oz. moji barki, privezani na koncu pomola. Srce se mi skoraj ustavi. »Kaj pa sem zdaj naredil narobe?« se sprašujem. Ko pritečejo na konec pomola, zavijejo v desno in tečejo v drugo stran, ter se medtem ozirajo po marini. Enemu od policistov med tekom pade pištola na pomol in k sreči se ni zapeljala v morje. Zdaj mi je postalo vse kar smešno. Čez tisti mali gliser je bila pokrita cerada in tistih dveh mehanikov, ki sta se prej trudila z motorjem, ni bilo več. Verjetno sta popravila motor in pokrila čoln, da se ne bi znova nabrala voda, kajti napovedan je bil dež. Policisti se ozirajo po marini, se obrnejo in začnejo spet hoditi proti moji barki, vendar zdaj precej bolj umirjeno. Ko stopajo mimo tistega čolna, eden od mehanikov pomoli glavo izpod cerade in evoooo – policisti so že pri njem, pištolo ima na glavi, nato ga pošteno oklofutajo in izvlečejo iz čolna, nato še drugega.
»Kaj za hudiča, saj sta samo mehanika?« si mislim. Nato pa so iz tistega malega čolna, dolgega nič več kot 5 m, izvlekli dvanajst odraslih ljudi in dva dojenčka. Kar naenkrat je bilo na pomolu čez dvajset ljudi. Oba dozdevna mehanika aretirajo, ju vklenejo in ju spravijo na kolena. Druge pa odpeljejo kot četico. Policist se mi opraviči za dramo, jaz pa samo pokimam z glavo in se zamislim, saj imam prav takšno brado kot ti emigranti. Sedem v kabino in razmišljam: ves film se mi odvije v mislih. Vsega je bilo dovolj za danes, si mislim, pojem bageto z mlekom in zaspim. Naslednje jutro se zbudim in spet slišim zvok motorja, ki ga poskušajo prižgati na tistem malem čolnu. Na njem sta spet dva namišljena mehanika. In ni bilo niti 20 minut, znova pritečejo policisti, tokrat jih je samo šest. Vklenejo ju in ju spravijo na kolena prav pred mojo barko. Ta dva me prosita za cigarete in povesta, da sta bila v čolnu natlačena tri dni, prav tako kot preostalih dvanajst. Ne vem, kje sta se skrila včeraj, da ju niso našli, a sta se. Vprašam policiste, ali jima lahko dam cigarete, in oni prikimajo. Z nasmehom sta se zahvalila in jih pokadila. Nato pa prideta še dva policista in me prosita za potni list. Povem jima, da ne govorim francosko, ampak le angleško. In se je začela drama. Seveda, tudi emigranti ne govorijo francosko. Pokažem jim potni list, gledata sliko in mene in sliko in mene. Ker je potni list star in je eno leto pred iztekom, mi ne verjameta, da je moj. Prepričana sta, da sodelujem z emigranti ali pa sem celo sam emigrant, saj imam brado. Tako sem skupaj z njimi končal vklenjen na pomolu. Dovolili so mi, da zaklenem barko, in me nato odpeljali na policijsko postajo, kjer so mi vzeli prstne odtise, me sezuli, mi dali natikače in obrok, ter me vrgli v celico, kjer sem bil sam ves dan. Imeli so me za emigranta, zato sem tudi dobil topel obrok kot vsi drugi, saj niso jedli tri dni.
Premišljujem: da niso jedli tri dni, še razumem, kako pa so šli na WC v tistem malem čolnu? Če tisti mehanik ne bi pomolil glave ven, bi lahko prečkali Rokavski preliv in bili bi v Angliji, mene pa bi policija pustila pri miru. Tako pa sem zaprt v tej hladni celici! Prav nič prijetno mi ni bilo, saj imam rahlo klavstrofobijo že od otroštva, od kar sem obtičal v dvigalu. Neprestano pritiskam na zvonec in jim najedam: »Emigranti so bili iz Sirije, jaz pa sem iz Slovenije!« Nič ne pomaga, obe državi se začneta na S, zato sem, kjer sem! Pride možakar in mi odpre vrata, pospremi me v sobo, kjer me čaka prevajalec. Jaz ga gledam: on govori v sirskem jeziku ali karkoli je to. Rečem mu: »Jaz sem Slovenec, govorim slovensko, angleško, srbsko, hrvaško, nemško in špansko. Odločite se za enega izmed teh jezikov in mi pripeljite prevajalca!« Potem se spomnim na brado, ki je verjetno moja oteževalna okoliščina in jim predlagam: »Imate moj potni list in če mi ne verjamete, prinesite britvico, da se obrijem in vam bo precej jasno, kaj ste naredili. V tisto celico ne grem več!«
Pa me vseeno vržejo nazaj v celico. Čez dve uri pride nekdo in me spet pelje v sobo za zaslišanje. Pred mene postavi telefon, na liniji je prevajalka hrvaškega jezika. Po eni uri razlaganja jim le postane jasno, da so naredili napako. Po angleško jim rečem, da so neizobražene p.... p...., isti kot po vseh državah. S postaje sem zato moral peš. Bila je že noč. S seboj sem nesel jezo sam nase in na njih, pa natikače, ki sem jih lahko obdržal. Pogledal sem svoja dotrajana oblačila in si mislil, saj konec koncev ni čudno. Mogoče bi malo bolj skrbel zase, ne pa da čisto vse, kar zaslužim, vložim v barko. Če je pa to potrebno za uresničitev mojih sanj, je pač tako. Vseeno pa preveč izstopam v vsaki marini, saj imajo vsi jadralci lepa oblačila: polo majice, HH, Musto itd., jakne in hlače. V teh lepih oblačilih gredo po pomolu z jadrnice do WC-ja, pa v bar na kavico. Joj, kaj bi dal za takšno garderobo, o kateri lahko le sanjam. Je pač tako, njim je na morju toplo, mene pa zebe, oni pijejo vino in jedo drage sire v restavracijah, jaz pa sem za dobro jutro aretiran in dobim zajtrk v samici.
Ob tem razmišljanju pripravim barko in zjutraj izplujem proti jugu. Nimam pojma kam, samo da grem od tod, pa čeprav bo deževalo in bo veter pihal proti meni, samo stran od tod.
 |
Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Knjigo lahko naročite na tej povezavi. |
| < Nizozemska | Nadaljevanje plovbe 14.10.2020 |
Besedilo in fotografije: Walter Teršek
